Ustavno sodišče je na seji dne 11. 2. 1993 obravnavalo pobudo Franca Kožarja Iz Slovenj Gradca in

Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne začne postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 85. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) in prvega odstavka 3. člena Statuta Zdravniške zbornice Slovenije z dne 28. 3. 1992.

Pobudnik izpodbija ustavnost prvega odstavka 85. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) in prvega odstavka 3. člena statuta Zdravniške zbornice Slovenije. Meni, da izpodbijana določba zakona v neskladju z 42. členom ustave obvezuje zdravnike, ki delajo neposredno z bolniki, da se združujejo v Zdravniško zbornico Slovenije. Poleg tega izpodbija tudi prvi odstavek 3. člena statuta, ki združevanje v zbornico povzema kot čast in obvezo. Ustava po njegovem mnenju, ko dodeljuje pravico svobodnega združevanja, onemogoča prisilno združevanje.
Zdravniška zbornica v odgovoru meni, da v razmerah demokratizacije političnega sistema le zdravniška zbornica obvlada zdravniški stan in mu zagotavlja visoko strokovno, etično in ekonomsko raven – v korist ne le zdravnikom, ampak tudi družbi. Zato je tudi v sosednjih deželah članstvo v zbornici obvezno.
Ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo v svojem mnenju navaja, da izpodbijana zakonska določba zdravnikom ne omejuje ustavne svoboščine iz 42. člena, saj je vsakemu zdravniku še naprej omogočeno svobodno ustanavljati društva, politične stranke, sindikate in druge organizacije ter se vanje svobodno vključevati in iz njih izstopati.
Ustavno sodišče pobude ni sprejelo.
Ustava v drugem odstavku 42. člena določa, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi.
Prvi odstavek 85. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti določa, da se zdravniki, ki opravljajo zdravstveno dejavnost in delajo neposredno z bolniki, obvezno združujejo v Zdravniško zbornico Slovenije. Smiselno povzema zakonsko ureditev tudi statut Zdravniške zbornice Slovenije, ki ga je Skupščina Zdravniške zbornice sprejela 28. 3. 1992. Statut v prvem odstavku 3. člena določa, da je članstvo v zbornici čast in obveza za vse, ki so kot zdravniki zaposleni na območju Republike Slovenije in delajo neposredno z bolniki.
Zdravniška zbornica izvršuje javno kontrolo nad zdravniško prakso. Obvezno združevanje v zdravniško zbornico ne pomeni omejevanja pravice, zavarovane z drugim odstavkom 42. člena ustave. Ta oblika združevanja pa ne izključuje pravice zdravnikov in zobozdravnikov, da glede na interes ustanovijo tudi druge zbornice (87. člen zakona). Glede na to ustavno sodišče meni, da je zakonodajalec lahko določil obvezno obliko združevanja zdravnikov in zobozdravnikov, ki neposredno delajo z bolniki, v Zdravniško zbornico Slovenije.
Pri tem se je ustavno sodišče oprlo tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru, v katerem je obravnavalo obvezno članstvo v Belgijskem zdravniškem združenju, zavzelo stališče, da je zdravniška zbornica javnopravna institucija, ki izvršuje javno kontrolo nad zdravniško prakso. Glede na to zbornice ni mogoče šteti za "združevanje" v smislu 11. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Obvezno združevanje v zdravniško zbornico ne pomeni omejevanja pravice, zavarovane z 11. členom konvencije (Odločba Evropskega sodišča za človekove pravice z dne 23. 6. 1981 A/43 par. 51 v zadevi Le Compte, Van Leuven and De Meyere -V. Berger, Case Law of the European Court of Human Rights, Dublin, 1991, str. 153 in nasl.).
Za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 3. člena Statuta Zdravniške zbornice Slovenije ustavno sodišče glede na določbo 160. člena ustave ni pristojno ker gre za določbo splošnega akta organizacije, ki ne ureja izvajanja javnih pooblastil, temveč le povzema zakonsko določbo o obveznem združevanju.
Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 7. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije in 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodišče SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).