Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o davku na finančne storitve (ZDFS), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. novembra 2012.

Ta zakon ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka na finančne storitve.

Prihodki od davka na finančne storitve (v nadaljnjem besedilu: davek) pripadajo proračunu Republike Slovenije.

Predmet obdavčitve po tem zakonu so naslednje storitve (v nadaljnjem besedilu: finančne storitve):
a) dajanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju teh poslov ter upravljanje kreditov oziroma posojil v denarni obliki, ko te storitve opravlja kreditodajalec oziroma posojilodajalec,
b) izdajanje kreditnih garancij in drugih denarnih jamstev ter upravljanje kreditnih garancij s strani kreditodajalca,
c) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z depoziti in tekočimi oziroma transakcijskimi računi, plačili, nakazili, dolgovi, čeki in drugimi plačilnimi instrumenti,
d) transakcije, vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki so zakonito plačilno sredstvo,
e) storitve zavarovalnih posrednikov in zastopnikov.

(1) Davčni zavezanec ali zavezanka (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec) je vsaka oseba, ki na območju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Slovenija) izvaja finančne storitve iz 3. člena tega zakona.
(2) Šteje se, da je finančna storitev iz 3. člena tega zakona izvedena na območju Slovenije, če jo izvede oseba, ki ima na območju Slovenije sedež svoje dejavnosti ali poslovno enoto, ki izvede storitev, oziroma stalno ali običajno prebivališče.
(3) Ne glede na prejšnji odstavek se šteje, da je finančna storitev iz 3. člena tega zakona izvedena na območju Slovenije tudi, če jo izvede oseba, ki nima sedeža svoje dejavnosti ali poslovne enote, ki izvede storitev, oziroma stalnega ali običajnega prebivališča v Sloveniji, lahko pa v skladu z veljavno zakonodajo neposredno izvaja finančne storitve iz 3. člena tega zakona na območju Slovenije za naročnike oziroma prejemnike storitev, ki imajo sedež dejavnosti, poslovno enoto oziroma stalno ali običajno prebivališče na območju Slovenije.

(1) Davčna obveznost nastane v trenutku, ko je finančna storitev opravljena.
(2) Šteje se, da je finančna storitev opravljena, ko je zanjo plačano nadomestilo (provizija).

(1) Osnova za davek je nadomestilo (provizija), ki ga je davčni zavezanec prejel kot plačilo v zvezi z opravljeno finančno storitvijo.
(2) Kot provizija iz prejšnjega odstavka se ne štejejo obresti, ki jih je naročnik finančne storitve dolžan plačati davčnemu zavezancu v zvezi z izvedbo dogovorjene finančne storitve, če te obresti ne predstavljajo plačila nadomestila stroškov davčnega zavezanca v zvezi z opravljeno storitvijo.

Stopnja davka je 6,5 odstotka od davčne osnove.

Davek po tem zakonu se ne plača od naslednjih finančnih storitev:
1. od finančnih storitev, od katerih se plačuje davek na dodano vrednost po zakonu, ki ureja davek na dodano vrednost,
2. od finančnih storitev, ki so predmet obdavčitve po zakonu, ki ureja davek od prometa zavarovalnih poslov,
3. od finančnih storitev, ki jih opravi Banka Slovenije, ko deluje v okviru izključnih pristojnosti skladno z zakonom, ki ureja Banko Slovenije, ali z drugimi zakoni in predpisi Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU), ki določajo izključne pristojnosti centralnih bank ali pristojnosti Banke Slovenije kot sestavnega dela evropskega sistema centralnih bank,
4. od finančnih storitev, ki jih opravi ali se opravijo za Evropski instrument za finančno stabilnost,
5. od finančnih storitev, ki jih opravi ali se opravijo za mednarodno finančno institucijo, ki jo ustanovita dve ali več držav članic EU in je namenjena zagotavljanju finančnih sredstev in finančne pomoči za članice te institucije, ki so v resnih finančnih težavah ali jim te grozijo, vendar le v okviru omejitev in pogojev, ki so določene z mednarodno pogodbo o ustanovitvi in sedežu te institucije, katera zavezuje Slovenijo,
6. od finančnih storitev, ki jih opravi ali se opravijo za Evropsko centralno banko, Evropsko investicijsko banko ali druge organe in telesa, ki jih je ustanovila EU ali Evropska skupnost za atomsko energijo in za katere velja Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije (UL C št. 83 z dne 30. 3. 2010, str. 266), vendar le v okviru omejitev in pogojev, ki jih določa navedeni protokol, sporazumi o njegovem izvajanju ali sporazumi o sedežu in le, če to ne pomeni izkrivljanja konkurence,
7. od finančnih storitev, ki jih opravi ali se opravijo za mednarodne organizacije in telesa, ki jih kot take priznava Slovenija, vendar le v okviru omejitev in pogojev, ki jih določajo mednarodne pogodbe o ustanovitvi teh organizacij ali teles ali mednarodne pogodbe o njihovem sedežu,
8. od finančnih storitev, ki se opravijo za diplomatska ali konzularna predstavništva tujih držav.

Za davčno obdobje se šteje obdobje enega koledarskega meseca.

(1) Davčni zavezanec mora obračunati davek za vsako posamezno davčno obdobje v katerem je opravil finančne storitve, ki so predmet obdavčitve po tem zakonu.
(2) Davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun davka, ki mora vsebovati vse podatke, potrebne za izračun davka, za katerega je nastala obveznost za obračun.
(3) Iz obračuna iz prejšnjega odstavka morajo biti razvidni:
– seštevek davčnih osnov za finančne storitve, opravljene v davčnem obdobju,
– stopnja davka,
– znesek davka,
– v primeru popravljanja napak iz preteklih davčnih obdobij v tekočem obračunu, zmanjšanje ali povečanje seštevka davčnih osnov iz preteklih obdobij, zmanjšanje ali povečanje zneska davka iz preteklih obdobij,
– znesek za plačilo ali vračilo davka.
(4) Davčni zavezanec mora davčnemu organu predložiti obračun davka za vsako davčno obdobje, v katerem je nastala obveznost obračuna davka, in sicer najpozneje zadnji delovni dan meseca, ki sledi davčnemu obdobju, v katerem je nastala obveznost za obračun davka.
(5) Minister ali ministrica, pristojna za finance (v nadaljnjem besedilu: minister), predpiše podrobnejšo vsebino in obliko obrazca za obračun ter način njegovega izpolnjevanja.

Davčni zavezanec mora davek v skladu s tem zakonom plačati najpozneje zadnji delovni dan meseca, ki sledi davčnemu obdobju, v katerem je nastala obveznost za obračun davka.

(1) Davčni zavezanec mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti podatke, ki omogočajo pravilno in pravočasno obračunavanje davka po tem zakonu ter zakonu, ki ureja davčni postopek. Vsak davčni zavezanec mora davčnemu organu omogočiti dostop do podatkov iz prejšnjega stavka oziroma mu jih na njegovo zahtevo predložiti v rokih in na način, kot je določen z zakonom, ki ureja davčni postopek.
(2) Davčni zavezanec mora zagotoviti hrambo dokumentacije, ki je pomembna za izračun davčne obveznosti po tem zakonu do poteka absolutnega zastaralnega roka pravice do izterjave davka, na katerega se nanaša.

(1) Pri popravljanju napak iz preteklih davčnih obdobij v tekočem obračunu in naknadni predložitvi obračuna po preteku predpisanega roka za njegovo predložitev ter glede predlaganja davčnih obračunov pri postopku prenehanja davčnih zavezancev, pri postopku prisilne poravnave, pri stečajnem postopku, pri postopku likvidacije in ob smrti davčnega zavezanca se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja davek na dodano vrednost.
(2) Glede vseh drugih vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso urejena s tem zakonom, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek in določbe zakona, ki ureja davčno službo.

Za izvajanje nadzora nad pravilnostjo in pravočasnostjo obračunavanja in plačevanja davka po tem zakonu je pristojna Davčna uprava Republike Slovenije.

(1) Z globo od 1.200 do 41.000 eurov se kaznuje za prekršek davčni zavezanec, ki je pravna oseba, če:
– ne obračuna davka ali obračuna davek v nasprotju s tem zakonom (prvi odstavek 10. člena);
– davčnemu organu ne predloži davčnega obračuna v predpisanih rokih in na predpisan način (drugi, tretji in četrti odstavek 10. člena);
– ne plača davka oziroma ne plača davka v predpisanih rokih in na predpisan način (11. člen);
– ne hrani dokumentacije in podatkov v skladu s tem zakonom (12. člen);
– ne omogoči dostopa oziroma na zahtevo ne predloži podatkov davčnemu organu (12. člen).
(2) Z globo od 200 do 4.100 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje davčni zavezanec, ki je samostojni podjetnik posameznik.
(3) Z globo od 200 do 4.100 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba davčnega zavezanca, ki je pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena se za prekršek ne kaznujeta davčni zavezanec in odgovorna oseba davčnega zavezanca, če davčni zavezanec popravi napake iz preteklih davčnih obdobij v skladu z zakonom, ki ureja davek na dodano vrednost.

Minister izda predpis iz petega odstavka 10. člena tega zakona v 30 dneh po uveljavitvi tega zakona.

Davčni zavezanci prvič obračunajo davek po tem zakonu za tretji mesec, ki sledi mesecu, v katerem je bil zakon uveljavljen.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.