Na podlagi prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o varstvu konkurence, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 25. marca 1993.

Prepovedana so dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco na trgu ali nasprotujejo dobrim poslovnim običajem pri nastopanju na trgu ali pomenijo nedovoljeno špekulacijo.

Ta zakon velja za pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost, ne glede na njihovo pravnoorganizacijsko obliko in lastninsko pripadnost (v nadaljnjem besedilu: podjetja).
Kot gospodarska dejavnost se šteje vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu, zlasti pa: nakup in prodaja blaga, proizvodnja, prevozne, turistične, gradbene, blagovno-prometne in kakršne koli druge storitve, pa tudi bančni, finančni, zavarovalni in podobni posli.
Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za posle javnih podjetij, če njihovo ravnanje ni določeno z zakonom ali aktom pristojnega državnega organa.
Ta zakon se uporablja tudi za podjetja in osebe, ki imajo svoj sedež oziroma prebivališče zunaj Republike Slovenije, če njihova dejanja učinkujejo na ozemlju Republike Slovenije.

Kartelni sporazumi so prepovedani in nimajo pravnega učinka.
Kot kartelni sporazumi se štejejo sporazumi, ki jih med seboj sklepajo podjetja ali združenja podjetij o pogojih poslovanja na trgu in imajo za cilj ali posledico omejitev konkurence med udeleženci sporazuma pri prometu blaga ali pri opravljanju storitev.
Prvi odstavek tega člena velja tudi za sklepe, ki jih sprejemajo združenja podjetij, in za usklajeno ravnanje podjetij, če imajo ti sklepi ali to ravnanje enake določujoče znake kot sporazumi po drugem odstavku tega člena.
Kot sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja po drugem in tretjem odstavku tega člena se štejejo zlasti tisti:
– s katerimi si udeleženci razdelijo trg;
– s katerimi udeleženci določijo cene blaga ali storitev, ki jih ponujajo ali kupujejo ali določijo višino posameznih sestavin cen blaga ali storitve;
– s katerimi se eden ali več udeležencev obveže omejiti obseg proizvodnje, prodaje ali nakupa blaga ali opravljanja ali naročanja storitev ali
– s katerimi se omejujejo raziskovalna, razvojna ali inovativna dejavnost udeleženca ali uporaba dosežkov take dejavnosti.

Za kartelne sporazuma po prejšnjem členu se ne štejejo sporazumi, s katerimi se udeleženci dogovorijo:
– o enotnih poslovnih pogojih pri nakupu ali prodaji blaga ali storitev v prometu s tretjimi osebami, če ti sporazumi ne določajo cen ali njihovih sestavin;
– o enotni uporabi tehničnih norm, standardov in tipov;
– o specializaciji pri proizvodnji ali pri opravljanju storitev;
– o skupnem opravljanju raziskovalnega, razvojnega ali inovativnega dela in o uporabi dosežkov tega dela za njihove registrirane dejavnosti ali
– o skupnem opravljanju nekaterih pomožnih del za potrebe registrirane dejavnosti (npr. prevoz, skladiščenje, servis);
Sporazumi iz prejšnjega odstavka so dopustni le, če opazneje ne omejujejo ali ne morejo omejevati konkurence.

Podjetja, ki uvažajo blago iz tujine ali uporabljajo storitve tujih podjetij, in podjetja, ki izvažajo blago v tujino ali opravljajo storitve tujim podjetjem, se lahko dogovorijo o pogojih nastopanja nasproti tujim podjetjem, če to ne nasprotuje mednarodnim obveznostim, ki jih je prevzela Republika Slovenija, ali če take dogovore dopušča tudi država, v kateri ima sedež tuje podjetje, če k takemu dogovoru lahko pristopi katerokoli izvozno ali uvozno ali storitveno podjetje, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, in če tak dogovor ne omejuje ali ne more omejevati konkurence v Republiki Sloveniji.

Podjetja, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, štejejo za mala ali srednja, lahko sklepajo sporazuma o racionalizaciji dejavnosti in poslovanja:
– če tak sporazum krepi konkurenčno sposobnost malih in srednjih podjetij in
– če s takim sporazumom ni opazneje prizadeta konkurenca na trgu.

Dovoljeni so sporazumi, sklepi in usklajena ravnanja, ki sicer imajo znake po 3. členu tega zakona, vendar pa prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali distribucije blaga ali k tehničnemu in gospodarskemu napredku in pri tem zagotavljajo potrošnikom pravičen delež doseženih koristi.
Sporazumi, sklepi in ravnanja iz prejšnjega odstavka ne smejo:
– nalagati podjetjem omejitev, ki niso nujne, da bi se dosegli cilji iz prejšnjega odstavka, in
– omogočati podjetjem, da bi izključila konkurenco glede pomembnega dela proizvodnje, na katero se sporazumi, sklepi ali ravnanja nanašajo.

Sporazume iz 4., 5., 6. in 7. člena tega zakona morajo udeleženci takoj po sklenitvi priglasiti organu iz 22. člena tega zakona.

Sporazumi med podjetji, sklepi združenj podjetij in usklajena ravnanja so prepovedani, če katerega od udeležencev omejujejo pri določanju njegovih pogojev poslovanja na trgu s tretjimi osebami.
Kot sporazumi, sklepi in ravnanja po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti tisti:
– ki določajo cene ali sestavine cen, po katerih mora en ali več udeležencev prodajati blago ali storitve tretjim osebam ali kupovati blago ali storitve pri tretjih osebah;
– s katerimi je enemu ali več udeležencem prepovedano kupovati blago ali storitve pri vseh ali nekaterih tretjih osebah ali prodajati blago ali storitve vsem ali nekaterim tretjim osebam;
– s katerimi je kateremu od udeležencev omejeno svobodno razpolaganje z blagom, ki mu ga je prodal drugi udeleženec ali
– s katerimi se prejemniku licence kakšne pravice intelektualne lastnine omejuje svoboda pri nabavi surovin ali sestavnih delov ali pri prodaji proizvodov.
Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena pa so dopustne tiste omejitve v poslovanju s tretjimi osebami, ki so nujne za ohranitev na zakonu utemeljenih pravic drugega udeleženca (npr. omejitve, svobodnega nastopanja agenta, distributerja, prejemnika franšizinga, prejemnika licence kakšne pravice intelektualne lastnine, prodajalca podjetja), vendar le v tistem obsegu, ki je nujen za ohranitev pravic.

Prepovedana je zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu.
S prevladujočim položajem podjetja na trgu je mišljen položaj, ko podjetje glede določenega blaga ali določene storitve nima konkurentov ali ima na trgu le nepomembno konkurenco ali ima v primerjavi s konkurenti občutno boljši položaj glede na tržni delež, možnosti za financiranje, možnosti za nakup in prodajo ali glede na dejstva, ki druga podjetja ovirajo pri vstopu na trg.
Šteje se, da. ima podjetje prevladujoč položaj na trgu, če je njegov delež prodaje ali nakupa blaga ali storitve v Republiki Sloveniji večji kot 40 odstotkov.
Dvoje ali več podjetij ima prevladujoč položaj na trgu, če med njimi ni pomembnejše konkurence in je njihov skupni delež prodaje ali nakupa blaga na območju Republike Slovenije večji od 60 odstotkov.

Kot zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu se štejejo dejanja, ki povzročajo škodo drugim podjetjem ali potrošnikom in katerih podjetje ne bi moglo storiti, če bi obstajala konkurenca.
Kot zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu se štejejo zlasti:
– prodaja blaga ali storitev po nesorazmerno visokih cenah ali kupovanje blaga ali storitev po nesorazmerno nizkih cenah;
– zahteva podjetja, da mu njegovi kupci, naročniki, prodajalci ali izvajalci zagotovijo neobičajne plačilne ali drugačne ugodnosti;
– zahteva podjetja, da kupci blaga ali naročniki storitev poleg naročenega blaga ali naročene storitve kupijo tudi blago ali storitve, ki jih sicer ne bi kupili, ali smiselno enaka zahteva glede prodaje blaga ali opravljanja storitve;
– zavrnitev prodaje blaga ali opravljanja storitve, čeprav kupec oziroma naročnik ponudi ustrezno ceno in druge pogoje;
– dejanja, s katerimi podjetje ali združenje podjetij brez utemeljenega razloga in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ustvarja med kupci ali prodajalci blaga razlike pri poslovnih pogojih (diskriminacija);
– dejanja, s katerimi se sili kakšno podjetje, da sprejme kakšen dovoljen ali nedovoljen sporazum ali se včlani v združenje, in dejanja, ki prizadenejo ali utegnejo prizadeti škodo podjetju, ki ni hotelo sprejeti sporazuma ali se včlaniti v združenje;
– dejanja, s katerimi se kakšnemu drugemu podjetju pomembno zmanjšuje možnost za nakup ali prodajo blaga, zlasti bojkot podjetja;
– neutemeljena odklonitev ponudbe drugega podjetja, ki bi se želelo včlaniti v gospodarsko ali strokovno združenje, če odklonitev prizadene ali bi utegnila zmanjšati konkurenco ali poslabšati položaj podjetja, ki se poteguje za včlanitev v združenje.

Podjetja, ki se nameravajo združiti (nakup ali prodaja podjetja, združitev, povezanost obvladujočega in obvladovanega podjetja itd.), so dolžna o svojem namenu obvestiti organ iz 22. člena tega zakona, če bi nameravana združitev imela za posledico, da bi združena podjetja obvladovala več kot 50 odstotkov tržnega deleža določenega proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji.
Organ iz 22. člena tega zakona izda odločbo o prepovedi združitve, če ugotovi, da bi bila z združitvijo močno omejena konkurenca in bi obstajala nevarnost zlorabe prevladujočega položaja podjetja na trgu.
Prvi in drugi odstavek tega člena ne veljata za podjetja, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, štejejo za mala in srednja podjetja.

Nelojalna konkurenca je prepovedana. Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali utegne povzročiti škoda drugim udeležencem na trgu.
Kot dejanja nelojalne konkurence po prejšnjem odstavku se štejejo zlasti:
– reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev ž navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov;
– reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem podatkov ali uporabo izrazov, s katerimi se izkorišča ugled drugega podjetja, njegovih proizvodov ali storitev oziroma ocenjuje ali podcenjuje kvaliteto proizvodov drugega podjetja;
– reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev ali omalovaževanje drugega podjetja s sklicevanjem na narodnostno, rasno, politično ali versko pripadnost;
– dajanje podatkov o drugem podjetju, če ti podatki škodijo ali utegnejo škoditi ugledu in poslovanju drugega podjetja;
– prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga;
– prikrivanje napak blaga ali storitev ali kakšno drugačno zavajanje potrošnikov;
– dejanja, usmerjena v prekinitev poslovnega razmerja med drugimi podjetji ali k preprečevanju ali oteževanju takih razmerij:
– neupravičeno neizpolnjevanje ali razdiranje pogodbe s kakšnim podjetjem, da bi se sklenila enaka ali podobna pogodba z drugim podjetjem;
– oglaševanje navidezne razprodaje ali navideznega znižanja cen in podobna dejanja, ki zavajajo potrošnike glede cen;
– neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu;
– dajanje ali obljubljanje daril, premoženjske ali drugačne koristi drugemu podjetju, njegovemu delavcu ali osebi, ki dela za drugo podjetje, da bi se darovalcu omogočila ugodnost v škodo kakšnega podjetja ali potrošnikov;
– nepooblaščena uporaba storitev trgovskega potnika, trgovskega predstavnika ali zastopnika drugega podjetja;
– pridobivanje kupcev blaga ali uporaba storitev z dajanjem ali obljubljanjem nagrad ali kakšne druge premoženjske koristi ali ugodnosti, ki po vrednosti občutneje presega vrednost blaga ali storitve, s katero naj kupec pridobi možnost nagrade;
– protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja.

Nedovoljena špekulacija je prepovedana.
Nedovoljena špekulacija je izkoriščanje nerednega stanja na trgu zaradi pridobivanja neupravičene premoženjske koristi, če tako ravnanje povzroči ali utegne povzročiti motnje na trgu ali pri preskrbi ali neupravičeno povečanje cen.
Kot neredno stanje na trgu se štejejo zlasti pomanjkanje določenega blaga, neredna oskrba z blagom, omejitve pri uvozu, hitro spreminjanje cen, občutna inflacija, pa tudi razmere, ki nastanejo z oblastnimi ukrepi po 18. členu tega zakona.
Nedovoljena špekulacija se vsa dejanja, ki imajo znake iz prvega odstavka tega člena, zlasti pa:
– prikrivanje blaga, omejevanje ali ustavitev prodaje blaga ter druga dejanja, s katerimi se povzročajo motnje na trgu;
– vezanje nakupa ene vrste blaga z nakupom druge vrste ali drugačno, z vidika kupca, nepotrebno povezovanje nakupa ali prodaje blaga;
– prodaja blaga na način in pod pogoji, s katerimi se kupcem opazneje otežuje ali onemogoča nakup blaga;
– sklepanje fiktivnih pogodb o nakupu ali prodaji blaga ali o drugih trgovskih poslih;
– nedoločitev roka dobave vlaga ali dobava blaga po poteku pogodbenega roka po višji ceni od tiste, ki je veljala na dan s pogodbo dogovorjene dobave;
– pogojevanje prodaje blaga z vnaprejšnjim plačilom celotne ali delne kupnine, ne da bi prodajalec priznal ali obračunal obresti, kakršne priznava banka za vezane vloge nad tri mesece.

Šteje se, da gre za dumpinški uvoz, če je blago uvoženo po ceni, ki je nižja od normalne vrednosti.
Šteje se, da gre za subvencionirani uvoz, kadar je bilo blago, ki se uvaža, deležno neposredne ali posredne pomoči pri proizvodnji ali izvozu v državi, iz katere blago izvira ali iz katere se uvaža.
Za normalno, vrednost se, šteje primerljiva cena, ki se na trgu države, iz katere se blago izvaža, v rednem trgovanju zaračunava za podobno blago, ali pa druga vrednost, ugotovljena z mednarodnimi pogodbami, ki veljajo za Republiko Slovenijo.

Vlada lahko, če se v predpisanem postopku ugotovi, da gre za dumpinški ali subvencionirani uvoz, in če se ugotovi, da takšen uvoz povzroča znatno škodo domači proizvodnji istovrstnega blaga ali če takšna škoda grozi ali če takšen uvoz znatno zavira razvoj domače proizvodnje istovrstnega blaga, uvede antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine.
Če se ugotovi, da obstajajo pogoji za uvedbo antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine, ta ne sme biti večja od stopnje dumpinga ali zneska subvencije in velja za čas in v višini, ki sta potrebna, da se nevtralizira dumping ali subvencija, ki povzroča škodo.
Predlog za uvedbo antidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine lahko vloži eno ali več podjetij, ki pomeni znaten del proizvodnje istovrstnega ali podobnega blaga.
Predlog mora vsebovati podatke, iz katerih izhaja verjetnost, da obstaja dumpinški ali subvencionirani uvoz, škoda, ki nastaja ali utegne nastati na podlagi takšnega uvoza, ter vzročna zveza med dumpinškim oziroma subvencioniranim uvozom ter škodo ali morebitno škodo.
Ukrepi iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo na način po postopku, določenem v tem zakonu in predpisih, ki jih na njegovi podlagi izda Vlada Republike Slovenije.

Državni organi in organi lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posamezniki, ki opravljajo javna, pooblastila, ne smejo omejevati prostega nastopanja podjetij na trgu.
Za omejevanje prostega nastopanja podjetij na trgu v smislu prejšnjega odstavka se štejejo splošni in posamični akti in dejanja, s katerimi se v nasprotju z ustavo in zakonom omejujejo svobodna menjava blaga, svoboden vstop na trg in svobodno nastopanje na trgu ali se kako drugače preprečuje konkurenca.
Kot akti in dejanja, ki omejujejo prosto nastopanje podjetij na trgu, se štejejo zlasti akti in dejanja:
– s katerimi se podjetju onemogoča opravljanje dejavnosti na kakšnem območju ali glede kakšne vrste dejavnosti, čeprav podjetje izpolnjuje z zakonom določene pogoje;
– s katerimi se neupravičeno zavlačuje postopek za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti ali kakšnega drugačnega dovoljenja, pomembnega za nastopanje podjetja na trgu;
– s katerim se posredno ali neposredno ustvarja diskriminacija med podjetji glede na to, ali imajo svoj sedež na območju lokalne skupnosti ali zunaj tega območja;
– s katerimi se prepoveduje promet blaga zunaj območja lokalne skupnosti.

Ne glede na določbe prejšnjega člena sme Vlada Republike Slovenije predpisati omejitve na trgu v naslednjih primerih:
1. če nastanejo ali utegnejo nastati zaradi naravne nesreče, epidemij, izrednih razmer in podobnih razlogov občutne motnje na trgu, pri preskrbi prebivalstva ali motnje na drugih področjih, ki ogrožajo varno in zdravo življenje prebivalcev;
2. če nastanejo ali utegnejo nastati občutne motnje na trgu zaradi pomanjkanja dobrin, nujno potrebnih za proizvodnjo, predelavo ali življenje prebivalcev;
3. če je treba zagotoviti potrebe po proizvodih, surovinah in reprodukcijskem materialu, ki so posebno ali strateško pomembne za obrambo Republike Slovenije.

V primerih iz prejšnjega člena sme Vlada Republike Slovenije predpisati omejitve na trgu le, če motenj ni mogoče odpraviti z ukrepi v podjetjih ali če potreb ni mogoče zadovoljiti z blagovnimi rezervami, z uvozom ali z ukrepi tekoče gospodarske politike.

Kot omejitve na trgu v smislu 18. člena tega zakona sme Vlada Republike Slovenije predpisati:
1. prepoved prometa z določenim blagom, prepoved njegovega izvoza ali uvoza, omejitev prometa s posameznim blagom glede količine ali kakovosti, določitev posebnih pogojev za promet s posameznim blagom ali vrstami blaga;
2. obveznosti določenih podjetij, da morajo dati v promet določene količine ali vrste blaga in da ga morajo dati na razpolago ali dobaviti določenim porabnikom ali porabnikom po določenem vrstnem redu;
3. obveznost določenih podjetij, da si morajo ustvariti rezerve in v njih hraniti določene količine in vrste blaga.
Smiselno enake prepovedi ali obveznosti se lahko predpišejo tudi za storitve.
Vlada Republike Slovenije je dolžna omejitev razveljaviti takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bila omejitev predpisana, ali ko je mogoče stanje popraviti z drugačnimi ukrepi.
Če Vlada Republike Slovenije ukrepov ne razveljavi v šestih mesecih, odkar jih je sprejela, mora o ukrepih obvestiti Državni zbor Republike Slovenije in mu poročati o učinkih teh ukrepov.

Če Vlada Republike Slovenije ugotovi, da je bila z omejitvijo prizadeta škoda podjetju ali več podjetjem, mora sprejeti ukrepe ali pa predlagati Državnemu zboru ukrepe za omilitev škode.

Z zakonom določene naloge pri varstvu konkurence opravlja Urad za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: urad).
Direktor urada izdaja akte, za katere je pristojen urad.

Pri uradu je strokovni svet, ki ga sestavljajo predstavniki podjetij, podjetniških zbornic in drugih podjetniških organizacij, predstavniki organizacij potrošnikov ter ugledni pravni in gospodarski strokovnjaki.
Število članov in sestavo strokovnega sveta določi Vlada Republike Slovenije.
Strokovni svet obravnava splošna vprašanja v zvezi z varstvom konkurence in daje direktorju urada mnenja in predloge.

Urad opravlja naloge, določene s tem zakonom, zlasti pa:
– na svojo pobudo ali na zahtevo zainteresiranega podjetja ugotavlja obstoj kartelnih sporazumov, sklepov in usklajenih ravnanj, prepovedanih po 3. členu tega zakona;
– sprejema in obravnava priglasitve sporazumov po 4., 5., 6. in 7. členu tega zakona;
– na zahtevo prizadetih podjetij ugotavlja obstoj sporazumov ali sklepov po 9. členu tega zakona;
– na svojo pobudo ali na zahtevo zainteresiranega podjetja ugotavlja prevladujoči položaj podjetja in zlorabe tega položaja po 10. in 11. členu tega zakona;
– sprejema obvestila o združitvi podjetij po 12. členu tega zakona;
– spremlja podatke o strukturi in delovanju trga in s svojimi ugotovitvami seznanja pristojne organe Republike Slovenije;
– obravnava splošna vprašanja o upoštevanju pravil lojalne konkurence na trgu in o pojavih nedopustne špekulacije;
– predlaga podjetniškim zbornicam sprejetje pravil o konkurenci, zbirk dobrih poslovnih običajev in posebnih uzanc in sodeluje pri njihovem oblikovanju;
– opravlja strokovne naloge v postopkih po 16. členu tega zakona.
Če urad ugotovi, da sporazumi, sklepi, ravnanja ali sklepi o združitvi podjetij nasprotujejo temu zakonu, izda odločbo, s katero razveljavi sporazum ali sklep ali prepove ravnanje ali združitev podjetij.
Urad lahko na predlog zainteresiranega podjetja ali združenja podjetij izda odločbo, s katero ugotovi, da se določene vrste omejitev, ki izhajajo iz sporazumov, sklepov ali ravnanj v skladu s 7. členom tega zakona, ne štejejo kot prepovedane.
Odločbe urada po drugem in tretjem odstavku tega člena so dokončne in zoper njih ni mogoča pritožba ali upravni spor.

Zoper odločbo urada po drugem in tretjem odstavku prejšnjega člena lahko prizadeto podjetje vloži tožbo v pravdnem postopku pri sodišču.
Sodišče lahko odločbo usada potrdi, spremeni ali razveljavi.
Tožbo v pravdnem postopku pri sodišču lahko vloži tudi:
– predlagatelj odločbe po tretjem odstavku prejšnjega člena, če je urad zavrnil njegov predlog za izdajo odločbe ali če v treh mesecih po vložitvi predloga urad ni izdal odločbe;
– vsako drugo zainteresirano podjetje ali združenje podjetij, če meni, da je odločba po tretjem odstavku prejšnjega člena v nasprotju s 7. členom tega zakona.
Tožbo po prejšnjem odstavku je treba vložiti v tridesetih dneh po vročitvi odločbe urada oziroma v tridesetih dneh po poteku roka iz prve alinee tretjega odstavka tega člena.

Prizadeti udeleženec v prometu blaga ali storitev na trgu lahko s tožbo v pravdnem postopku zahteva prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence, uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je to mogoče.
Če je bilo dejanje nelojalne konkurence storjeno s sredstvi javnega obveščanja ali na podoben način (npr. z lepaki, napisi na javnih krajih itd.) ali je dejanje prizadelo veliko udeležencev, lahko prizadeti udeleženec zahteva tudi objavo sodbe v sredstvih javnega obveščanja.

Če je z dejanji, ki so po tem zakonu nedopustna, komu storjena škoda, sme ta zahtevati odškodnino po pravilih obligacijskega prava.

Organi tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo izvajanje določb tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom.
Organ tržne inšpekcije mora v skladu s svojimi pooblastili zlasti:
– obvestiti urad o sporazumih, sklepih in dejanjih, za katera meni, da omejujejo konkurenco (3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 11. in 12. člen);
– na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen);
– začasno prepovedati dejanja, za katera meni, da so nedovoljena špekulacija (14. člen);
– vložiti ovadbo pristojnemu državnemu tožilcu za začetek postopka zaradi dejanj, ki so po tem zakonu gospodarski prestopek;
– opozoriti državne organe in organe lokalne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter posameznike, ki opravljajo javna pooblastila, če meni, da njihovi akti ali dejanja omejujejo prosto nastopanje na trgu (17. člen);
– predlagati državnemu tožilcu, da začne upravni spor po tretjem odstavku 29. člena;
– uporabiti druge ukrepe v skladu z zakonom.

Varstvo zoper akte in dejanja po 17. členu tega zakona se zagotavlja v upravnem sporu, če zoper posamezne akte ali dejanja ni zagotovljeno drugačno sodno varstvo.
Postopek po prejšnjem odstavku lahko začnejo prizadeto podjetje, združenje podjetij, gospodarska zbornica ali državni organi in organi lokalne skupnosti, na območju katere ima prizadeto podjetje sedež.
Če je z akti ali dejanji po 17. členu tega zakona občutno omejeno nastopanje podjetij na trgu, lahko postopek po prvem odstavku tega člena začne tudi državni tožilec.

Z denarno kaznijo najmanj 3,000.000 tolarjev se kaznuje za gospodarski prestopek podjetje iz 2. člena:
– če sklene kartelni sporazum, če sprejme sklep ali če je udeleženo pri usklajenem ravnanju (3. člen);
– če stori dejanje, s katerim se kdo od udeležencev omejuje pri določanju pogojev poslovanja na trgu s tretjimi osebami (9. člen);
– če zlorabi prevladujoči položaj na trgu (10. in 11. člen);
– če stori dejanje nelojalne konkurence (13. člen);
– če stori dejanje nedovoljene špekulacije (14. člen);
– če ne upošteva ukrepov omejitve prometa (20. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 250.000 tolarjev se kaznuje za gospodarski prestopek odgovorna oseba, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.

Posameznik, ki stori dejanje iz prejšnjega člena v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo najmanj 1,000.000 tolarjev.

Z denarno kaznijo najmanj 1,500.000 tolarjev se kaznuje za gospodarski prestopek podjetje, ki ne obvesti urada o nameravani združitvi v primeru iz 12. člena tega zakona.
Z denarno kaznijo najmanj 150.000 tolarjev se kaznuje za gospodarski prestopek odgovorna oseba, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.

Z denarno kaznijo najmanj 500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek odgovorna oseba državnih organov in organov lokalne skupnosti, podjetja ali druge organizacije ter posameznik, ki izvršuje javna pooblastila, če stori dejanje ali izda akt, s katerim se omejuje prosto nastopanje podjetij na trgu (17. člen).

Z dnem ko začne veljati ta zakon, prenehajo veljati 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 29., 30., 31., 32., 33., 34., 39., 40., 41., 44. in 45. člen Zakona o trgovini (Uradni list SFRJ, št, 46/90) in Zakon o ukrepih omejevanja trga in prostega prometa blaga in storitev, pomembnih za vso državo (Uradni list SFRJ, št. 28/75, 54/86 in 73/90).

Urad prične z delom najkasneje do 30. 9. 1993.
Do pričetka dela urada opravlja njegove naloge po tem zakonu Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.
Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se opravijo in končajo po predpisih, po katerih so bili začeti. Če so kazenske sankcije po tem zakonu za storilca milejše, se glede njih uporablja ta zakon.
Do uveljavitve Zakona o državnem tožilstvu opravlja naloge državnega tožilca po 28. in 29. členu tega zakona javni tožilec.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.