Ustavno sodišče je na predlog Temeljnega sodišča v Celju, enota v Celju, v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti na seji dne 9. 7. 1992

6. točka prvega odstavka 404. člena zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 26/86 – prečiščeno besedilo in 74/87) v delu, ki se glasi: »..., da je obsojenec storil dejanje, ki bi bilo obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, če bi se zanj prej vedelo, ali kažejo na to...« nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije in se od 25. 6. 1992 dalje ne uporablja kot predpis Republike Slovenije.

Na podlagi 156. člena ustave je sodišče v Celju prekinilo kazenski postopek zoper obtoženca in na ustavnem sodišču začelo postopek za oceno ustavnosti 6. točke prvega odstavka 404. člena zakona o kazenskem postopku v delu, po katerem se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti, če se v primeru obsodbe za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih ali več raznovrstnih dejanj, navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki kažejo na to, da je obsojenec storil dejanje, ki bi bilo obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, če bi se zanj prej vedelo, pa bi ta dejstva bistveno vplivala na odmero kazni. Predlagatelj trdi, da gre v izpodbijani določbi za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka v škodo obsojenca. V demokratičnih državah z ustaljenim pravnim redom je obnova kazenskega postopka v škodo obsojenca izključena, tudi v Republiki Sloveniji nova ustava v 31. členu prepoveduje ponovno sojenje o isti stvari. Predlagatelj meni, da je izpodbijana določba v neskladju z 31. členom ustave kakor tudi z določbami mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.
Po 31. členu ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah je sprejela Generalna skupščina OZN 16. decembra 1966, veljati je začel 23. marca 1976. Jugoslavija je pakt ratificirala 1971. leta (Uradni list SFRJ, št. 7/71). Po 7. točki 14. člena citiranega pakta nihče ne sme biti preganjan ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil že oproščen krivde ali obsojen s pravnomočno sodbo po zakonu ali kazenskem postopku katerekoli države. Z razglasitvijo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, dne 25. 6. 1991 so na podlagi 3. člena mednarodne pogodbe, kamor sodi tudi citirani pakt, postale del pravnega reda v Republiki Sloveniji.
Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 26/86 – prečiščeno besedilo in 74/87) je bil predpis SFRJ. Po 4. členu že citiranega ustavnega zakona se do izdaje ustreznih predpisov v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
Določba 6. točke prvega odstavka 404. člena zakona o kazenskem postopku omogoča obnovo kazenskega postopka v primeru obsodbe obsojenca za nadaljevano kaznivo dejanje ali za kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih ali več raznovrstnih dejanj. Smisel te določbe je v tem, da omogoča spremembo pravnomočne sodbe bodisi v korist bodisi v škodo obsojenca, odvisno od tega, ali naj bi se v obnovljenem postopku dokazalo novo dejanje (ki bi bilo obseženo v nadaljevanem oziroma drugem njemu podobnem kaznivem dejanju, če bi se zanj vedelo ob prvem sojenju) ali ugotovilo, da obsojenec nekega dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz pravnomočne obsodbe, ni storil. Obsojenec je bil torej za nadaljevano kaznivo dejanje ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih ali več raznovrstnih dejanj, že obsojen in nato se mu v obnovljenem postopku ponovno sodi za isto kaznivo dejanje, pa čeprav v večji ali manjši kriminalni količini.
Katedra za kazenskopravne znanosti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je bila glede tega vprašanja zaprošena za mnenje, navaja, da v strokovnih krogih prevladuje stališče, da so določbe procesnega zakona, ki predvidevajo možnost obnove kazenskega postopka v škodo oproščenega ali obsojenca, v nasprotju s 7. odstavkom 14. člena mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah in da se v skladu s temi spoznanji tudi pripravlja nova zakonodaja. Po tem mnenju, s katerim se ustavno sodišče strinja, prepovedi ponovnega sojenja v ustavi in v mednarodnem paktu zato ne gre jemati absolutno, ampak jo je treba po smislu omejiti na prepoved obnove v škodo obsojenega oziroma oproščenega.
Obnova kazenskega postopka v škodo obsojenega ali oproščenega je torej v neskladju s 7. točko 14. člena mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Izpodbijana zakonska določba, ki nasprotuje mednarodni pogodbi kot delu našega pravnega reda, z dnem 25. 6. 1991 ni postala del pravnega reda Republike Slovenije in se od tega dne dalje ne uporablja kot njen predpis.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.

Strinjam se z ugotovitvijo, da sporna določba ob osamosvojitvi Slovenije ni postala del njenega pravnega reda. ker je bila že takrat v nasprotju z mednarodnim paktom kot delom tega pravnega reda – vendar bi iz tega po mojem mnenju glede na ustavne in zakonske določbe o pristojnostih ustavnega sodišča ter o obliki in vsebini njegovih odločitev morala slediti formalno drugačna odločitev: sklep o ustavitvi postopka in ne meritorna ugotovitvena odločba. Ustavno sodišče namreč ne po ustavi ne po zakonu ni pristojno za odločanje o tem, kateri bivši zvezni predpisi so ob osamosvojitvi Slovenije postali del njenega pravnega reda in kateri ne, ampak je po 160. členu ustave pristojno le za odločanje o skladnosti predpisov z ustavo in z zakoni kakor tudi z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava – ali za odločanje o njihovi ustavnosti in zakonitosti (v širšem smislu), kot bi lahko to krajše imenovali. Pri tem seveda o ustavnosti in zakonitosti predpisov, ki ob osamosvojitvi Slovenije niso postali del njenega pravnega reda, njeno ustavno sodišče ni pristojno odločati, ker to pač niso predpisi Republike Slovenije. Poleg tega ugotavljanje skladnosti bivših zveznih predpisov s pravnim redom Republike Slovenije ne zahteva vedno le ugotavljanja skladnosti teh predpisov z našimi predpisi višje hierarhične veljave, ampak včasih tudi ugotavljanje njihove skladnosti z našimi predpisi iste hierarhične veljave (zakona z zakonom, podzakonskega predpisa z drugim podzakonskim predpisom itd.), za kar pa ustavno sodišče sploh ni pristojno – tudi če bi bila oba taka predpisa domača predpisa. Morebiti tovrstna pristojnost ustavnega sodišča bi morala biti v ustavi (ali morda vsaj v zakonu) določena, tako kot je npr. v 126. členu nemške ustave določena nemškemu ustavnemu sodišču glede odločanja v sporih o tem, ali so posamezni predustavni predpisi postali del nemškega poustavnega pravnega reda ali ne. Vprašanje pa ni pomembno le s formalnega gledišča, ampak ima tudi praktične implikacije (o tem na koncu).
Če kdorkoli pomotoma, misleč da taka norma je del našega pravnega reda, predlaga ustavnemu sodišču ocenitev njene ustavnosti, bi morale ustavno sodišče po ugotovitvi, da izpodbijana norma sploh ni postala del našega pravnega reda, zaradi nepristojnosti postopek s sklepom ustaviti. Ob tem bi bilo v obrazložitvi seveda treba povedati, zakaj po mnenju ustavnega sodišča izpodbijana norma ob osamosvojitvi ni postala del pravnega reda naše države. Na tako stališče ustavnega sodišča bi se potem lahko sklicevali pristojni upravni organi in sodišča pri odločanju v konkretnih primerih, čeprav na stališča v obrazložitvi odločb in sklepov ustavnega sodišča formalno niso vezani. V primeru nestrinjanja s stališčem ustavnega sodišča bi lahko celo uporabili sporno normo pri svojem odločanju kot veljavno in bi se vprašanje potem lahko nadalje reševalo v morebitni nadaljnji instančni poti in v primeru kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko tudi meritorno pred ustavnim sodiščem z vložitvijo ustavne pritožbe. Seveda pa je zelo verjetno, da bi v veliki večini primerov tudi tako stališče ustavnega sodišča, izraženo samo v obrazložitvi ustavitvenega sklepa, v zadostni meri vplivalo na poenotenje pravne prakse glede takega vprašanja.
Nasprotno stališče, zoper katero izražam to ločeno mnenje, bi bilo lahko tudi v strokovni javnosti napačno razumljeno v tem smislu, da je v spornih ali morda celo kar v vseh tovrstnih primerih negativna ugotovitvena odločba ustavnega sodišča pogoj za neuporabo bivše zvezne norme pred našimi organi – z drugimi besedami, da mora v takem primeru vsak organ najprej od ustavnega sodišča dobiti ustrezno odločitev in šele potem nadaljevati svoj postopek, kar pa nikakor ni nujno. Ker ustava ni določila, da o tem, kateri zvezni predpisi so ob osamosvojitvi Slovenije postali del njenega pravnega reda in kateri ne, odloča ustavno sodišče, to seveda pomeni, da o tem sproti odločajo pristojni organi, ki enako kot v drugih pogledih samostojno ugotavljajo, katere predpise morajo uporabiti pri reševanju konkretne zadeve (podobno kot so po letu 1945 morali samostojno ugotavljati, katera pravna pravila bivšega ODZ in drugih krajših predpisov so v skladu z novo ureditvijo in so torej uporabni in katera ne). Različna mnenja raznih organov o takih vprašanjih se seveda usklajujejo v instančni poti in zlasti z navadnimi pravnimi mnenji vrhovnega sodišča, pa tudi s stališči ustavnega sodišča, ki v primerih, kakršen je tu obravnavani, sicer lahko izda samo obrazložen ustavitveni sklep, v primeru, da sporni predpis po njegovi oceni je postal del našega pravnega reda, pa seveda ustrezno ugotovitveno odločbo (da ni v neskladju z ustavo, zakonom itd.).
Prej omenjena načelna pravna mnenja je vrhovno sodišče že začelo izdajati (eno je bilo npr. objavljeno v Pravni praksi št. 15 z dne 11. 6. 1991) in tudi v svojem mnenju k tu obravnavani konkretni zadevi je zavzelo stališče, po mojem mnenju pravilno, da bi neskladnost sporne določbe ZKP z našim pravnim redom (in s tem njeno neuporabnost) lahko ugotovilo že celjsko sodišče samo. To pa seveda ne pomeni, da v spornih primerih (kadar je sodišče v dvomu) ne bi bilo smiselno ali celo priporočljivo, da se s sprožitvijo ustreznega postopka pred ustavnim sodiščem pridobi tudi njegovo stališče. Kadar je o spornem vprašanju že zavzelo svoje stališče vrhovno sodišče, bi bila sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem seveda smiselna le, če se sprožitelj postopka s stališčem vrhovnega sodišča ne bi strinjal in bi zoper njega navajal nasprotne argumente. Mislim, da bi tako ravnanje koristilo krepitvi ustavne vloge vrhovnega sodišča pri zagotavljanju enotne sodne prakse in s tem tudi hitrejšemu odvijanju ustreznih postopkov.