Ustavno sodišče je na pobudo Marije Stritar z Dovjega v postopku za oceno ustavnosti zakona o kmetijskih zemljiščih na seji dne 10. 9. 1992

1. Določbe 51. do 58. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86, 9/90 in Uradni list RS, št. 5/91) se razveljavijo.
2. Ta odločba ima pravni učinek po prvem in drugem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-122/91-9 z dne 26. 3. 1992 sprejelo pobudo, ki je bila vložena 20. 12. 1991, in začelo postopek za oceno ustavnosti določb poglavja »Zemljiški maksimum«, ki zajema člene 51 do 58 zakona o kmetijskih zemljiščih oziroma člene 53 do 60 prečiščenega besedila tega zakona (Uradni list SRS, št. 17/86).
Dne 23. 12. 1991 je začela veljati nova ustava, ki v 33. členu zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Iz 67. člena ustave izhaja, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v skladu z 69. členom ustave v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (razlastitev).
Izpodbijane določbe zakona o kmetijskih zemljiščih omejujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih in sicer kmetom na 30 ha kmetijskega obdelovalnega zemljišča na gospodarstvo, nekmetom v ravninskih predelih na l ha kmetijskih zemljišč in gozda skupaj, v predelih nad 600 m nadmorske višine na 3 ha skupnih površin, izključujejo pa tudi lastninsko pravico nekmetov na kmetijskih zemljiščih, ki spadajo v I. kategorijo.
Omenjene določbe zakona, ki na splošno omejujejo oziroma izključujejo lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, po presoji sodišča niso v skladu z navedenimi določbami ustave. Ustava ne omejuje lastninske pravice, ampak omogoča le, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija oziroma omogoča odvzem ali omejitev lastninske pravice le v javno korist pod zakonsko določenimi pogoji. Sporne zakonske določbe pa teh z ustavo določenih pogojev ne izpolnjujejo.
Ustavno sodišče lahko po 161. členu ustave zakon le razveljavi. Ker razveljavitev učinkuje le za naprej, je sodišče na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave RS odredilo uporabo prvega in drugega odstavka 414. člena prejšnje ustave.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in ob uporabi 1. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo v sestavi: predsednik dr, Peter Jambrek in sodniki: dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, dr. Anton Perenič, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.