Ustavno sodišče je na predlog Elektrogospodarstva Slovenije, razvoj in inženiring d.d. iz Maribora, ki ga zastopa Jožef Šubic, odvetnik na Bledu, v postopku za oceno zakonitosti odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v občini Krško na seji dne 13. 2. 1992

Razveljavijo se določbe 17.b člena odloka Skupščine občine Krško o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v občini Krško (Skupščinski Dolenjski list, št. 3/86, in Uradni list SRS, št. 1/87, 17/87, 43/87, 21/89).

Elektrogospodarstvo Slovenije, razvoj in inženiring d.d. iz Maribora je s predlogom z dne 24. julija 1991 začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe 17.b člena odloka Skupščine občine Krško o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v občini Krško, sprejete s 1. členom odloka o spremembi in dopolnitvi odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v občini Krško (Uradni list SRS, št. 17/87). Po tej določbi je organizacijam združenega dela, ki pri svoji dejavnosti uporabljajo radioaktivne elemente, zaradi katerih je predpisan poseben režim varovanja in pogojujejo obnašanje drugih porabnikov prostora izven območja, ki službi neposredno opravljanju dejavnosti, s faktorjem 15 povečano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, izračunano po 17. in 17.a členu izpodbijanega odloka.
Predlagatelj meni, da določba 61. člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) skupščini občine ne daje pravne podlage za tako ureditev. Meni namreč, da so zakonski kriteriji za določanje nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, predvsem ugodnosti prostora, na primer opremljenost, lega, namembnost, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka, ki jih uporabljano zemljišče nudi, ne pa kaznovanje industrijskih onesnaževalcev, s tem ko se za prekomerne motnje v okolju pri uporabi stavbnega zemljišča predpisuje povišano nadomestilo za uporabo zemljišča.
Po določbi 71. člena ustave zakon določa zaradi smotrnega izkoriščanja posebne pogoje za uporabo zemljišč. Po 58. členu zakona o stavbnih zemljiščih se nadomestilo plačuje za uporabo stavbnega zemljišča. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča se plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev, na območjih, za katera je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občinska skupščina.
Višino nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po 61. členu zakona določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upošteva zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.
Podlaga za plačevanje nadomestila je po 7. členu zakona zajemanje povečane vrednosti stavbnega zemljišča, ki je neposredno ali. posredno posledica družbenih vlaganj, lokacijskih in drugih ugodnosti ter pripada občini, kjer leži stavbno zemljišče. Isti člen določa, da se povečana vrednost zajema ob prometu s stavbnim zemljiščem in pri uporabi stavbnega zemljišča po določbah zakona in odloka občinske skupščine, ki temelji na zakonu. Gre torej za nadomestilo za uporabo zemljišča in ne za davek, ki bi predstavljal obremenitev uporabnika stavbnega zemljišča zaradi uporabe zemljišča. Po tretjem odstavku 7. člena zakona občinska skupščina določa višino in način zajemanja povečane vrednosti stavbnega zemljišča in mora ta sredstva nameniti za pridobivanje, pripravo in opremljanje stavbnih zemljišč.
Merila in kriteriji, po katerih se določa nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, našteti v 61. členu tega zakona, so zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča, lega, namembnost in izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Zakon torej ne predvideva možnosti, da bi lahko občinski odlok kot kriterij določanja višine nadomestila določil motnje, ki jih bo z uporabo zemljišča povzročal uporabnik. Tudi dogovora o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine, tega nadomestila ni razumeti tako, da bi se večje motnje, ki jih povzroča sam uporabnik, njemu upoštevale kot kriterij povečevanja nadomestila.
Kriterij multipliciranja, ki ga je v obravnavanem primeru pri določanju nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč predpisala nasprotna udeleženka, je nezakonit. Tak kriterij spravlja v neenakopraven položaj subjekte, ki so zavezanci za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kajti v sistemu osnovnega točkovanja, kakor je določen v 17. in 17.a členu izpodbijanega odloka skladno s 3. do 8. členom dogovora, je že ovrednotena višina nadomestila glede na posamezne elemente in zato povečevanje nadomestila posameznim zavezancem s sistemom faktorjev pomeni njihovo medsebojno diferenciranje v nasprotju s predpisanimi in dogovorjenimi kriteriji. Renta za uporabo stavbnega zemljišča se lahko zajema glede na povečano vrednost stavbnega zemljišča ter lokacijskih in drugih ugodnosti, ki jih uporaba zemljišča daje uporabniku. Kriteriji zajemanja te rente pa ne morejo biti negativni vplivi, ki jih uporabnik zemljišča povzroči s svojo dejavnostjo. Povračilo zaradi ogrožanja okolja glede na količino in vrsto nastalih posebnih odpadkov in zaradi onesnaževanja zraka podjetja in delovni ljudje plačujejo po določbi 5. člena zakona o zagotavljanju in uporabi sredstev za varstvo okolja (Uradni list SRS, št. 2/90).
Seveda pa to ne pomeni, da občinska skupščina glede na koristnost, lego, posebne ugodnosti pri pridobivanju dohodka in izjemnost okolja za določeno dejavnost, ne bi mogla uporabe zemljišča že v osnovi višje vrednotiti kot je to določeno z odlokom.
Po določbi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ustavno sodišče deluje po tej ustavi, glede pravnih posledic odločbe ustavnega sodišča, ki z ustavo niso urejene, pa do sprejema zakona o ustavnem sodišču smiselno uporablja dosedanje ustavne in zakonske določbe. Sodišče je izpodbijani odlok razveljavilo na podlagi 161. člena ustave, ki sodišču omogoča, da izpodbijani predpis odpravi ali razveljavi. Pri odločitvi je ustavno sodišče upoštevalo določbo 23. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76), zlasti okoliščine, pomembne za ekonomsko, socialno in pravno varnost uporabnikov sredstev, ki jih je občina Krško od leta 1987 zbrala na podlagi izpodbijane določbe. Razveljavitev napadenega odloka učinkuje od dneva objave te odločbe. V tem primeru ni mogoče uporabiti določb 415. člena prejšnje ustave.
Iz navedenih razlogov je ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave ob uporabi določbe 6. člena in določbe 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije na seji odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki: dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.