Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12 in 111/13) ter 27. člena Statuta Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 66/07 – uradno prečiščeno besedilo in 15/12) je Mestni svet Mestne občine Ljubljana na 10. seji 19. 10. 2015 sprejel

Za kulturni spomenik lokalnega pomena se razglasi enota dediščine (EŠD 404) Ljubljana – Realka (v nadaljnjem besedilu: spomenik).

Spomenik obsega parcele številka *26/2, *26/3, *26/4, *26/5, *26/6, *26/7, *26/8 in *26/9, vse katastrska občina 1721 – Gradišče I.

Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik lokalnega pomena: prva višja realna šola v Ljubljani, t. i. realka, predstavlja primer monumentalne arhitekture, zgrajene v neonormanskem slogu po načrtih dunajskega arhitekta Alexandra Bellona kot odmev monumentalnih palač ob dunajskem Ringu. Zgrajena je bila v obdobju 1871–1874 pod vodstvom stavbnih mojstrov Viljema Trea in Franca Faleschinija. Kipa personifikacij trgovine z Merkurjevo glasniško palico in tehnike z nakovalom, kladivom in zobatim kolesom ob vhodu sta delo dunajskega arhitekta Franza Mittelechnerja. Ljubljanska realka je imela v zgodovini velik pomen na področju šolstva. Čeprav po usmeritvi naravoslovna, je bila realka pomembna za splošni razvoj izobraženstva v Ljubljani. Veliko humanistov in umetnikov med dijaki dokazuje, da je realka širila dijakom duhovno obzorje in jih spodbujala k humanistično-kulturni ustvarjalnosti. Na njej so poučevali številni profesorji, ki so s pisanjem učbenikov in druge literature veliko doprinesli k širitvi slovenske strokovne literature in izobrazbe. Med najbolj znana imena štejemo prvega ravnatelja Mihaela Peternela, pisatelja Ferda Kozaka, zgodovinarja in zemljepisca Simona Rutarja, skladatelja Antona Foersterja, fizika Albina Belarja, ustanovitelja in vodjo prve slovenske potresne opazovalnice, ki je delovala v prostorih realke, in druge. Ljubljansko realko je obiskovalo veliko znanih slovenskih kulturnikov, umetnikov in znanstvenikov, med najbolj znanimi imeni so bili Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Rihard Jakopič, Maks Fabiani, Slavko Pengov, Mile Klopčič, Jože Snoj in drugi.

Varovane sestavine spomenika so:

– konstrukcijska ter višinska in tlorisna zasnova stavbe,

– fasada in streha z arhitekturnimi prvinami in kiparskim okrasjem,

– vhodno stopnišče in predvrt s kovinsko ograjo,

– vhodna veža in triramno kamnito stopnišče z litoželezno ograjo, arhitekturnimi prvinami in kupolo s svetlobnikom,

– kamnito dvoramno stopnišče v severnem traktu,

– kamnito polžasto stopnišče z litoželezno ograjo v južnem delu osrednjega trakta,

– leseno stopnišče z litoželezno ograjo v stolpiču,

– telovadnica na dvorišču,

– vodnjak na dvorišču,

– spominska plošča dijakom in žrtvam okupatorja v 2. svetovni vojni in

– stavbno pohištvo: vhodna vrata, notranja vrata s podboji, okna in tlaki.

Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:

– ohranjanje kulturnih, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih in arhitekturnih sestavin v celoti, v njihovi izvirnosti in neokrnjenosti,

– ohranjanje osnovne namembnosti spomenika,

– ohranjanje obstoječih rab odprtega prostora, kjer te sledijo prvotni urbanistični zasnovi,

– podrejanje vseh posegov v spomenik in njegove dele ohranjanju varovanih sestavin v obliki, legi, gabaritih, konstrukciji, materialih, strukturi in barvni podobi,

– redno in strokovno vzdrževanje ter obnavljanje celote in varovanih sestavin spomenika,

– prepoved postavljanja ali gradnje trajnih ali začasnih objektov v območju spomenika, vključno z nadzemno in podzemno infrastrukturo ter nosilci reklam ali drugih oznak, razen kadar so ti nujni za učinkovito ohranjanje in prezentacijo ter funkcioniranje spomenika ali njegovih delov,

– pri tehničnem posodabljanju spomenika in zagotavljanju dostopa gibalno oviranim osebam je potrebno varovane sestavine spomenika ohranjati v največji možni meri.

Lastnik mora po predhodni najavi omogočiti dostopnost spomenika javnosti tudi v delih, ki sicer javnosti niso namenjeni, vendar v meri, ki ne ogroža osnovnih funkcij ali varovanih sestavin spomenika.

Za vse posege v spomenik, razen če zakon ne določa drugače, je potrebno predhodno pridobiti kulturnovarstvene pogoje in kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: zavod).

Pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na nepremičninah, navedenih v drugem odstavku 1. člena tega odloka.

Meje spomenika so določene na digitalnem katastrskem načrtu v merilu 1:1000 in vrisane na topografskem načrtu v merilu 1:5000. Izvirnika načrtov, ki sta sestavna dela tega odloka, hranita zavod in Mestna občina Ljubljana.

Ta odlok začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.