Ustavno sodišče je na pobudo Branka Koržeta iz Ljubljane v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu, na sejah dne 6. 2., 13. 2., 19. 3. in 26. 3. 1992

Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu (Uradni list RS, št. 23/90), se razveljavi. Razveljavitev učinkuje po poteku trimesečnega roka od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-52790 z dne 18. 4. 1991 sprejelo pobudo in začelo postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku te odločbe navedenega pravilnika Republiškega komiteja za tržišče in splošne gospodarske zadeve. Pobudnik meni, da je republiški komite z izpodbijanim pravilnikom presegel pooblastilo, ki mu ga daje zakon, da je s pravilnikom v bistvu onemogočil uveljavitev ustavnih amandmajev, ki govore o enakopravnosti subjektov ne glede na lastnino, z gostoto norm in posebnih tehničnih pogojev pa praktično onemogočil izvajanje zasebne dejavnosti. Svoj sklep o začetku postopka je ustavno sodišče oprlo na 1. in 8. točko amandmaja XIII ter na 1. točko amandmaja XIV k ustavi SR Slovenije in na 5. člen zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77 in 29/86), ki določa, da morajo poslovni prostori, v katerih se opravlja blagovni promet in storitve v blagovnem prometu, ter oprema in naprave, s pomočjo katerih se ta promet in storitve opravljajo, izpolnjevati predpisane tehnične pogoje, tako da je mogoče sodobno opravljanje blagovnega prometa in storitev. Republiški komite za tržišče in cene je pooblaščen, da predpiše minimalne tehnične pogoje za opravljanje blagovnega prometa in storitev v blagovnem prometu.
Med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega pravilnika se je z uveljavitvijo nove ustave pravna podlaga za odločitev delno spremenila. Po ustavi je gospodarska pobuda svobodna, gospodarska dejavnost pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (74. člen). Upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (drugi odstavek 120. člena).
Na podlagi pooblastila iz 5. člena zakona o blagovnem prometu je republiški upravni organ sprejel izpodbijani pravilnik in v njem določil pogoje, ki jih morajo izpolnjevati prodajalne, premični prodajni objekti, trgi, skladišča za opravljanje prometa blaga na debelo, veletržnice, prostori za odkup kmetijskih pridelkov ter poslovni prostori za opravljanje storitev v. blagovnem prometu. Za posamezne izmed teh poslovnih prostorov so s pravilnikom določeni še podrobnejši pogoji glede zunanjosti in notranjosti objekta ter pomožnih prostorov, posebni pogoji za posamezne vrste prodajaln (klasične ter samopostrežne prodajalne, blagovne hiše ter prodajalne za diskontno prodajno blago) ter za opremo in pribor prodajalne.
Po ugotovitvah ustavnega sodišča je z določitvijo pogojev glede tehnične opremljenosti poslovnih prostorov ter opreme in naprav, s pomočjo katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu, na način, kot je to predvideno v izpodbijanem pravilniku, preseženo pooblastilo iz 5. člena zakona o blagovnem prometu. S pravilnikom določeni pogoji presegajo razumljive minimalne pogoje, ki so neogibno potrebni za opravljanje določenih dejavnosti, pogosto pa tudi ni objektivnih možnosti za njihovo izvedbo. Ustavno sodišče poudarja, da neutemeljeno kopičenje pogojev za opravljanje neke dejavnosti lahko onemogoča uveljavljanje pravic, ki temelje na ustavi in zakonu.
Po določbi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ustavno sodišče deluje po tej ustavi, glede pravnih posledic odločbe ustavnega sodišča, ki z ustavo niso urejene, pa do spremembe zakona o ustavnem sodišču smiselno uporablja prejšnje ustavne in zakonske določbe.
Sodišče je na podlagi 161. člena ustave, ki sodišču omogoča, da izpodbijani podzakonski predpis bodisi razveljavi bodisi odpravi, izpodbijani pravilnik razveljavilo in to z določitvijo trimesečnega odložilnega roka, kar pomeni, da razveljavljeni predpis izgubi pravno moč šele s potekom tega roka in to brez učinka za nazaj oziroma brez možnosti izpodbijanja že pravnomočnih posamičnih aktov, izdanih na podlagi razveljavljenega predpisa. Pri tej odločitvi je ustavno sodišče v skladu z določbo 23. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) upoštevalo zlasti naravo, težo in obseg kršitve, razmerja, ki so bila ustvarjena na podlagi izpodbijanega pravilnika, in okoliščine, pomembne za ekonomsko, socialno in pravno varnost. Možnost določitve roka za začetek učinkovanja razveljavitve je v 161. členu ustave sicer izrecno omenjena samo ob določbi o razveljavitvi zakona, vendar tako logična kakor tudi jezikovna interpretacija določbe o možnosti določitve roka dovoljujeta njeno uporabo tudi pri razveljavitvah drugih predpisov in splošnih aktov. Da ne bi zaradi razveljavitve pravilnika prišlo na področju, ki ga le-ta ureja, do pravne praznine, je sodišče odložilo učinkovanje razveljavitve na tri mesece po objavi odločbe, da bi bilo v tem času možno pripraviti in uveljaviti nov pravilnik.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in ob uporabi določbe druge alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Sturm.

Ne strinjam se s tem, da izrek ne vsebuje tudi določbe o pravnih učinkih te odločbe. Pravne posledice odločb ustavnega sodišča so bile do uveljavitve nove ustave urejene v 414. in 415. členu prejšnje ustave in jih zato v odločbah ustavnega sodišča ni bilo potrebno posebej določati, medtem ko nova ustava v 161. členu ureditev pravnih posledic prepušča zakonu, 7. člen ustavnega zakona za izvedbo ustave pa za čas do sprejetja tega zakona pooblašča le ustavno sodišče, da tudi glede tega smiselno uporablja prejšnje ustavne določbe. Omenjena določba ustavnega zakona torej ne omogoča sodiščem in drugim državnim organom, da bi sami smiselno uporabljali prejšnje ustavne določbe o tem, ampak mora smiselno uporabo v svoji odločbi odrediti ustavno sodišče samo. Pravkar opisano stališče med sodniki ustavnega sodišča ni sporno.
V svojo odločbo, h kateri izražam ločeno mnenje, ustavno sodišče določbe o njenih pravnih učinkih ni vključilo zato, ker izredno zapleteno vprašanje pravnih učinkov v različnih primerih odprave in razveljavitve predpisa ter razveljavitve z odložilnim rokom še ni v vseh-razsežnostih do kraja proučeno, in pa zato, ker je prevladalo stališče, da v tu obravnavanem primeru izrecno določanje pravnih učinkov odločbe niti ni nujno potrebno.
Glede neuporabe 415. člena prejšnje ustave zadošča navedba v obrazložitvi, o ustavitvi ali neustavitvi izvršbe po tretjem odstavku 414. člena pa naj po tem stališču sploh ne bi bilo potrebno reči ničesar, ker da morebitne pravnomočne odločbe, izdane na podlagi spornega pravilnika, kot »negativne« oziroma zavrnitvene odločbe tako in tako niso primerne za prisilno izvršbo. To stališče po mojem mnenju spregleduje, da se po tretjem odstavku 414. člena ustavi ne le prisilna izvršba, ampak sploh vsako izvrševanje vseh pravnomočnih odločb, izdanih na podlagi razveljavljenega predpisa, npr. tudi stranki ugodne sodbe v upravnem sporu, katere izvrševanje (z izdajo nove upravne odločbe) bi torej upravni organ morda tudi lahko poskusil ustaviti s sklicevanjem, na tretji odstavek 414. člena. Uporabo te določbe si je torej tudi v obravnavanem primeru vendarle mogoče zamisliti, seveda pa tudi taka uporaba ne bi bila smiselna in bi jo bilo torej treba izključiti. O tem ne bi bilo potrebno odločati v izreku, ampak bi – podobno kot glede neuporabe 415. člena -zadoščala omemba v obrazložitvi. Morebitno smiselno uporabo prejšnjih ustavnih določb bi namreč moralo ustavno sodišče izrecno odrediti (v izreku odločbe), drugače taka uporaba pač ni možna, kar pa je primerno omeniti v obrazložitvi.
Drugače pa je z vprašanjem uporabe ali neuporabe prvega odstavka 414. člena prejšnje ustave. Smiselna uporaba te določbe bi bila v obravnavanem primeru namreč potrebna (zakaj – o tem v nadaljevanju) – iz dejstva, da tudi uporaba te določbe v izreku odločbe ni določena, pa logično sledi ravno nasprotno (da ni možna). Neuporaba te določbe (o tem, da se razveljavljeni predpis na pravnomočno še ne rešene primere ne uporablja več) sama po sebi seveda še ne pomeni nujno, da bi praksa, ki se nanjo ne bi mogla opreti, res morala ravnati njej nasprotno, ne pa z njo skladno, če bi za to našla drug pravni temelj- (upravni organi npr. v splošno priznanem pravilu v okviru, našega upravnega postopka, da mora upravna odločba temeljiti na predpisih, veljavnih v času odločanja; mislim pa, da to pravilo ne bi dalo vedno enakih rezultatov – glede na to, v kateri fazi postopka bi bila zadeva v trenutku, ko bi razveljavitev predpisa stopila v veljavo: po izdaji prvostopne odločbe, po izdaji drugostopne odločbe ali po sodbi v upravnem sporu). Podrobnejša analiza pravnega položaja v različnih fazah različnih upravnih in sodnih postopkov bi najbrž pokazala, da bi nas ta pot včasih pripeljala do enakega pravila kot po prvem odstavku 414. člena, včasih pa morda tudi ne. Vsekakor pa pravni položaj, ki ga ustvarja odsotnost določbe o pravnih učinkih v izreku pričujoče odločbe ustavnega sodišča, torej položaj, ko mora praksa šele iskati pravni temelj za svoje ravnanje v pogledu pravnih učinkov odločbe ustavnega sodišča, ni smotrn. Ustavno sodišče bi torej v interesu jasnosti ureditve in pravne varnosti vendarle moralo izrecno opredeliti pravne posledice svoje odločbe v izreku in obrazložitvi te odločbe.
(V integralnem besedilu ločenega mnenja, ki je bilo vročeno udeležencem postopka, in ki je dostopno na ustavnem sodišču, sledi še besedilo predlagane dopolnitve izreka in njena obrazložitev. Določena naj bi bila smiselna uporaba prvega odstavka 414. člena prejšnje ustave in v tem okviru – sklicujoč se na nujnost ustvarjalnejše vloge ustavnega sodišča pri interpretacijski prilagoditvi starega pravnega pravila na novo pravno situacijo – tudi dodatna pravila o tem, da do izteka roka postopek v še ne rešenih zadevah praviloma miruje.)