Številka: U-I-307/11-21

Datum: 12. 4. 2012

Ustavno sodišče je v postopku, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 12. aprila 2012

Členi 1 do 17 Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11) se razveljavijo.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani zahteva oceno ustavnosti 1. do 17. člena Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb (v nadaljevanju ZPUOOD). Zatrjuje neskladje izpodbijanih določb z 22., 33. in 155. členom Ustave. ZPUOOD naj bi posegal v pridobljene oziroma pričakovalne pravice upnikov izbrisanih gospodarskih družb. Protiustavnost naj bi se kazala v tem, da dolžnikom, za katere je pred uveljavitvijo ZPUOOD obstajala zakonska in ustavnoskladna podlaga za nastanek obveznosti, omogoča, da v posebnem sodnem postopku dosežejo odpust teh obveznosti do upnikov izbrisanih družb. Na drugi strani pa naj bi upnike postavljala v položaj, ko bodo morali kljub temu, da že imajo pridobljeno pravico v obliki pravnomočne sodne odločbe oziroma imajo pričakovalne pravice, v novem postopku uveljavljati iste terjatve, pri čemer naj bi bila pravna podlaga za njihovo uveljavitev zožena. Čeprav ne gre za takojšnjo izgubo pridobljenih oziroma pričakovalnih pravic, kot je ta nastopila v primeru Zakona o spremembah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07 – v nadaljevanju ZFPPod-B), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in OdlUS XVI, 64) ugotovilo neskladje z Ustavo, gre po mnenju predlagatelja za poseg v pravice iz 33. člena Ustave, v primeru pridobljenih pravic tudi za kršitev 155. člena Ustave. Za tak poseg po mnenju predlagatelja ne obstaja ustavno dopusten cilj. Navaja še, da je ZPUOOD v neskladju z 22. členom Ustave, ker upnike, ki imajo pričakovalno ali pridobljeno pravico, neenako obravnava glede na upnike, ki so že dosegli poplačilo svojih terjatev pod milejšimi pogoji.
2. Državni zbor Republike Slovenije je na navedbe v zahtevi odgovoril in predlaga, naj Ustavno sodišče zahtevo zavrne. Navaja, da je njegova Zakonodajno-pravna služba v zakonodajnem postopku opozorila na morebitni poseg v pridobljene in pričakovalne pravice upnikov, vendar je bila pri tem zasledovana javna korist. Ta se kaže v dejstvu, da je bilo z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 31/07 – v nadaljevanju ZFPPod) in Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07, 40/09, 59/09, 52/10, 106/10, 26/11 in 47/11 – v nadaljevanju ZFPPIPP) poseženo v lastninsko pravico družbenikov izbrisanih gospodarskih družb, saj jim je bilo naloženo plačilo tujih obveznosti brez njihovega soglasja. Dodaja, da noben zakon ne nalaga družbenikom ravnanja, za katera se jim ob izbrisu očita, da so jih opustili. Zato naj bi bilo arbitrarno poseženo v njihovo lastninsko pravico, rušilo naj bi se njihovo zaupanje v pravo in posegalo v njihovo svobodno gospodarsko pobudo. S takšno ureditvijo naj bi bistveno odstopali od ureditev drugih držav. Po mnenju Državnega zbora naj bi bilo dopustno od družbenikov terjati poplačilo za obveznosti izbrisane družbe le, ko jim je mogoče očitati, da so pravno osebo zlorabili zaradi lastnih interesov.
3. Svoje mnenje je posredovala tudi Vlada Republike Slovenije. Navaja, da je že v zakonodajnem postopku nasprotovala sprejetju ZPUOOD in sprejela mnenje, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Vlada se v celoti strinja s predlagateljem, da je ZPUOOD v neskladju z Ustavo in s predlagateljevo utemeljitvijo zatrjevanih protiustavnosti. Poleg tega navaja, da je ZPUOOD posegel v pridobljene oziroma pričakovalne pravice upnikov izbrisanih družb tako, da jih je spremenil v pogojne pravice, ki bodo lahko uspešno uveljavljene le, če bodo upniki uspeli dokazati obstoj razlogov za spregled pravne osebnosti iz 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11 in 91/11 – v nadaljevanju ZGD-1). Učinek izpodbijane ureditve na premoženje upnikov naj bi bil razviden iz 15. člena ZPUOOD, ki določa, da morajo upniki v svojih poslovnih knjigah izkazati višino neplačanih terjatev, ki so predmet sklepa o odpustu obveznosti, in jih odpisati v skladu z zakonom, ki ureja odpis terjatev zaradi stečaja dolžnika. Izpodbijana ureditev naj bi bila v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ker arbitrarno razlikuje med upniki, ki so že dosegli poplačilo, in tistimi, ki ga še niso, imajo pa pridobljeno ali pričakovalno pravico. Sprememba ureditve iz popolnega favoriziranja upnikov v popolno favoriziranje dolžnikov naj bi kršila tudi načelo zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Vlada meni še, da bi Ustavno sodišče moralo začeti postopek za oceno ustavnosti 18. in 19. člena ZPUOOD, ki ju predlagatelj ne izpodbija, saj je z ukinitvijo osebne odgovornosti družbenikov izbrisane družbe upnik ostal brez sleherne možnosti, da uveljavi svojo terjatev do družbe. Osebna odgovornost družbenikov naj bi namreč nadomeščala postopek uveljavljanja terjatev, saj po pravnomočnosti sklepa o začetku izbrisa ni več mogoče predlagati začetka stečajnega postopka ali prisilne likvidacije.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-307/11 z dne 1. 12. 2011 (Uradni list RS, št. 100/11) na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve zadržalo izvrševanje drugega do četrtega odstavka 1. člena in 2. do 17. člena ZPUOOD.

5. Institut izbrisa gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije je v slovenski pravni red uvedel ZFPPod. Z nastopom zakonskega izbrisnega razloga je sodišče po uradni dolžnosti izbrisalo gospodarsko družbo iz sodnega registra brez likvidacije (v nadaljevanju izbrisana družba). Pravna posledica izbrisa je bila izpodbojna pravna domneva, da se z izbrisom šteje, da so njeni družbeniki dali izjavo, da prevzemajo vse obveznosti izbrisane družbe.(1) Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-135/00 razveljavilo četrti in peti odstavek 27. člena ZFPPod (ki sta urejala navedeno izpodbojno pravno domnevo), kolikor sta se nanašala na družbenike, ki v smislu obrazložitve te odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (t. i. nepravi, pasivni družbeniki), ker je ugotovilo, da sta v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 2. členom Ustave. To je pomenilo, da so sodišča morala ugotavljati odgovornost posameznega družbenika za obveznosti družbe v odvisnosti od vpliva, ki ga je imel na poslovanje družbe.(2) Z ZFPPod-B je zakonodajalec ukinil neomejeno solidarno odgovornost vseh družbenikov za obveznosti izbrisane družbe in ustavil vse še nedokončane postopke, začete na podlagi ZFPPod. Z odločbo št. U-I-117/07 je Ustavno sodišče razveljavilo 2. in 4. člen ZFPPod-B ter ugotovilo, da sta 1. in 3. člen ZFPPod-B v neskladju z Ustavo, zakonodajalcu pa naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Tako je ugotovilo, da je 1. člen ZFPPod-B, ki je ukinil neomejeno solidarno odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker upnike družb izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije neenako obravnava glede na upnike družb, ki so prenehale na drugačen način, saj zakonodajalec ni zagotovil ustreznega varstva upnikov.(3) Prvi do četrti odstavek 4. člena ZFPPod-B pa je Ustavno sodišče razveljavilo, ker je presodilo, da ustavitev sodnih in upravnih postopkov, začetih na podlagi ZFPPod proti družbenikom izbrisanih družb, oziroma njihovo nadaljevanje, če so podani pogoji za spregled pravne osebnosti, pomeni za upnike s pričakovalno pravico do poplačila terjatve poseg v pravico iz 33. člena Ustave, za upnike s pridobljeno pravico do poplačila terjatve pa tudi kršitev prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave, pri čemer za tak poseg in kršitev ni obstajal ustavno dopusten cilj.(4) Ustavno sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo tudi, da neomejena solidarna odgovornost aktivnih družbenikov izbrisanih družb ni edina ustavnoskladna možnost ureditve varstva upnikov izbrisanih družb.(5) Z ZFPPIPP, ki je razveljavil ZFPPod, je zakonodajalec vnovič vzpostavil neomejeno solidarno odgovornost aktivnih družbenikov izbrisane družbe in določil, kdo je aktivni družbenik. Po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP je bil aktivni družbenik oseba: (1) ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in (2) ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivanja na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne nesposobnost, ali da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali katerega koli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora. Po osmem odstavku istega člena ZFPPIPP je veljalo, če družbenik ni dokazal drugače, da je predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka tega člena izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so bile z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic.
6. Bistvena vsebina ZPUOOD je, da razveljavlja določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP (18. člen ZPUOOD) ter da na novo ureja vprašanje odgovornosti družbenikov za obveznosti družb, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije pred uveljavitvijo ZPUOOD (1. do 17. člen ZPUOOD), in sicer tako, da:
– se ex lege prekinejo vsi postopki, ki so bili začeti bodisi po ZFPPod bodisi po ZFPPIPP, pa ne končani do uveljavitve ZPUOOD, v katerih upniki izbrisanih družb uveljavljajo svoje terjatve zoper družbenike teh družb; sodišča oziroma upravni organi pa morajo po uradni dolžnosti izdati sklepe o prekinitvi postopkov;
– lahko dolžnik (brez plačila sodne takse) vloži predlog za odpust obveznosti;
– lahko upnik (proti plačilu sodne takse) poda ugovor proti odpustu dolga;
– sodišče predlog za odpust dolga zavrne (prekinjeni postopki pa se nadaljujejo), če je podana ovira za odpust obveznosti, tj. bodisi pravnomočna obsodba dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu v zvezi s poslovanjem izbrisane družbe, ki še ni izbrisano, bodisi obstoj pogojev za spregled pravne osebnosti, sicer pa sodišče predlogu ugodi (prekinjeni postopki pa se ustavijo);
– lahko vsak upnik, na čigar terjatev se raztezajo učinki sklepa o odpustu obveznosti, v enem letu po njegovi pravnomočnosti od sodišča zahteva, naj razveljavi odpust obveznosti, če je dolžnik s prekrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti.
7. ZPUOOD tako ureja dva različna položaja, in sicer 18. člen ZPUOOD se nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po njegovi uveljavitvi, medtem ko se 1. do 17. člen ZPUOOD nanašajo na položaj, ko so bile družbe izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD. Ker gre za dva različna položaja, Ustavno sodišče ni sledilo predlogu predlagatelja in Vlade, naj začne postopek za oceno ustavnosti po 30. členu ZUstS tudi za 18. člen ZPUOOD. Gre namreč za dva različna položaja, ki pomenita, da določbe niso v medsebojni zvezi, niti ni nujna odločitev o ustavnosti 18. člena ZPUOOD za rešitev zadeve. Ker so določbe 1. do 17. člena ZPUOOD prepletena celota materialnih in postopkovnih določb, ustavnosodno poseganje v posamezne dele tako povezane in prepletene celote ne bi bilo smiselno: kar bi ostalo, ne bi bilo več tisto, kar je nameraval zakonodajalec. Zato Ustavno sodišče ni presojalo vsake določbe posebej, temveč je opravilo presojo izpodbijane ureditve kot celote.
8. V obravnavanem primeru je treba tudi znotraj položaja, ki je predmet urejanja v 1. do 17. členu ZPUOOD, razlikovati med dvema različnima položajema. Izpodbijana ureditev se namreč nanaša tako na postopke, ki so se začeli na podlagi ZFPPod, kot tudi na postopke, ki so se začeli na podlagi ZFPPIPP. Za oba primera ZPUOOD določa, da se postopki prekinejo in da lahko dolžniki vložijo predlog za odpust obveznosti. Ureditev, v bistvenem podobno izpodbijani ureditvi, je Ustavno sodišče že presojalo, in sicer z odločbo št. U-I-117/07. Ureditvi po ZPUOOD in ZFPPod-B sta v bistvenem podobni zato, ker je končna posledica za upnike v obeh primerih enaka. V obeh primerih preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo terjatve do aktivnega družbenika izbrisane družbe na podlagi njegove neomejene solidarne odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe. Družbenik izbrisane družbe v obeh primerih poslej odgovarja le, če so podani pogoji za spregled pravne osebnosti. Na dejstvo, da sta si ureditvi v bistvenem podobni, ne more vplivati, da so bili postopki po ZFPPod-B ustavljeni, medtem ko so po ZPUOOD prekinjeni. Po ZFPPod-B se je po ustavitvi začel nov postopek s tožbo iz razlogov, da so podani pogoji za spregled pravne osebnosti (tretji in četrti odstavek 4. člena ZFPPod-B), po ZPUOOD pa se isti postopek nadaljuje, upnik pa lahko vloži ugovor proti odpustu obveznosti zaradi obstoja pogojev za spregled pravne osebnosti (7. člen ZPUOOD). Prav tako na dejstvo, da sta si navedeni ureditvi v bistvenem podobni, ne more vlivati, da prenehanje upnikove pravice uveljavljati plačilo terjatve po ZPUOOD ne nastopi, če je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu v zvezi s poslovanjem izbrisane družbe, ki še ni izbrisano.
9. Ustavno sodišče je pravico do zasebne lastnine že večkrat opredelilo kot jamstvo, ki zagotavlja posamezniku svobodo na premoženjskem področju (npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150). V skladu s to opredelitvijo je v kasnejših odločbah klasično pojmovanje vsebine pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in njenega varstva razširilo: iz »obstoječe lastnine« tudi na »zahtevek« v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami (npr. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-302/98 z dne 14. 10. 1998, Uradni list RS, št. 72/98, in OdlUS VII 187; št. Up-77/04 z dne 11. 10. 2006, Uradni list RS, št. 118/06, in OdlUS XV, 98) in upravičenim pričakovanjem (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/07) ter z lastninske pravice v klasičnem smislu tudi na terjatve (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-267/06 z dne 15. 3. 2007, Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 20). Za obravnavano zadevo so pomembni vsi navedeni vidiki širitve pravice do zasebne lastnine, torej terjatev, pričakovalne pravice in upravičeno pričakovanje.
10. Pri izpodbijani ureditvi je treba tako pri položajih po ZFPPod kot po ZFPPIPP razlikovati med tremi skupinami upnikov, ki so v različnih položajih in je zato predmet ustavnopravnega varstva različen (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07) ter bolj ali manj ustavnopravno kompleksen. Pri upnikih, ki že imajo pravnomočno (sodno) odločbo, s katero jim je bila priznana pravica do poplačila terjatve do izbrisane družbe ali družbenika take družbe, je predmet varstva t. i. judikatna terjatev,(6) tj. terjatev, ugotovljena pred pristojnim državnim organom ali s pred njim sklenjeno poravnavo.(7) Ker je obstoj upnikove terjatve že ugotovljen s pravnomočno odločbo, gre za pridobljeno pravico, ki ni varovana le s 33. členom Ustave, temveč tudi s 155. členom Ustave. Ob tem je treba upoštevati še, da sta namen in cilj sodnega varstva praviloma dosežena šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morata biti stranki, ki ji je v sporu s pravnomočno sodno odločbo priznana pravica, dani možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 18. 12. 2002, Uradni list RS, št. 7/03, in OdlUS XI, 292).(8) Zahteva po (spoštovanju) pravnomočnosti je namreč sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (glej npr. odločba št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008, Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90). ZPUOOD je tem upnikom preprečil, da bi svojo pridobljeno pravico do poplačila dejansko uveljavili, in določil, da jo morajo ponovno pridobiti pod drugačnimi pogoji, kot so veljali po ZFPPod ali ZFPPIPP. Do uveljavitve ZPUOOD je bil namreč pravni temelj za uveljavitev terjatev do družbenikov izbrisanih družb neomejena solidarna odgovornost aktivnih družbenikov izbrisanih družb (četrti odstavek 27. člena ZFPPod ali šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP), pri čemer je ZFPPIPP v sedmem in osmem odstavku 442. člena določal, kdo je aktivni družbenik,(9) v primerih po ZFPPod pa je bila upoštevna za določitev položaja aktivnega družbenika odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00. Po uveljavitvi ZPUOOD je pravni temelj za uveljavitev terjatev do družbenikov izbrisanih družb spregled pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1, kjer je sestavni del opredelitve zloraba pravne osebe,(10) ki jo je mogoče pripisati družbenikom. Namesto izpodbojne pravne domneve bi moral upnik izkazati neizpolnitev obveznosti družbe(11) in obstoj enega od zakonskih dejanskih stanov(12) spregleda pravne osebnosti. Ustavno sodišče ugotavlja, da je v primeru te skupine upnikov z ZPUOOD poseženo v njihove pravice, varovane s prvim odstavkom 23. člena, 33. in 155. členom Ustave.
11. Pri upnikih, ki so imeli v teku postopke za uveljavljanje svoje terjatve do družbenikov izbrisanih družb, pa odločitev o njenem obstoju še ni pravnomočna, gre za položaj, ko se je med postopkom spremenila zakonodaja. Po ustaljeni ustavnosodni presoji velja, da ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre namreč za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku pravdnega postopka niso pravica stranke. Zakonodajalec tako ob določitvi prehodnih določb procesnega zakona ni omejen s kakšnimi ustavnimi zahtevami in z vidika Ustave je dopustna (in v procesnih zakonih tudi povsem običajna) ureditev, da nova procesna pravila začnejo veljati takoj, tudi za tekoče sodne postopke (tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166). V obravnavanem primeru pa ne gre le za procesna pravila, temveč je ZPUOOD prepletena celota procesnih in materialnih pravil, pri čemer so pogoji, pod katerimi lahko upnik uveljavlja svojo terjatev do družbenika izbrisane družbe, pravila materialnega prava. Terjatev upnika do družbenika izbrisane družbe je do uveljavitve ZPUOOD nastala s trenutkom izbrisa družbe iz sodnega registra in je imela svojo materialnopravno podlago v ZFPPod ali ZFPPIPP. Upniki so torej imeli pričakovalno pravico, saj so lahko na podlagi ureditve po ZFPPod ali ZFPPIPP utemeljeno pričakovali, da bo sodišče družbeniku dolžniku naložilo plačilo terjatve. Te pričakovalne pravice do poplačila so varovane s 33. členom Ustave (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07, 31. točka obrazložitve). S tem, ko je zakonodajalec spremenil ureditev po ZFPPod in ZFPPIPP tako, da je spremenil materialnopravne pogoje za uveljavitev terjatve upnikov do družbenikov izbrisane družbe, ki so imeli v teku postopke za uveljavitev svojih zahtevkov, je posegel v pričakovalne pravice do pridobitve pravice poplačila teh upnikov.(13) Vendar pa je tudi položaj te skupine upnikov kompleksnejši. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da zakonodajalcu sicer ni preprečeno, da sprejema nova in retroaktivna pravila, ki pomenijo zakonodajno vmešavanje v odprti postopek z namenom vplivanja na izid postopka. Vendar pa načelo vladavine prava in pravica do poštenega postopka iz 6. člena EKČP zahtevata, da je zakonodajno vmešavanje upravičeno z vidika prevladujočih razlogov v javnem interesu (compelling public-interest reasons).(14) ESČP ne razlikuje med položaji, ko je stranka postopka država in želi z zakonodajnim ukrepanjem vplivati na izid postopka, ter položaji, ko gre za spor med posamezniki, temveč jih presoja po enakih merilih.(15) Pri tem v sporih med posamezniki, ki se nanašajo na civilne pravice in obveznosti, presoja zlasti, ali je zakonodajalec pri sprejemanju ukrepa upošteval zahtevo po enakosti orožij v pomenu pravičnega ravnotežja med strankama postopka.(16) ESČP še poudarja, da je treba pri presoji prevladujočih razlogov v javnem interesu zakonodajno vmešavanje v odprte postopke presojati z najvišjo stopnjo pazljivosti (the greatest possible degree of circumspection).(17) Zakonodajno ukrepanje v primerih odprtih sodnih postopkov lahko v primeru, ko gre za ukrepe, ki vplivajo na materialno pravo, ki naj se uporabi v postopku, pomeni tudi poseg v pravico do poštenega postopka, varovano v 22. členu Ustave. V primeru, da bi zakonodajno vmešavanje imelo za posledico ukinitev sodnega postopka, pa bi šlo tudi za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. V obravnavanem primeru se je zaradi izpodbijane ureditve spremenil ne le postopek uveljavljanja terjatve do družbenikov izbrisane družbe, temveč tudi pogoji, pod katerimi lahko upnik zahteva terjatev od družbenikov izbrisane družbe. Z izpodbijano ureditvijo tako sodno varstvo ni bilo ukinjeno, temveč je šlo le za zakonodajno vmešavanje v odprte sodne postopke. Tako Ustavno sodišče glede te skupine upnikov ugotavlja, da je ZPUOOD posegel v njihovo pričakovano pravico do poplačila terjatve, varovano v 33. členu Ustave, in pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
12. V tretjo in zadnjo skupino upnikov sodijo vsi tisti upniki, ki imajo terjatve do gospodarskih družb, izbrisanih iz sodnega registra pred uveljavitvijo ZPUOOD, pa jih še niso uveljavili.(18) Zanje je pomemben pojem upravičenega pričakovanja (angl. legitimate expectation, fr. espérance légitime), ki se je najprej razvil v sodni praksi ESČP. Po njej mora posameznik, da se lahko uspešno sklicuje na pravico do premoženja, izkazati, da obstaja njegov konkretni, na veljavnem pravu temelječi zahtevek za pridobitev določenega premoženja. Tak zahtevek mora imeti zadostno podlago v nacionalnem pravu, kot na primer v ustaljeni sodni praksi ali pravni normi, ter mora biti bolj konkretiziran od golega upanja.(19) Za upravičeno pričakovanje po sodni praksi ESČP ni odločilno, da obstaja realni spor ali verjeten zahtevek (»genuine dispute« or an »arguable claim«), temveč je edini pogoj, da ima zahtevek dovolj trdno podlago v nacionalnem pravu.(20) ESČP šteje za poseg v upravičeno pričakovanje, varovano v 1. členu Prvega protokola k EKČP, ne le zakonodajno vmešavanje v odprte postopke, temveč tudi primere, ko zahtevek še ni vložen.(21) Ob upoštevanju navedenih pogojev je mogoče ugotoviti, da so upniki te skupine imeli do uveljavitve ZPUOOD (ob predpostavki, da enoletni rok še ni pretekel) upravičena pričakovanja, saj so imeli konkreten, na veljavnem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določenega premoženja.(22) Njihova terjatev do aktivnih družbenikov je namreč imela do uveljavitve ZPUOOD dovolj trdno podlago v zakonski določbi in sodni praksi rednih sodišč. Tako so lahko utemeljeno pričakovali, da bodo svojo terjatev do družbenikov izbrisanih družb uveljavili po dotlej veljavnem pravu. S tem, ko je ZPUOOD na novo uredil vprašanje odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb in ga vezal na drugačne pogoje kot po ZFPPod oziroma ZFPPIPP, je posegel v upravičena pričakovanja te skupine upnikov, varovana s 33. členom Ustave.
13. Pogoj za zakonsko ureditev posega v človekovo pravico Ustavno sodišče presoja najprej z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če ta obstaja, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s splošnim načelom sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86). Na enak način presoja Ustavno sodišče tudi retroaktivne zakonske posege v pridobljene pravice (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/08 z dne 25. 9. 2008, Uradni list RS, št. 96/08, in OdlUS XVII, 49).
14. Iz zakonodajnega gradiva(23) izhaja, da so cilji ZPUOOD »ustavitev pravdnih, upravnih in izvršilnih postopkov, začetih na podlagi III. poglavja Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), v katerih upniki izbrisane družbe uveljavljajo terjatve zoper družbenike izbrisane družbe, ki na dan uveljavitve še niso končani«. S tem naj bi zakonodajalec vsaj delno omilil posledice zakona, ki ga je po hitrem postopku sprejel pred več kot desetletjem. Zato naj bi bila cilja Zakona tudi priznanje zakonodajalca, da je storil napako, ki pomeni unikum v primerjalnih pravnih sistemih, če ne celo kršitev ustavnih načel, in minimalna sanacija položaja, ki je nastal kot posledica ZFPPod. Tako naj bi se ponovno uveljavilo temeljno načelo korporacijskega prava o ločenosti premoženja kapitalske družbe in osebnega premoženja družbenika. Državni zbor je v svojem odgovoru dodal še, da naj bi bilo družbenikom izbrisanih družb poseženo v njihovo pravico do zasebne lastnine in da naj bi slovenska ureditev tega vprašanja bistveno odstopala od ureditve v drugih državah.
15. Iz razlogov, ki jih navaja zakonodajalec v zakonodajnem gradivu in v odgovoru na zahtevo, izhaja, da si zakonodajalec prizadeva za spremembo obstoječe ureditve odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisane družbe, saj je ocenil, da takšna ureditev ni več primerna oziroma potrebna. Zakonodajalec nima le pravice, temveč tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Načelo prilagajanja družbenim razmeram je namreč eno od načel pravne države (odločba št. U-I-69/03 z dne 20. 10. 2005, Uradni list RS, št. 100/05, in OdlUS XIV, 75). Vendar pa mora zakonodajalec pri tem spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter upoštevati ustavna načela, kot sta načeli prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov in zaupanja v pravo. Pri tem mora biti posebej pozoren, da s spremembami zakonodaje ne posega v pridobljene in pričakovalne pravice posameznikov, ki so v dotedanjo ureditev zaupali, saj s tem posega v obstoječa pravna razmerja, ki so nastala po do tedaj veljavnem pravu. Prav zaradi tega morajo biti razlogi, ki narekujejo zakonodajno spremembo, posebej očitni in utemeljeni. Drugače je pri spremembah zakonodaje, ki učinkujejo za naprej, za pravna razmerja, ki še niso nastala. Tukaj je polje delovanja zakonodajalca bistveno širše, saj načelo zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne človekove pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t. i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno varovanih dobrin je v posameznem primeru treba dati prednost.
16. V obravnavanem primeru je tako izhodišče presoje razlogov, ki naj bi utemeljevali opisani poseg v pravice upnikov izbrisanih družb, dejstvo, da zakonodajalec posega v obstoječa pravna razmerja, torej tista, ki so nastala do uveljavitve ZPUOOD na temelju izbrisa gospodarskih družb iz sodnega registra brez likvidacije, in da ne gre za urejanja tega področja za naprej. Zato je presoja razlogov, ki so narekovali sprejetje 1. do 17. člena ZPUOOD, strožja.
17. Kot je Ustavno sodišče že pojasnilo, je ureditev, v bistvenem podobno ureditvi po ZPUOOD, že presojalo z odločbo št. U-I-117/07, kjer je presodilo, da razlogi, ki jih navaja zakonodajalec za sprejetje ZFPPod-B,(24) ne morejo pomeniti ustavno dopustnih ciljev (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07, 37. točka obrazložitve) za ugotovljeni poseg v pravice upnikov izbrisanih družb. Zakonodajalec za postopke, začete na podlagi ZFPPod, ne navaja ničesar, kar Ustavno sodišče ni upoštevalo že pri presoji ZFPPod-B, kjer je med drugim pojasnilo tudi, da se zakonodajalec ne more sklicevati na domnevno protiustavnost ureditve, ki je bila predmet presoje Ustavnega sodišča, pa to neskladja ni ugotovilo. Zato tudi v obravnavanem primeru Ustavno sodišče ugotavlja, da ne obstaja ustavno dopusten cilj, ki bi upravičeval poseg v ustavno varovane pravice upnikov izbrisanih družb po ZFPPod.
18. Razlogi, ki so navedeni v zakonodajnem gradivu, se nanašajo zgolj na postopke, ki se vodijo zoper družbenike izbrisanih družb na podlagi ZFPPod, kot da bi zakonodajalec spregledal, da je prekinil tudi postopke, začete na podlagi ZFPPIPP, in tudi posegel vanje. Na te se vendarle nanaša odgovor Državnega zbora. Vendar pa Državni zbor navaja le, da naj bi ZFPPIPP z osebno odgovornostjo družbenikov za obveznosti izbrisane družbe posegal v pravico do zasebne lastnine družbenikov, v njihovo svobodno gospodarsko pobudo in kršil načelo zaupanja v pravo. Razlogi, zaradi katerih zakonodajalec za naprej (za primere morebitnih izbrisov družb po uveljavitvi zadevnega zakona) spremeni ureditev odgovornosti za obveznosti družbe in drugače uredi varstvo pravic upnikov v primerih, ko ne bo prišlo bodisi do postopkov likvidacije družb bodisi do stečajev, v katerih so varovane pravice upnikov, ne morejo biti že sami po sebi ustavno dopusten razlog za poseganje tudi v obstoječa pravna razmerja med upniki in družbeniki v preteklosti izbrisanih družb. Ta so temeljila na dotlej veljavnem pravu in so ustavno varovana z 22., 33. in 155. členom ter s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Za opisano poseganje v navedene ustavno varovane položaje bi zakonodajalec moral imeti res posebej utemeljene ustavno dopustne razloge. Ti pa niso izkazani. Pri tem se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do ustavnosti ureditve odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb po ZFPPIPP. Državni zbor sicer izraža dvome o njeni ustavnosti, vendar ne utemelji drugačnosti ureditve položaja družbenika po ZFPPIPP od ureditve po ZFPPod, ki bi morebiti narekovala drugačno odločitev, kot je bila sprejeta v odločbi št. U-I-135/00. V njej je bila presojana ureditev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb tudi z vidika načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave), pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave).
19. Ustavno sodišče tako ugotavlja, da ni podan ustavno dopusten cilj za poseg v pravice upnikov, varovane glede na različne položaje z 22. členom, prvim odstavkom 23. člena, 33. in 155. členom Ustave. Zato ni izpolnjen že prvi pogoj, ki ga za omejevanje človekovih oziroma pridobljenih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena oziroma drugi odstavek 155. člena Ustave), in Ustavnemu sodišču ni bilo treba presojati, ali je poseg nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu (2. člen Ustave).
20. Ustavno sodišče je tako zaradi ugotovljenega neskladja z Ustavo 1. do 17. člen ZPUOOD razveljavilo. Razveljavitev pomeni, da se postopki, ki so bili prekinjeni po prvem odstavku 1. člena ZPUOOD, nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti, kot tudi, da se lahko začnejo postopki zoper družbenike izbrisanih družb, ki so bili izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijane določbe že zaradi navedenega neskladja, se ni spuščalo v presojo, ali je izpodbijana ureditev v neskladju z drugimi členi Ustave, kot to zatrjuje predlagatelj.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS in tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Korpič - Horvat in Pogačar. Sodnica Korpič - Horvat je dala odklonilno ločeno mnenje.

(1) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in OdlUS XI, 211), 75. točka obrazložitve.
(2) Prav tam, 76. točka obrazložitve.
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-117/00, 17. in 20. točka obrazložitve.
(4) Prav tam, 38. točka obrazložitve.
(5) Prav tam, 20. točka obrazložitve.
(6) Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) šteje judikatne terjatve za premoženje v smislu 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in meni, da nezmožnost njihove uveljavitve pomeni kršitev te določbe Prvega protokola k EKČP (glej sodbo ESČP Svetlana Naumenko proti Ukrajini z dne 9. 11. 2004).
(7) B. Strohsack, Obligacijska razmerja III, Druga dopolnjena in spremenjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996, str. 119.
(8) Prim. tudi sodbo ESČP Immobiliare Saffi proti Italiji z dne 28. 7. 1999, v kateri ESČP ugotavlja, da bi bila pravica do sodnega varstva iluzorna, če bi notranji pravni red države dopuščal, da dokončna in zavezujoča sodna odločba ostane neizvršena. Sicer pa tudi ESČP priznava povezavo med 1. členom Prvega protokola k EKČP in 6. členom EKČP. Tako A. van Rijn v P. van Dijk, F. van Hoof, A. van Rijn in L. Zwaak (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izdaja, Intersentia, Antwerpen – Oxford 2006, str. 867, s sklicevanjem na sodbo ESČP Yagtzilar in drugi proti Grčiji z dne 6. 12. 2001.
(9) Glej 5. točko obrazložitve.
(10) Takšno je tudi stališče sodne prakse, npr. sodbi Vrhovnega sodišča št. III Ips 315/2000 z dne 10. 1. 2001 in št. III Ips 615/2001 z dne 4. 7. 2002.
(11) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 315/2000 z dne 10. 1. 2001: »Če ni ugotovljeno vsaj to, da je gospodarska družba odklonila upniku izpolnitev obveznosti, ni pogojev za uveljavljanje spregleda njene pravne osebnosti.«
(12) Prevladujoče stališče sodne prakse je, da so dejanski stani spregleda pravne osebnosti iz 8. člena ZGD-1 določeni taksativno. Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cpg 185/2001 z dne 6. 9. 2001 ter sodbo in sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1496/2008 z dne 24. 9. 2008.
(13) Tudi iz sodne prakse ESČP izhaja, da država v takih primerih krši pravico do spoštovanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Prim. zlasti sodbi ESČP Draon proti Franciji z dne 6. 10. 2005 in Maurice proti Franciji z dne 6. 10. 2005.
(14) Glej zlasti sodbe ESČP Stran Greek Refineries in Stratis Andreadis proti Grčiji z dne 9. 12. 1994, National & Provincial Building Society, Leeds Permanent Building Society in Yorkshire Building Society proti Združenemu kraljestvu z dne 23. 10. 1997, Zielinski in Pradal in Gonzales in drugi proti Franciji z dne 28. 10. 1999. Glej tudi A. Jasiak, Changing the rules mid-game. Legislative interference in specific pending cases: separation of powers and fair trial, International Constitutional Law Journal, št. 1 (2010), str. 21–30.
(15) Za primere, ko je šlo za spore med posamezniki, glej sodbe ESČP Vezon proti Franciji z dne 18. 4. 2006, Ducret proti Franciji z dne 12. 6. 2007 ter Arras in drugi proti Italiji z dne 14. 2. 2012.
(16) Sodba ESČP Arras in drugi proti Italiji.
(17) Primerjaj sodbi ESČP Stran Greek Refineries in Stratis Andreadis proti Grčiji, kjer je bila tožena stranka država in Arras in drugi proti Italiji, kjer je šlo za spor med posamezniki.
(18) Rok za uveljavitev zahtevka je bil tako po ZFPPod kot po ZFPPIPP eno leto po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. Pravna narava tega roka pa se je skozi čas spreminjala, saj je bil nekaj časa to zastaralni rok, nekaj časa pa prekluzivni rok.
(19) Prim. sodbe ESČP Kopecky proti Slovaški z dne 28. 9. 2004, Draon proti Franciji in Maurice proti Franciji.
(20) Prav tam.
(21) Glej na primer sodbo ESČP Scordino proti Italiji z dne 29. 7. 2004. Glej tudi P. Popelier, Legitimate Expectations and the Law-Maker in the Case Law of the European Court of Human Rights, European Human Rights Law Review, št. 1 (2006), str. 16.
(22) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07, 32. točka obrazložitve.
(23) Dopolnitev predloga Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb z dne 23. 6. 2011 (EPA 1927-V).
(24) Ti razlogi oziroma cilji so pri ZFPPod-B: ustavitev vseh postopkov, naj bi bil v prevladujočem javnem interesu, ki se kaže v normalizaciji stanja na področju prava družb, z dosledno izpeljano ločitvijo med osebnimi in kapitalskimi družbami, v zmanjšanju obremenitve sodišč, ki se ukvarjajo s postopki, začetimi zoper družbenike izbrisanih družb po ZFPPod in veliko število družbenikov, ki so postali osebno odgovorni.