Ustavno sodišče je na predlog Izvršnega sveta Skupščine mesta. Ljubljane in podjetja Cvetličarstvo Gardenia ars florae ter na pobude Petra Kavalarja, Milene Šmit, Sivih panterjev – stranke upokojencev Slovenije – OOSP Krško, Term Čatež, d.d., Mihajla Miliča, Margarete Klasinc, Josipa Bostiča, Inštituta za kovinske materiale in tehnologije, Igorja Erjavca in Mihajla Milisavljeviča, v postopku za oceno ustavnosti nekaterih določb stanovanjskega zakona, na seji dne 14. 5. 1992

Določbe 117., 119., 120., 121., 124., 125., 126. in 130. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I) niso v neskladju z ustavo Republike Slovenije.

Ustavno sodišče ne sprejme pobud in ne začne postopka za oceno ustavnosti določb 54. in drugega odstavka 113. člena stanovanjskega zakona.

Izvršni svet Skupščine mesta. Ljubljane in Cvetličarstvo Gardenia ars florae sta s predlogoma začela postopek za oceno ustavnosti določb 117., 119., 120., 121., 124., 125., 126. in 130. člena stanovanjskega zakona, ki urejajo privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš. Ustavno sodišče je zaradi skupnega obravnavanja združilo ti dve zadevi in zadeve, v katerih so pobude vložili Peter Kavalar, Milena Šmit, Sivi panterji – stranka upokojencev Slovenije – OOSP Krško, Terme Čatež, d.d., Mihajlo Milič, Margareta Klasinc, Josip Bostič, Inštitut za kovinske materiale in tehnologije, Igor Erjavec in Mihajlo Milisavljevič. Poleg že navedenih določb stanovanjskega zakona je pobudnica Milena Šmit v pobudi predlagala oceno ustavnosti tudi določbo 54. člena, ki urejajo možnost odpovedi najemne pogodbe iz razlogov, ki jih zakon ne določa, Igor Erjavec pa določbe drugega odstavka 113. člena, kolikor določajo občino za lastnico podržavljenih stanovanj.
Predlagatelja in pobudniki menijo, da so z navedenimi zakonskimi določbami kršena ustavna načela o nedotakljivosti lastnine, o enakosti lastnin, o splošni pravičnosti, o enakopravnosti in enakosti pred zakonom.
Ustava v poglavju Človekove pravice in temeljne svoboščine zagotavlja pravico do zasebne lastnine (33. člen). Stanovanjski zakon pa je k prodaji stanovanj zavezal pravne osebe: Republiko Slovenijo, občine in druge pravne osebe, ki so na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imele pravico uporabe na družbenih stanovanjih.
Ti pravni subjekti so z uveljavitvijo stanovanjskega zakona postali lastniki navedenih stanovanj.
V zvezi z zastavljenim vprašanjem o ustavnem temelju za poseg v premoženje pravnih oseb, ki ga predstavljajo stanovanja, je treba poudariti, da je v 67. členu ustave določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Pridobivanje in uživanje lastnine na stvareh in pravicah je pogojeno z njihovo naravo in namenom. Država s stanovanjskim zakonom tudi spreminja družbeno lastnino kot neopredeljivo kategorijo (neolastninjeno premoženje) v lastninsko obliko, ki ustreza tržnemu sistemu gospodarstva. Iz tega razloga država tudi lahko posega v lastninska razmerja, s tem da skladno z naravo in namenom stvari in pravic nalaga dosedanjim subjektom upravljanja družbenih sredstev, sedaj lastnikom, da nekaj storijo, dopustijo ali opustijo. Na ta način država zagotavlja ustavno opredeljeno gospodarsko in socialno funkcijo lastnine. Stanovanja kot posebna socialna dobrina predstavljajo stvar, ki ima poseben pomen. Država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen ustave). Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v 11. členu zavezuje države pristopnice, da priznavajo vsakomur pravico do življenjskega standarda, ki zadostuje zanj in za njegovo družino, vštevši sem tudi stanovanje, pri čemer države članice to uresničujejo z ustreznimi ukrepi. Zakonodajalec je torej imel pravico in dolžnost, da uredi problematiko stanovanj v družbeni lastnini na poseben način.
Posebnost stvari in pravic se odraža v objektivnih kriterijih, ki so sprejemljivi glede na pravno področje, skladni z lastnostjo stvari in le s tistimi omejitvami, ki so nujne v javnem interesu. Po povedanem ni mogoče obravnavati na enak način stvari in pravic, ki v podjetju predstavljajo osnovna sredstva in stvari, ki so stanovanja. Enak poseg države v obe omejeni kategoriji bi predstavljal uporabo enakih pravil na neenaka dejanska stanja, saj je treba ločevati proizvodni dejavnik od stanovanja kot pretežno socialne dobrine. Zakonodajalec je torej upravičeno uporabil pri lastninjenju stanovanj drugačen kriterij kot pa pri proizvodnih dejavnikih.
Analiza načina pridobivanja stanovanj v družbenih pravnih osebah pokaže, da so ta bila pridobljena s sredstvi na temelju prispevkov in iz sredstev sklada skupne porabe, kar predstavlja veliko razliko nasproti sredstvom za proizvodne dejavnike. V bistvu so bila stanovanja pridobljena s sistemom javnega financiranja oziroma s sredstvi, ki so bila namensko dodeljena za urejanje standarda zaposlenih. Vsak zaposleni je prispeval pri oblikovanju stanovanjskih skladov, kar daje stanovanjem poseben pravni pomen, ki v veliki meri izključuje individualizacijo pravic pravne osebe. Glede na povedano je zakonodajalec imel pravico določiti posebno obliko lastninjenja teh družbenih sredstev. Zakonodajalčev pristop se lahko utemeljuje tudi z zahtevami časa, ki terja prehod iz neopredeljenih družbeno-lastninskih razmerij v povsem jasna lastninska razmerja. S pravnimi normami se razrešujejo tudi socialni konflikti. Zato je bila izbira lastninjenja z upoštevanjem prispevkov vseh. zaposlenih tudi socialno pogojena in utemeljena.
V zvezi z očitki kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom je treba poudariti, da načela enakosti ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa enakopravno obravnavanje enakih dejanskih stanj. Različnosti dejanskih stanj ustreza normativna različnost. Enakost pogojuje ves pravni red v njegovi objektivni strukturi, prepoveduje pa, da bi zakon uveljavil direktno ali indirektno neupravičeno razliko v enakih pravnih situacijah, neodvisno od narave in kvalifikacije subjektov, na katere bi se nanašal. Vsak predpis preveva njegov namen, kar je tudi bistvenega pomena pri odločanju o načelu enakosti pred zakonom. V obravnavanem primeru predstavlja dejansko stanje: stanovanje, pridobljeno s sredstvi iz prispevkov in namenskih skladov, ki je v družbeni lasti, in upravičenec, ki bi lahko postal lastnik v okviru že omenjenih pooblastil zakonodajalca, da izpelje lastninjenje stanovanj. Ob takem dejanskem stanju je zakonodajalec določil tudi enoten kriterij prodajne cene.
Ni mogoče pritrditi pobudnikom, ki menijo, da načelo enakosti oziroma pravičnosti ni spoštovano, ker se ni upoštevalo različnih prispevkov državljanov, pa tudi ne dejstva, da je v stanovanju, ki ga je možno odkupiti, lahko več oseb plačevalo prispevke. Temeljnega pomena je ocenjevanje stanovanj, pri čemer prihajajo do izraza utemeljene razlike glede na vrednost stanovanj. Različnost višine vloženih prispevkov in morebitnega večjega števila vplačevalcev v posameznem stanovanju le navidezno kaže na neenakost. Upoštevati je namreč treba, da je bil sistem zbiranja prispevkov in sredstev iz sklada skupne porabe solidarnosten ter da ni mogoča primerjava z morebitnimi kapitalskimi vložki. Prispevek ni dajal nobene pravice, zato je enako upoštevanje prispevkov v vseh primerih skladno z načelom solidarnosti. Iz istega razloga ni mogoče pritrditi stališču, da so tisti, ki so vlagali prispevke, pa stanovanja niso pridobili, upravičeni do povračila prispevkov. Njihovi prispevki so bili porabljeni po načelu solidarnosti in jih ni mogoče obravnavati po pravilih družb kot kapitalske vložke.
Zakonska predkupna pravica varuje poseben interes, ki je močnejši od splošnega interesa, da naj stvari ne bodo po nepotrebnem obremenjene s pravicami tretjih. Zato mora biti povsem jasno opredeljeno in določeno na kateri subjekt se nanaša. Iz navedenih razlogov predkupne pravice ni mogoče širiti na druge subjekte, zlasti pa ne na nedoločene ali nedoločljive.
Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, da gre za diskriminacijo stanovalcev v nacionaliziranih in zaplenjenih stanovanjih, ki ne morejo stanovanja odkupiti, ker ima na njem prednostno pravico pričakovani lastninski upravičenec. V tem primeru ne gre za stanovanje, pridobljeno s prispevki in sredstvi iz sklada skupne porabe, torej ne gre za že omenjeno enako dejansko stanje. Kadar sta v koliziji dve pravici, v tem primeru pravica do odkupa in lastninska pravica, se v pravu uveljavi pravilo, da ima prednost močnejša, to je lastninska pravica.
Pristojnosti ustavnega sodišča so taksativno naštete v 160. členu ustave. Med temi pristojnostmi ni odločanja o primernosti zakonskih rešitev. Zakone lahko ustavno sodišče presoja le z vidika skladnosti z ustavo in se zato sodišče ne more spuščati v obravnavanje primernosti cen in plačilnih pogojev, urejenih v členih 117 do 124.
Inštitut za kovinske materiale in tehnologijo navaja, da zakon ni upošteval morebitnih razlik, ki nastajajo pri določanju prodajne cene stanovanja, saj je v njihovem primeru prodajna cena nižja od še neodplačanega posojila za nakup stanovanja. Ustavno sodišče poudarja, da načelo enakosti obvezuje zakonodajalca, da ob pripravi norm izhaja iz splošnih poprečnih dejanskih stanj in da se pri tem opira na prevladujoča stanja. Na netipične primere se zakonodajalec ne more ozirati, saj oblikuje splošne in abstraktne norme. Posamezni primeri, ki odstopajo od splošnih stanj, ne morejo povzročiti ugotovitve ustavnega sodišča, da gre za neskladnost z ustavo. Zakonska določba, ki takih netipičnih primerov ne upošteva, zato še ni v neskladju z ustavo.
Izpodbija se tudi ustavnost 54. člena stanovanjskega zakona, ki določa, da mora lastnik, če odpove najemno pogodbo iz razlogov, ki niso našteti v 53. členu, najemniku priskrbeti drugo primerno stanovanje, s tem da se položaj najemnika iz najemnega razmerja ne sme poslabšati. Ta pravica lastnika stanovanja ni v nasprotju z ustavo in pomeni le izvajanje lastninske pravice, ki jo zagotavlja ustava. Pri tem je lastnik celo omejen, saj mora pred odpovedjo najemne pogodbe najemniku priskrbeti drugo primerno stanovanje za nedoločen čas in ne pod slabšimi pogoji.
Iz navedenih razlogov je ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 160. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) in 2. alinee tretjega odstavka 25. ter prvega odstavka 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe in sklepa.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo in sklep v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr, Anton Perenič, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.

Iz razlogov, navedenih v pobudah Milene Šmit, Margarete Klasinc, Mihajla Milića in Igorja Erjavca, tudi po mojem mnenju nista v skladu z ustavo prvi odstavek 117. člena, kolikor dolžnosti prodaje stanovanj ne nalaga tudi lastnikom iz drugega odstavka 113. člena, in 125. člena zakona. Omenjeni pobudniki po mojem mnenju upravičeno navajajo, da taka ureditev pomeni diskriminacijo tistih imetnikov stanovanjske pravice, ki živijo v nacionaliziranih stanovanjih, saj jim je po prejšnji pravni ureditvi pripadala povsem enaka stanovanjska pravica kot vsem drugim imetnikom stanovanjske pravice. Da so njim v uporabo dodeljena stanovanja prišla v družbeno lastnino na drug način (z nacionalizacijo), je stvar države, ki je nacionalizacijo izvedla, zato bi morala tudi posledice tega dejanja nositi država, ne pa, da je z izpodbijano zakonsko ureditvijo prevalila to breme na imetnike stanovanjske pravice. Še posebej očitna je nesmiselnost in krivičnost te zakonske ureditve v primerih, ko se je ob uveljavitvi zakona v takem stanovanju znašel imetnik, ki je poprej ob plačilu lastne udeležbe pridobil stanovanjsko pravico na drugem družbenem stanovanju, nato pa zamenjal to stanovanje za sedanje, nekdaj nacionalizirano stanovanje. Taka zakonska ureditev je zato po mojem mnenju v očitnem nasprotju ne samo z načelom enakosti pred zakonom, kot to zatrjujejo pobudniki, ampak tudi z načeli pravne in socialne države.
Argument v obrazložitvi, da ne gre za stanovanja, pridobljena na enak način kot druga, in zato ne za enako dejansko stanje, ki bi zahtevalo enako ureditev, ne drži: način pridobitve stanovanja v družbeno lastnino pomeni dejansko stanje, ki ga je treba upoštevati pri urejanju razmerij med državo in bivšim lastnikom, ne pa v razmerju med državo in imetnikom stanovanjske pravice. V razmerjih med imetniki stanovanjske pravice in sedanjimi lastniki je dejansko stanje v načelu povsod enako: povsod je šlo za načelno enak obseg in vsebino stanovanjske pravice. Prav tako ne drži, da gre v teh primerih za kolizijo pravice do odkupa in lastninske pravice, kjer naj bi potem nujno prevladala lastninska pravica kot močnejša. V resnici gre, vsaj v ogromni večini primerov, za kolizijo med pravico imetnika do odkupa in pravico upravičenca do denacionalizacije – torej za kolizijo dveh pravic, od katerih nobena ni lastninska. V tehtanju teh dveh nasprotujočih si interesov, ki bi ga moral z vso skrbnostjo in ob upoštevanju vseh okoliščin, zlasti tudi glede na načela pravne in socialne države, opraviti že zakonodajalec, nato pa v tem postopku še ustavno sodišče, bi po mojem mnenju moral prevladati interes imetnika stanovanjske pravice. Samo taka ureditev bi zagotovila tako enakost pred zakonom za vse imetnike stanovanjske pravice kakor tudi za vse upravičence do denacionalizacije.
Če bi – v nasprotju s tem mojim mnenjem – v tem tehtanju interesov prevladal interes bivšega lastnika do vrnitve stanovanja, pa bi zakon moral enakost vseh imetnikov stanovanjske pravice zagotoviti na drug način, torej z možnostjo pridobitve enakovrednega nadomestnega stanovanja v najem ali v last pod enakimi pogoji kot drugi, ne pa z določbami 125. člena to enakost očitno in hudo prekršiti.

Ne strinjam se tudi s prvim delom obrazložitve odločbe, ki zavrača stališče prvega predlagatelja (mestnega izvršnega sveta), da zakonsko določeni način privatizacije po tem zakonu (razglasitev določenih subjektov za lastnike, ki pa jim zakon naloži dolžnost prodaje po zakonsko določeni ceni) ni v skladu z ustavo in s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Obrazložitev ta ugovor zavrača s hkratnim in notranje protislovnim sklicevanjem tako na 67. člen nove ustave, po katerem »zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija«, kot tudi na nujnost pretvorbe družbene lastnine »v lastninsko obliko, ki ustreza tržnemu sistemu gospodarstva«. Pri tem spregleda, da se je to drugo (kar tudi zakon izrecno imenuje »lastninjenje« – členi 111-116) zgodilo po sili zakona »z dnem uveljavitve tega zakona«, torej še pred uveljavitvijo nove ustave in v skladu z ustrezno določbo 3. točke takrat veljavnega ustavnega amandmaja XCIX. S tem dnem je bilo torej »lastninjenje« opravljeno in »privatizacija«, urejena v nadaljnjem podpoglavju stanovanjskega zakona, se nanaša že na subjekte, ki niso več upravljalci družbene lastnine, ampak po izrecni določbi zakona že lastniki teh stanovanj (čeprav so med njimi -poleg občin in republike – tudi npr. podjetja, ki so sama še vedno v družbeni lastnini, toda tu gre pač za specifično lastnino take pravne osebe, ki tvori del njenega premoženja, podvrženega kasnejšemu lastninjenju samega podjetja). V podpoglavju »Privatizacija« torej zakon ne ureja več pretvorbe »pravice uporabe na stanovanjih v družbeni lastnini« v lastninsko pravico ali lastninjenja teh stanovanj, temveč prehod lastninske pravice (z obvezno prodajo na zahtevo imetnika stanovanjske pravice) od enega lastnika na drugega.
Gre za grobo konceptualno napako zakonodajalca, ki bi po ustavnem pooblastilu iz amandmaja XCIX smel predpisati kakršenkoli način pretvorbe družbene lastnine v druge oblike lastnine (lahko bi npr. enako dolžnost prodaje naložil istim subjektom, ampak še kot nosilcem pravice uporabe na stanovanjih v družbeni lastnini, in bi jih šele po izteku roka za prodajo naredil za lastnike) -ne bi pa smel po tej pretvorbi novih lastnikov omejevati v njihovi lastninski pravici na ta način, kot je to storil. To ni bilo v skladu ne s takratno ustavno pravico do lastnine, ne s kasnejšo (sedanjo) ustavno ureditvijo te pravice. Smisel določbe 67. člena sedanje ustave o zagotavljanju gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine z zakonskim urejanjem načina pridobivanja in uživanja lastnine je namreč v tem, da se s takim zakonskim urejanjem v javnem interesu zagotavljajo omenjene funkcije lastnine in s tem lahko tudi občutno omejuje njena nekdanja abolutnost, toda vedno lastniku, katerega lastninska pravica je zagotovljena v 33. členu ustave, in nikakor ne v tem, da bi zaradi zagotavljanja teh družbenih funkcij lastnine zakon lahko odredil prisilni prehod lastninske pravice od lastnika na drugo osebo, če ona to zahteva. Take možnosti odvzema lastninske pravice (kar obvezna prodaja v bistvu je) ustava ne pozna oziroma ne dovoljuje. Trditev v obrazložitvi, da je zakonodajalec smel urediti »problematiko stanovanj v družbeni lastnini na poseben način«, sama po sebi torej drži, vendar pa s tem argumentom ni mogoče zavrniti ugovorov o protiustavnosti zakonskih določb o »privatizaciji« stanovanj, saj to po samem zakonu niso bila več stanovanja v družbeni lastnini.
Kljub navedenemu pa ustavno sodišče tudi po mojem mnenju ni moglo razveljaviti navedenih spornih zakonskih določb, ker bi njihova razveljavitev zaradi očitne neustavnosti, torej zaradi varstva načela ustavnosti in zakonitosti predpisov, s svojimi posledicami tako hudo prizadela druge ustavno varovane dobrine, zlasti pravno varnost, enakost pred zakonom in druga načela pravne in socialne države, da bi bilo v tovrstni koliziji ustavno varovanih dobrin nujno treba dati prednost tem drugim. Gre namreč vendarle zgolj za konceptualno napako zakonodajalca, ki je za dosego ustavno dopustnega in celo zaželenega cilja ubral pravno-sistemsko napačno pot – naknadno korigiranje teh že storjenih napačnih korakov pa tudi teoretično (če praktične težave in zaplete zanemarimo) sploh ni več možno. Zakona namreč po ustavi ni mogoče odpraviti (z učinkom za nazaj) in napačne korake na novo izvesti drugače, ampak ga je možno kvečjemu razveljaviti (z učinkom le za naprej). Sedanjim lastnikom torej njihove že pridobljene lastninske pravice (pa naj bodo to občine, podjetja ali bivši imetniki stanovanjske pravice) ni več mogoče odvzeti – morebitni odvzem zgolj pravice do odkupa stanovanja tistim imetnikom stanovanjske pravice, ki te pravice še niso realizirali, pa bi bil seveda skrajno nesmiseln, nepravičen in v hudem nasprotju z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom. V primeru, da bi bilo to moje stališče sprejeto (da zakon sicer ni bil in ni v skladu z ustavo, da pa ga kljub temu ni mogoče razveljaviti, ker bi njegova razveljavitev prizadela pomembnejše ustavno varovane dobrine kot njegova nadaljnja veljavnost), bi bilo najbrž treba razmisliti tudi o temu primernem oblikovanju izreka odločbe, saj verjetno običajni izrek, da izpodbijane določbe niso v neskladju z ustavo, v tem skrajno specifičnem primeru ne bi bil ustrezen. Če ne bi bili pripravljeni pristati na to, da nas načela pravne države kot najvišje vodilo upravičujejo tudi k takemu ravnanju, bi ostajali nemočno ujeti v starorimsko spoznanje, da je lahko »summum ius« (najvišje pravo) hkrati »summa iniuria« (največja krivica).

Inštitut za kovinske materiale in tehnologijo iz Ljubljane v svoji pobudi trdi, da je »nepravično, da mora inštitut prodati stanovanje za ceno, ki je trikrat nižja od še neplačanega kredita za nakup stanovanja« – ker je za nakup stanovanja leta 1989 moral vzeti kredit, ki seveda še ni odplačan. Po mojem mnenju ne gre samo za netipičen primer, na katerega se zakon ne more ozirati, kot navaja obrazložitev odločbe, ampak ta pobuda dejansko odpira širše vprašanje, pomembno za širši krog subjektov, namreč vprašanje, ali ne bi ustavno načelo enakosti pred zakonom, uporabljeno tokrat za pravne osebe – lastnike stanovanj, zahtevalo, da se ne obravnavajo enako tiste pravne osebe, ki so nekoč pridobile ta stanovanja v uporabo in razpolaganje samo s sredstvi iz prispevkov, in tiste pravne osebe, ki so za to namenile občutna dodatna sredstva iz svojega dohodka. Tudi načelo solidarnosti, na katerega se obrazložitev odločbe sicer upravičeno sklicuje, gotovo učinkuje močneje in širše v primeru uporabe sredstev iz prispevkov vseh delavcev iz osebnih dohodkov kot v primeru uporabe posebnih dodatnih sredstev iz dohodka posameznega podjetja. Seveda ne bi bilo v skladu z načelom enakosti pred zakonom, če bi zakon izvzel iz splošnega pravila samo primere, kjer so bila ta dodatna sredstva angažirana v obliki kredita ali morda celo samo v primeru, ko tak kredit še ni odplačan, torej samo v res netipičnem primeru pobudnika, saj so lahko enako prizadete z zakonom tudi tiste pravne osebe, ki teh dodatnih sredstev niso pridobile s kreditom, a so z zakonsko določeno nizko prodajno ceno stanovanja bile prikrajšane za pomemben del sredstev, ki so jih same ustvarile in izločile iz svojega dohodka, medtem ko so druge pravne osebe na ta način prikrajšane samo za del solidarnostnih sredstev iz obveznih prispevkov. Iz razlogov, navedenih zgoraj pod II, zlasti zaradi varovanja enakosti vseh imetnikov stanovanjske pravice pred zakonom in njihove pravne varnosti, seveda ni mogoče vnaprej reči, ali bi ustavno sodišče – po opravljenem »tehtanju interesov« oziroma nasprotujočih si ustavnih dobrin pobudi lahko ugodilo ali ne. Vprašanje po mojem mnenju torej ostaja odprto.

Na predlog Izvršnega sveta Skupščine mesta Ljubljane za oceno ustavnosti 121. člena stanovanjskega zakona je ustavno sodišče ugotovilo, da ta člen ni v neskladju z ustavo. V obrazložitvi je navedlo, da ustavno sodišče ni pristojno za odločanje o primernosti zakonskih rešitev. Zakone lahko ustavno sodišče presoja le z vidika skladnosti z ustavo in se zato ne more spuščati v obravnavanje primernosti cen in plačilnih pogojev, urejenih v členih 117-124. (deseti odstavek obrazložitve).
Napadeni 121. člen določa v prvem odstavku, da se za določitev vrednosti stanovanj, ki se privatizirajo na podlagi določb tega zakona, uporabljajo elementi za izračun vrednosti stanovanja, ki jih določa pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja, objavljen v Uradnem listu SRS, št. 25/81.
Drugi odstavek 121. člena nalaga republiškemu upravnemu organu, ki je pristojen za stanovanjske zadeve, da določi vrednost točke ob objavi zakona in vsak naslednji mesec do konca 1993. leta.
Ustava določa v tretjem odstavku 153. člena, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z ustavo in zakoni. Nadalje določa ustava v drugem odstavku 120. člena, da opravljajo upravni organi svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov.
Ob upoštevanju navedenih ustavnih določil, ki urejajo razmerje med zakonom in podzakonskimi predpisi in ki določajo vlogo upravne funkcije v državi v skladu s splošnimi ustavnimi načeli o demokratičnosti (1. člen ustave), pravne države (2. člen ustave) in delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen ustave), ugotavljam, da je pooblastilo iz drugega odstavka 121. člena v vsebinskem pogledu vezano na določila prvega odstavka istega člena. Upravni organ ne sme po lastni presoji določati vrednosti točke, ampak je pri tem glede na določilo prvega odstavka 121. člena vezan na kriterije, ki jih v tem pogledu določa že omenjeni pravilnik.
Ta pravilnik določa v svojem 3. in 4. členu kriterije za določitev povprečne cene kvadratnega metra novozgrajenih stanovanj v družbeni lastnini v občini in s tem tudi kriterije za vrednost točke v občini.
Ti kriteriji so po mojem mnenju nepopolni, ker se ne nanašajo na državo, ampak na posamezno občino. Tudi sicer ni jasno, ali so izpolnjeni in ali so sploh še uporabni drugi kriteriji iz omenjenega pravilnika, ki vplivajo na določanje vrednosti točke, npr. veljavnost družbenega dogovora o oblikovanju cen v stanovanjski graditvi (Uradni list SRS, št. 8/78), na katere pravilnik napotuje.
Vsebinsko nezadostno določljivi kriteriji omogočajo ravnanje upravnega organa, v konkretnem primeru za to pristojnega ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, ki ni v skladu s prej omenjenimi ustavnimi določili.
Glede na navedeno je razvidno, da v prikazanem primeru ne gre za vprašanje primernosti zakonskih rešitev in s tem za obravnavanje primernosti cen in plačilnih pogojev. Bistvo prikazanega problema je pravne narave in se tiče premalo določenih kriterijev v zakonski normi, to pa dopušča spremembo ustavno določenega razmerja med zakonodajno in upravno funkcijo.
Zaradi naštetih razlogov se, z vsem spoštovanjem do sprejete odločitve ustavnega sodišča, glede prvega odstavka 121. člena stanovanjskega zakona tej odločitvi ne pridružujem. Smatram, da je prvi odstavek 121. člena pravno nepravilen, da ni v skladu z ustavo in da ne zagotavlja pravno pravilne uporabe drugega odstavka 121. člena.