Ustavno sodišče je na seji dne 12. 11. 1992 obravnavalo pobudi Ljuba Beškovnika iz Žalca in Slavka Gabrovca iz Maribora in

Ustavno sodišče ne sprejme pobud in ne začne postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 153. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I).

Pobudnik Ljubo Beškovnik meni, da določba tretjega odstavka 153. člena Stanovanjskega zakona postavlja v neenakopraven položaj bivše imetnike stanovanjske pravice, ki so se odločili za nakup stanovanja in se jim lastna udeležba v vsakem primeru realno prizna v kupnino, s tistimi, ki stanovanj ne nameravajo odkupiti in občani, ki so že dobili ne realno vrnjeno lastno udeležbo, oboji pa so za njeno plačilo najeli kredit, ki ni bil vrnjen v nadpolovični realni vrednosti. V tem obsegu je po mnenju pobudnika kršeno določilo 14. člena ustave o enakosti pred zakonom.
Tudi pobudnik Slavko Gabrovec sproža ustavni spor v zvezi s 153. členom Stanovanjskega zakona in navaja, da je na osnovi tega člena dobil vrnjeno le približno dve tretjini leta 1981 deponiranih lastnih sredstev, na podlagi katerih je dobil posojilo za plačilo lastne udeležbe.
Ustavno sodišče je obe pobudi združilo zaradi skupnega obravnavanja.
Zakonodajno-pravna komisija Skupščine Republike Slovenije in Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora v svojih stališčih do pobud menita, da se določbi 117. in 153. člena stanovanjskega zakona ne izključujeta, pač pa se dopolnjujeta, saj brez uporabe 153. člena stanovanjskega zakona prodajalec nima osnove za izračun realno plačane lastne udeležbe. Določba 153. člena Stanovanjskega zakona, ki opredeljuje, kdaj je prejšnji imetnik stanovanjske pravice upravičen do povračila lastne udeležbe, velja v primeru, ko se imetnik stanovanjske pravice ne odloči za nakup stanovanja, bodisi pod pogoji 117. ali 119. člena Stanovanjskega zakona, ali če se odloči, da bo ostal najemnik na stanovanju ali pa je stanovanje že zapustil in v tem primeru želi gotovinsko izplačilo vplačane lastne udeležbe v realnem znesku. Trditev, da so kupci stanovanj v privilegiranem položaju v primerjavi z občani, ki se za nakup niso odločili, ne drži. V obeh primerih se ugotavlja realna vrednost plačane lastne udeležbe na način, kot ga določa 153. člen stanovanjskega zakona.
Ustavno sodišče pobud ni sprejelo.
153. člen Stanovanjskega zakona, ki je uvrščen med prehodne in končne določbe, ureja pravico do vrnitve lastne udeležbe in revalorizacijo lastne udeležbe (ugotavljanje realne vrednosti). Prvi odstavek zagotavlja pravico do vrnitve lastne udeležbe tudi prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki ne bo kupil stanovanja, in ureja način revalorizacije lastne udeležbe. Prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice, ki se je odločil za nakup stanovanja, pa to pravico v obliki zmanjšanja vrednosti stanovanja za še ne realno vrnjeno lastno udeležbo zagotavlja drugi odstavek 117. člena. Po drugem odstavku 153. člena določa, da imajo pravico do vrnitve realnega zneska lastne udeležbe tudi tisti občani (torej tako tisti prejšnji imetniki stanovanjske pravice, ki so se odločili za nakup stanovanja, kot tudi tisti, ki stanovanja niso odkupili), ki so lastno udeležbo že sicer dobili vrnjeno, pa je bila realna vrednost vrnjenega zneska zmanjšana za več kot polovico. Po tretjem odstavku 153. člena pa pravice do vrnitve revalorizirane lastne udeležbe nimajo tisti občani (torej prav tako tisti, ki so stanovanje kupili, kakor oni, ki ga niso odkupili), ki so za plačilo lastne udeležbe najeli posojilo, pa je realna vrednost vrnjenega posojila zmanjšana za več kot polovico.
Ustavno sodišče ocenjuje, da iz navedenih razlogov z določbami 153. člena Stanovanjskega zakona ni kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen ustave), zato pobud ni sprejelo.
Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 7. člena Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 15. člena Zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).