Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. A. A. in B. B. z Ž. na seji dne 2. oktobra 2003

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 858/2000 z dne 3. 4. 2003 in sodba Upravnega sodišča št. U 99/99 z dne 14. 6. 2000 se razveljavita, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35601/0415/98 z dne 5. 1. 1999 in sklep Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote Kranj, Izpostave Jesenice, št. 356-02-04-16/98 z dne 28. 5. 1998 pa odpravita.
2. Zadeva se vrne Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo v novo odločanje.

1. Pritožnika zatrjujeta, da imata pravico sodelovati v inšpekcijskem postopku kot stranki, ker je ob morebitnem zdrsu terena ogrožen njun dom. Navajata, da sta pri gradbeni inšpekciji vložila prijavo zaradi možnosti zdrsa tega terena. Inšpektor naj bi ju obvestil, da je po strokovnem mnenju drsenje posledica prekomernega nasipavanja ob izkopu temeljev sosednje hiše in kasnejše erozije. Pritožnika se naj s tem ne bi strinjala, saj se njuno strokovno mnenje razlikuje, zato sta inšpektorju predlagala, naj odredi odstranitev sosednjega objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja in za oboje določi rok.
2. Inšpektor je pritožnikoma izdal sklep, s katerim jima ni priznal lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku, z obrazložitvijo, da se ta vodi v javnem interesu, v njem pa imajo lahko položaj stranke le investitor, lastnik ali upravljalec zemljišča, ker predmet inšpekcijskega postopka ni odločanje o njunem pravnem interesu. Njuno pritožbo je iz enakih razlogov zavrnil drugostopni upravni organ. Tudi Upravno in Vrhovno sodišče sta sledili stališču inšpekcijskega organa in pojasnili, da pritožnika lahko varujeta svoj pravni interes v postopku izdaje dovoljenj za gradnjo.
3. Pritožnika očitata, da upravna organa in sodišči njunih navedb niso obravnavali, temveč so odločili le, da v inšpekcijskem postopku ne moreta imeti položaja strank. Hkrati naj Vrhovno sodišče ne bi smelo prerekati njune pravice do spoštovanja doma iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP), saj sta tudi s to pravico utemeljevala svoj pravni interes. Zato naj bi kršilo njune pravice iz 15. člena Ustave.
4. Ustavna pritožba je bila s sklepom št. Up-257/03 z dne 4. 9. 2003 sprejeta v obravnavo. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju: ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ali procesnega prava. Kot je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, je za ustavnosodno presojo pomembno, ali je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine.
6. Izpodbijane odločitve upravnih organov in sodišč temeljijo na stališču, da ima v inšpekcijskem postopku lahko položaj stranke le investitor, ki je kršil predpise in zoper katerega je inšpektor odredil določene ukrepe. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999 (OdlUS VIII, 291) že odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa posredno lahko predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke (49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. – ZUP86, ki je veljal v času odločanja o izpodbijanem sklepu inšpekcijskega organa).
7. Po navedenem je pravno stališče, na podlagi katerega sta upravna organa in sodišči sprejeli izpodbijane odločitve, v neskladju z 22. členom Ustave. Z odločitvami, sprejetimi na podlagi stališča, vsebovanega v izpodbijanih odločbah, je bila pritožnikoma kršena pravica iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo, odločbi inšpekcijskih organov pa odpravilo in zadevo vrnilo inšpekcijskemu organu (spremenjen naziv ima po 12. členu Uredbe o organih v sestavi ministrstev – Uradni list RS, št. 58/03) v novo odločanje. Inšpekcijski organ bo moral obravnavati relevantne navedbe ustavnih pritožnikov in presoditi, ali njegove odločitve lahko prizadenejo njune pravne koristi, ter svoje stališče glede njune udeležbe v postopku ustrezno utemeljiti.
8. Ker je bilo treba izpodbijane odločbe razveljaviti že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in na podlagi prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl.) v sestavi: namestnik predsednice dr. Janez Čebulj ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo soglasno.