Ustavno sodišče je na ustavno pritožbo DEMOS -Krambergerjeve združene liste, ki jo zastopa Stanislav Klep iz Kranja, v postopku po šesti alinei prvega odstavka 160. člena ustave na seji dne 25. 11. 1992

1. Odpravijo se odločbe volilnih komisij (v nadaljevanju: VK) volilnih enot in Republiške volilne komisije (RVK), s katerimi so bile zavrnjene kandidatne liste pritožnice v 1., 3., 5., 6. in 8. volilni enoti:
– odločba RVK št. 9-3/92 z dne 20. 11. 1992,
– odločba VK 3. vol. enote št. 008-2/92-35 z dne 12. 11. 1992,
– odločba RVK št. 9-4/92 z dne 20. 11. 1992 s sklepom o popravku z dne 23. 11. 1992,
– odločba RVK št. 9-5/92 z dne 20. 11. 1992 in
– odločba VK 8. vol. enote št. 008-2-20/92-1/EŠ z dne 14. 11. 1992.
2. Odpravijo se sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi so bila zavrnjena pravna sredstva zoper odločbe, navedene pod 1. točko:
– sodba št. VI Ips 16/92-3 z dne 23. 11. 1992,
– sodba št. VI Ips 11/92-2 z dne 16. 11. 1992,
– sodba št. VI Ips 17/92 z dne 23. 11. 1992,
– sodba št. VI Ips 18/92 z dne 23. 11. 1992,
– sodba št. VI Ips 12/92-2 z dne 16. 11. 1992 in
– sodba V Ips 5/92 z dne 20. 11. 1992.
3. Potrdijo se liste kandidatov, ki jih je v 1., 3., 5., 6. in 8. volilni enoti za volitve v državni zbor vložila DEMOS – Krambergerjeva združena lista in sicer s spremenjenim imenom skupne liste, ki se glasi: DEMOS -Krambergerjeva združena lista – Domovinska narodna stranka – DONS, Republikanska stranka Slovenije -RepSS, Stranka DEMOS – DEMOS.

Pritožnica v ustavni pritožbi, vloženi dne 23. 11. 1992, predlaga, da ustavno sodišče potrdi vložene kandidatne liste pritožnice v 1., 3., 5., 6. in 8. volilni enoti pod imenom, ki bi vključevalo tudi ime "Slovenska obrtno podjetniška stranka – Obrtniška stranka – stranka centra – SOPS", zaradi katerega so pristojne volilne komisije zavrnile kandidatne liste v teh volilnih enotah, vrhovno sodišče pa je pritožbe zoper te odločbe zavrnilo in prav tako tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zoper eno od teh sodb vrhovnega sodišča – podrejeno pa pritožnica predlaga, da ustavno sodišče navedene kandidatne liste potrdi s spremenjenim imenom, iz katerega se izpusti sporna navedba stranke SOPS. Pritožnica trdi, da so bili z zavrnitvijo njenih kandidatnih list kršeni 1., 5., 14. in 43. člen ustave – torej poleg nekaterih uvodnih splošnih določb ustave tudi dve določbi o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zaradi katerih kršitve je možno vložiti ustavno pritožbo (enakost pred zakonom – 14. člen in volilna pravica – 43. člen).
Ustavno sodišče je ugodilo podrejenemu predlogu pritožnice.
Čeprav zakon o ustavnem sodišču, ki naj bi uredil nekatera vprašanja v zvezi z odločanjem o ustavnih pritožbah, še ni bil sprejet in zaradi tega o doslej vloženih ustavnih pritožbah ustavno sodišče še ni odločalo, je na seji dne 24. 11. 1992 sklenilo, da to ustavno pritožbo kljub temu izjemoma sprejme v obravnavo takoj. Morebitna kršitev ustavnih pravic v kandidacijskem postopku za parlamentarne volitve bi namreč lahko ogrozila ustavnost in zakonitost volitev in s tem demokratičnost državne ureditve (1. člen ustave) in načela pravne države (2. člen ustave). Ker je bilo pred vložitvijo ustavne pritožbe sodno varstvo pred vrhovnim sodiščem v primeru dveh volilnih enot že izčrpano, v primeru preostalih treh volilnih enot pa je bilo izčrpano še pred odločanjem o ustavni pritožbi, je bil s tem izpolnjen temeljni ustavni pogoj za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Za druga, z ustavo in zakonom še neurejena vprašanja postopka odločanja o ustavni pritožbi je ustavno sodišče na podlagi pooblastila v 1. členu še veljavnega zakona o postopku pred ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) smiselno uporabilo pravila zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 60/77).
Primarnega predloga pritožnice (potrditve prvotno vloženega imena liste, vključno z imenom stranke SOPS, kakršno je bilo registrirano do 7. 7. 1992) ustavno sodišče ni sprejelo, ker je ugotovilo, enako kot že poprej RVK in vrhovno sodišče, da od 7. 7. 1992 naprej stranka s takim imenom ne obstaja več. Iz potrdila pristojnega upravnega organa občine Ljubljana Bežigrad z dne 7. 7. 1992, predloženega v postopku, je namreč razvidno, da je takrat stranka SOPS delno spremenila svoje ime in da torej ne drži trditev pritožnice, da je bila takrat registrirana nova stranka, stara stranka SOPS pa da še vedno obstaja pod nekdanjim imenom.
Ustavno sodišče pa je ugodilo podrejenemu predlogu pritožnice, ker je ugotovilo, da je bila z izpodbijanimi odločbami volilnih komisij in z izpodbijanimi sodbami vrhovnega sodišča oziroma z zavrnitvijo kandidatnih list pritožnice v navedenih petih volilnih enotah in s hkratno potrditvijo njenih kandidatnih list v preostalih treh volilnih enotah kršena enakost pred zakonom, torej ustavna pravica iz drugega odstavka 14. člena ustave, hkrati pa tudi aktivna volilna pravica potencialnih volilcev teh list in pasivna volilna pravica kandidatov na teh listah, torej ustavna pravica iz 43. člena ustave. Neenaka uporaba zakona, do katere je prišlo, ne pomeni samo kršitve načela enakosti pred zakonom nasproti pritožnici oziroma nasproti njenim osmim kandidatnim listam, ampak tudi nasproti drugim listam, saj so bile te v treh volilnih enotah postavljene v konkurenco tudi z listami pritožnice, kar jim v teh volilnih enotah volilne izglede nedvomno ustrezno zmanjšuje, v petih volilnih enotah pa so bile liste pritožnice iz konkurence izločene in to na podlagi drugačnih kriterijev kot v drugih treh volilnih enotah. Zaradi nujnosti hitre odločitve o tej ustavni pritožbi sicer ni bilo mogoče za vsako od omenjenih petih volilnih enot posebej ugotoviti, ali so pristojne volilne komisije pred zavrnitvijo liste predstavniku liste dale možnost ugodne rešitve s pristankom na izpustitev imena neobstoječe stranke SOPS ali ne, tako kot je bilo to domnevno storjeno v treh volilnih enotah, kjer je bila lista s tako popravljenim imenom potrjena, kar bi nasproti pristojnim volilnim komisijam oziroma zlasti nasproti RVK lahko izpodbilo očitek o ravnanju v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom – toda tega niti ni bilo nujno ugotavljati. Nesporno je namreč, da so v pritožbenih postopkih pred vrhovnim sodiščem vse pravno obstoječe stranke, ki sestavljajo DEMOS – Krambergerjevo združeno listo, pristale na izločitev pravno neobstoječe stranke SOPS iz imena skupne liste in s tem omogočile Vrhovnemu sodišču, da bi lahko na ta način pritožbam ugodilo in s tem zagotovilo enako uporabo zakona V vseh osmih volilnih enotah.
Opustitev delov registriranega imena stranke v imenu liste sama po sebi je formalna pomanjkljivost, ki bi se dala odpraviti po 2. odstavku 56. člena zakona o volitvah v državni zbor (v nadaljevanju: ZVDZ). Kljub temu pa ustavno sodišče ne pritrjuje navedbam pritožnice, da je zapostavljena nasproti drugim strankam oziroma listam, ki v svojih imenih tudi ne navajajo natančno svojih registriranih imen. Če bi šlo v primeru pritožnice samo za to, bi ustavno sodišče soglašalo s tem, da morajo imeti pristojne volilne komisije nasproti njenim in nasproti drugim listam enak odnos – se pravi, da morajo vsem na enak način (prav po 2. odstavku 56. člena ZVDZ) omogočiti odpravo formalnih pomanjkljivosti – netočnosti v navajanju registriranih imen strank. V primeru pritožnice pa sploh ne gre za netočno navajanje registriranega imena pravno obstoječe stranke, ampak za navajanje nekdanjega imena stranke SOPS, ki pa naj bi bila prav pod tem imenom še nadalje veljavno registrirana kot drug pravni in politični subjekt, različen od domnevno nove stranke SOPS, ki naj bi poleg stare obstajala od 7. 7. 1992 naprej. Da to ne drži, sicer ugotavljajo tudi omenjene sodbe vrhovnega sodišča, ki pa pri obravnavanju podrejenih predlogov pritožnikov, enakih podrejenemu predlogu pritožnice v tej ustavni pritožbi, te predloge v nekaterih sodbah zavračajo z argumentom, da iz skupne liste ni bilo mogoče izločiti stranko, pri katere imenu je prišlo do napačne navedbe njenega registriranega imena – čeprav gre v resnici za izločitev imena pravno neobstoječe stranke in ne za napačno navajanje imena pravno obstoječe stranke. Pravno obstoječa stranka (SOPS z imenom, veljavnim od 7. 7. 1992 naprej) je namreč v vseh osmih volilnih enotah vložila samostojne kandidatne liste, ki so bile potrjene, zato seveda sploh ne bi bilo mogoče, da bi se isto ime stranke hkrati pojavljalo še kot del neke skupne liste več strank – česar zato pritožnica oziroma njo sestavljajoče stranke tudi nikoli niso predlagale. Pritožnica je torej napačno smatrala, da je pravno neobstoječa stranka pravno obstoječa in je vztrajno navajala njeno domnevno registrirano ime (torej staro ime SOPS-a – najprej netočno in nato točno) in ne sedaj veljavnega imena edinega v resnici registriranega SOPS-a.
Ustavno sodišče ne soglaša z mnenjem vrhovnega sodišča v sodbi, s katero je bila zavrnjena zahteva javnega tožilca za varstvo zakonitosti, da pristojna volilna komisija ne bi mogla na podlagi 3. odstavka 56. člena ZVDZ ugoditi predlogu za izločitev imena stranke SOPS iz imena skupne liste. Ta določba izrecno sicer res omogoča le zavrnitev kandidatne liste v celoti ali zavrnitev samo glede posameznih kandidatov – toda smiselno jo je treba interpretirati tako, da poleg zavrnitve liste v celoti omogoča tudi le delno zavrnitev liste. Zakonodajalec je kot možno obliko delne zavrnitve liste izrecno predvidel res le zavrnitev "samo glede posameznih kandidatov" – ni pa videti nobenega razloga, ki bi govoril za to, da bi bilo morebitne druge možne vrste delnih zavrnitev treba šteti za nedovoljene, ker jih zakonodajalec ni izrecno predvidel. Pojem "zavrnitev samo glede posameznih kandidatov" bi bilo torej na podlagi smiselne interpretacije treba razumeti široko, z interpretacijsko razširitvijo z edinega izrecno navedenega primera še na podobne, a nenavedene primere. Zaradi varstva ustavne volilne pravice, ki vključuje tudi pravico kandidiranja, je zakonske določbe o tem treba interpretirati široko, tako da' se obseg te pravice ohranja neokrnjen, in ne tako, da se zožuje. V 3. odstavku 56. člena ZVDZ namreč ne gre za določbo, ki bi pravico omejevala in bi jo bilo zato treba interpretirati ozko oziroma dobesedno, ampak nasprotno: ta določba dovoljuje poseg v volilno pravico oziroma v pravico kandidiranja, kadar je to nujno zaradi varovanja zakonitosti volitev. Po splošno sprejetem in močno poudarjenem pojmovanju v evropski ustavnosodni praksi in teoriji morajo biti posegi v ustavne pravice, kadar so dovoljeni, v skladu z namenom dovoljene omejitve in v skladu z načelom sorazmernosti; omejiti se morajo torej na obseg, ki je za dosego tega namena res nujen – prekomerni posegi so nedopustni. Če bi vsaka neodpravljena formalna pomanjkljivost, ki se ne nanaša samo na posamezne kandidate, morala nujno voditi k zavrnitvi celotne liste, čeprav bi jo bilo možno sanirati tudi z zavrnitvijo dela liste, ki hkrati ne pomeni zavrnitve posameznih kandidatov, bi to vsekakor pomenilo nepotrebno zoževanje volilne pravice oziroma nepotreben in prekomeren poseg vanjo.
Ustavno sodišče soglaša z ugotovitvami navedene sodbe vrhovnega sodišča, da na skupni listi ni navedeno, katera od strank je kandidirala posamezne kandidate, tako da bi bilo možno izločiti kandidate pravno neobstoječe stranke SOPS – vendar to ne pomeni, da je bilo zaradi tega treba zavrniti skupno listo kot celoto. Kljub izločitvi pravno neobstoječe stranke SOPS iz imena skupne liste je možno potrditi vse kandidate na skupni listi, vključno s tistimi iz vrst pravno neobstoječe stranke SOPS, saj iz podatkov v spisu jasno izhaja, da celoten spisek kandidatov podpirajo tudi preostale, pravno obstoječe tri stranke iz te koalicije. Ker bi te stranke lahko že same predlagale na skupno kandidatno listo poleg svojih članov tudi nečlane in so morda to tudi storile, je kandidate, ki jih je v resnici predlagala na skupno listo pravno neobstoječa SOPS, po njeni izločitvi treba šteti za nestrankarske kandidate, uvrščene na skupno listo s soglasjem drugih treh strank.
Ker zakona o ustavnem sodišču, ki bo med drugim natančneje uredil tudi postopek odločanja o ustavnih pritožbah, še ni, je ustavno sodišče na podlagi že omenjenega pooblastila iz 1. člena zakona o postopku pred ustavnim sodiščem SR Slovenije pri odločanju o tej ustavni pritožbi smiselno uporabilo določbe zakona o upravnih sporih, torej zakona o sodnem postopku, v katerem sodišče – podobno kot pri odločanju o ustavni pritožbi -odloča o zakonitosti posamičnega akta državnega organa. Na podlagi smiselne uporabe 42. člena omenjenega zakona, ki omogoča sodišču, da v upravnem sporu, če narava stvari to dopušča in če ima za to v podatkih spisa zanesljivo podlago, s svojo sodbo nadomesti odpravljeno upravno odločbo, je v tem postopku ustavno sodišče s svojo odločbo ne le odpravilo vse izpodbijane odločbe volilnih komisij in sodbe vrhovnega sodišča, ampak tudi nadomestilo odpravljene odločbe volilnih komisij s svojo odločbo. To je bilo potrebno zlasti zato, ker bodo volitve že 6. decembra in bi izguba vsakega nadaljnjega dne, do katere bi nujno prišlo, če bi namesto odpravljenih pristojne volilne komisije morale izdati nove odločbe, lahko povzročila dodatne nepotrebne stroške kakor tudi dodatne težave za regularno izvedbo volitev.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 160. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave, 1. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije in smiselne uporabe določb zakona o upravnih sporih in sicer v sestavi: predsednik ustavnega sodišča dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.