Na podlagi 110. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo in 105/10) je Državni zbor na seji dne 1. februarja 2011 sprejel

Upoštevajoč dejstvo, da v Republiki Sloveniji kot njeni državljani s stalnim prebivališčem živijo tudi pripadniki narodov Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov, ki so v nekdanji skupni državi SFRJ imeli dejansko in formalno konstitutivno vlogo v vseh socialističnih republikah te nekdanje države,
upoštevajoč njihove želje, pričakovanja in možnosti ter priporočila Sveta Evrope, Organizacije združenih narodov, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi ter Evropske unije, ki vsi, poleg individualnih, poudarjajo tudi ustvarjanje možnosti za uveljavljanje kolektivnih pravic narodnih skupnosti, pri čemer Okvirna konvencija Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin izrecno navaja prizadevanja držav pogodbenic, da upoštevajo potrebe pripadnikov narodnih manjšin, na območjih, kjer gre za njihovo »tradicionalno poselitev« ali za »znatno število pripadnikov«,
upoštevajoč dejstvo, da so bili pripadniki teh narodnih skupnosti ob osamosvojitvi in konstituiranju Slovenije kot samostojne in neodvisne države, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, postavljeni v objektivno nov in drugačen narodnostno-manjšinski položaj,
izhajajoč iz osamosvojitvenih dokumentov Republike Slovenije:
– posebej Izjave o dobrih namenih (Uradni list RS, št. 44/90) iz leta 1990, s katero Republika Slovenija zagotavlja vsem pripadnikom drugih narodov in narodnosti pravico do vsestranskega kulturnega in jezikovnega razvoja,
– Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) iz leta 1991, s katero Republika Slovenija zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije,
– Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po katerem so lahko vsi državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, dne 23. decembra 1990, imeli stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, pridobili slovensko državljanstvo, če so to želeli,
poudarjajoč dejstvo, da slovenska ustava, zlasti njen 14., 61., 62. in 63. člen, zagotavljajo vsem državljanom Republike Slovenije enake pravice ne glede na narodnost, zagotavljajo svobodno izražanje pripadnosti svojemu narodu, pravico, da gojijo in izražajo svojo kulturo in uporabljajo svoj jezik in pisavo ter da uporabljajo svoj jezik in pisavo tudi v postopkih pred državnimi organi na način, kot to določa zakon, hkrati pa prepovedujejo spodbujanje in razpihovanje narodnega sovraštva in nestrpnosti,
upoštevajoč dejstvo, da so za pripadnike teh narodnih skupnosti enakopravno zagotovljene vse individualne pravice in človekove svoboščine, ki zagotavljajo njihovo uspešno integracijo in da se hkrati kot pripadniki svojih narodov povezujejo v društva, združenja ter zveze društev in združenj z namenom, da v njih zagotavljajo ohranjanje lastne narodne identitete tako, da gojijo svojo kulturo, uporabljajo materni jezik in pisavo, ohranjajo svojo zgodovino, negujejo stike z matičnim narodom, razvijajo znanstvenoraziskovalno dejavnost in dejavnosti na področju javnega obveščanja in založništva ter utrjujejo zavest vseh državljanov Republike Slovenije o svoji prisotnosti in delovanju,
upoštevajoč dejstvo, da sicer zgledna in v svetu priznana politika Republike Slovenije do avtohtonih narodnih manjšin, zaradi odsotnosti organiziranega napredka pri določanju strategije za urejanje kolektivnih pravic narodnih skupnosti, ki jih ne štejemo kot avtohtone in njihove pravice niso posebej navedene v ustavi, ne uživa več celovitega odobravanja in razumevanja v strokovnih raziskavah in mednarodnih institucijah,
zavedajoč se, da so pripadniki navedenih narodnih skupnosti, ki so s svojo samoorganiziranostjo in društvenim delovanjem že pokazali trajno željo in odločenost, da ohranjajo in negujejo svojo narodno identiteto, saj so leta 2003 za uresničevanje skupnih ciljev ustanovili lastno združenje, od leta 2006 pa formalno delujejo v okviru Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji, pričakujejo pa, da jih bo Republika Slovenija v teh ciljih organizirano podpirala v večji meri kot doslej,
upoštevajoč stališča predsednika republike o potrebi, da ima država urejen status tudi do novih narodnih skupnosti, izvirajočih iz prostora nekdanje skupne države,
posebej pa upoštevajoč vsakoletna opozorila in priporočila Varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji, ki poziva k sprejemu dodatnih ukrepov države za spodbujanje, razvoj in ohranitev identitete narodnih skupnosti, ki niso posebej opredeljene v Ustavi Republike Slovenije, da bi se z njimi zagotavljala politika na področjih ohranjanja njihove kulturne identitete in jezika, prisotnosti v javnih medijih in njihovih drugih interesov, ki prispevajo k ohranjanju in razvoju njihove narodne identitete, posebej pa sprejela odločitev za vzpostavitev institucije, v kateri bodo predstavniki teh narodnih skupnosti imeli sogovornika za uresničevanje njihovih pravic in interesov na ravni države,
DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE SPREJEMA NASLEDNJA STALIŠČA:
1. S to deklaracijo izraža Državni zbor Republike Slovenije svoja stališča do vprašanj narodnih skupnosti nekdanje SFRJ, katerih pripadniki so državljani Republike Slovenije in v njej tudi stalno prebivajo, njihove kolektivne pravice pa niso posebej urejene v Ustavi.
2. Pripadniki narodnih skupnosti, na katere se nanaša ta deklaracija, so Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi (poimensko našteti po abecednem redu).
3. Pripadniki navedenih narodnih skupnosti uživajo vse individualne pravice, ki so za državljanke in državljane določene v Ustavi, posebej pa imajo pravico do lastnega narodnostnega samopoimenovanja in samoorganiziranja na narodnostni podlagi, s čimer lahko uživajo in razvijajo kulturo svojega naroda, negujejo svoj jezik in pisavo, ohranjajo svojo zgodovino, si prizadevajo za organizirano prisotnost v javnosti ter v sodelovanju s pripadniki večinskega naroda in drugih narodnih skupnosti prispevajo k multikulturnosti Slovenije. Republika Slovenija ne le priznava, temveč takšno dejavnost tudi spodbuja, hkrati pa si bo prizadevala za uveljavitev pravnih okvirov, ki bi zagotovili materialne in druge oblike podpore njihovemu delovanju.
4. Republika Slovenija se zaveda, da je odgovornost države in njenega matičnega naroda pomagati pri ustvarjanju pogojev za ohranjanje in razvoj identitete vsakega naroda, kar je najlažje doseči ob medsebojnem, enakopravnem in organiziranem dialogu, razumevanju in sodelovanju. Državni zbor Republike Slovenije zato ugotavlja, da bi bilo zaželeno, da se pristojna ministrstva, uradi in drugi organi Republike Slovenije medsebojno redno obveščajo in usklajujejo sodelovanje pri ustvarjanju pogojev za nadaljnji razvoj navedenih narodnih skupnosti.
5. Državni zbor Republike Slovenije pričakuje, da bo Vlada Republike Slovenije na podlagi stališč, ki jih izraža ta deklaracija in v okviru svojih pristojnosti zagotovila stalno skrb za ustvarjanje možnosti ohranjanja in razvoja identitete navedenih narodnih skupnosti. Državni zbor meni, da bi k temu cilju veliko prispevala odločitev Vlade za ustanovitev posebnega posvetovalnega telesa Vlade Republike Slovenije, ki bi obravnavalo vprašanja, zahteve in predloge pripadnikov obravnavanih narodnih skupnosti ter sprejemalo stališča do predlogov odločitev vlade in ministrstev, ki bi se nanašala na tematike teh narodnih skupnosti (Sosvet pri Vladi). V posvetovalnem telesu bi enakopravno sodelovali predstavniki teh narodnih skupnosti, kar bi pripomoglo k usklajenemu delovanju za urejanje omenjenih vprašanj.