Na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), drugega odstavka 11. člena in drugega odstavka 261. člena carinskega zakona (Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) predpisuje direktor Republiške carinske uprave
PRAVILNIK
o jemanju vzorcev in carinskih znakih
I. SPLOŠNA DOLOČBA
1. člen
Ta pravilnik predpisuje pogoje in način jemanja vzorcev blaga, kakor tudi vrste carinskih znakov in način njihove uporabe.
II. POGOJI IN NAČIN JEMANJA VZORCEV BLAGA
2. člen
Vzorci blaga se vzamejo, če je za ugotovitev vrste in kakovosti blaga v carinskem postopku potrebna kemična ali kakšna druga preiskava.
3. člen
V postopku carinjenja se vzamejo vzorci blaga uradno ali na zahtevo deklaranta (stranke).
Vzorce blaga vzame uradno po 261. členu, drugem odstavku 264. člena in drugem odstavku 265. člena carinskega zakona, carinarnica ob navzočnosti deklaranta (stranke).
O vzetih vzorcih se sestavi Zapisnik o jemanju vzorcev na obrazcu I. Zapisnik o jemanju vzorcev je tiskan na samokopirnem papirju, formata A-4 v treh barvah: črna za carinski laboratorij, zelena za carinarnico in rdeča za stranko.
Za vzorce blaga, ki spadajo v skupino nevarnih snovi, mora k zapisniku o jemanju vzorcev (izvod za laboratorij) biti priložen izvod VARNOSTNEGA LISTA.
Obrazec I – zapisnik o jemanju vzorcev je objavljen skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
Pri jemanju vzorcev na zahtevo deklaranta po 258. členu carinskega zakona, mora biti navzoč carinski delavec.
Za blago za katerega se pri jemanju vzorcev zahtevajo posebni pogoji (sterilnost, tema, popolnoma suho okolje idr.), se vzorci lahko vzamejo v prostorih uporabnika blaga ob prisotnosti carinskega delavca.
Pri jemanju vzorcev mora carinski delavec ravnati tako, da blaga ne poškoduje oziroma, da blago ne postane neuporabno za uporabnika.
4. člen
Od vsake vrste blaga se vzamejo vzorci v tolikšni količini, kolikor je potrebno za preiskavo. Praviloma se vzameta vsaj dva vzorca.
5. člen
Če je blago iste vrste, za katero ni mogoče ugotoviti istovetnosti z navadnim pregledom, v več tovorkih, cisternah, vagonih ali drugih prenosnih oziroma prevoznih sredstvih, se vzamejo potrebni vzorci iz tistih tovorkov, cistern, vagonov ali drugih prenosnih oziroma prevoznih sredstev, ki jih določi carinarnica.
6. člen
Potrebne količine blaga, ki se po 4. in 5. členu tega pravilnika vzame kot vzorec, znašajo praviloma:
1) za tekočine, paste, trdne snovi 10 – 20 gr ali do 100 ml
2) za blago v zvitkih ca 10 cm po širini
3) za blago v listih, ploščah ca 30 x 30 cm
4) za žice, monofilamente, vrvi ipd. ca 10 m
Po potrebi se lahko vzamejo tudi manjše ali večje količine zgoraj naštetih vrednosti, če je to potrebno.
V primerih, kjer je uvrščanje v carinsko tarifo odvisno od teže ali dimenzije izvirnega pakiranja, morajo biti obvezno ti podatki navedeni v zapisniku o jemanju vzorcev.
7. člen
Blago, ki je bilo vzeto za vzorec, mora predstavljati povprečen vzorec od celotne količine.
Vsak vzorec je potrebno ustrezno označiti s trgovskim imenom iz fakture ali z drugimi oznakami, ki omogočajo ugotoviti njegovo istovetnost.
Če se vzorec vzame v izvirnem pakiranju, je to potrebno označiti na zapisniku o jemanju vzorcev.
8. člen
Vsak vzorec blaga mora biti ustrezno označen s carinskimi obeležji kot sta: pečat ali carinska plomba.
9. člen
Vzete vzorce se opremi z nalepnico (Obrazec II).
Nalepnice iz prvega odstavka tega člena so tiskane na samokopirnem papirju dimenzije 15 x 6 cm v dveh barvah: črna za laboratorij in zelena za carinarnico. Vsebujejo naslednje podatke: ime carinarnice, številko iz kontrolnika vzetih vzorcev, številko deklaracije, trgovsko ime iz fakture, tarifno oznako in datum jemanja vzorca.
Obrazec II je objavljen skupaj s tem pravilnikom in je njegov sestavni del.
10. člen
Če se vzorci pri preiskavi (analizi) niso v celoti uporabili, uničili ali niso postali neuporabni, jih carinarnica oziroma carinski laboratorij vrne uporabniku:
– če je njihova vrednost velika
– če to uporabnik želi.
Druge vzorce, ki jih uporabnik ne zahteva, lahko obdrži carinski laboratorij oziroma carinarnica za carinsko zbirko ali jih uniči.
Vzorci, ki so nevarni za okolje ali so zelo strupeni, vrača carinarnica praviloma uporabniku, ki jih je dolžan sprejeti.
Če se v zvezi z vzetimi vzorci vodi upravni postopek oziroma upravni spor, se morajo vzorci hraniti dokler upravni postopek oziroma upravni spor ni končan.
11. člen
Če še vzamejo vzorci po 258. členu carinskega zakona, označi to carinarnica na prevozni oziroma prenosni listini. V označbi navede količino blaga, ki je bila vzeta za vzorec.
Za potrebne količine vzorcev, ki se vzamejo po 258. členu carinskega zakona, se smiselno uporablja 6. člen tega pravilnika.
Podatke o vzetih vzorcih vpisuje carinarnica v kontrolnik vzetih vzorcev.
12. člen
Posodo, pribor in zaščitna sredstva za jemanje vzorcev priskrbi carinarnica.
III. VRSTE CARINSKIH ZNAKOV IN NAČIN NJIHOVE UPORABE
13. člen
Carinski znaki so sredstva, s katerimi se zaznamuje carinsko blago, da se zavaruje njegova istovetnost od trenutka, ko pride pod carinsko nadzorstvo, do konca carinskega postopka.
14. člen
Blago se zaznamuje s carinskimi znaki, kadar to določajo carinski zakon in drugi na njegovi podlagi izdani predpisi oziroma kadar je potrebno v carinskem postopku zagotoviti istovetnost blaga.
15. člen
Carinska znaka sta: carinska plomba in odtis carinskega pečata.
Za carinske znake se štejejo tudi opis blaga, seznami, fotografije skice ali risbe z opisom blaga, ki jih potrdi carinarnica s carinskim pečatom.
16. člen
Carinska plomba je poseben ploščat kos aluminija, ki je votel. Skozi plombo se potegne carinska vrvica.
Pri zaznamovanju blaga se plomba stisne s carinskimi kleščami na katerih je na eni strani grb Republike Slovenije na drugi pa številka klešč in ime carinarnice.
Vsake posamezne klešče morajo imeti posebno številko.
17. člen
Carinski pečat je iz gume ali mehke plastične mase, okrogel s premerom 35 mm.
V sredini pečata je grb Republike Slovenije, ime carinarnice pa je izpisan v koncentričnem krogu. Vsak pečat mora imeti svojo številko.
18. člen
Carinski pečat se odtisne na najprimernejše mesto na blagu ali na ovitku blaga.
Carinsko plombo se daje na prevozno sredstvo, v prostoru ali na posamezne tovorke.
Zaznamek o postavljanju carinskih znakov se vpiše v ustrezno listino (enotna carinska listina, prevozna listina, zapisnik o jemanju vzorcev idr.).
Pri obeleževanju blaga s carinskimi znaki je potrebno paziti, da se blago ne poškoduje oziroma, da blago ne postane neuporabno za namene, za katere se uvaža.
19. člen
Carinska obeležja, kakor tudi carinske klešče in drugi material, ki se uporablja za zaznamovanje blaga, preskrbi Republiška carinska uprava.
IV. KONČNI DOLOČBI
20. člen
Z dnem, ko začne veljati ta pravilnik, se preneha uporabljati pravilnik o jemanju vzorcev in carinskih znakih (Uradni list SFRJ, št. 37/76, 5/80 in 71/80).
21. člen
Ta pravilnik začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 01-09-1796/1
Ljubljana, dne 10. marca 1993.
Direktor
Republiške carinske uprave
Franc Košir l. r.