Ustavno sodišče je na seji dne 9. 11. 1992 obravnavalo pobudi Boruta Plavšaka iz Ljubljane in poslanskega kluba "Demos" iz Ljubljane ter

Ustavno sodišče ne sprejme pobud in ne začne postopka za oceno ustavnosti naslednjih aktov, ki jih je sprejelo Predsedstvo Republike Slovenije dne 3. 2. 1992:
a) Smernic o ukrepih za pripravljenost za izredne razmere in neposredno vojno nevarnost;
b) Poročila o bojni pripravljenosti štabov in enot Teritorialne obrambe Republike Slovenije v letu 1991;
c) Splošnega načrta organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja Teritorialne obrambe Republike Slovenije;
d) Usmeritev za pripravo in izvajanje usposabljanja za obrambo in zaščito v Republiki Sloveniji v letu 1992;
e) Soglasja k ustanovitvi šole za podčastnike Teritorialne obrambe Republike Slovenije.

Pobudnik Borut Plavšak je predlagal, naj ustavno sodišče začne postopek in ugotovi ustavnost aktov s področja obrambe in zaščite, ki jih je sprejelo Predsedstvo Republike Slovenije dne 3. 2. 1992. Pobudnik meni, da je očitno, da so navedeni akti v nasprotju s 124. členom Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da "vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev". Po tej ustavni določbi državni zbor tudi nadzoruje izvajanje obrambe. Skupščina Republike Slovenije pa ni razpravljala ali odločala o opozorilu Predsedstva Republike Slovenije, da ne bo mogoče izpolniti nekaterih nujnih nalog na obrambnem področju in zagotoviti zadovoljive varnosti, če ne bo čim prej sprejeta odločitev o zagotovitvi potrebnih sredstev v republiškem proračunu za leto 1992. Pobudnik meni, da samoiniciativno izrekanje predsedstva republike o tako pomembnih družbenih vprašanjih ni v skladu z duhom ustave, saj Skupščina Republike Slovenije v skladu s 107. členom ustave ni mogla zahtevati, da se predsedstvo republike o njih izreče.
Predsedstvo republike je v odgovoru na pobudo Boruta Plavšaka pojasnilo svoja stališča. Navedlo je, da je smernice o ukrepih za pripravljenost za izredne razmere in neposredno vojno nevarnost sprejelo na predlog Vlade Republike Slovenije, ostale akte pa na predlog Ministrstva za obrambo Republike Slovenije pri opravljanju funkcije vrhovnega poveljnika obrambnih sil, določene v 102. členu ustave. Za sprejem teh aktov je izrecno pooblaščeno v Zakonu o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91). Predsedstvo republike je v svojem sporočilu tudi še navedlo, da omenjeni akti niso predpisi, ampak akti vrhovnega poveljnika obrambnih sil in ustavno sodišče za odločanje o njih ni pristojno, pobudnik pa tudi ni izkazal svojega pravnega interesa za vložitev pobude, kot to zahteva drugi odstavek 162. člena ustave.
Poslanski klub "Demos" je z vlogo z dne 26. 10. 1992 sporočil, da ne vztraja več na pobudi za presojo ustavnosti navodila za ravnanje v izrednih razmerah, ki naj bi ga sprejelo Predsedstvo Republike Slovenije in ni objavljeno v Uradnem listu. Ker gre očitno za smernice o ukrepih za pripravljenost za izredne razmere in neposredno vojno nevarnost, ki jih je sprejelo predsedstvo republike, torej za vsebinsko isti akt z drugačnim naslovom, soglašajo, da se ta njihova pobuda vključi v obravnavo pobude Boruta Plavšaka. Svojo prvotno pobudo so pobudniki utemeljili z navedbo, da gre za tajne in strogo zaupne predpise, ki državljanom jemljejo oziroma omejujejo uveljavitev tistih pravic, ki jih po ustavi ni mogoče niti začasno razveljaviti ali omejiti, tudi ne v vojnem in izrednem stanju.
Iz pobude Boruta Plavšaka smiselno izhaja, da bi morala akte, ki jih je sprejelo predsedstvo republike dne 3. 2. 1992, sprejeti Skupščina Republike Slovenije v obliki zakona, vendar pa v ustavi in v ustavnem zakonu za izvedbo Ustave Republike Slovenije ni opore za tako mnenje. V postopku preizkusa utemeljenosti pobude je bilo ugotovljeno, da je predsedstvo republike vse v izreku sklepa navedene akte sprejelo na podlagi izrecnih pooblastil, določenih v Zakonu o obrambi in zaščiti. Čeprav ta zakon še ni usklajen z ustavo, v njem pa so določbe, ki so očitno neskladne z ustavo, vključno z delitvijo pristojnosti med Skupščino Republike Slovenije in predsedstvom republike, pa ostaja po 1. členu Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije v veljavi. Poleg tega je bilo tudi ugotovljeno, da navedeni akti predsedstva republike niso predpisi; dvom o tem bi utegnil nastati le glede smernic o ukrepih za pripravljenost za izredne razmere in neposredno vojno nevarnost. Ta akt je predsedstvo republike sprejelo na predlog Vlade Republike Slovenije na podlagi posebnega pooblastila, določenega v 74. členu Zakona o obrambi in zaščiti, v njem pa je določilo vrsto ukrepov za povečano pripravljenost za izvedbo mobilizacije in prehoda na delovanje v vojni, določene med njimi pa tudi za odpravljanje izrednih razmer. Ta akt bi imel naravo predpisa, če bi posegal v urejanje pravic in dolžnosti posameznikov in pravnih oseb. Vendar je v njem izrecno določeno, da se lahko ukrepi te vrste izvajajo le, ko so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, oziroma ko je sprejet ustrezen predpis, torej zakon ali uredba z zakonsko močjo. Pri tem ustavno sodišče pripominja, da mora tudi izvajanje takih, z zakonom določenih ukrepov odrediti sam parlament, predsednik republike (sedaj predsedstvo) pa le, če se parlament ne more sestati (92. člen ustave). Ker se smernice sklicujejo na bodočo zakonsko ureditev teh vprašanj in se ji podrejajo, ni mogoče izhajati iz domneve, da ta zakonska ureditev ne bo v skladu z navedeno ustavno ureditvijo teh vprašanj; če bi vendarle bila, bo seveda možno takrat zoper tako zakonsko ureditev zahtevati ustavnosodno presojo. Ostali ukrepi v tem aktu so namenjeni usmeritvi delovanja državnih in drugih organov, ki so po določbah zakona nosilci obrambnih in zaščitnih dejavnosti, da bi bili pripravljeni za izredno ali vojno stanje. Zaradi tega je ustavno sodišče ocenilo, da tudi omenjene smernice nimajo narave predpisa, saj usmerjajo državne in druge organe v njihovem notranjem delovanju, ne obvezujejo pa posameznikov in pravnih oseb. Za posameznike in pravne osebe te smernice pravno ne morejo učinkovati in ne povzročati pravnih nasledkov. Ker ne gre za predpis, za ta akt tudi ne velja obveznost objave v Uradnem listu Republike Slovenije, kot je določeno v 154. členu ustave.
Ker ti akti niso predpisi, ustavno sodišče ni pristojno, da ocenjuje njihovo ustavnost. Zaradi tega ustavno sodišče tudi ni ugotavljalo, ali sta pobudnika izkazala svoj pravni interes za vložitev pobude.
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena Zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).