Številka: U-I-79/12-15

Datum: 7. 2. 2013

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrajnega sodišča v Grosupljem, na seji 7. februarja 2013

1. Člen 38 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/10) se razveljavi, kolikor določa, da v ustreznem delu veljajo določbe 45., 46. in 138. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11) tudi za primer menice, ki jo je menični zavezanec, zoper katerega je vložen predlog za izvršbo, podpisal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/10).
2. Člen 11 Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 26/11) se razveljavi, kolikor določa, da velja 67. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju tudi za primer menice, ki jo je menični zavezanec, zoper katerega je vložen predlog za izvršbo, podpisal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 26/11).
3. Zahteva za oceno ustavnosti šestega odstavka 45. člena, četrtega odstavka 46. člena ter drugega in tretjega odstavka 138. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju se zavrže.

1. Predlagatelj je vložil tri zahteve za oceno ustavnosti zakonskih določb. V zadevi št. U-I-79/12 predlaga oceno ustavnosti šestega odstavka 45. člena, četrtega odstavka 46. člena, tretjega odstavka 138. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter končnih določb 38. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/10 – v nadaljevanju: ZIZ-H) in 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 26/11 – v nadaljevanju ZIZ-I). Gre za ureditev izvršbe na podlagi priložene menice, kot sta jo za zadeve, ki bi se sicer obravnavale v gospodarskih sporih (41.a člen ZIZ), uveljavila ZIZ-H in ZIZ-I. Bistvo izpodbijane ureditve je v tem, da na podlagi priložene menice sodišče sklep o izvršbi takoj vroči organizaciji, ki opravlja plačilni promet (šesti odstavek 45. člena ZIZ). S tem sklepom ji sodišče naloži, naj blokira dolžnikova sredstva na vseh dolžnikovih računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi (drugi odstavek 138. člena ZIZ). Organizacija za plačilni promet takoj blokira račun (tretji odstavek 138. člena ZIZ), izvršbo pa po preteku treh dni, če dolžnik v tem roku obveznosti prostovoljno ne izpolni (tretji odstavek 138. člena ZIZ), tudi izvede (četrti odstavek 46. člena in drugi odstavek 138. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi torej ne zadrži izvršitve. Položaj dolžnika pa je zaostren še dodatno s tem, da dolžnik, tudi če sodišče ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice ugodi in razveljavi sklep o izvršbi ter odstopi zadevo v reševanje v pravdni postopek, plačanega ne more z nasprotno izvršbo zahtevati nazaj, vse dokler zahtevek upnika v pravdnem postopku ni pravnomočno zavrnjen (tretji odstavek 67. člena ZIZ). Dolžnik prav tako vse do tedaj ne more vrnitvenega zahtevka uveljavljati s kondikcijsko tožbo v pravdi (četrti odstavek 67. člena ZIZ).
2. Omenjena ureditev velja tudi za primer menice, ki jo je menični zavezanec, zoper katerega je vložen predlog za izvršbo, podpisal pred uveljavitvijo zakonov. Brez izjem za opisano ureditev 38. člen ZIZ-H določa: »Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, razen 3. člena tega zakona, ki začne veljati 1. januarja 2011.« Člen 11 ZIZ-I določa: »Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«
3. Isti predlagatelj je presojo ustavnosti določb ZIZ v zvezi z zgoraj opisanim režimom izvršbe na podlagi priložene menice v gospodarskih zadevah zahteval še v dveh istovrstnih zadevah (št. U-I-87/12, št. U-I-88/12). Izpodbijane določbe v teh dveh zadevah sicer niso v celoti enake kot v prvi. V njih sodišče namreč ne zahteva presoje ustavnosti šestega odstavka 45. člena in tretjega odstavka 138. člena, zahteva pa presojo ustavnosti drugega odstavka 138. člena ZIZ. Vendar je v vsem bistvenem utemeljitev sodišča o domnevni neskladnosti zakona z Ustavo v vseh obravnavanih zadevah enaka.
4. Predlagatelj meni, da je ureditev glede nesuspenzivnosti ugovora zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi priložene menice, neskladna s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, s pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave ter s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Ureditev z nesuspenzivnostjo ugovora in ureditev, da je tudi možnost nasprotne izvršbe odložena, vse dokler nato tožnikov zahtevek v gospodarskem sporu na podlagi menice ni pravnomočno zavrnjen, pa po mnenju predlagatelja kršita načela pravne države iz 2. člena Ustave in pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
5. Predlagatelj navaja, da je bistvo opisane ureditve v tem, da se upnik lahko (v gospodarski zadevi) na podlagi menice, ki jo priloži predlogu za izvršbo, poplača iz dolžnikovega premoženja pri organizaciji za plačilni promet, ne da bi to lahko preprečili kakršni koli razlogi, ki bi jih dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (torej tudi menice) sodišče sicer po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, razveljavi, zadeva pa se obravnava v rednem gospodarskem sporu (62. člen ZIZ). Vendar tudi to dolžniku ne koristi, saj po noveliranem 67. členu ZIZ ne more z nasprotno izvršbo ali posebno tožbo uveljaviti vračila tistega, kar je bilo z njegovega računa pri organizaciji za plačilni promet preneseno na upnika, vse dokler se v gospodarskem sporu ne bo ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ne zadrži izvršbe in zato po mnenju predlagatelja ni učinkovit, naj bi bilo to v nasprotju s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Predlagatelj meni, da zakonodajalec pri želji po učinkovitem varstvu upnika in s tem povezanim posegom v ustavne pravice nasprotne stranke ni upošteval ustavno zapovedanega načela sorazmernosti. Pri tem opozarja, da pri izvršbi na podlagi priložene menice, tako kot pri siceršnji izvršbi na podlagi verodostojne listine, še ni mogoče govoriti o upniku in dolžniku na enak način, kot je to pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, na primer pravnomočne sodbe. Tudi načelo sorazmernosti in opredelitev ravnovesja procesnega položaja strank morata v izvršilnem postopku v ožjem smislu (izvršba na podlagi izvršilnega naslova) imeti drugačen pomen kot v postopku na podlagi verodostojne listine, kjer bo po ugovoru dolžnika, enako kot v postopku za izdajo plačilnega naloga, treba v celoti opraviti postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka. Šele v tem postopku se bo izkazalo, ali je zahtevek tožnika utemeljen oziroma ali je tožnik resnično upnik in toženec resnično dolžnik.
6. Predlagatelj povzema dosedanja stališča Ustavnega sodišča glede razmerja med suspenzivnostjo pravnega sredstva in omenjeno pravico predvsem iz odločbe št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in Odl. US VIII, 13). Meni, da iz stališč Ustavnega sodišča izhaja, da je nesuspenzivnost pravnega sredstva v izvršbi dopustna le pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, ne pa pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (in tako tudi ne pri izvršbi na podlagi priložene menice). Navaja, da iz zakonodajnega gradiva (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-H, Poročevalec DZ, št. 78/10, EPA 1098-V) ni razvidno, da bi zakonodajalec kakor koli upošteval načelo sorazmernosti pri posegu v pravico nasprotne stranke do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, pa tudi v pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Takih razlogov tudi ni v obrazložitvi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-I (Poročevalec DZ z dne 11. 3. 2011, EPA 1682-V). Predlagatelj opozarja še na stališča Ustavnega sodišča glede nujne reverzibilnosti (vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred opravo izvršbe, če bi se po uspešnem pravnem sredstvu dolžnika izkazalo, da izvršba ni bila utemeljena). Reverzibilnost naj bi bila v opisanem sistemu izvršbe na podlagi menice zelo otežena. Upoštevati je namreč treba, da bo dolžnik zaradi omejitev iz 67. člena ZIZ vračilo denarja, če se bo izkazalo, da za izvršbo ni bilo podlage, lahko uveljavljal šele po tem, ko se bo tožnikov zahtevek kot neutemeljen izkazal v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku (gospodarskem sporu). To naj bi pomenilo možnost tudi večletnega zamika, v tem času pa se likvidnostne razmere tudi na strani »upnika« lahko povsem spremenijo. Možnost »dolžnika«, da dobi nazaj svoj denar, je tedaj lahko zgolj teoretična. Zato naj bi bila ureditev tudi v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave.
7. Predlagatelj meni, da je še posebno nedopustno, če se nova ureditev uporablja tudi za menice, ki so bile podpisane še pred njeno uveljavitvijo – kot je tudi v primeru, zaradi katerega je sodišče sprožilo postopek presoje ustavnosti. Prehodni določbi zakonov (38. člen ZIZ-H in 11. člen ZIZ-I), ki to dopuščata, sta po mnenju predlagatelja v nasprotju z načelom zaupanja v pravo, ki izhaja iz načel pravne države po 2. členu Ustave. Izdajatelji menic v času pred uveljavitvijo novele ZIZ-H niso računali in niso mogli računati na to, da se bo vsebinska kvaliteta zavarovanja, ki ga zagotavlja menica (ta je praviloma v funkciji zavarovanja ali kreditiranja), kasneje povsem spremenila. Predlagatelj še meni, da okoliščina, da nova ureditev velja tako za menične zavezance, ki na takšno ureditev niso mogli računati, enako kot za zavezance, ki so ob podpisu menice vedeli, kakšne pravne posledice menica prinaša glede uveljavitve njenega plačila, utemeljuje tudi sklep o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.
8. Državni zbor Republike Slovenije na zahtevo ni odgovoril.
9. Udeležbo v postopku je prijavila upnica iz prekinjenega izvršilnega postopka v zadevi št. U-I-79/12, družba GEN-I, trgovanje in prodaja električne energije, d. o. o., Krško, ki jo zastopa mag. Boštjan Rejc, odvetnik v Ljubljani. Izvršilni postopek se po njenem mnenju vleče že predolgo. Ne strinja se s prekinitvijo postopka. Meni, da ni potrebe, da je zaradi spornosti posameznih določb ZIZ prekinjen celoten postopek. Navaja, da bi izvršilno sodišče moralo prekinitev postopka omejiti zgolj na tisto, kar je res sporno, sicer pa bi se postopek nadaljeval. Upnica pričakuje, da se bo njen (izvršilni) predlog v celoti nemoteno obravnaval, tako kot so se obravnavali vsi tovrstni predlogi v preteklosti, vključno s časom, ko sporne določbe zakona sploh še niso bile sprejete. Če po mnenju sodišča določen člen zakona ni v skladu z Ustavo, naj sodišče pač tega dela, tako pravi upnica, ne izvaja. Navaja še, da sodišče zadeve ne bi smelo prejudicirati. Opozarja, da bo zaradi prekinitve postopka utrpela hudo škodo.

10. Ustavno sodišče je zadeve zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.
11. Ker je sodišče prekinilo postopke, v katerih se izpodbijane določbe ZIZ uporabljajo na podlagi končnih določb ZIZ-H in ZIZ-I, mora Ustavno sodišče najprej presoditi, ali je v skladu z Ustavo, da se ustrezne določbe 45., 46., 67. in 138. člena ZIZ uporabljajo v primerih, ko je menični zavezanec menico podpisal še pred uveljavitvijo ZIZ-H in ZIZ-I. Zato je najprej presodilo ustavnost 38. člena ZIZ-H in 11. člena ZIZ-I.
12. Kot izhaja iz obeh omenjenih končnih določb, ureditev iz 45., 46., 67. in 138. člena ZIZ, ki, kot navaja predlagatelj, menične zavezance prizadene »na skrajno neugoden način«, velja tudi za menice, ki so bile podpisane še pred njeno uveljavitvijo. Vprašanje je, ali je ta ureditev v skladu z načelom varstva zaupanja v pravo, ki je zajeto v določbi 2. člena Ustave, da je Slovenija pravna država. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da to načelo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu (odločba št. U-I-370/06 z dne 17. 1. 2008, Uradni list RS, št. 15/08, in OdlUS XVII, 3). Takšnega stvarnega razloga, da bi novelirana ureditev veljala za menične zavezance, ki so se zavezali pred uveljavitvijo ZIZ-H in ZIZ-I, ni videti in jih zakonodajalec oziroma vlada kot predlagateljica zakona ni navedel ne v zakonodajnem gradivu, ne v tem postopku ustavnosodne presoje. Ne gre za vprašanje, ali obstajajo stvarni razlogi javnega interesa za novo, zgoraj opisano ureditev izvršbe na podlagi menice. Gre za posebno in od tega ločeno vprašanje, ali je zaradi stvarnih razlogov javnega interesa nujno, da ta ureditev velja tudi za osebe, ki so v razmerje menične zaveze stopile še pred njeno uveljavitvijo. Če bi bili takšni razlogi podani, bi bilo treba tehtati prizadete dobrine, pri čemer je na eni strani ustavno načelo varstva zaupanja v pravo. Pri tem bi bilo zlasti pomembno, ali so spremembe na pravnem področju, za katero gre, relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšni so teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani, na drugi strani pa teža javnega interesa, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe (odločba št. U-I-90/05 z dne 7. 7. 2005, Uradni list RS, št. 75/05, in OdlUS XIV, 66).
13. Ureditev, kakršno sta uveljavila ZIZ-H in ZIZ-I, zelo poslabšuje položaj meničnih zavezancev in posredno spreminja pravno naravo meničnopravnega razmerja. To je v tem primeru bistveno. Za menično zavezo je značilno, da je abstraktna (2. točka 1. člena Zakona o menici, Uradni list FLRJ, št. 104/46, 33/47 – popr., in Uradni list SFRJ, št. 16/65, 54/70 in 57/89 – v nadaljevanju ZM). Vendar to ne pomeni, da zavezanec ne more uveljavljati nobenih ugovorov zoper zahtevo za poplačilo zatrjevane menične obveznosti (prim. 16. člen ZM in 233. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ). Zavezanec mora zato ob podpisu menice sicer računati na to, da je ob morebitni zahtevi za plačilo menične obveznosti omejen pri vsebini ugovorov zoper zatrjevano menično obveznost. Ne glede na omejene možnosti pa je – vsaj do uveljavitve ZIZ-H in ZIZ-I – lahko računal na to, da bo lahko učinkovito uveljavljal ugovore, ki mu jih daje zakonsko pravo.(1) Bistveno torej je, da pri vsaki menici vsaj določene ugovore zavezanec menične obveznosti gotovo lahko uveljavlja oziroma je pred uveljavitvijo ZIZ-H in ZIZ-I lahko računal, da jih bo lahko učinkovito uveljavljal. Izpodbijana ureditev pa v bistvu možnost učinkovitega uveljavljanja tudi teh ugovorov izključuje. Ne sicer neposredno v materialnopravni ureditvi, pač pa s spremembo na procesnopravnem področju, ki pa ima praktično skoraj enak učinek.(2) S spremembo procesnega zakona, ki se v upoštevnem delu nanaša izključno na menično obveznost, je namreč v bistvu doseženo po eni strani to, da dolžnik proti prisilnemu plačilu na podlagi menice ne more več uveljaviti nobenega ugovora, po drugi strani pa je možnost uveljavitve ugovorov, ki mu teoretično ostajajo na voljo, odložena na čas po pravnomočni zavrnitvi upnikovega zahtevka v pravdi. Šele tedaj – torej morda čez več let – bo dolžnik lahko od »upnika« poskusil z nasprotno izvršbo ali s samostojno tožbo s kondikcijskim zahtevkom uveljaviti vrnitev neutemeljeno plačane menice. Pri tem ni mogoče niti to, da bi si svoj morebitni bodoči zahtevek zavaroval s kakšnim sredstvom zavarovanja ali varščino. Učinkovitost morebitnega sodnega varstva, da bo tedaj pridobil nazaj tisto, kar je brez možnosti kakršnega koli ugovora v izvršbi prisilno moral plačati na podlagi menice, bo odvisna izključno od (tedanje) plačilne sposobnosti nasprotne stranke.(3) Za presojo Ustavnega sodišča v tej zadevi ni bistveno, ali je ta nevarnost sploh ustavno dopustna. Zadošča ugotovitev, da bi potencialni zavezanec, če bi se je lahko ob odločanju o sprejemu menične zaveze zavedal, gotovo po drugačnih kriterijih pretehtal pravne in ekonomske posledice svojega ravnanja v zvezi s tem pravnim instrumentom, ki je praviloma namenjen bodisi zavarovanju bodisi kreditiranju.
14. Sprememba za zavezance ni bila predvidljiva in z njo vnaprej niso mogli računati. Menica je že dolgo uveljavljen plačilni instrument; vse od leta 1946 se ureditev, ki je bila povzeta iz Ženevskega enotnega meničnega zakona in je zelo sorodna drugim ureditvam meničnega prava v kontinentalni Evropi, ni bistveno spreminjala. Del te ureditve je tudi, da lahko dolžnik vsaj z določenimi ugovori poplačilo menice prepreči. Zakonodajalec ni izkazal javnega interesa, ki bi upravičeval poseg v upravičena pričakovanja oseb, ki so sprejele menično zavezo že v preteklosti, oziroma za to, da se nova ureditev uporablja tudi za menične upravičence, ki so ta položaj pridobili že pred uveljavitvijo te ureditve. Splošno sklicevanje na učinkovitost varstva upnikov tu ne zadošča že zato, ker je za obravnavano zadevo bistveno posebno in od zgornjega ločeno vprašanje, ali je v javnem interesu, da se poseže v upravičena pričakovanja oseb, ki so menično zavezo sprejele pred uveljavitvijo nove ureditve.
15. Iz navedenih razlogov sta 38. člen ZIZ-H in 11. člen ZIZ-I, kolikor iz njiju izhaja, da se v upoštevnem delu (45., 46., 67. in 138. člen ZIZ) uporabljata tudi za primer menice, ki jo je menični zavezanec, zoper katerega je vložen predlog za izvršbo, podpisal pred uveljavitvijo ZIZ-H in ZIZ-I, v neskladju z načelom zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani določbi v upoštevnem delu razveljavilo (1. in 2. točka izreka). To pomeni, da bo sodišče v postopku izvršbe na podlagi takšne menice glede vprašanj suspenzivnosti ugovora in glede možnosti nasprotne izvršbe moralo uporabiti zakon, kakršen je bil v veljavi pred uveljavitvijo ZIZ-H in ZIZ-I.
16. Ker je bilo treba izpodbijani določbi razveljaviti že zaradi neskladja z 2. členom Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih protiustavnosti.
17. Kot izhaja iz te odločitve Ustavnega sodišča, sodišče v izvršilnem postopku spornih določb ZIZ-H in ZIZ-I glede izvršbe na podlagi menice v izvršilnih zadevah, zaradi katerih je prekinilo postopek, ne sme uporabiti. Posledično pa v teh postopkih tudi ne bo smelo uporabiti šestega odstavka 45. člena, četrtega odstavka 46. člena ter drugega in tretjega odstavka 138. člena ZIZ, kot veljajo po uveljavitvi ZIZ-H in ZIZ-I. Glede na to niso izpolnjene procesne predpostavke za oceno njihove ustavnosti, zato je Ustavno sodišče zahtevo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in prvega odstavka 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12) ter druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Iz Sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 33/2005 z dne 28. 3. 2007 sledi, da ima v določenem položaju zatrjevani menični dolžnik zoper meničnega upnika tudi ugovore, ki se nanašajo na temeljno razmerje: »Lastna menica je podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni (prvič) indosirana. To ima za posledico, da ima menični zavezanec na razpolago vse ugovore, torej enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.« Podobno na primer sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 635/2010 z dne 18. 11. 2010.

(2) Zato za odločanje v obravnavani zadevi niso neposredno upoštevna stališča Ustavnega sodišča, da se procesna zakonodaja praviloma lahko začne uporabljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke (sklep št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166); enako izhaja tudi iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (sodba v zadevi Bobrowski proti Poljski z dne 17. 6. 2008). Še toliko bolj razumljivo je sicer, da se nova procesna zakonodaja lahko uporablja za postopke, ki so se začeli šele po njeni uveljavitvi, vendar se nanašajo na pravna razmerja, nastala pred njeno uveljavitvijo (kot je to v obravnavani zadevi). Je pa Ustavno sodišče v omenjeni zadevi prav tako postavilo omejitev, da je ob uveljavitvi zgoraj omenjenega pravila o takojšnji uporabi nove procesne zakonodaje treba upoštevati omejitev, da to ne sme iti v škodo stranki, ki se je predhodno upravičeno zanesla na prej veljavno ureditev in se na njeni podlagi odločala o opravi ali opustitvi določenih procesnih dejanj.

(3) Tudi teorija opozarja, da nova ureditev za zavezanca pomeni potencialno zelo veliko nevarnost. V. Rijavec in T. Keresteš, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z novelo ZIZ-H, uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 75–76.