Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na predlog in po pobudah Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ZSSS -Republiškega odbora zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ZSSS – Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti, Sindikata delavcev na območju ionizirajočega sevanja, Konfederacije sindikatov 90 Slovenije – Obalni odbor dejavnosti zdravstva in socialnega skrbstva, Koper, Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije in Obalnega sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja, Koper, na seji dne 12. 11. 1992

Sklep Vlade Republike Slovenije o določitvi izhodiščnih plač, št. 11-02/92-10/1-8 z dne 24. julija 1992, ni začel veljati, ker ni bil objavljen v uradnem glasilu.

Obalni sindikat delavcev vzgoje in izobraževanja je vložil predlog, ostali sindikati, navedeni v uvodu te odločbe, pa so vložili pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa Vlade Republike Slovenije, s katerim je za mesec julij 1992 določila izhodiščno plačo v znesku 20.991 SIT.
Ustavno sodišče je predlog in pobude združilo zaradi skupnega obravnavanja.
Predlagatelj navaja, da zakon o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92) v 3. členu določa, da izhodiščna plača ne sme biti nižja od izhodiščne plače v drugih negospodarskih dejavnostih in v državnih organih. Predmetni sklep Vlade Republike Slovenije pa ni v skladu s to določbo. V zakonu o delavcih v državnih organih je določeno, da osnova za obračun osebnega dohodka znaša najmanj 50% povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu Republike Slovenije.
Pobudniki pa navajajo, da je sklep Vlade Republike Slovenije brez vsakršne ustavne in zakonske podlage. Vlada Republike Slovenije ni pristojna za določanje izhodiščnih plač. Plače se urejajo s kolektivnimi pogodbami. Mehanizem določanja izhodiščne plače je urejen v 33. in 35. členu kolektivne pogodbe za negospodarstvo, katere podpisnik je tudi Vlada Republike Slovenije. Z napadenim sklepom je Vlada Republike Slovenije kršila temelje pravne države in konvencije mednarodne organizacije dela št. 87 in št. 98. Dalje navajajo, da sklep o določitvi izhodiščne plače ni bil objavljen, zato sploh ni pričel veljati, kar je pogoj za veljavnost predpisa po 154. členu ustave.
Vlada Republike Slovenije v odgovoru navaja, da so ob relativno nizkih rasteh inflacije v drugem četrtletju letošnjega leta plače v skladu s kolektivno pogodbo v negospodarstvu realno porasle že ob nepolnem izpolnjevanju kolektivne pogodbe. Zato je predlagala sprejem interventnega zakona o začasnem določanju izhodiščnih plač, ki bi plače v teh dejavnostih določil na finančno sprejemljivi ravni. Zakon v juliju še ni bil sprejet, zato je bila Vlada Republike Slovenije prisiljena ukrepati v okviru svojih pristojnosti in odgovornosti, da bi preprečila socialne napetosti, do katerih bi v nasprotnem primeru prišlo. Hkrati je Vlada Republike Slovenije sprejela izpodbijani sklep za določitev izhodiščne plače za julij 1992, upoštevaje omejene proračunske možnosti. Po mnenju Vlade Republike Slovenije sklep o določitvi izhodiščne plače ni državni predpis, zato sklepa ni objavila v Uradnem listu Republike Slovenije.
Kot izhaja iz odgovora Vlade Republike Slovenije je. izpodbijani sklep sprejela kot organ izvršilne oblasti in sicer zato, ker ni bil sprejet zakon o začasnem določanju izhodiščnih plač. Glede na to in ker ureja pravice nedoločenega kroga oseb, je sklep šteti za predpis. Po določbi 154. člena ustave morajo biti predpisi objavljeni preden začno veljati. Po isti določbi se državni predpisi objavljajo v državnem uradnem listu. Ni sporno, da predmetni sklep ni bil objavljen, zato po citirani ustavni določbi ni začel veljati. Iz tega razloga je ustavno sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku te odločbe.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.

Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade bi bilo po mojem mnenju treba ustaviti, ker ne gre za predpis, ampak za akt delodajalca oziroma ene od strank kolektivne pogodbe pri izvajanju te kolektivne pogodbe – oceno zakonitosti takih aktov pa je možno zahtevati v delovnih sporih pred sodišči združenega dela in ne pred ustavnim sodiščem.
Dejstvo, da je vlada v postopku pred ustavnim sodiščem navajala, da je bila zaradi nesprejetja interventnega zakona "prisiljena ukrepati v okviru svojih pristojnosti in odgovornosti, da bi preprečila socialne napetosti", še ne zadošča, da bi to njeno ukrepanje lahko šteli za predpis – zlasti še, ker sklepa ni objavila v uradnem glasilu in to prav zato ne, ker ga tudi sama ne šteje za državni predpis. Za kakšen akt ga šteje, sama sicer ni navedla – iz besedila samega sklepa in iz analize veljavne pravne ureditve pa izhaja, da ga je možno šteti samo za akt izvajanja kolektivnih pogodb. S tem seveda nikakor ni rečeno, da je ta akt v skladu s kolektivnimi pogodbami, na podlagi katerih bi edino lahko bil sprejet. Da ni, priznava že besedilo samega sklepa, ki se sklicuje na vladni predlog za spremembo kolektivnih pogodb in ne na veljavne kolektivne pogodbe. To pa, kot rečeno, še ne pomeni, da je s tem pravno neutemeljeno ravnanje vlade kot ene od strank kolektivne pogodbe pridobilo pravno naravo državnega predpisa. Kot so lahko predpisi zakoniti in nezakoniti, je lahko tudi ravnanje delodajalca pri izvajanju kolektivne pogodbe zakonito ali nezakonito, skladno s pogodbo ali ne.
Da pri izpodbijanem sklepu ne gre za izvršilni predpis, torej predpis, izdan za izvrševanje zakona, je -kolikor se ta sklep nanaša na plače delavcev v javnem šolstvu – razvidno tudi iz določb 3. člena zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Uradni list RS, št. 16/92). Določba prvega odstavka tega člena, po kateri se kot osnova za določitev plač uporabi izhodiščna plača, dogovorjena s kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti, ki jo ugotovi vlada, namreč vsekakor ne pomeni, da bi bila vlada na podlagi zakona pooblaščena izhodiščno, plačo določati drugače, kot jo za to pooblašča kolektivna pogodba. Le na podlagi morebitnega takega zakonskega pooblastila izdani vladni sklep o določitvi izhodiščne plače bi imel naravo državnega predpisa – besede "ki jo ugotovi Vlada" v 1. odstavku 3. člena pa niso nikakršno zakonsko pooblastilo vladi za odstopanje od kolektivne pogodbe. Takšno pooblastilo je implicitno vsebovano le v drugem odstavku 3. člena, kjer je določeno: "Izhodiščna mesečna plača iz prejšnjega odstavka ne sme biti nižja od izhodiščne mesečne plače v drugih negospodarskih dejavnostih in v državnih organih." Le v primeru, če bi po kolektivni pogodbi določena plača bila nižja od izhodiščne plače "v drugih negospodarskih dejavnostih in v državnih organih", bi bila na podlagi te zakonske določbe vlada pooblaščena s predpisom določiti tudi tem negospodarskim dejavnostim enako izhodiščno plačo. V tu obravnavani zadevi izpodbijani sklep očitno ni tak sklep, zato mu torej tudi na tej podlagi ni mogoče priznati narave državnega predpisa.