Ustavno sodišče Republike Slovenije je na pobudo Marka Bezjaka iz Radovljice v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka Skupščine občine Radovljica o ustanovitvi javnega podjetja za komunalno dejavnost na seji dne 20. 6. 1991

Razveljavijo se naslednje določbe odloka o ustanovitvi javnega podjetja za komunalno dejavnost (Uradni vestnik Gorenjske, št. 9/90):
1. določba prvega odstavka 7. člena v delu, ki se glasi: »Dejavnosti iz 5. člena tega odloka, če bodo s pogodbo oddane javnemu podjetju in«
2. določba drugega odstavka 11. člena in
3. določba drugega odstavka 13. člena.

Ustavno sodišče je na seji dne 18. 4. 1991 sklenilo, da sprejme pobudo in začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka Skupščine občine Radovljica o ustanovitvi javnega podjetja za komunalno dejavnost. Ocenilo je namreč, da je glede določb 1. odstavka 7. člena, 2. odstavka 11. člena in 2. odstavka 13. člena tega odloka pobuda dovolj utemeljena, da se postopek začne in v njem ugotovi njihova skladnost z ustavo in z zakonom.
V prvem odstavku 7. člena odloka je določeno, da bo podjetje po tržnem principu in finančno ločeno od dejavnosti, določenih v 4. členu, ki so za občino Radovljica »javnega pomena«, opravljalo ne le morebitne dodatne dejavnosti obrtno komunalnega značaja, temveč tudi dejavnosti, naštete v 5. členu odloka, ki so opredeljene kot »dela javnega pomena« in ki jih javno podjetje lahko pridobi s koncesijo. Med devetimi takimi dejavnostmi pa so razen dveh (pogrebna dejavnost in dimnikarska služba), vse druge navedene tudi med dejavnostmi, ki jih določa 4. člen odloka kot »dejavnosti javnega pomena«, zaradi katerih je podjetje ustanovljeno. Družbenopolitična skupnost lahko po 3. točki amandmaja XIV k ustavi SR Slovenije in po 2. odstavku 24.a člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90) ustanovi javno podjetje le zaradi opravljanja dejavnosti, ki so nenadomestljiv pogoj za življenje in delo občanov ali za delo drugih organizacij ali če je to nujno za delo organov te družbenopolitične skupnosti. Z določbo 1. odstavka 7. člena se del komunalnih dejavnosti s prej navedenimi značilnostmi izenačuje z dejavnostmi, ki jih javno podjetje lahko dodatno opravlja po tržnih načelih in jih torej lahko opravljajo tudi drugi poljubni gospodarski subjekti. To ni v skladu s pogoji, ki jih določata ustava in zakon za ustanovitev javnega podjetja, oziroma s posebnimi značilnostmi dejavnosti, ki naj jih tako podjetje opravlja in ki jih prav tako določata ustava in zakon.
V 2. odstavku 11. člena odloka je določeno, da je ustanovitelj odgovoren za obveznosti javnega podjetja v višini vloženega kapitala, ki ga predstavlja vrednost dosedanjega podjetja, po oceni uradnega cenilca. Ta določba ni v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 7.a člena zakona o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (Uradni list SFRJ, št. 84/89 in 46/90), po kateri se v podjetjih, ustanovljenih na področju infrastrukture in komunalnih dejavnosti, sredstva, ki jih je družbenopolitična skupnost združila, vložila ali prenesla v podjetje, štejejo za sredstva družbenopolitične skupnosti (in ne za družbeni kapital), na podlagi teh sredstev pa ima družbenopolitična skupnost tudi pravico do sodelovanja pri upravljanju podjetja in pravico do udeležbe v dobičku. Po navedeni določbi torej ni mogoče z občinskim odlokom vseh sredstev bivše komunalne organizacije proglasiti za sredstva občine, ampak le sredstva, ki jih je občina res vložila v to organizacijo. Ugotovitev, katera so ta sredstva in kakšna je njihova vrednost, po smiselni uporabi 106. člena zakona o podjetjih ni nujen sestavni del ustanovitvenega akta podjetja, ker se to ureja s statutom. Da v obravnavanem primeru ne more ustanoviteljevega vložka predstavljati celotna vrednost prejšnje komunalne organizacije, je razvidno tudi iz 1. člena izpodbijanega odloka, po katerem se v javno podjetje preoblikuje le del dejavnosti dotedanjega komunalnega podjetja. Spreminjanje družbene lastnine v druge lastninske oblike lahko po določbi 3. točke amandmaja XCIX k ustavi Republike Slovenije ureja le zakon in ne drug predpis. Od lastnine sredstev podjetja je odvisen tudi obseg udeležbe vlagateljev oziroma lastnikov pri dobičku in obseg njihove udeležbe pri upravljanju podjetja.
Prav tako tudi ni skladna z ustavo in z zakonom določba 2. odstavka 13. člena odloka, ki določa, da upravni odbor javnega podjetja, v katerega ustanovitelj imenuje šest od sedmih članov, lahko sklene, da se sredstva dobička javnega podjetja namenijo v investicijska vlaganja dejavnosti tega podjetja. Upravni odbor je v 14. členu odloka opredeljen kot nadzorni organ, v nasprotju s tem pa ima po 13. členu odloka pri odločanju o uporabi dobička položaj organa upravljanja podjetja. To ni v skladu z 11. točko amandmaja XIII k ustavi SR Slovenije in z 2. odstavkom 196.b člena zakona o podjetjih, po katerih ima ustanovitelj podjetja pravico upravljanja in udeležbe pri dobičku podjetja v sorazmerju z vloženimi sredstvi in delom, poleg tega pa je organ upravljanja, ki odloča o delitvi dobička podjetja, delavski svet oziroma skupščina (49. in 123. člen v zvezi s 24.b oziroma 36. členom zakona o podjetjih).
Ustavno sodišče je sprejelo to odločitev na podlagi 413. člena ustave Republike Slovenije na seji v skladu z 2. alineo 3. odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem Socialistične Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik sodišča dr. Peter Jambrek in sodniki Janko Česnik, mag. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm in Ivan Tavčar.