Ustavno sodišče je na seji dne 15. 7. 1993 obravnavalo predloge Podjetja FINSA p.o. in Emone Merkurja d.d., ki ju zastopa Anton Marolt, odvetnik v Ljubljani, Poslovnega sistema Mercator d.d., Ljubljana in Državnega sveta Republike Slovenije za zadržanje izvrševanja nekaterih določb zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in

1. Do sprejetja končne odločitve se zadrži izvrševanje tretjega odstavka 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93), ki je bil uzakonjen z 29. členom zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list RS, št. 31/93).
2. Predlog, da se do končne odločitve zadrži izvrševanje besedila za vejico v predzadnji in zadnji vrstici drugega odstavka 48. b člena ter petega in šestega odstavka 48. b člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni l. RS, št. 55/92 in-7/93), ki je bil uzakonjen s 25. členom zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list RS, št. 31/93), se zavrne.

Predlagatelji navajajo, da je določba tretjega odstavka 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni l. RS, št. 55/92, 7/93, 31/93) v nasprotju s 155. členom ustave, ker učinkuje za nazaj, ne da bi to zahtevala javna korist, in ker posega v pridobljene pravice pravnih subjektov. S tem naj bi zakon ex tunc razglasil veljavno sklenjene pravne posle, s katerimi so pravne osebe v družbeni lastnini prenašale svoja sredstva na neodplačen način na druge pravne osebe v družbeni lastnini, za nične in s tem očitno posegel v pridobljene pravice pridobiteljev sredstev. Družbena lastnina naj torej s prenosi ne bi bila oškodovana in javna korist za retroaktivnost tretjega odstavka 51. člena zakona ni izkazana.
Predlagatelji poudarjajo, da so bili motivi podjetij za brezplačne prenose v racionalizaciji poslovanja. S temi prenosi so se podjetja znebila nepotrebnih, neproduktivnih sredstev, stanovanj in objektov družbenega standarda. Predlagatelji nadalje menijo, da bi se z uveljavitvijo napadene določbe poseglo v temeljno načelo pravne države – v načelo zakonitosti, saj bi se za nazaj spremenile predpostavke za sklenitev veljavnega pravnega posla. Očiten pa bi bil tudi poseg v načelo varstva lastnine po določbi 33. člena ustave. Podjetja, ki so za izvajanje svoje dejavnosti nekoristna sredstva prenesla, jih bodo z učinki ničnosti dobila vrnjena, in bodo z njimi morala v procesu lastninjenja ponovno neodplačno razpolagati v skladu z drugim odstavkom 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Predlagatelji menijo, da je mogoče kazniva dejanja, ki so imela za posledico oškodovanje družbene lastnine, odpraviti s pregoni storilcev kaznivih dejanj in pa z revizijo po 48. a členu spornega zakona. 29. člen sprememb in dopolnitev zakona pa je z določbami o reviziji v koliziji, ker ničnost učinkuje že sama po sebi, zato revizija sploh ni izvedljiva. Napadena določba naj bi s posegi v zakonito sklenjene posle rušila načelo pravne države, katerega izraz je načelo pravne varnosti.
Nadalje predlagatelji menijo, da drugi odstavek 48. b člena zakona oziroma 25. člen sprememb in dopolnitev zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij izključuje pritožbo zoper odločbo Službe družbenega knjigovodstva, kar pomeni hkrati izključitev upravnega spora in je v nasprotju s 25. ter 157. členom ustave.
Hkrati predlagatelji predlagajo, da ustavno sodišče do končne odločitve, s katero bo ocenilo ustavnost napadenih določb zakona, zadrži njihovo izvrševanje. Predlagatelj Podjetje FINSA p.o. navaja, da mora v primeru ničnosti pravnega posla vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je na podlagi take pogodbe prejela. Osnovna glavnica predlagatelja je minimalna, sredstva za delo je prejel na podlagi neodplačnega prenosa. Z vrnitvijo tako pridobljenih sredstev pa bi podjetju bilo onemogočeno nadaljnje izvajanje registrirane dejavnosti in bi zašlo v stečaj. Uvedba stečaja nad predlagateljem pa bi zanj vsekakor pomenila nepopravljivo škodo. Škodne posledice bi po zatrjevanju predlagatelja obstajale tudi v primeru, ko bi se izvajal 25. člen zakona o spremembah in dopolnitvah.
Predlagatelj podjetje Emona Merkur d.d. meni, da bi pomenila razveljavitev akta o ustanovitvi poslovnega sistema Skupina Emona p.o. izbris podjetja iz sodnega registra in prenehanje podjetja za nazaj, izvedbo likvidacije in s tem prenehanje delovnih razmerij delavcev v Skupini Emona, kar bi samo po sebi pomenilo nepopravljive škodne posledice. Škoda bi se odrazila tudi v nezaupanju do vlaganj domačih in tujih partnerjev. Obstoječa podjetja v sistemu bi bila prisiljena odgovarjati za obveznosti podjetij iz sistema, ki so že v stečaju, kar pa bi spravilo v nelikvidnost tudi poslovno uspešna podjetja.
Poslovni sistem Mercator v tej zvezi pojasnjuje, da je določba tretjega odstavka 51. člena zakona ne le protiustavna, ampak tudi v dejanskem življenju in poslovanju neizvedljiva. Državni svet v zvezi z zadržanjem izvrševanja te določbe navaja, da bi imela njena uporaba težke in nepredvidljive posledice za Republiko Slovenijo, ne samo v eroziji pravnega reda, ampak tudi na položaj in ugled Republike Slovenije v mednarodnih odnosih.
Na podlagi 161. člena ustave lahko ustavno sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih do končne odločitve v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost ali zakonitost presoja. Ker zakonodajalec še ni sprejel zakona o ustavnem sodišču, mora sodišče pri odločanju o začasnem zadržanju izvrševanja napadenega akta po pooblastilu 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije smiselno uporabiti tiste pogoje, ki so za zadržanje določeni v 416. členu prejšnje ustave. Izhajajoč iz te določbe ustavno sodišče izvrševanje napadenega akta lahko zadrži ob pogoju, da preti, če bi se akt izvajal, nevarnost nastanka nepopravljivih škodljivih posledic.
Določba 29. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je dopolnila 51. člen zakona, se nanaša na brezplačne prenose družbenih sredstev in ne kapitala, kot to zmotno zatrjujejo predlagatelji. Vendar pa sodišče ocenjuje, da bi vrnitev brezplačno pridobljenih sredstev do te mere negativno vplivala na poslovna razmerja, ki so jih podjetja, pridobitelji sredstev, v izvajanju svoje dejavnosti vzpostavila s tretjimi osebami, da bi bila s tem v času izvrševanja sporne določbe, če bi bila ta kasneje spoznana za protiustavno, nepopravljivo prizadeta pravna varnost. Izvrševanje tretjega odstavka 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij bi lahko tudi zavrlo delovanje revizijskih organov ali celo izjalovilo izvrševanje revizije, saj pravne posledice ničnosti učinkujejo ex lege, že dosežena stopnja prestrukturiranja gospodarskih subjektov in statusna organiziranost številnih gospodarskih subjektov pa bi postala vprašljiva, kar vse je prav tako treba oceniti kot nevarnost nastanka nepopravljivih posledic, škodljivih za nemoteno odvijanje gospodarskih tokov. Zadržanje izvrševanja tretjega odstavka 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ne izključuje uporabe drugih institutov pravnega reda, s katerimi je mogoče zahtevati ugotovitev ničnosti ali izpodbijati tiste brezplačne prenose oziroma odtujitve družbenih sredstev, ki so bili izvršeni v nasprotju ž zakonom.
Izdaja začasne odredbe o zadržanju izvrševanja tretjega odstavka 51. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij do končne odločitve o ustavnosti te norme ne ovira siceršnjega izvajanja zakona in ne bo povzročila škodljivih posledic. Nevarnost nastanka nepopravljivih škodljivih posledic v smislu 416. člena prejšnje ustave, veljavnega na podlagi 7. člena zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije, obstoji za predlagatelje, pa tudi za druge pravne subjekte, zlasti za tiste, ki so neodplačno pridobili družbena sredstva.
Za ugotavljanje izpodbojnosti in ničnosti pravnih poslov in dejanj je pristojno le sodišče, revizijski organi pa so pristojni ugotoviti le, ali za to obstajajo razlogi. Pravne posledice ugotovljene ničnosti revizijskih organov ne učinkujejo neposredno. Nevarnosti za nastanek nepopravljive škode, če bi se izvrševalo besedilo za vejico v predzadnji in zadnji vrstici drugega odstavka 48. b člena ter petega in šestega odstavka 48. b člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, predlagatelji torej ne izkazujejo, pa tudi sodišče je ni ugotovilo.
V skladu z navedenim je sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa.
Ta sklep je ustavno sodišče sprejelo na seji na podlagi 161. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi 416. člena ustave iz leta 1974 in 4. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni 1, SRS, št. 39/74 in 28/76). Sklep je bil v 1. točki izreka sprejet, s šestimi glasovi proti trem, v 2. točki izreka pa soglasno. K sklepu sta napovedala odklonilno ločeno mnenje sodnika Jerovšek in Šturm.