Ustavno sodišče je na predlog podjetja Interauto prodaja vozil d.o.o. iz Kopra in podjetja Nissan Adria d.o.o. iz Ljubljane v postopku za oceno zakonitosti na seji dne 11. 3. 1993

Določbe tretjega in četrtega odstavka 14. člena pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92 in 29/92) niso v neskladju z zakonom.

Postopek za oceno zakonitosti določb drugega in petega odstavka 10. člena pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6792, 8/92 in 29/92), ki so veljale od 8. 2. do 27. 6. 1992, se ustavi.

Predlagatelja Interauto prodaja vozil d.o.o Koper in Nissan Adria d.o.o: iz Ljubljane predlagata oceno zakonitosti tretjega odstavka 14. člena, drugi predlagatelj pa tudi oceno zakonitosti četrtega odstavka 14. člena ter drugega in petega odstavka 10. člena pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni Ust RS, št. 6/92, 8/92 in 29/92). Po mnenju obeh predlagateljev je minister za finance v tretjem odstavku 14. člena izpodbijanega pravilnika v nasprotju z določbo šestega odstavka 16. člena zakona o prometnem davku predpisal, da prodajalec novih uvoženih osebnih avtomobilov pri davčni osnovi za obračun davka od prometa proizvodov prišteje k tolarski protivrednosti nabavne vrednosti uvoženega osebnega avtomobila tudi druge stroške prodaje (špediterske, bančne itd.). Navedena zakonska določba teh stroškov ne všteva v davčno osnovo za davek od prometa novih uvoženih osebnih avtomobilov, zato predlagatelja menita, da je minister za finance v izpodbijanem pravilniku davčnim zavezancem – prodajalcem novih uvoženih osebnih avtomobilov povečal davčno osnovo in jo določil širše, kot jo določa zakon, ter s tem prekoračil svoja pooblastila. Po četrtem odstavku 14. člena izpodbijanega pravilnika je komisionar dolžan ravnati enako kot je določeno v tretjem odstavku tega člena za druge prodajalce novih uvoženih osebnih avtomobilov, zato podjetje Nissan Adria d.o.o. iz enakih razlogov izpodbija tudi to določbo. Ta predlagatelj nadalje meni, da so določbe drugega in petega odstavka 10. člena tega pravilnika v neskladju z določbami 23. in 24. člena zakona o prometnem davku, ker pri komisijski prodaji rabljenih osebnih avtomobilov in komisijski prodaji proizvodov določajo kot davčno osnovo za davek od prometa proizvodov komisionarjevo prodajno ceno z všteto komisijsko provizijo. Komisijska provizija je po njegovem mnenju na podlagi določb 23. in 24. člena zakona davčna osnova za davek od prometa storitev in torej ne more biti obdavčena z davkom od prometa proizvodov. Davčne stopnje so namreč različne in so pri davku od prometa proizvodov višje kot davčne stopnje pri prometu storitev. Ustavno sodišče je združilo navedeni zadevi zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Po 147. členu ustave država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Lokalne skupnosti predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Z zakonom o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92) se ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka od prometa proizvodov in davka od prometa storitev. S tarifo prometnega davka, ki je sestavni del tega zakona, so določeni proizvodi in storitve, od katerih se obračunava in plačuje prometni davek, in davčne stopnje. Davek od prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, ter od vsakega prometa opreme (1., 2. in 4. člena). Po peti točki 6. člena zakona se za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, ne šteje uvoz proizvodov, razen tobačnih izdelkov, za prodajo, reprodukcijo ali predelavo. Uvoz proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, pa se po 1. točki drugega odstavka 5. člena zakona šteje za. promet proizvodov, namenjenih končni potrošnji.
Zavezanec za davek od prometa proizvodov je pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proda proizvod končnemu potrošniku (1. odstavek 13. člena). Zavezanec za davek od prometa proizvodov je tudi pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proizvod uvozi za lastno potrošnjo ali rabo, imetnik konsignacijskega skladišča in pravna oseba oziroma zasebnik, ki prodaja proizvode v svojem imenu in za račun komitentov (komisijska prodaja – prvi odstavek 14. člena). Po 15. členu zakona o prometnem davku je osnova za davek od prometa proizvodov prodajna cena proizvodov, ki ne vsebuje davka od prometa proizvodov. S prodajno ceno proizvoda, ki je osnova, od katere se obračunava davek od prometa proizvodov, je mišljeno celotno bruto plačilo, ki se plača prodajalcu za kupljene proizvode, v katero se vštevajo tudi odvisni stroški, ki jih je prodajalec zaračunal kupcu.
Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je pri določitvi davčne osnove za obračun davka od prometa proizvodov pri uvoženih osebnih avtomobilih, namenjenih bodisi končni potrošnji bodisi nadaljnji prodaji, odločilno dejstvo, ali gre za uvoz rabljenih ali za uvoz novih osebnih avtomobilov. Osnova za davek od prometa proizvodov pri uvozu rabljenih avtomobilov je davčna osnova, določena s l. odstavkom 16. člena zakona o prometnem davku. To je vrednost uvoženega vozila, ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu. Od tako določene davčne osnove se na podlagi 3. točke tar. št. 3 tarife davka od prometa proizvodov obračuna in plača prometni davek od prometa proizvodov po stopnji 5%.
Osnova za davek od prometa novih uvoženih osebnih avtomobilov pa je vrednost osebnih avtomobilov, ugotovljena po. carinskih predpisih, v katero niso vštete carina in druge uvozne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu (6. odstavek 16. člena), vendar davčna stopnja po tar. št. 1 tarife davka od prometa proizvodov znaša v tem primeru 20%. Davčna osnova je torej pri uvozu novih osebnih avtomobilov enaka carinski osnovi, ki jo po 37. členu v zvezi z 41. členom carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 34/90 – prečiščeno besedilo) tvori vrednost avtomobila, plačana tujemu prodajalcu, povečana za stroške prevoza, zavarovanja in slično, nastale do slovenske meje.
Izdajatelj pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku je izvajanje določb 16. člena zakona natančneje opredelil v drugem in tretjem odstavku 2. člena tega pravilnika s tem, ko je določil, da od proizvodov, ki jih uvozi končni potrošnik, obračuna davek od prometa proizvodov carinarnica po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka obveznosti plačila carine. Predpisane stopnje uporabi carinarnica na davčno osnovo iz prvega odstavka 16. člena zakona in zaračuna davek uvozniku hkrati s carino in drugimi uvoznimi dajatvami.
Pri uvozu novih osebnih avtomobilov obračuna carinarnica davek od prometa proizvodov od vrednosti osebnih avtomobilov, ugotovljene po carinskih predpisih, v katero se ne vštevajo carina in druge uvozne dajatve, ki se plačujejo pri uvozu.
Ustavno sodišče ugotavlja, da navedena določba napadenega pravilnika davčno osnovo pri uvoženih novih osebnih avtomobilih določa enako kot jo določa šesti odstavek 16. člena zakona o prometnem davku, medtem ko izpodbijani tretji in četrti odstavek 14. člena tega pravilnika davčne osnove ne urejata. Prodajalcem novih uvoženih osebnih avtomobilov samo predpisujeta, kako mora biti pri tej prodaji sestavljen račun in katere elemente prodajne, cene mora prodajalec ločeno izkazovati. Ločeno izkazovanje za davčno osnovo, ki je pri novo uvoženih osebnih avtomobilih enaka carinski osnovi, carino ter druge uvozne dajatve je potrebno prav zato, ker carina pri prodaji teh avtomobilov ni všteta v davčno osnovo.
Po določbi 1. odstavka 14. člena zakona o prometnem davku je zavezanec za davek od prometa proizvodov tudi komisionar, zato je pri sestavi računa pri komisijski prodaji uvoženih novih osebnih avtomobilov dolžan ravnati enako kot vsi drugi prodajalci.
Predlagatelj Nissan Adria d.o.o. je 26. 11. 1992 predlagal oceno zakonitosti določb 2. in 5. odstavka 10. člena obravnavanega pravilnika in sicer v delu, ki določa, da je osnova za obračun davka od prometa proizvodov komisionarjeva prodajna cena z všteto komisijsko provizijo. Po njegovem mnenju je komisionarjeva provizija na podlagi 24. člena zakona o prometnem davku osnova za davek od prometa storitev in zato ne more biti hkrati sestavni del davčne osnove pri davku od prometa proizvodov.
Izpodbijani določbi sta prenehali veljati 27. 6. 1992, to je z dnem, ko je začela veljati določba 4. člena pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 29/92), torej še pred vložitvijo predloga za oceno njune zakonitosti.
Po novi ustavi ustavno sodišče ne more več ocenjevati ustavnosti zakonov ali ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov, ki so nehali veljati, tako kot je bilo to možno po 409. členu ustave iz leta 1974. Ali bo to možno v postopku odločanja o ustavni pritožbi, je odvisno od ureditve v bodočem zakonu o ustavnem sodišču.
Iz navedenih razlogov je ustavno sodišče na podlagi prvega odstavka 160. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije ob uporabi 4. alinee drugega in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te odločbe in sklepa.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo in sklep v sestavi predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec in dr. Lovro Šturm.