Na podlagi 4. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

S to metodologijo se predpisuje način vrednotenja posameznih postavk v otvoritveni bilanci stanja iz 4. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljnjem besedilu zakon) na dan 1. 1. 1993.
S to metodologijo se ugotovi višina družbenega kapitala, ki je osnova za izdajo delnic v smislu zakona.

Otvoritveno bilanco stanja izdela podjetje samostojno, razen vrednotenja stavbnih zemljišč in gradbenih objektov, ki ga opravijo s strani Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljnjem besedilu agencija) pooblaščeni cenilci. V otvoritveno bilanco stanja iz prejšnjega odstavka vključi podjetje tudi rezultate morebitne ocenitve pooblaščenih ocenjevalcev v skladu s tretjim odstavkom četrtega člena zakona.

Otvoritvena bilanca stanja, ki je sestavni del te metodologije se v skladu s to metodologijo izdela takole:
1. posamezne postavke sredstev in obveznosti do virov sredstev iz bilance stanja podjetja, sestavljene v skladu z zakonom o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/89, 35/89, 3/90, 42/90, 61/90 in SRS, 42/90) na dan 31. 12. 1992, se popravijo v skladu s 4., 5. in 6. členom te metodologije;
2. postavke sredstev in obveznosti do virov sredstev iz bilance stanja iz prejšnje točke se ovrednotijo na način, predpisan v členih 7 do 50 te metodologije.

Pred izdelavo otvoritvene bilance stanja izloči podjetje iz svojih sredstev:
– kmetijska zemljišča, gozdove in nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta, v skladu s 5. členom zakona in 14. členom zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 10/93);
– stvari, ki jih je potrebno popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja in predstavljajo zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v skladu s predpisi o denacionalizaciji, zadrugah ter drugimi predpisi na podlagi začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja (12. člen zakona);
– nepremičnine turističnih podjetij, ki opravljajo turistično dejavnost in ki se nahajajo na območju Triglavskega narodnega parka;
– knjigovodsko izkazano izgubo po stanju na dan 31. 12. 1992;
– razvrednotene dolgoročne finančne naložbe, ki predstavljajo brezobrestno združevanje sredstev preko bivših SIS materialne proizvodnje.
Izločena sredstva iz prvih treh alinej prejšnjega odstavka tega člena zmanjšujejo v višini knjigovodske vrednosti družbeni kapital oziroma ustrezne obveznosti, ki se nanašajo na ta sredstva, po stanju na dan 31. 12. 1992.
Izločena sredstva iz zadnjih dveh alinej prejšnjega odstavka tega člena zmanjšujejo v višini knjigovodske vrednosti trajni kapital oziroma ustrezne obveznosti, ki se nanašajo na ta sredstva, po stanju na dan 31. 12. 1992.

Pred izdelavo otvoritvene bilance stanja izloči podjetje iz nominiranega kapitala vse postavke, ki ne predstavljajo kapitala, in jih izkaže kot dolgoročne obveznosti. To so:
– pogodbena vlaganja,
– vplačila za nakup deležev ali delnic v družbenih podjetjih (p. o.),
– vplačila za nakup deležev v družbah z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), ki še niso vpisana v sodni register,
– vplačila za nakup delnic v delniških družbah, ki niso bila izvršena v skladu z veljavno sprejetimi sklepi o povečanju kapitala pristojnega organa upravljanja oziroma v primeru javne prodaje delnic z odločbami Komisije za vrednostne papirje.
Hkrati z izločitvijo postavk iz prejšnjega odstavka poveča podjetje trajni kapital za znesek dolgoročnih finančnih naložb, ki predstavljajo preteklo obveznost za črpanje brezobrestno združenih sredstev preko bivših SIS materialne proizvodnje.
Spremembe iz prejšnjih odstavkov tega člena se opravijo v višini knjižne vrednosti posameznih postavk na dan 31. 12. 1992.
V kapitalskih družbah, preoblikovanih v skladu s tretjim odstavkom 47. člena zakona, se posameznim soinvestitorjem prizna solastništvo družbe v sorazmernem deležu njihovega vložka.

Po opravljenih popravkih sredstev in kapitala v skladu s 4. in 5. členom te metodologije ugotovi podjetje znesek osnovnega kapitala.
Osnovni kapital podjetja je osnova, v breme oziroma v dobro katere izkaže podjetje učinke vrednotenja posameznih postavk bilance stanja po določilih te metodologije
Osnovni kapital podjetja je seštevek vseh vrst nominiranega in nenominiranega kapitala podjetja in lastnih virov (skladov) neposlovnih sredstev podjetja na dan 31. 12. 1992.
Družbeni kapital je tisti delež v osnovnem kapitalu, ki nima znanega lastnika.

V okviru nematerialnih naložb (oznaka za AOP 001 v otvoritveni bilanci stanja) ovrednotijo podjetja po knjigovodski vrednosti na dan 31. 12. 1992:
1) stroške razvijanja, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
– proizvod ali postopek je jasno določen, stroške, nastale v zvezi s tem proizvodom ali postopkom, pa je mogoče ločeno ugotoviti;
– dokazana je tehnična izvedljivost proizvoda ali postopka;
– poslovodstvo podjetja je jasno izrazilo svojo namero, da bo podjetje proizvod ali postopek izdelovalo in tržilo ali uporabljalo;
– obstajajo jasni znaki za to, da je na voljo trg za bodoči proizvod ali postopek, ali da je uporaben v podjetju samem, če naj bi ga namesto prodaje na trgu uporabljali sami;
– na voljo je dovolj dejavnikov, oziroma je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo na voljo za dokončanje projekta in trženje proizvoda ali postopka;
– znesek neodpisane vrednosti ni večji kot ga bo mogoče pokriti z ustreznimi bodočimi prihodki.
2) nabavno vrednost patentov in licenc, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
– upravičeno je mogoče pričakovati večletne koristne učinke iz naslova uporabe teh pravic;
– zneski za pridobitev teh pravic so plačani enkratno za večletno obdobje;
– zneski, povezani s pridobitvijo teh pravic, so razmeroma visoki in jih ob njihovem nastanku ni mogoče ali ni smiselno obravnavati kot odhodke;
– znesek neodpisane vrednosti ni večji, kot ga bo mogoče pokriti z ustreznimi bodočimi prihodki.
Nematerialne naložbe, ki niso zajete v točkah 1 in 2 prejšnjega odstavka, bremenijo osnovni kapital.

V okviru materialnih naložb (oznaka za AOP 007) ovrednotijo podjetja:
– stavbna zemljišča v skladu z 10. in 11. členom te metodologije,
– zgradbe v skladu z 12. – 17. členom te metodologije,
– proizvajalno in drugo opremo v skladu z 18. – 23. členom te metodologije,
– dokončane materialne naložbe v pripravi v skladu z 24. členom te metodologije,
– večletne nasade in osnovno čredo v skladu z 25. členom te metodologije,
– ostale materialne naložbe v skladu s 26. členom te metodologije.

Vrednotenje nepremičnin (stavbna zemljišča, gradbeni objekti) opravi s strani agencije pooblaščeni cenilec.
Poročilo o opravljeni cenitvi nepremičnin vsebuje vse podatke, ki so pomembni za ocenitev in ureditev lastniško – pravnih zadev.
Poročilo iz prejšnjega odstavka je sestavni del otvoritvene bilance stanja, njegove obvezne sestavine pa so navedene v prilogi 2, ki je sestavni del te metodologije.

Vrednost stavbnega zemljišča je enaka zmnožku površine in ocenjene cene zemljišča, pri čemer se površina in lastništvo oziroma pravica uporabe izkazuje z zemljiškoknjižnim izpiskom ali ustrezno pravno podlago. Površina je izražena v kvadratnih metrih, osnovna cena pa je odvisna od razporeditve zemljišča v cone in je opredeljena v tabeli 1.
 
Tabela 1

Osnovna cena zemljišča po conah
 
-----------------------------------------------------
Cone                      A       B      C        D
-----------------------------------------------------
Cena m2 v SIT          16.200   9.600  3.600    4.800
-----------------------------------------------------

Za cono A je značilna največja gostota zazidave, števila trgovin, storitvenih dejavnosti, pisarn, hotelov, gostinskih in drugih objektov. Cona A je opredeljena samo v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kranju.
Cona B zajema visokofrekventna in gosto zazidana področja ob glavnih vpadnicah v navedena mesta. V cono B spadajo tudi ožja mestna jedra občinskih središč in obmorski, planinski in zdraviliški turistični kraji.
V cono C spadajo zemljišča, ki niso uvrščena v cone A, B in D.
V cono D spadajo poslovno-industrijske cone.
Za vsa mesta, v katerih število prebivalcev presega 30.000, je izdelana pregledna karta, ki natančno opredeljuje razporeditev zemljišča v cone in je sestavni del te metodologije. (Priloga 3).

Osnovna cena zemljišča lahko odstopa ob upoštevanju naslednjih elementov:
– izkoriščenost zemljišča,
– velikost in oblika zemljišča,
– geomehanske lastnosti zemljišča,
– lokacijski vplivi,
– opremljenost s komunalnimi napravami,
– drugi elementi.
Cenilec posebej pojasni vpliv posamičnega elementa na odstopanje od osnovne cene v coni (ocenjena cena). Ocenjena cena kvadratnega metra zemljišča se v okviru posamezne cone lahko giblje v intervalu cen, ki je prikazan v tabeli 2.
 
Tabela 2

Interval osnovnih cen po conah
 
+--------------------+---------+---------+---------+-------+
|Cone                |    A    |    B    |    C    |   D   |
+--------------------+---------+---------+---------+-------+
|Interval osn.       |  13.200 |  6.000  |  1.800  | 2.400 |
+--------------------+---------+---------+---------+-------+
|cen zem. v coni     |    do   |    do   |    do   |   do  |
|(v SIT)             |  19.200 |  13.200 |  6.000  | 6.000 |
+--------------------+---------+---------+---------+-------+

Nezazidano stavbno zemljišče, ki je po urbanističnem načrtu predvideno za zazidavo, se lahko oceni največ do 40% ocenjene cene za pozidano stavbno zemljišče.

Nabavna in neodpisana vrednost gradbenih objektov se ugotavljata za vse vrste objektov (visoke gradnje, nizke gradnje, prometni in specialni objekti).
Nabavno vrednost gradbenih objektov predstavljajo nadomestni reprodukcijski stroški, in sicer: stroški gradnje po tekočih cenah za natančen duplikat, z istimi materiali, standardi, ureditvijo in kvaliteto izdelave ter stroški tehnične dokumentacije, priključkov od sekundarnega omrežja v objekte in ostalimi investitorskimi stroški.

Pri ocenjevanju nabavne vrednosti gradbenih objektov se uporablja metoda primerjalnih enot, ki temelji na stroških kvadratnega metra neto površine (v skladu z JUS U. C2. 100) celotnega tipičnega objekta (Tabela 3). Tehnični opis tipičnih objektov je podan v prilogi 4, ki je sestavni del te metodologije.
 
Tabela 3

               Reprodukcijski stroški tipičnih objektov
 
-------------------------------------------------------------------------
Vrsta                                   Reprodukcijski strošek na m2 neto
                                                površino v SIT
-------------------------------------------------------------------------
Poslovne zgradbe                                   102.000
Stanovanjske zgradbe                                84.000(*2)
Bivalni objekti                                     93.000
Trgovski in gostinski objekti 90.000
Proizvodne hale                                     60.000
Skladiščne hale                                     36.000
Hoteli in moteli                                   144.000
Silosi                                              84.000(*3)
Lope (delavnice)                                    24.000
-------------------------------------------------------------------------
 
(*1) Strošek za m2 neto etažne površine.
(*2) Strošek za m2 neto koristne stanovanjske površine.
(*3) Strošek za m3 prostornine silosa.

Na podlagi stroškov celotnega objekta določi cenilec ustrezen popravek za razlike med tipičnim in ocenjevanim objektom. Popravek za razlike upošteva različnost v:
– konstruktivni izvedbi,
– končni obdelavi,
– opremljenosti z instalacijami,
– odstopanju od standardnih višin in druge razlike v tehnični izvedbi.
Če ocenjevani objekt ni zajet s tabelo tipičnih objektov, cenilec analitično ugotovi nabavno vrednost.

Stopnjo odpisanosti določi cenilec z uporabo linearne metode na osnovi ekonomske življenjske dobe za tipične objekte in dejanske starosti objekta.
Ekonomska življenjska doba je doba, v kateri objekt ob normalnem vzdrževanju še prinaša donos, in je določena v tabeli 4.
 
Tabela 4
Pregled ekonomskih življenjskih dob za tipične objekte

Pregled ekonomskih življenjskih dob za tipične
                     Objekte
 
+---------------------------+------------------+
|Vrsta                      |    Ekonomska     |
|                           | življenjska doba |
+---------------------------+------------------+
|Poslovne zgradbe           |        60        |
+---------------------------+------------------+
|Stanovanjske zgradbe       |        70        |
+---------------------------+------------------+
|Bivalni objekti            |        50        |
+---------------------------+------------------+
|Trgovski in gostinski      |        45        |
|objekti                    |                  |
+---------------------------+------------------+
|Proizvodne hale            |        45        |
+---------------------------+------------------+
|Skladiščne hale            |        45        |
+---------------------------+------------------+
|Hoteli in moteli           |        55        |
+---------------------------+------------------+
|Silosi                     |        45        |
+---------------------------+------------------+
|Lope (delavnice)           |        30        |
+---------------------------+------------------+

Če ocenjevani objekt ni zajet s tabelo tipičnih objektov, cenilec posebej ugotovi ekonomsko življenjsko dobo.
Cenilec opredeli dejansko starost, ki je lahko različna od kronološke starosti. Pri opredelitvi dejanske starosti je pomembno vzdrževanje objekta ter popravila oziroma zamenjave elementov zgradbe kot so: okna, vrata, tlaki, strešna kritina, obnova fasade ipd. Zaradi teh izboljšav je lahko dejanska starost manjša od kronološke in narobe. V poročilu morajo biti navedeni vzroki določitve dejanske starosti.
Razlika med ekonomsko življenjsko dobo in dejansko življenjsko dobo objekta je preostanek življenjske dobe objekta.

Odpisana vrednost objekta je enaka zmnožku stopnje odpisanosti, izražene s koeficientom, in nabavne vrednosti objekta.
Neodpisano vrednost izračuna cenilec tako, da od nabavne vrednosti odšteje odpisano vrednost.

Vsi ostali elementi, ki niso zajeti v gradbeni ceni stavbe, so vključeni v zunanjo ureditev. To so razne ceste, platoji, oporni zidovi, parkirišča, komunalni objekti, zelene površine, ograje in ostali elementi. Neodpisana vrednost teh elementov se izračunava na enak način kot neodpisana vrednost gradbenih objektov. Ekonomska življenjska doba za zunanjo ureditev znaša 30 let.
Vrednost zunanje ureditve je v okviru analitike gradbenih objektov prikazana ločeno.

Pred ovrednotenjem opreme podjetje preveri, če so posamezni elementi opreme pravilno razporejeni v amortizacijske skupine.
Ocena nabavne, odpisane in neodpisane vrednosti proizvajalne in druge opreme temelji na razdelitvi v dve osnovni skupini, in sicer:
– oprema, ki ima v poslovnih knjigah na dan 31. 12. 1992 revalorizirano nabavno vrednost, kije enaka ali višja od 60.000 SIT – v nadaljnjem besedilu prva skupina,
– oprema, ki ima v poslovnih knjigah na dan 31. 12. 1992 revalorizirano nabavno vrednost, ki je nižja od 60.000 SIT – v nadaljnjem besedilu druga skupina.

Za prvo skupino se nabavna vrednost posameznih elementov opreme določi po obrazcu NV = PNV • 60 pri čemer predstavlja
PNV – prvotno nabavno vrednost opreme na dan aktiviranja, preračunano v DEM po poprečnem mesečnem tečaju DEM na datum aktiviranja (Priloga 5/1),
60 – zaokroženo razmerje 1 DEM = 60 SIT.
Podjetje, ki ne razpolaga s podatki o prvotni nabavni vrednosti pred letom 1988, uporabi za izračun prvotne nabavne vrednosti revalorizirano nabavno vrednost na dan 31. 12. 1988 in faktorje revalorizacije v obdobju od 31. 12. 1988 do datuma aktiviranja (verižni koeficienti revalorizacije za obdobje 1970 – 1988 so podani v prilogi 5/2 te metodologije).
Kolikor je bil posamezen element opreme nabavljen pred letom 1971, se njegova nabavna vrednost ugotavlja na osnovi nabavne vrednosti na dan 31. 12. 1971 in poprečnega tečaja DEM za mesec december 1971.
Za elemente opreme, ki so bili po datumu nabave ponovno ovrednoteni, se kot prvotna nabavna vrednost upošteva zadnja na novo določena vrednost.

Za drugo skupino je nabavna vrednost opreme enaka revalorizirani nabavni vrednosti na dan 31. 12. 1992.

Odpisana vrednost posameznih elementov opreme se določi po obrazcu
OV = NV • KO pri čemer predstavlja
NV – nabavno vrednost posameznih elementov opreme,
KO – koeficient odpisanosti, ki je izračunan na osnovi uredbe o nomenklaturi sredstev za amortizacijo z letnimi amortizacijskimi stopnjami (Uradni list SFRJ, št. 21/89 in 5/90 – v nadaljnjem besedilu uredba), in sicer:

     DUO • LAS
KO = ---------
       100

pri čemer predstavlja DUO – dejansko dobo uporabe ali obratovanja opreme, izraženo v letih,
LAS – letno stopnjo amortizacije po omenjeni uredbi, izraženo v%.
Koeficient odpisanosti (KO) je lahko manjši ali enak ena.
Izjeme so:
– amortizacijska skupina 109/3 (elektronski računalniki in druga oprema za obdelavo podatkov), za katero se upošteva letna stopnja amortizacije v višini 25% (v uredbi 20%),
– amortizacijska skupina 109/4 (oprema za snemanje in razmnoževanje pisarniškega materiala), za katero se upošteva letna stopnja amortizacije v višini 20% (v uredbi 14,3%),
– amortizacijska skupina 102/1 (telefonske in telegrafske centrale in pripadajoče naprave, aparati in pribor), za katero se upošteva letna stopnja amortizacije v višini 10% (v uredbi 7%).

Neodpisana vrednost posameznih elementov opreme se določi po obrazcu: V = NV – OV pri čemer predstavlja
NV – nabavno vrednost posameznega elementa opreme, izraženo v SIT,
OV – odpisano vrednost posameznega elementa opreme, izraženo v SIT.
Tako opredeljena neodpisana vrednost za posamezne, tudi za že odpisane elemente opreme ne sme biti nižja od 10% ovrednotene nabavne vrednosti v skladu s to metodologijo. Izjeme so amortizacijske skupine:
54/3 orodni stroji in druga oprema z numeričnim krmiljenjem in programatorji,
102 oprema za PTT promet,
103 oprema za radijski in televizijski promet,
106 računalniki in druga oprema za krmiljenje posameznih delovnih procesov,
109/3 elektronski računalniki in druga oprema za obdelavo podatkov,
109/4 oprema za snemanje in razmnoževanje pisarniškega materiala,
za katere velja, da neodpisana vrednost posameznih elementov opreme ne sme biti nižja od 5% ovrednotene nabavne vrednosti v skladu s to metodologijo.
Odpisana vrednost se prilagodi omejitvam iz prejšnjega odstavka.

Kolikor vrednost posameznega elementa opreme, ugotovljena v skladu s to metodologijo, bistveno odstopa od s strani podjetja ocenjene vrednosti, zagotovi podjetje opredelitev te vrednosti s strani od agencije pooblaščenega cenilca za opremo.

Dokončane materialne naložbe v pripravi (del oznake za AOP 030), ki zagotavljajo normalno poslovanje, vendar zanje še ni pridobljeno uporabno dovoljenje, se v odvisnosti od vrste naložbe ovrednotijo v skladu z 10. in 11. (stavbna zemljišča), 12. – 17. (gradbeni objekti) ali 18. – 23. (oprema) členom te metodologije.

Večletni nasadi in osnovna čreda se v otvoritveni bilanci stanja ovrednotijo po knjigovodski vrednosti na dan 31. 12. 1992.

Ostale materialne naložbe se v otvoritveni bilanci stanja ovrednotijo po knjigovodski vrednosti na dan 31. 12. 1992, vendar najmanj v višini pričakovane čiste iztržljive vrednosti.

Materialne naložbe v ostalih republikah bivše Jugoslavije se ovrednotijo po knjigovodski vrednosti oziroma opredeli, njihovo vrednost s strani agencije pooblaščeni cenilec.
Dolgoročne finančne naložbe (oznaka za AOP 032)

V okviru dolgoročnih finančnih naložb v Sloveniji vrednotijo podjetja:
1. Vrednostne papirje in naložbe v (povezana) podjetja in banke (delnice in deleži podjetij v skupini, delnice in deleži drugih povezanih podjetij, druge delnice in deleži), in sicer:
a) Vrednost obveznic v otvoritveni bilanci je enaka tržni vrednosti obveznic, kot je izkazana pri zadnji javno objavljeni transakciji pred datumom otvoritvene bilance (enotni tečaj Ljubljanske borze).
b) Vrednost delnic bank, ki se prodajajo na borzi, je v otvoritveni bilanci enaka vrednosti delnic, kot je izkazana pri zadnji javno objavljeni transakciji pred datumom otvoritvene bilance.
– Delnice bank v predsanacijskem ali sanacijskem postopku so brez vrednosti.
– Vrednost ostalih delnic bank v otvoritveni bilanci se določi kot zmnožek števila delnic in njihove revidirane knjigovodske vrednosti po zaključnem računu za leto 1992.
c) Vrednost prednostnih delnic in deležev je v otvoritveni bilanci enaka nominalni vrednosti ob izdaji, revalorizirani za polne mesece od dneva izdaje do datuma otvoritvene bilance:
– s stopnjo rasti cen na drobno, če so nominirane v SIT,
– s porastom vrednosti tuje valute, če so nominirane v tuji valuti, upoštevaje srednji dnevni tečaj Banke Slovenije.
d) Vrednost navadnih delnic in deležev, ki ne izvirajo iz navzkrižne lastniške povezave podjetij je enaka:
– knjigovodski vrednosti, kadar navadne delnice ali deleži ne predstavljajo več kot 20% lastniškega kapitala podjetja ali kadar je knjigovodska vrednost podjetja izdajatelja nižja od tolarske vrednosti 60,000.000 SIT;
– ustreznemu deležu vrednosti lastniškega kapitala podjetja izdajatelja.
Vrednost navadnih delnic in deležev, ki izvirajo iz navzkrižne lastniške povezave, se ugotavlja na osnovi konsolidirane otvoritvene bilance navzkrižno povezanih podjetij, ki predstavlja podlago za izdelavo otvoritvenih bilanc posameznega podjetja in ugotavljanje vrednosti deležev in delnic v navzkrižno povezanem podjetju na osnovi dokumentov o nastanku navzkrižnih povezav s prenosom ustanovitvenega kapitala.
V primeru deleža, ki v odvisnem podjetju presega 20% lastniški delež po zaključnem računu za leto 1992, je potrebno v skladu s to metodologijo ovrednotiti tudi odvisna podjetja. Revizija agencije je v tem primeru obvezna.
Odvisna podjetja v tujini se vrednotijo v skladu z drugim odstavkom 29. člena te metodologije.
e) Vrednost vseh ostalih dolgoročnih finančnih naložb iz 1. točke tega člena, katerih posamični znesek je po stanju na dan 31. 12. 1992 nižji od 30,000.000 SIT, je v otvoritveni bilanci stanja enaka njihovi knjigovodski vrednosti.
2. Vrednost vseh ostalih dolgoročnih finančnih naložb v Sloveniji je v otvoritveni bilanci enaka vrednosti iz bilance stanja za leto 1992. Če podjetje ni zagotovilo, da bi bil pri vsaki od njih ta znesek najmanj enak stanju teh dolgoročnih finančnih naložb na dan 1. 1. 1992, povečanemu za stopnjo rasti cen na drobno v l. 1992, in če ni zagotovljena najmanj 1% realna obrestna mera ter podjetje z ustreznimi pravnimi akti do 30. 6. 1993 ne zagotovi takšne revalorizacije in oplojevanja v prihodnosti, mora to dejstvo pojasniti s specifikacijo, ki je priloga k otvoritveni bilanci stanja.

Dolgoročne finančne naložbe v ostalih republikah bivše Jugoslavije oceni podjetje individualno glede na verjetnost in stopnjo vnovčitve in svojo oceno dokumentira.
Dolgoročne finančne naložbe v tujini, katerih posamezne vrednosti na dan 31. 12. 1992 presegajo 30,000.000 SIT, ovrednoti podjetje na osnovi revidiranega zaključnega računa podjetja v tujini.
Ostale dolgoročne finančne naložbe v tujini izkaže podjetje v otvoritveni bilanci po knjigovodski vrednosti.

V okviru zalog (oznaka za AOP 052) ocenijo podjetja njihovo vrednost v otvoritveni bilanci:
– zaloge materiala, nadomestnih delov in trgovskega blaga po nabavnih cenah,
– zaloge proizvodov in nedokončane proizvodnje po proizvajalnih stroških s tem, da mora biti vključevanje stalnega dela splošnih proizvajalnih stroškov zasnovano na normalni stopnji izrabe zmogljivosti normalnega obsega proizvajalnih zgradb, opreme in zaposlenih.
S proizvajalnimi stroški so mišljeni neposredni stroški materiala, neposredni stroški dela, neposredni stroški storitev, neposredni stroški amortizacije in splošni proizvajalni stroški. Splošni proizvajalni stroški so stroški materiala, storitev, dela in amortizacije, ki so obračunani v okviru proizvajalnega procesa, a jih ni mogoče neposredno povezovati z nastajajočimi poslovnimi učinki.
Višina teh cen oziroma proizvajalnih stroškov mora upoštevati razmere ob zaključku leta 1992 (čim bližje 31. 12. 1992), lahko pa tudi povprečje v mesecu decembru. V nobenem primeru pa ne sme prekoračiti čiste iztržljive vrednosti, to je ocenjene prodajne cene, dosegljive v okviru rednega poslovanja in zmanjšane za stroške dokončanja proizvodnje in stroške, potrebne za to, da pride do prodaje.
Nekurantne zaloge oceni podjetje v višini čiste iztržljive vrednosti.

Drobni inventar v zalogi in v uporabi, katerega doba uporabnosti je daljša od leta dni, se obravnava kot materialna naložba ter ovrednoti po knjigovodski vrednosti na dan 31. 12. 1992. Drobni inventar v uporabi, katerega doba uporabnosti je krajša od leta dni, v otvoritveni bilanci nima več neodpisane vrednosti.

Vrednotenje terjatev do kupcev v Sloveniji (oznaka za AOP 063):
V otvoritveni bilanci morajo biti bruto terjatve izkazane z zneski, ki izhajajo iz ustreznih listin ob njihovem nastanku ali kasnejšem povečanju (zmanjšanju), ki je individualno dokumentirano.
Ob sestavi otvoritvene bilance mora podjetje preveriti upravičenost izvršenih odpisov in opraviti ustrezne popravke.
Popravke iz predhodnega odstavka tega člena izvede podjetje v povezavi s spremembami, ki so nastopile najkasneje do 30. 6. 1993.

Ostale terjatve iz poslovanja v Republiki Sloveniji (dolgoročne in kratkoročne terjatve iz poslovanja v Republiki Sloveniji) – se v otvoritveni bilanci izkažejo v višini knjigovodske vrednosti po zaključnem računu za leto 1992.

Terjatve (dolgoročne in kratkoročne) iz poslovanja v drugih republikah bivše Jugoslavije oceni podjetje individualno glede na verjetnost in stopnjo vnovčitve in svojo oceno dokumentira.

Vrednotenje terjatev iz poslovanja s tujino (dolgoročne in kratkoročne terjatve iz poslovanja s tujino):
Podjetja presojajo vrednost terjatev do tujine na osnovi bruto vrednosti terjatev do tujine od 1. 1. 1990 do 31. 12. 1992 in bruto plačil v tem obdobju. Terjatve lahko zmanjšajo za popravke le, če odpis utemeljijo z ustreznimi dokazili, kot npr. sodni spor, prerekana terjatev, stečaj oziroma likvidacija dolžnika v tujini, druga argumentirana dejstva, ki dokazujejo, da je terjatev dvomljiva oziroma sporna. Nadzor opravi devizna inšpekcija.
Podjetja, ki so v skladu s prejšnjim odstavkom ugotovila potrebne popravke vrednosti terjatev do tujine, upoštevajo vse spremembe, ki so v povezavi s terjatvami iz prejšnjega odstavka nastopile najkasneje do 30. 6. 1993.
Popravke vrednosti terjatev do tujine odobri v predlagani višini direktor podjetja.

Kratkoročne finančne naložbe in druge kratkoročne terjatve se v otvoritveni bilanci izkažejo v višini knjigovodske vrednosti po zaključnem računu za leto 1992.

Vrednostni papirji in denarna sredstva (oznaka za AOP 078) se v otvoritveni bilanci izkažejo v višini knjigovodske vrednosti po zaključnem računu za leto 1992.

Vrednotenje aktivnih časovnih razmejitev (oznaka za AOP 081):
V otvoritveno bilanco 1. 1. 1993 se vključijo le tiste vrednosti aktivnih časovnih razmejitev na dan 31. 12. 1992, ki jih predstavljajo kratkoročno odloženi stroški oziroma odhodki in predhodno nezaračunani prihodki ter ustrezajo naslednjim pogojem:
Kratkoročno odloženi stroški oziroma odhodki so tiste vrednosti, ki ob svojem nastanku še ne bremenijo dejavnosti, ne povečujejo nabavne vrednosti osnovnih sredstev ali zalog in ne vplivajo na tedanji poslovni izid, temveč bo do tega prišlo kasneje, kar bo imelo enakomeren vpliv na poslovanje in na poslovne izide.
Predhodno nezaračunani prihodki se lahko pojavljajo v izjemnih primerih, ko so pri ugotavljanju poslovnega izida utemeljeno upoštevani tudi prihodki iz naslova opravljenih storitev ali prodanih proizvodov, za katere v danem trenutku podjetje ni prejelo plačila, ali jih ni moglo zaračunati, vendar bo to z gotovostjo napravljeno najkasneje v naslednjem letu.
Vse aktivne razmejitvene postavke morajo biti v knjigovodski evidenci izkazane ločeno in razčlenjene na pomembnejše vrste. Na enak način morajo biti izkazane in dokumentirane tudi na dan 1. 1. 1993, na katerega se sestavlja otvoritvena bilanca. Nobena postavka na aktivnih časovnih razmejitvah ne sme predpostavljati daljšega roka svojega obstoja kot je rok leta dni.
Vse postavke na aktivnih časovnih razmejitvah morajo biti utemeljene glede na realnost njihovega obračuna v naslednjem obdobju.

Sredstva skupne porabe (oznaki za AOP 088 in 100) se v otvoritveni bilanci ovrednotijo na naslednje načine:
– krediti delavcem za stanovanjsko gradnjo se ovrednotijo po knjigovodski vrednosti;
– ostale terjatve iz naslova skupne porabe se ovrednotijo po načelih in merilih, ki veljajo za istovrstna poslovna sredstva;
– eventualne dolgoročne in kratkoročne finančne naložbe se ovrednotijo po načelih in merilih, ki veljajo za istovrstna poslovna sredstva;
– stanovanja, za katera so podjetja z imetniki stanovanjske pravice na teh stanovanjih sklenila najemne pogodbe za nedoločen čas, se ovrednotijo v skladu s Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 18/1991: 117., 119., 120. in 130. člen zakona);
– stanovanja, s katerimi podjetje prosto razpolaga, ovrednoti pooblaščeni cenilec za nepremičnine v skladu z 12. – 17. členom te metodologije;
– vrednost počitniških in športnih objektov določi podjetje v skladu s 27. členom te metodologije;
– druga opredmetena in neopredmetena sredstva skupne porabe se ovrednotijo po načelih in merilih, ki veljajo za istovrstna in podobna poslovna sredstva, pri čemer ocenjena vrednost ne sme biti nižja od čiste iztržljive vrednosti.

Sredstva za ljudsko obrambo (oznaka za AOP 102) se vključijo v otvoritveno bilanco po knjigovodski vrednosti, ki ne sme biti nižja od čiste iztržljive vrednosti.

Ostala izvenposlovna sredstva (oznaka za AOP 103) se v otvoritveni bilanci ovrednotijo glede na verjetnost in stopnjo vnovčitve.

V otvoritveni bilanci se upoštevajo le dolgoročne rezervacije (oznaka za AOP 148) za prodajne garancije, za velika popravila in za ekološko sanacijo, če izpolnjujejo vse naslednje pogoje:
– njihov znesek je mogoče utemeljevati s potrebnim obsegom in cenami prihodnjih dejanj, zaradi katerih so bile izkazane;
– utemeljevanje je izvedeno individualno, brez medsebojnih pobotanj;
– ne vzpostavljajo skritih rezerv.

V okviru dolgoročnih rezervacij se, kolikor ni upoštevan že v okviru drugih postavk otvoritvene bilance, ovrednoti znesek za sanacijo virov obremenjevanja okolja za nevarne odpadke iz tretjega odstavka 7. člena zakona o ravnanju z odpadki (Uradni list SRS, št. 8/78 in 29/86).

Podlaga za oblikovanje rezervacije je s strani ministrstva, pristojnega za okolje in prostor, potrjen predračun za odstranitev odpadkov.
Predračun iz prejšnjega odstavka se pripravi na podlagi cenika za odstranitev odpadkov, če podjetje razpolaga s primerno analizo odpadkov, oziroma na podlagi poprečne cene za odstranitev odpadkov. Cenik in poprečna cena za odstranjevanje odpadkov sta sestavni del te metodologije (Priloga 6).

Dolgoročna rezervacija za ekološko sanacijo obsega znesek v višini predračunske vrednosti za sanacijo odpadkov iz 43. člena te metodologije.

Dolgoročne obveznosti (dolgoročne obveznosti iz financiranja, dolgoročne obveznosti iz poslovanja) – oznaka za AOP 154 – so v otvoritveni bilanci ovrednotene z zneski, ki izhajajo iz ustreznih listin o nastanku obveznosti, povečanimi za pripisane odhodke (obresti in druga nadomestila), če za to obstaja sporazum z upnikom, in zmanjšanimi za odplačane zneske in morebitne drugačne poravnave v sporazumu z upnikom ter za prenos zneskov, ki zapadejo v plačilo v letu dni, med kratkoročne obveznosti.
Kolikor se je pri izdaji dolgoročnih obveznic pojavil popust ali presežek, mora biti v otvoritveni bilanci odpisan sorazmerno z zapadlostjo glavnice v plačilo.
Obveznosti do delavcev, nastale na. podlagi zakona o izplačilih osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom (Uradni list SFRJ, št. 37/90), ki so v kasnejših postopkih dobile značaj in vsebino internih delnic po zakonu o družbenem kapitalu (Uradni list SFRJ, št. 84/89 in 46/90), se v otvoritveni bilanci znižajo za morebitno obračunani odstotek popusta.
Dolgoročne obveznosti podjetij, ki delujejo v drugih državah, se v konsolidirani otvoritveni bilanci stanja preračunajo po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 31. 12. 1992 in izkažejo v tolarjih.
Kolikor se v skupini povezanih podjetij, za katera se sestavlja konsolidirana bilanca stanja, pojavi razlika med pobotanimi dolgoročnimi obveznostmi in dolgoročnimi finančnimi naložbami iz njihovih medsebojnih razmerij, se ta razlika izkaže v otvoritveni bilanci kot dobro ime med postavkami nematerialnih naložb ali kot slabo ime med postavkami dolgoročnih rezervacij.

Kratkoročne obveznosti (kratkoročne obveznosti iz financiranja, kratkoročne obveznosti iz poslovanja) -oznaka za AOP 168 – se v otvoritveni bilanci izkažejo v višini knjigovodske vrednosti po zaključnem računu za leto 1992.
Kratkoročne obveznosti po zaključnem računu za leto 1992 se v otvoritveni bilanci povečajo oziroma zmanjšajo za obveznosti, ki so bile naknadno ugotovljene in dokumentirane do 30. 6. 1993.

Vrednotenje pasivnih časovnih razmejitev (oznaka za AOP 192):
V otvoritveno bilanco 1. 1. 1993 se vključijo le tiste vrednosti pasivnih časovnih razmejitev na dan 31. 12. 1992, ki jih predstavljajo vnaprej vračunani stroški oziroma odhodki in kratkoročno odloženi prihodki ter ustrezajo naslednjim pogojem:
Vnaprej vračunani stroški oziroma odhodki nastajajo z enakomernim obremenjevanjem dejavnosti, poslovnega izida oziroma zalog s stroški, ki so pričakovani, a se še niso pojavili. Kratkoročno odloženi prihodki predstavljajo zaračunane ali plačane storitve podjetja, ki še niso bile opravljene.
Vse pasivne razmejitvene postavke morajo biti v knjigovodski evidenci izkazane ločeno in razčlenjene na pomembnejše vrste. Na enak način morajo biti izkazane in dokumentirane tudi na dan izdelave otvoritvene bilance. Nobena postavka na pasivnih časovnih razmejitvah ne sme predpostavljati daljšega roka svojega obstoja kot je rok leta dni. Postavke na pasivnih časovnih razmejitvah ne smejo vsebovati skritih rezerv.

Nerazporejeni dobiček iz leta 1992 (oznaka za AOP 196) se v otvoritveni bilanci razporedi na posamezne postavke osnovnega kapitala v skladu s 6. členom te metodologije in obveznosti v skladu s sklepom organa upravljanja podjetja.

Obveznosti do virov izvenposlovnih sredstev predstavljajo v otvoritveni bilanci stanja bodisi osnovni kapital iz 6. člena te metodologije (trajni del teh virov) bodisi kratkoročne in dolgoročne obveznosti.

Vsa povečanja oziroma zmanjšanja vrednosti sredstev in obveznosti do virov sredstev v skladu s 7. do 50. členom te metodologije povečujejo oziroma zmanjšujejo vrednost osnovnega kapitala iz 6. člena te metodologije.
Povečana oziroma zmanjšana vrednost osnovnega kapitala podjetja je osnova za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala.

Če je tako ugotovljen osnovni kapital podjetja enak nič, je podjetje dolžno dopolniti otvoritveno bilanco stanja tudi na podlagi ocenitve pooblaščenih ocenjevalcev.
Podjetje, katerega osnovni kapital je enak nič tudi na podlagi ocenitve pooblaščenih ocenjevalcev, se ne lastnini po zakonu.

Kolikor je vrednost osnovnega kapitala, ugotovljenega z ocenitvijo pooblaščenih ocenjevalcev, nižja oziroma višja od vrednosti osnovnega kapitala po tej metodologiji, se negativna razlika izkaže v otvoritveni bilanci med dolgoročnimi rezervacijami (slabo ime), pozitivna razlika pa med nematerialnimi naložbami (dobro ime).
Med dolgoročnimi rezervacijami iz prejšnjega odstavka se posebej izkažejo dolgoročne rezervacije za objekte, tehnologijo in naprave, namenjene zmanjšanju obremenjevanja okolja in morebitno ugotovljene z ocenitvijo pooblaščenih ocenjevalcev. Vrednost tega dela dolgoročnih rezervacij odobri ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, ki nadzira tudi njegovo porabo.

Vrednost družbenega kapitala ugotovi podjetje tako, da od osnovnega kapitala iz 51. člena te metodologije odšteje kapital že znanih lastnikov in kapitalski delež za zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v skladu s predpisi o denacionalizaciji oziroma zadrugah, če zahtevka ni mogoče poravnati v naravi.
Kapitalski deleži že znanih lastnikov se v osnovnem kapitalu podjetja določijo v skladu z deleži v nominiranem trajnem kapitalu podjetja po zaključnem računu za leto 1992 in dodatno usklajenimi lastninskimi razmerji iz 5. člena te metodologije.
Kapitalski delež za zavarovanje pravic upravičencev iz naslova denacionalizacije se določi na podlagi začasne odredbe iz 12. člena zakona.

Vrednost družbenega kapitala v delu podjetja (1. člen zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zadrugah, Uradni list RS, št. 7/93) se ugotavlja na enak način, kot je predpisan s to metodologijo za podjetje kot celoto.

Izdelava otvoritvene bilance stanja v skladu s to metodologijo je obvezna za vsa podjetja iz 3. člena zakona.
Na podlagi otvoritvene bilance stanja, izdelane v skladu s. to metodologijo, uskladijo podjetja iz prvega odstavka tega člena računovodske evidence z določbami Zakona o gospodarskih družbah najkasneje do 31. 12. 1993.
Kolikor do 31. 12. 1993 podjetje še ni pripravilo programa lastninskega preoblikovanja, predloži otvoritveno bilanco stanja do 31. 12. 1993 (prva inačica otvoritvene bilance stanja) iz prvega in drugega odstavka tega člena Službi družbenega knjigovodstva.

V okviru programa lastninskega preoblikovanja lahko podjetje po opravljeni ocenitvi sredstev in obveznosti do njihovih virov v skladu s to metodologijo izloči iz svojih sredstev:
– predvidena zmanjšanja sredstev zaradi prenosov poslovno nepotrebnih sredstev večjih vrednosti na druge pravne osebe (stanovanja, objekti družbenega standarda in ostala sredstva);
– predvidena zmanjšanja sredstev zaradi prenosov naložb in sredstev v republikah bivše Jugoslavije na Sklad za sukcesijo;
– predvidena zmanjšanja sredstev zaradi eventualne razdelitve podjetja in brezplačnih prenosov.
Istočasno lahko vključi med svoja sredstva vsa predvidena povečanja sredstev iz naslova spojitev in brezplačnih prenosov.
Vrednost teh sredstev in ustreznih obveznosti do njihovih virov je enaka vrednosti iz ustrezne otvoritvene bilance stanja, izdelane v skladu s to metodologijo.
Na tej osnovi se v skladu s 54. členom te metodologije ugotovi nova višina družbenega kapitala v otvoritveni bilanci stanja (druga inačica otvoritvene bilance stanja).

Realizacijo prenosov iz prejšnjega člena preverja agencija ob potrditvi programa lastninskega preoblikovanja.

Ugotovljena višina družbenega kapitala po stanju na dan 1. 1. 1993 je osnova za izdajo delnic v postopku lastninskega preoblikovanja.

Otvoritveno bilanco stanja (prvo in morebitno drugo inačico otvoritvene bilance stanja) po tej metodologiji, ki je osnova za lastninsko preoblikovanje podjetja, predloži podjetje v okviru programa preoblikovanja agenciji in Službi družbenega knjigovodstva.

Za izdelavo otvoritvene bilance stanja v skladu s predpisano metodologijo sta odgovorna direktor in vodja računovodstva.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.