Na podlagi 8. točke 36. člena Zakona o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) izdaja Vlada Republike Slovenije

S to uredbo se urejajo ukrepi in odgovornost za varovanje naravnega okolja pred požarom.

Po tej uredbi je naravno okolje:
1. zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem in drugim gozdnim rastjem,
2. obrežni in protivetrovni pasovi drevja,
3. drevoredi in parki,
4. obore za rejo divjadi in pašniki,
5. kmetijska obdelovalna zemljišča, kot so njive, vrtovi, sadovnjaki, vinogradi, hmeljišča in travniki na območjih, kjer ogenj lahko ogrozi gozd,
6. kmetijska neobdelovalna zemljišča, kot so pašniki, ledine, trstičja, zemljišča z drugim obvodnim rastjem in nerodovitne površine na območjih, kjer ogenj lahko ogrozi gozd.

Stopnje požarne ogroženosti naravnega okolja:
1. Zelo velika požarna ogroženost. Za nastanek požara zadostuje že manjši izvor ognja ali iskrenje. Požar se širi zelo hitro. Nadzor je zelo težak, gašenje požara je težavno in dolgotrajno.
2. Velika požarna ogroženost. Požar povzroči že manjši izvor nezavarovanega ognja. Požar se hitro širi. Nadzor je težak in požar težko obvladljiv.
3. Srednja požarna ogroženost. Požar lahko povzroči že majhen izvor odprtega ognja. V odprtem prostoru se širi hitreje kot v gozdu, zato je že težje obvladljiv in ga je težko nadzorovati.
Pri ugotavljanju stopnje požarne ogroženosti za posamezna območja naravnega okolja je treba upoštevati:
1. vremenske razmere,
2. klimatske značilnosti,
3. ureditev prostora (prometnice, naselja, dostopnost, oskrba z vodo),
4. kmetijske kulture,
5. strukturo vegetacije v gozdovih in na kmetijskih zemljiščih (starost, vrsto in lego dreves ter drugih rastlin),
6. vegetacijsko obdobje.

Republiška uprava za zaščito in reševanje v sodelovanju s Hidrometeorološkim zavodom Slovenije in Ministrstvom za kmetijstvo in gozdarstvo ali na predlog občine ugotavlja in razglaša veliko ali zelo veliko požarno ogroženost naravnega okolja na posameznem območju.
Republiška uprava za zaščito in reševanje:
1. obvešča in opozarja javnost o stopnji požarne ogroženosti v naravi,
2. opozarja na nevarnost požarov in možne posledice požarov v naravi,
3. posreduje navodila za varstvo pred požarom v naravi,
4. obvešča javnost o stanju varstva pred požarom v naravi.

Občina lahko glede na geografske, vremenske in druge razmere predpiše ali uveljavi posebne ukrepe za varstvo pred požarom ter razglasi stopnjo požarne ogroženosti v naravnem okolju na svojem območju.
Občina ne sme razglasiti nižje stopnje požarne ogroženosti od tiste, ki jo razglasi Republiška uprava za zaščito in reševanje.

Pri kurjenju, sežiganju ali uporabi odprtega ognja v naravi je, treba upoštevati naslednje: 1. urediti kurišče:
– kurišče mora biti obdano z negorljivim materialom,
– prostor okoli kurišča mora biti očiščen vseh gorljivih snovi vsaj v razdalji 10 m,
– kurišče mora biti od dreves oddaljeno vsaj 10 m, od gozda pa vsaj 50 m;
2. kurišče mora biti zavarovano in nadzorovano ves čas kurjenja ali sežiganja;
3. ne sme se uporabljati gorljivih tekočin ali materialov, ki pri gorenju razvijajo močan dim ali strupene pline;
4. po končanem kurjenju ali sežiganju pogasiti ogenj in žerjavico ter pokriti kurišče z negorljivim materialom;
5. ob zmernem vetru (6m/s ali več) prenehati kuriti, sežigati ali uporabljati odprt ogenj.

Prepovedano je:
1. v gozdu sežigati posečne ostanke, razen zaradi zatiranja podlubnikov;
2. kuriti ali sežigati v grmiščih, mladih gozdovih in nasadih;
3. kuriti ali sežigati kmetijske ostanke na obdelovalnih kmetijskih zemljiščih, če kurišča ne moremo urediti v skladu s 1. točko prvega odstavka 6. člena;
4. zažigati nepokošene travnike ali ledine med kmetijskimi zemljišči ali na območjih, kjer lahko ogenj ogrozi gozd.

V obdobjih, ko je za posamezno območje v naravnem okolju razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost in v drugih sušnih obdobjih je prepovedano:
1. kuriti, sežigati ali uporabljati odprt ogenj,
2. puščati ali odmetavati goreče ali druge predmete ali snovi, ki lahko povzročijo požar.

Izjemoma je dovoljeno kurjenje ali sežiganje v gozdu in na drugih zemljiščih v obdobju, ko je razglašena velika požarna ogroženost, in v drugih sušnih obdobjih pravnim in fizičnim osebam, ki gospodarijo z gozdovi, vendar le na predhodno zavarovanih mestih, ob organizirani požarni straži in ob predhodno pridobljenem dovoljenju za takšno opravilo od pristojne požarne inšpekcije.
Izjemoma je dovoljeno kuriti kres ali taborni ogenj v naravnem okolju v obdobju, ko je razglašena velika požarna ogroženost, polnoletnim osebam, če so izpolnjeni vsi ukrepi za preprečitev nastanka požara in če je predhodno pridobljeno dovoljenje od pristojne požarne inšpekcije.

Organizacije, ki gospodarijo z zemljišči ob železnici, morajo skrbeti, da je požarnovarnostni pas ob progi ustrezno vzdrževan in očiščen vseh gorljivih predmetov.
Organizacije, ki gospodarijo z zemljišči ob cestah, morajo skrbeti za označevanje nevarnosti nastanka požara ob cestah in na parkiriščih ter za ustrezno vzdrževane in očiščene požarnovarnostne pasove ob cestah. Na parkiriščih morajo tudi postaviti negorljive koše za smeti.
Lastniki oziroma upravljalci gozdov ter kmetijskih zemljišč morajo izvajati vse predpisane ukrepe za varstvo pred požarom (redno odstranjevati suhe organske materiale, vzdrževati prehodne prevozne poti, vzdrževati protipožarne zaščitne pasove itd.).
Organizacije, ki gospodarijo z odlagališči komunalnih odpadkov, morajo poskrbeti, da je okoli odlagališč urejen varnostni pas brez gorljivih predmetov, širok vsaj 10 m.

Na požarno najbolj ogroženih območjih naravnega okolja je v obdobju, ko je razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost, prepovedano uporabljati naprave in izvajati dejavnosti, ki lahko povzročijo požar.

Občina mora ob povečani požarni ogroženosti na svojem območju organizirati opazovanje in obveščanje o nevarnosti požarov. Pri tem morajo sodelovati regijski center za obveščanje, lastniki oziroma upravljalci gozdov in drugih zemljišč, požarni, kmetijski in gozdarski inšpektorji, gozdarji, kmetijci, gasilci, policija in pripadniki civilne zaščite. V sistem opazovanja in obveščanja se lahko vključi tudi letalce v letalskih klubih, radioamaterje in lastnike posameznih CB-postaj ter druga društva in posameznike.
Sodelovanje letalskih klubov ter letalskih enot policije in Teritorialne obrambe Republike Slovenije pri opazovanju in obveščanju organizira Republiška uprava za zaščito in reševanje.
V obdobju, ko je v posameznih občinah razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost, se lahko po potrebi organizirajo v okviru civilne zaščite posebne opazovalne skupine (patrulje) za opazovanje, obveščanje in opozarjanje na nevarnost nastanka požara v naravi.

Lastnik oziroma upravljalec gozda ali drugega zemljišča mora po končanem gašenju požara organizirati požarno stražo, ki lahko ob morebitnem ponovnem vžigu takoj začne gasiti.

Prepovedano je zakrivanje, prestavljanje, odstranjevanje ali uničevanje oznak in naprav, ki opozarjajo na nevarnost nastanka požara ali pa so namenjene preprečevanju širjenja požara.

Vsi, ki sodelujejo pri opazovanju in obveščanju o nevarnosti požara v naravi (gozdarji, kmetijci, gasilci, policija, pristojni občinski upravni organi in centri za obveščanje ter drugi), posredujejo poročila v zvezi z varstvom pred požari v naravi Republiški upravi za zaščito in reševanje prek Republiškega centra za obveščanje.

Izvajanje te uredbe neposredno nadzorujejo gozdarska, kmetijska in požarna inšpekcija ter policija.

Gozdarska, kmetijska in požarna inšpekcija ter policija opravljajo v obdobjih, ko je razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost, poostren nadzor na ogroženih območjih.

Z denarno kaznijo najmanj 250.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če:
1. pri kurjenju ali sežiganju ali uporabi odprtega ognja v naravi ne izvaja predpisanih ukrepov za varstvo pred požarom v naravi (6. člen);
2. sežiga posečne ostanke v gozdu, razen zaradi zatiranja podlubnikov kuri ali sežiga v grmiščih ali mladih gozdovih ali nasadih, kuri ali sežiga kmetijske ostanke na obdelovalnih kmetijskih zemljiščih in kurišča ne more urediti v skladu s 1. točko prvega odstavka 6. člena, zažiga nepokošene travnike ali ledine med kmetijskimi zemljišči ali na območjih, kjer lahko ogenj ogrozi gozd (7. člen);
3. v obdobju, ko je za posamezno območje v naravnem okolju razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost, ali v drugih sušnih obdobjih kuri, sežiga, uporablja odprt ogenj, pušča ali odmetava goreče ali druge predmete ali snovi, ki lahko povzročijo požar (1. odstavek 8. člena);
4. je kuril ali sežigal na predhodno nezavarovanih mestih ali ni organiziral požarne straže ali ni predhodno pridobil dovoljenja od pristojne požarne inšpekcije (prvi odstavek 9. člena);
5. če kuri kres ali taborni ogenj, pa ni izpolnil, vseh ukrepov za preprečitev nastanka požara ali ni predhodno pridobil predpisanega dovoljenja od pristojne požarne inšpekcije (drugi odstavek 9. člena);
6. ne skrbi, da so požarnovarnostni pasovi ob železniški progi ustrezno vzdrževani ali očiščeni vseh gorljivih predmetov (prvi odstavek 10. člena);
7. ne skrbi za označevanje nevarnosti nastanka požara ob cestah ali na parkiriščih ali ustrezno ne vzdržuje ali čisti požarnovarnostnih pasov ob cestah ali na parkiriščih ne postavi negorljivih košev za smeti (drugi odstavek 10. člena);
8. kot lastnik oziroma upravljalec gozda ali kmetijskega zemljišča ne izvaja vseh predpisanih ukrepov za varstvo pred požarom (tretji odstavek 10. člena);
9. ne skrbi, da je okoli odlagališč urejen varnostni pas brez gorljivih predmetov, širok vsaj 10 m (četrti odstavek 10. člena);
10. na požarno najbolj ogroženih območjih naravnega okolja v obdobju razglašene velike ali zelo velike požarne ogroženosti uporablja naprave ali izvaja dejavnosti, ki lahko povzročijo požar (11. člen);
11. kot lastnik oziroma upravljalec gozda ali drugega zemljišča po končanem gašenju požara ne organizira požarne straže, ki lahko ob morebitnem ponovnem vžigu takoj začne gasiti (13. člen);
12. zakriva, prestavlja, odstranjuje ali uničuje oznake ali naprave, ki opozarjajo na nevarnost nastanka ali pa so namenjene preprečevanju širjenja požara (14. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 25.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena.

Z denarno kaznijo 10.000 tolarjev, ki se izterja na kraju, se kaznuje za prekršek posameznik, ki stori dejanje iz l., 2., 3., 5., 8., 10. ali 12. točke prvega odstavka 18. člena te uredbe.
Denarno kazen za prekrške iz prejšnjega odstavka lega člena izterja na kraju gozdarski ali kmetijski ali požarni inšpektor ali policija.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.