Ustavno sodišče Republike Slovenije je na predlog podjetja Medias, d. o. o., iz Ljubljane v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe 13. člena odloka Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v Republiki Sloveniji v pogojih oteženega plačevanja v tujino na seji dne 11. 7. 1991

Določba 13. člena odloka Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v Republiki Sloveniji v pogojih oteženega plačevanja v tujino (Uradni list RS, št. 12/91, 17/ 91, 20/91, 26/91), ki je veljala od 23. 3. 1991 do 9. 7. 1991, ni bila v skladu z ustavo.
Ta odločba ima pravne učinke po 415. členu ustave.

Podjetje Medias, d. o. o., iz Ljubljane je s predlogom z dne 21. 5. 1991 začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe 13. člena odloka Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v Republiki Sloveniji v pogojih oteženega plačevanja v tujino, ki določa, da se od 1. 3. 1991 do uveljavitve odloka pravice in obveznosti oseb s sedežem v Republiki Sloveniji izvršijo v skladu z 10. členom tega odloka. Navedeni člen odloka pa določa, da pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji pred potrditvijo ustreznega obrazca, s katerim se dovoljuje plačilo v tujino ali dvig tuje gotovine iz okvira skupne evidenčne devizne pozicije, vplača dinarska sredstva v višini ponderirane povprečne tedenske kotacije vrednostnih papirjev na borzi na poseben račun za pospeševanje izvoza, ki ga odpre Republiški sekretariat za finance.
Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba odloka v nasprotju s prvim odstavkom 261. člena ustave Republike Slovenije, ker učinkuje za nazaj.
Odlok o prioritetnem vrstnem redu plačil v tujino za skupne in splošne potrebe v Republiki Sloveniji v pogojih oteženega plačevanja v tujino je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 22. 3. 1991; na podlagi 15. člena je začel veljati naslednji dan po objavi, torej 23. 3. 1991. Izpodbijana določba 13. člena odloka je pravice in obveznosti pravnih oseb s sedežem v Republiki Sloveniji glede plačila dinarske protivrednosti za že odobreno devizno kvoto v mesecu marcu uredila za čas od 1. 3. do uveljavitve tega odloka, torej za čas, ko odlok še ni bil objavljen in še predno je začel veljati, s čimer je ustvarila učinke za nazaj.
Po določbi 15. člena uredbe Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije o plačevanju v tujino in o izterjavi plačil za izvoženo blago in storitve v pogojih oteženega plačevanja v tujino (Uradni list RS, št. 4/91 z dne 8. 7. 1991) je napadeni odlok nehal veljati z dnem, ko je začela veljati ta uredba. Navedena uredba je začela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, to je 9. 7. 1991.
Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 261. člena določa, da predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. To ustavno načelo o prepovedi retroaktivnosti pravnih norm za predpise in druge splošne akte velja brez izjeme. Izpodbijana določba odloka je iz tega razloga v času svoje veljavnosti bila v neskladju z ustavo.
Zato je ustavno sodišče na podlagi 409. člena ustave Republike Slovenije in ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) ugotovilo tako, kot je navedeno v izreku te odločbe.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki Janko Česnik, mag. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm in Ivan Tavčar.