Številka: U-I-286/12-17

U-I-266/12-7
Datum: 4. 6. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Celju, na seji 4. junija 2014

Šesti odstavek 45. člena, četrti odstavek 46. člena, drugi odstavek 138. člena ter drugi odstavek 150. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11) se razveljavijo.

1. Predlagatelj je vložil dve po vsebini enaki zahtevi za oceno ustavnosti šestega odstavka 45. člena, četrtega odstavka 46. člena, drugega odstavka 138. člena ter drugega odstavka 150. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Gre za ureditev izvršbe na podlagi priložene menice, kot sta jo za zadeve, ki bi se sicer obravnavale v gospodarskih sporih (41.a člen ZIZ), uveljavila Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/10, v nadaljevanju ZIZ-H) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 26/11, v nadaljevanju ZIZ-I). Bistvo izpodbijane ureditve je v tem, da na podlagi priložene menice sodišče sklep o izvršbi takoj vroči organizaciji, ki opravlja plačilni promet (šesti odstavek 45. člena ZIZ). S tem sklepom ji sodišče naloži, naj blokira dolžnikova sredstva na vseh dolžnikovih računih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi (drugi odstavek 138. člena ZIZ). Organizacija za plačilni promet takoj blokira račun (tretji odstavek 138. člena ZIZ), izvršbo pa po preteku treh dni, če dolžnik v tem roku obveznosti prostovoljno ne izpolni (tretji odstavek 138. člena ZIZ), tudi izvede (četrti odstavek 46. člena, drugi odstavek 138. člena ZIZ), torej še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (drugi odstavek 150. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi torej ne zadrži izvršitve. Položaj dolžnika pa je zaostren še dodatno s tem, da dolžnik, tudi če sodišče ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi priložene menice ugodi in razveljavi sklep o izvršbi ter odstopi zadevo v reševanje v pravdni postopek, plačanega ne more z nasprotno izvršbo zahtevati nazaj, vse dokler zahtevek upnika v pravdnem postopku ni pravnomočno zavrnjen (tretji odstavek 67. člena ZIZ). Dolžnik prav tako vse do tedaj ne more vrnitvenega zahtevka uveljavljati s kondikcijsko tožbo v pravdi (četrti odstavek 67. člena ZIZ).
2. Predlagatelj meni, da sta ureditev glede nesuspenzivnosti ugovora zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi priložene menice, in ureditev, da je tudi možnost nasprotne izvršbe odložena, vse dokler nato tožnikov zahtevek v gospodarskem sporu na podlagi menice ni pravnomočno zavrnjen, neskladni s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, s pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave ter s pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Navaja, da je ZIZ-H uvedel nov tip postopka na podlagi priložene menice, ki se močno razlikuje od splošnega postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Vse izpodbijane določbe ZIZ naj bi bile v medsebojni zvezi. Predlagatelj meni, da gre za prekomeren poseg v pravno zavarovane interese dolžnika tako v fazi dovolitve izvršbe in ugovornega postopka kot tudi v fazi poplačila. Ureditev takojšnjega poplačila upnika je morda upravičena v primerih izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ne pa v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine, pa čeprav gre za menico kot kvalificirano javno listino. Dolžniku tudi pri menici s procesnimi instrumenti ni dopustno odvzeti učinkovite možnosti uveljavljanja ugovorov, ki jih ima po meničnem materialnem pravu. Ti ugovori so sicer omejeni na tiste, ki jih omogoča samo menično pravo (in ne temeljno pravno razmerje), v primeru lastne menice pa je mogoče uveljavljati celo slednje. Po mnenju predlagatelja ni dopustno, da se v primeru meničnih obveznosti izvršba lahko v celoti opravi in upnik poplača še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. S tem naj bi dolžniku pri menični izvršbi možnost učinkovitega uveljavljanja ugovorov bila pretirano otežena. Zakonodajalec je po mnenju predlagatelja sicer sledil ustavno dopustnemu cilju varovanja upnikov, vendar je ukrep nesorazmeren. Zakonodajalec je dolžnika pri menični zavezi, kjer njegova obveznost še ni bila potrjena s pravnomočno sodbo, izenačil z dolžniki, katerih obveznost je na takšen način že bila ugotovljena. Za takšno izenačitev dveh vsebinsko različnih položajev po mnenju predlagatelja ni upravičenih razlogov. Predlagatelj opozarja, da je upravičene interese upnika mogoče zavarovati tudi s predhodno odredbo prepovedi organizaciji za plačilni promet, da dolžniku ali komu drugemu izplača sredstva z njegovega računa (258. člen ZIZ). Navaja še, da nova ureditev ne koristi zasledovanim ciljem, saj bo povzročila še več sporov, ki bodo sledili tistim, ko dolžniku s pravnomočno sodbo ne bo naloženo plačilo denarnega zneska. Obstoj menice namreč še ne pomeni nesporne obveznosti dolžnika.
3. Kot že navedeno, je predlagatelj vložil po vsebini dve enaki zahtevi za oceno ustavnosti izpodbijanih določb. Ustavno sodišče je poslalo eno od zahtev Državnemu zboru v odgovor. Ker se je tako Državni zbor o navedbah predlagatelja imel možnost izjaviti, mu Ustavno sodišče v odgovor ni pošiljalo tudi druge zahteve. Državni zbor na zahtevo sicer ni odgovoril.
4. Udeležbo v postopku sta prijavila dolžnika iz prekinjenega izvršilnega postopka (družba Fingar Sport, d. o. o., Podplat, in Tomaž Žolgar, Rogaška Slatina, ki ju zastopa odvetniška družba Gregorovič-Pungartnik, o. p. – d. o. o., Šentjur). Dolžnika navajata, da možnost takojšnje izvršbe na podlagi menice nesorazmerno posega v njun pravni položaj, saj jima onemogoča poslovanje. Ustreznega nadzora nad opravljanjem tovrstnih izvršilnih postopkov naj nihče ne bi opravljal, praksa sodišč v Republiki Sloveniji pa naj bi bila zelo različna, zato naj ne bi imela možnosti učinkovitih pravnih sredstev.

5. Ustavno sodišče je problematiko ureditve izvršbe na podlagi menice, kot sta ju uveljavila ZIZ-H in ZIZ-I, že obravnavalo v odločbi št. U-I-79/12 z dne 7. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 17/13). Vendar je tedaj obseg presoje omejilo le na vprašanje, ali je v skladu z Ustavo, da se sporni 45., 46., 67. in 138. člen ZIZ uporabljajo v primerih, ko je menični zavezanec menico podpisal še pred uveljavitvijo ZIZ-H in ZIZ-I. Ugotovilo je, da je takšna zakonska ureditev, kolikor velja tudi za menične zavezance, ki so obveznost prevzeli še pred njeno uveljavitvijo, v nasprotju z načelom zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave. V obravnavani zadevi pa gre v izvršilnem postopku, glede katerega je bila podana zahteva za presojo ustavnosti, za menične zavezance, ki so menično obveznost sprejeli po uveljavitvi ZIZ-H in ZIZ-I, zato je treba ureditev presoditi glede vsebine omenjenih določb, ne pa glede vprašanja njihove časovne uporabe.
6. Bistvo opisane ureditve je v tem, da se upnik lahko (v gospodarski zadevi) na podlagi menice, ki jo priloži predlogu za izvršbo, poplača iz dolžnikovega premoženja pri organizaciji za plačilni promet, ne da bi to lahko preprečili kakršni koli razlogi, ki bi jih dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine (torej tudi menice) sodišče sicer po ugovoru dolžnika sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, razveljavi, zadeva pa se obravnava v rednem gospodarskem sporu (62. člen ZIZ). Vendar tudi to dolžniku ne koristi, saj po noveliranem 67. členu ZIZ ne more z nasprotno izvršbo ali posebno tožbo uveljaviti vračila tistega, kar je bilo z njegovega računa pri organizaciji za plačilni promet preneseno na upnika, vse dokler se v gospodarskem sporu ne bo ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker je poplačilo upnika (v resnici: domnevnega upnika) mogoče, še preden je nasprotna stranka imela možnost, da pred katerim koli sodiščem uveljavi argumente v svojo korist, se postavlja vprašanje skladnosti s pravico do izjavljanja, ki je del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ker ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ne zadrži izvršbe, se tudi postavlja vprašanje skladnosti s pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Na to pravico se predlagatelj izrecno sicer ne sklicuje, vendar pa njeno kršitev uveljavlja smiselno s tem, ko nasprotuje 46. členu ZIZ o nesuspenzivnosti pravnih sredstev dolžnika pri izvršbi na podlagi menice.
7. Iz zakonodajnega gradiva (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-H, Poročevalec DZ, št. 78/10, EPA 1098-V – v nadaljevanju Predlog ZIZ-H) ni razvidno, da bi zakonodajalec pri želji po učinkovitem varstvu upnika kakor koli upošteval načelo sorazmernosti pri posegu v pravico nasprotne stranke do pravnega sredstva po 25. členu Ustave pa tudi v pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave. Takih razlogov tudi ni v obrazložitvi Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ-I (Poročevalec DZ z dne 11. 3. 2011, EPA 1682-V – v nadaljevanju Predlog ZIZ-I). Zakonodajalec se sicer sklicuje na cilj »doseči učinkovitejšo izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine« (Predlog ZIZ-H) ter ostrino posega v položaj domnevnega dolžnika pojasnjuje s tem, da je v »postopkih zoper dolžnike – menične zavezance – dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu, ki so zaradi abstraktnosti menične obveznosti zelo omejeni« (Predlog ZIZ-I).
8. Slednja obrazložitev je napačna. Drži namreč le v primeru trasiranih menic. Za menično zavezo je značilno, da je abstraktna (2. točka 1. člena Zakona o menici, Uradni list FLRJ, št. 104/46 in 33/47 – popr., ter Uradni list SFRJ, št. 16/65, 54/70 in 57/89 – v nadaljevanju ZM), zato so ugovori možni le glede same menične zaveze, ne glede temeljnega razmerja (prim. 16. člen ZM in 233. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ). Če pa gre za lastno menico, ima dolžnik tudi možnost neomejenega uveljavljanja ugovorov iz temeljnega pravnega razmerja. Lastna menica je podobna zadolžnici in ni abstraktna, dokler ni (prvič) indosirana. To ima za posledico, da ima menični zavezanec na razpolago vse ugovore, torej enako kot pri vsaki drugi obligacijski zavezi.(1) Še posebej ob upoštevanju navedenega pa se za neutemeljeno izkaže tudi sklicevanje na nujnost zagotovitve učinkovitejše izvršbe. Vprašanje, na katero zakonodajalec ni odgovoril, namreč je, zakaj bi moralo biti zagotovljeno tudi učinkovito izvrševanje (domnevnih) terjatev, ki se zaradi utemeljenega ugovora nasprotne stranke izkažejo za neobstoječe.
9. Ustavno sodišče se je glede razmerja med suspenzivnostjo pravnega sredstva v izvršilnem postopku in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave že opredelilo. Iz odločbe št. U-I-339/98 z dne 21. 1. 1999 (Uradni list RS, št. 11/99, in OdlUS VIII, 13) izhaja, da je nesuspenzivnost pravnega sredstva sicer dopustna, vendar se je pri tem omejilo izključno na izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. S tem je vzpostavilo razlikovanje do izvršbe na podlagi verodostojne listine, za kar gre tudi v primeru menice. Ocenilo je, da obstaja utemeljen razlog za strožje obravnavanje dolžnikov, »katerih obveznost je že ugotovljena s pravnomočno sodbo«. Dodatno pa je Ustavno sodišče v tej odločbi dopustnost nesuspenzivnosti pravnega sredstva utemeljilo tudi z argumentom reverzibilnosti (vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred opravo izvršbe, če bi se po uspešnem pravnem sredstvu dolžnika izkazalo, da izvršba ni bila utemeljena). Ocenilo je, da je pri izvršbi na denarna sredstva reverzibilnost (če se kasneje izkaže, da izvršba ni bila utemeljena) »enostavna in praviloma učinkovita«.
10. Vprašanje je, ali opisana ureditev izvršbe na menico v ZIZ pomeni nesorazmeren in s tem ustavno nedopusten poseg v ustavne pravice prizadete osebe. Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti Ustavno sodišče sicer opravi na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu.(2) Upoštevati pa je treba, da ureditev izvršbe na podlagi menice v ZIZ (po uveljavitvi ZIZ-H in ZIZ-I) ni združljiva z že oblikovanimi in povzetimi stališči Ustavnega sodišča glede načela sorazmernosti v izvršilnem postopku, ko gre za vprašanje možnosti poplačila upnika še pred uveljavitvijo učinkovite pravice nasprotne stranke do izjave in do pravnega sredstva. Menica ni pravnomočna sodba ali enakovreden izvršilni naslov (na primer sodna poravnava) in izvršba na podlagi menice ni izvršba na podlagi izvršilnega naslova. Zgolj obstoj menice še ne izkazuje sodno potrjenega in nedvoumno obstoječega upniško-dolžniškega razmerja. Le pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova gre za izvršbo v pravem pomenu besede, medtem ko gre pri drugi za integracijo postopka izdaje plačilnega naloga in izvršbe.(3) Pri prvi ima upnik izvršilni naslov, zaradi česar mora biti ravnovesje procesnega položaja strank bistveno drugačno kot v kognicijskem postopku. Medtem ko je za izvršilni postopek bistveno, da se v njem udejanja pravno razmerje, ki je avtoritativno določeno, kar daje upnikovemu položaju povsem drugačno težo in pomen, tega ne moremo trditi za kognicijski postopek, v katerem bo o tem razmerju šele odločeno.(4) Pri tem je bistveno, da pri izvršbi na podlagi priložene menice, tako kot pri siceršnji izvršbi na podlagi verodostojne listine, še ni mogoče govoriti o upniku in dolžniku na enak način, kot je to pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova, na primer pravnomočne sodbe. Tudi načelo sorazmernosti in opredelitev ravnovesja procesnega položaja strank morata v izvršilnem postopku v ožjem smislu (izvršba na podlagi izvršilnega naslova) imeti drugačen pomen kot v postopku na podlagi verodostojne listine, kjer bo po ugovoru dolžnika, enako kot v postopku za izdajo plačilnega naloga, treba v celoti opraviti postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka. Šele v tem postopku se bo izkazalo, ali je zahtevek tožnika utemeljen oziroma ali je tožnik resnično upnik in toženec resnično dolžnik.
11. Nesuspenzivnost ugovora v izpodbijani ureditvi še posebej močno poseže v položaj (domnevnega) dolžnika zato, ker dolžnik tudi pred izdajo sklepa o izvršbi nima možnosti, da se v postopku izjavi. Ureditev je torej takšna, da je izvršba lahko v celoti izvedena, še preden se je domnevni dolžnik v kakršnem koli sodnem postopku lahko učinkovito izjavil. Zato prizadeti osebi pravica do izjavljanja po 22. členu Ustave s to ureditvijo ni le omejena, pač pa v celoti odvzeta.
12. Tudi reverzibilnost je v opisanem sistemu izvršbe na podlagi menice zelo otežena. Upoštevati je namreč treba, da bo dolžnik zaradi omejitev iz 67. člena ZIZ vračilo denarja, če se bo izkazalo, da za izvršbo ni bilo podlage, lahko uveljavljal šele potem, ko se bo tožnikov zahtevek kot neutemeljen izkazal v pravnomočno zaključenem pravdnem postopku (gospodarskem sporu). Možnost uveljaviti institut nasprotne izvršbe, s katerim »dolžnik« že v izvršilnem postopku relativno enostavno doseže vrnitev plačanega zneska (na kar opozarja tudi Ustavno sodišče v omenjeni odločbi), je tu z zakonom izrecno izključena. To pomeni možnost tudi večletnega zamika, v tem času pa se likvidnostne razmere tudi na strani »upnika« lahko povsem spremenijo. Mož­nost »dolžnika«, da dobi nazaj svoj denar, je tedaj lahko zgolj teoretična. Ne glede na vprašanje nujnosti in primernosti ukrepa zakonodajalca za varstvo učinkovitega sodnega varstva upnika, se skladno z že izoblikovanimi stališči Ustavnega sodišča izkaže, da poseg ne prestane testa sorazmernosti v ožjem smislu.
13. Navedeno velja, če ureditev izvršbe na podlagi menice presojamo zgolj z vidika ustavnih procesnih jamstev. Vendar pa je treba problematiko oceniti še z vidika vsebinske (materialnopravne) narave menične zaveze. Ureditev v procesnem zakonu (ZIZ) je namreč v bistvenem spremenila vsebinsko naravo menične obveznosti. S spremembo procesnega zakona, ki se v upoštevnem delu nanaša izključno na menično obveznost, je namreč v bistvu doseženo po eni strani to, da dolžnik proti prisilnemu plačilu na podlagi menice ne more več uveljaviti nobenega ugovora, po drugi strani pa je možnost uveljavitve ugovorov, ki mu teoretično ostajajo na voljo, odložena na čas po pravnomočni zavrnitvi upnikovega zahtevka v pravdi. Šele tedaj – torej morda čez več let – bo dolžnik lahko od »upnika« poskusil z nasprotno izvršbo ali s samostojno tožbo s kondikcijskim zahtevkom uveljaviti vrnitev neutemeljeno plačane menice. Pri tem ni mogoče niti to, da bi si svoj morebitni bodoči zahtevek zavaroval s kakšnim sredstvom zavarovanja ali varščino. Učinkovitost morebitnega sodnega varstva, da bo tedaj pridobil nazaj tisto, kar je brez možnosti kakršnega koli ugovora v izvršbi prisilno moral plačati na podlagi menice, bo odvisna izključno od (tedanje) plačilne sposobnosti nasprotne stranke. Ker ureditev v bistvu spreminja materialnopravno naravo menične obveznosti, se postavlja vprašanje, ali je mogoče ustavno dopustnost odvzema možnosti učinkovitega ugovora zavezanca utemeljiti z avtonomijo strank v obligacijskopravnih razmerjih. Jamstvo svobodnega ustanavljanja obligacijskopravnih razmerij in spoštovanje avtonomije strank v teh razmerjih je del splošne osebnostne pravice po 35. členu Ustave. Vprašanje je, ali dolžnik, ki zavestno sprejme menično obveznost, s tem po lastni volji sprejme tudi zanje neugodno ureditev v ZIZ, ki velja izključno za menične obveznosti in ki v bistvu uveljavlja načelo »plačaj takoj, pravdaj se kasneje«. Če je ureditev v ZIZ glede izvršbe na menico mogoče šteti kot dopolnitev vsebinske ureditve meničnih obveznosti, bi odgovor na to vprašanje morda lahko bil pritrdilen. Morda bi lahko rekli, da je stvar ekonomske presoje, kakšnim rizikom se subjekt v civilnopravnem razmerju prostovoljno izpostavi. Zavezanec namreč lahko pretehta pravne in ekonomske posledice svojega ravnanja v zvezi s tem pravnim instrumentom, ki je praviloma namenjen bodisi zavarovanju bodisi kreditiranju. Vendar se Ustavnemu sodišču glede tega vprašanja povezanosti med pogodbeno svobodo v materialnem pravu in procesnimi pravili v tej zadevi ni treba dokončno opredeliti. Izpodbijana ureditev v ZIZ namreč ne prizadene le zavezancev, ki so menično obveznost zares sprejeli, pač pa tudi osebe, ki želijo uveljaviti ugovor (na primer pristnosti menice), da veljavna menična obveznost za izterjavo terjatev sploh ne obstaja in nikoli ni obstajala. Razumljivo je, da (vsaj) pri tovrstnih osebah ni možno sklicevanje na to, da so s prostovoljnim sprejemom menične obveznosti zavestno sprejeli tudi ureditev, ki jim praktično odvzema učinkovitost uveljavljanja kakršnih koli ugovorov. Opisane ureditve ZIZ torej s sklicevanjem na prostovoljni vstop v obligacijskopravno razmerje menične zaveze ni mogoče upravičiti.
14. Glede na navedeno ureditev, da se izvršba (ko ne gre za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe ali drugega enakovrednega izvršilnega naslova) v celoti opravi, še preden je prizadeta stranka imela kakršno koli učinkovito možnost, da uveljavi morebitne ugovore procesne ali materialnopravne narave, ni skladna s pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave in pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.(5) Ker gre pri presojani zakonski ureditvi za kombinacijo posega v pravico do pravnega sredstva in pravico do izjavljanja, se Ustavnemu sodišču ni treba izrekati o tem, ali bi bila ureditev nesuspenzivnosti ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi menice ustavno nedopustna tudi v primeru, ko bi domnevnemu dolžniku pravica do izjave bila zagotovljena še pred izdajo sklepa o izvršbi. Ugotovitve o neskladnosti z Ustavo ne spremeni okoliščina, da sta strogost zaveze in nujnost hitrih postopkov značilnosti meničnega prava. Prav tako na presojo ne vplivajo značilnosti, da predlagatelj izvršbe na podlagi menice izkazuje svojo terjatev z relativno visoko stopnjo verjetnosti. Te značilnosti lahko utemeljijo cilj, da zakonodajalec na drugačen način, kot to velja za redni izvršilni postopek, uredi posebne, pospešene postopke za uveljavitev teh obveznosti. Vendar tega ne sme storiti na način, ki obe omenjeni ustavni pravici v celoti izvotli.
15. Bistvo protiustavnosti ureditve v ZIZ je v četrtem odstavku 46. člena, ki določa, da se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet. To določbo je Ustavno sodišče razveljavilo. Peti odstavek 45. člena, drugi odstavek 138. člena in drugi odstavek 150. člena ZIZ to ureditev izpeljujejo, samostojnega pomena izven navezave na četrti odstavek 46. člena ZIZ pa nimajo. Zato mora Ustavno sodišče razveljaviti tudi navedene določbe.
16. Ker je bilo treba izpodbijane določbe razveljaviti že zaradi neskladja s pravico do izjavljanja po 22. členu Ustave ter pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih protiustavnosti (glede pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena in pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave).

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in prvega odstavka 25. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Npr. sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 33/2005 z dne 28. 3. 2007.

(2) Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka, in št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013 (Uradni list RS, št. 31/13), 19. točka.

(3) J. Zobec, Pravna sredstva v izvršilnem postopku, Podjetje in delo, št. 6 (2002) str. 1609–1610.

(4) Prav tam.

(5) Dvome o ustavnoskladnosti ureditve je navajala že teorija (V. Rijavec in T. Keresteš, Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) z novelo ZIZ-H, uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 75–76, D. Orož, Novi časovni in stroškovni okviri izvršilnega postopka, Podjetje in delo, št. 6–7 (2010), str. 1180.