Na podlagi 34. in 80. člena Zakona o standardizaciji (Uradni list SFRJ, št. 37/88 in 23/91) v zvezi s 1. in 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) izdaja minister za znanost in tehnologijo
PRAVILNIK
o kakovosti hmelja
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta pravilnik določa:
– geografsko poreklo hmelja;
– kakovost hmelja in hmeljnih proizvodov v prometu;
– certificiranje hmelja in hmeljnih proizvodov;
– prostore za oznamkovanje, pakiranje in skladiščenje hmelja in hmeljnih proizvodov.
2. člen
Hmelj po tem pravilniku je posušeno socvetje, imenovano storžek, ki zraste na gojeni ženski hmeljni rastlini (Humulus lupulus L. – Cannabinaceae). Storžek je zeleno-rumene barve in je jajčaste oblike.
Lupulin je grenak, rumen prah na krovnih listih hmeljnih storžkov, ki vsebuje grenčične in aromatične snovi.
3. člen
Hmelj je lahko v prometu v storžkih ali kot hmeljni proizvodi;
a) hmelj v storžkih:
– v prvi predelovalni stopnji je hmelj, ki je prvič sušen in prvič pakiran v embalaži pridelovalca. Hmelj v prvi predelovalni stopnji ne sme biti mešanica več kultivarjev (sort) hmelja;
– v drugi predelovalni stopnji je hmelj, ki je bil zaključno sušen in zaključno pakiran z ali brez žveplanja in je lahko mešanica hmeljnih kultivarjev;
b) hmeljni proizvodi:
– hmelj v prahu je proizvod, ki nastane z mehanskim mletjem hmelja in ohrani vse sestavine hmeljnega storžka;
– hmeljni briket z oznako 90 je proizvod, ki nastane mehanskim mletjem in je briketiran v 6-8 mm dolge in 6-7 mm široke brikete;
– hmeljni briketi z oznako 45 je proizvod, bogat z lupulinom, ki nastane z mletjem hmelja, ki so mu predhodno mehansko odstranjeni listi, peclji, lističi storžka in vretenca;
– hmeljni ekstrakt je koncentriran proizvod, pridobljeni iz hmeljnih storžkov s pomočjo topil: etanola ali tekočega CO2.
II. GEOGRAFSKO POREKLO HMELJA
4. člen
Hmelj pridelan v Republiki Sloveniji ima oznako slovenskega geografskega porekla, če je v skladu s 6. členom tega pravilnika uvrščen najmanj v III. kakovostni razred.
Ožje geografsko poreklo hmelja se v postopku certificiranja lahko označi, če je ves hmelj pridelan na ožjem geografskem območju.
Mešanje hmelja s slovenskim geografskim poreklom s hmeljem z drugim geografskim poreklom ni dovoljeno.
III. KAKOVOST HMELJA IN HMELJNIH PROIZVODOV
5. člen
Hmelj v storžkih v prvi in drugi predelovalni stopnji mora imeti ne glede na kultivar in letnik:
– vsebnost vlage do 11% s toleranco 0,5%;
– delež listov in pecljev nad dolžino 2.5 cm manj kot 2,5%
– delež krovnih in cvetnih lističev, ločenih od vretenc (pleve) manj kot 25%;
– delež majhnih delcev hmeljne rastline, nastalih zaradi strojnega obiranja (hmeljni odpadki) manj kot 3%;
– delež semen hmelja manj kot 2%.
6. člen
Hmelj v storžkih je razvrščen v naslednje kakovostne razrede:
-------------------------------------------------------------------------------
Razred Značilnosti
-------------------------------------------------------------------------------
I. razred je dobro dozorel, sortno čist hmelj; storžki so med seboj enake
velikosti, zelene barve, značilne za sorto in imajo svilen lesk;
lističi storžkov so enakomerno srednje veliki, brez ostankov
bolezni, škodljivcev in mehanskih poškodb: vretenca storžkov so
značilna za kultivar, storžki so na pritisk prožni in za kultivar
karakteristične barve; hmelj ima ugodno in prijetno aromo in
tipičen vonj po hmelju.
II. razred mora imeti iste lastnosti kot hmelj prvega (I) razreda, le da je
manj intenzivno zelene barve; lističi na storžkih imajo lahko
nekaj rjavkastih peg, ki so posledica mehanskih poškodb, ne smejo
pa imeti poškodb, povzročenih od bolezni in škodljivcev.
III. razred je hmelj, ki ima neizenačene storžke z rumenkasto oziroma svetlo
zeleno barvo; rjave lise na storžkih oziroma posameznih lističih
so izrazitejše in so delno lahko povzročene tudi zaradi bolezni
in škodljivcev; lupulin sam pa je lahko temnejše barve, nikakor
pa ne sme biti zažgan, vretenca so lahko manj drobno členasta.
IV. razred je slabši, še uporaben hmelj, ki je lahko v prometu le ob
pogojih, določenih s tem pravilnikom.
-------------------------------------------------------------------------------
7. člen
Kakovost hmeljnih storžkov se določa z metodami preizkušanja hmelja, ki so kot priloga številka 1 sestavni del tega pravilnika in so objavljene skupaj z njim. Preizkušanje opravlja akreditirani laboratorij.
IV. CERTIFICIRANJE HMELJA IN HMELJNIH PROIZVODOV
8. člen
Certificiranje hmelja je postopek, v katerem se potrdi geografsko poreklo in kakovost hmelja in hmeljnih proizvodov.
Certificiranje obsega dokumentacijo o geografskem poreklu in kakovosti hmelja ter hmeljnih proizvodov (prijava pridelka, potrditev prijave pridelka, ugotavljanje kakovosti) in izdajanje kontrolnega potrdila ter oznamkovanje hmelja.
9. člen
Potrditev prijave pridelka hmelja, izdajanje kontrolnega potrdila za hmelj in hmeljne proizvode ter nadzor nad oznamkovanjem hmelja in hmeljnih proizvodov opravi Hmeljna komisija pri pooblaščeni organizaciji za certificiranje hmelja (v nadaljnjem besedilu: Hmeljna komisija).
10. člen
Naloge Hmeljne komisije so:
– spremlja površine, zasajene s hmeljem, količino pridelka in izvajanje zaščite pred boleznimi, škodljivci in pleveli in vodi o tem evidenco;
– potrjuje prijavo pridelka;
– ugotavlja, ali hmelj v storžkih izpolnjuje pogoje iz 5. in 6. člena tega pravilnika;
– določa letne tipske vzorce po kultivarjih za razvrstitev v kakovostni razred;
– razvršča hmelj v kakovostne razrede;
– ugotavlja izpolnjevanje pogojev za pridobitev oznake slovenskega oziroma ožjega geografskega porekla hmelja;
– izdaja kontrolno potrdilo oziroma potrdilo, da je bil hmelj pridelan v Republiki Sloveniji in nadzira oznamkovanje hmelja;
– preverja in ugotovi, da prostori za skladiščenje oznamkovanega hmelja in prostori za oznamkovanje hmelja izpolnjujejo pogoje iz 26., 27. in 28. člena tega pravilnika.
11. člen
Za certificiranje hmelja morajo pridelovalci:
– Hmeljni komisiji vsako leto, do 30. aprila prijaviti vse podatke o pridelovanju hmelja, navedenem v prilogi 2, ki je sestavni del pravilnika in je objavljena skupaj z njim;
– hmelj v prvi predelovalni stopnji skupaj z dvojnikom prijave pridelka hmelja pripeljati v prostor za oznamkovanja hmelja (oznamkovalnico) najpozneje do 31. januarja v letu, ki sledi letu pridelave;
– pred prvim oznamkovanjem hmelja na kopiji prijave pridelka hmelja vpisati ocenjeno količino pridelanega hmelja in s podpisom potrditi točnost podatkov.
12. člen
Hmelja komisija izda kontrolno potrdilo na tiskanem obrazcu v velikosti 210 x 148 mm. Vsebina kontrolnega potrdila je:
a) za hmelj:
– oznaka blaga,
– številka kontrolnega potrdila
– bruto teža hmelja, za katerega je izdano kontrolno potrdilo in oznaka števila posameznih tovorkov z označbo teže posameznih tovorkov,
– navedba "slovenski hmelj" oziroma navedba ožjega pridelovalnega območja hmelja (oziroma kraja), če so za to izpolnjeni pogoji iz tega pravilnika;
– leto pridelave;
b) za hmeljne proizvode: poleg podatkov iz prejšnje točke še navedba predelovalca, kraj in čas predelave.
13. člen
Kontrolna potrdila so oštevilčena. Kontrolno potrdilo je sestavljeno iz dveh delov, temeljnice in talona, ki sta ločena s perforacijo in imata enako številko. Talon kontrolnega potrdila se izroči stranki, temeljnica z ustreznimi podatki pa ostane Hmeljni komisiji, tako da sta primerjava in kontrola zmeraj mogoči. Kontrolno potrdilo se izda v enem izvodu in spremlja hmelj oziroma hmeljne proizvode v prometu. Besedilo na kontrolnem potrdilu je v slovenskem jeziku in v angleškem ter francoskem jeziku.
14. člen
Duplikati kontrolnih potrdil se ne izdajajo. Kadar kupec izjavi, da so se izvirna potrdila izgubila, lahko Hmeljna komisija na kupčevo željo izda posebno pisno potrdilo o tem, da so se pod določeno številko izdala kontrolna potrdila, za koliko tovorkov so se izdala, s kakšno oznako in za kakšno težo. To pisno potrdilo ima lahko še podrobnejše podatke. Potrdilo se izda v slovenskem jeziku in v angleškem oziroma francoskem jeziku.
15. člen
Kontrolno; potrdilo se izda za en tovorek ali za več tovorkov skupaj. Kadar se eno kontrolno potrdilo izda za več tovorkov, je treba v kontrolnemu potrdilu vpisati število tovorkov, in skupno težo posameznih tovorkov.
16. člen
Potek certificiranja hmelja je v fazah, ki so lahko združene:
1. faza:
– hmelj v prvi predelovalni stopnji se skupaj z dvojnikom prijave pridelave pridelka hmelja pridelka z vpisano ocenjeno količino pridelka pripelje v oznamkovalnico;
– v oznamkovalnici dobi vsaka pošiljka hmelja svojo registrsko številko. Pošiljka hmelja je hmelj enega pridelovalca, ki je istočasno prispel v oznamkovalnico, je istega kultivarja in iste kakovosti in je v eni proizvajalčevi vreči.
2. faza:
– če prijavljene in dejanske količine posameznega kultivarja ustrezajo količini, ki jih oceni Hmeljna komisija, Hmeljna komisija potrdi prijavo pridelka hmelja. Na potrjeni prijavi so navedeni: število pošiljk, registrske, številke pošiljk;
– Hmeljna komisija v skladu s 6. členom tega pravilnika vizualno določi kakovostni razred;
– Hmeljna komisija hmelj uradno stehta;
– hmelj, ki ni uvrščen najmanj v III. kakovostni razred, ne pridobi kontrolnega potrdila.
3. faza:
– odvzamejo se vzorci za analize in kontrolni vzorci, ter se v njih določijo sestavine iz 5. člena tega pravilnika po metodah iz priloge št. 1. Kontrolni vzorec se hrani na ustreznem mestu tako, da se njegova vsebina ne spreminja. Do kontrolnega vzorca ima dostop le Hmeljna komisija;
– akreditiran laboratorij iz 7. člena tega pravilnika opravi analizo vsebnosti vlage, primesi in semena in izda analizni izvid, iz katerega morata biti razvidna vsebnost vlage in delež primesi po 5. členu tega pravilnika; 4. faza:
– če hmelj ustreza vsem zahtevam tega pravilnika in je pravilno oznamkovan v skladu z 18. in 19. členom tega pravilnika, izda Hmeljna komisija kontrolno potrdilo.
17. člen
Hmelj s slovenskim geografskim poreklom se lahko prepakira le pod uradnim nadzorstvom Hmeljne komisije.
Če se hmelj prepakira, dodela ali predela, ga je treba ponovno certificirati, pri čemer se upošteva že izdana dokumentacija. Izda se novo kontrolno potrdilo in opravi ustrezno oznamkovanje hmelja. Staro kontrolno potrdilo in označbe se razveljavijo oziroma uničijo.
18. člen
Na embalaži hmelja oziroma hmeljnega proizvoda so naslednji napisi:
– na vsakem tovorku hmelja /bali, balotu, kocki, pločevinki, kartonu/, se na gornji četrtini tovorka napiše s 7 cm visokimi črkami v črni barvi napis: "Slovenija". Pod ta napis se v isti velikosti vpiše oznaka: "Slovenski hmelj" in ožje geografsko območje, če so za to izpolnjeni pogoji iz tega pravilnika;
– po dolžini tovorka se po sredi čez oba šiva, pri kockah pa na vrhu, odtisne letnica pridelka z 10 cm visokimi številkami;
– v sredi spodnje tretjine tovorka se v obrobljeni elipsi s 3 do 4 cm visokimi črkami v zeleni ali črni barvi odtisne pečat: "Republika Slovenija, hmeljna komisija pri Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo" v sredino elipse pa napis: "Št. tovorka" (številka tovorka) in številka sama;
– v spodnjem desnem kotu tovorka se odtisne znak o opravljenem žveplanju, če je bil hmelj žveplan. Ta znak je podčrtan enakostraničen trikotnik v črni barvi, s stranico 10,5 cm.
Za manjše tovorke (balote, kocke, polovične ali četrtinske balote in podobno) se uporabljajo napisi v polovični velikosti.
Pod napis v slovenskem jeziku se na proizvajalčevo oziroma kupčevo željo lahko napiše napis tudi v drugem jeziku.
19. člen
Poleg napisov iz prejšnjega člena, morajo biti vsi tovorki hmelja (dodelanega ali predelanega) opremljeni tudi z zalivkami (plombami) ali aluminijastim trakom v katerega je odtisnjena plomba, ki se namestijo tako, da ni mogoče tovorka izprazniti, ne da bi se zalivke poškodovale ali odstranile.
Zalivke so svinčene ali iz primerne pločevine, okrogle in merijo v premeru 16 mm. Zalivke imajo na eni strani v krožni razvrstitvi napis: "Republika Slovenija", na sredi zalivke pa HK-IHP (začetnice imena: Hmeljna komisija pri Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo). Na drugi strani zalivk je oznaka: "Slovenski hmelj" in ožje geografsko poreklo, če so za to izpolnjeni pogoji iz tega pravilnika.
20. člen
Stroške postopka certificiranja nosi naročnik certificiranja, po ceniku, ki ga določi minister za znanost in tehnologijo.
21. člen
Vse listine, štampiljke in zalivke, ki se uporabljajo pri certificiranju hmelja, so javne listine.
22. člen
Udeleženci v prometu s hmeljem in hmeljnimi proizvodi morajo ohraniti potrjeno prijavo pridelka hmelja najmanj dve leti po prijavi pridelka, kontrolno potrdilo in uradno oznamkovanje pa dokler se hmelj in hmeljni proizvodi nahajajo v prometu.
23. člen
Hmeljski storžki so do 31. januarja leta, ki sledi letu pridelave, lahko v embalaži pridelovalca, kasneje pa le v za hmelj oziroma hmeljni proizvod ustrezni običajni embalaži različnih dimenzij, ki omogoča oznamkovanja in ohranja kakovost hmelja. Embalaža pridelovalca je vreča, v katero se shrani od 50 – 75 kg hmelja, posušenega v skladu s tem pravilnikom.
24. člen
Hmelj s slovenskim geografskim poreklom in hmeljni proizvodi, razen tistih, ki so namenjeni za potrebe farmacevtske industrije in lekarn, in se nahajajo v prometu (tudi v izvozu), morajo biti certificirani.
Ne glede na prejšnji odstavek se ne certificirajo:
– hmelj in hmeljni proizvodi v majhni embalaži, namenjeni prodaji fizičnim osebam za osebno uporabo. Majhna embalaža po tem pravilniku je embalaža, ki vsebuje do 0,5 kg hmeljnih storžkov ali do 0,15 kg hmeljnega ekstrakta;
– hmelj iz drugega odstavka 25. člena tega pravilnika.
25. člen
Slovenski hmelj in hmeljni proizvodi so lahko v prometu le, če izpolnjujejo pogoje po tem pravilniku in so certificirani v skladu s tem pravilnikom.
Izjemoma je lahko v prometu tudi hmelj, ki ga Hmeljna komisija ni certificirala, ker ni dosegel ustrezne kakovosti (najmanj III. kakovostni razred). Za. ta hmelj Hmeljna komisija na izrecno željo kupca lahko izda pisno potrdilo, da je bil hmelj pridelan na območju Slovenije, da pa ne izpolnjuje predpisanih kakovostnih norm.
IV. PROSTORI ZA CERTIFICIRANJE IN SKLADIŠČENJE CERTIFICIRANEGA HMELJA
26. člen
Prostori za skladiščenje certificiranega hmelja morajo biti:
– po velikosti usklajeni s količino hmelja, ki se skladišči;
– zidani iz trdnega materiala;
– imeti morajo lesena tla ali tla iz drugih materialov, ki onemogočajo prekomerno vlažnost;
– imeti morajo urejeno zračenje;
– biti morajo brez oken ali z okni, ki ne prepuščajo neposredne sončne svetlobe;
– zagotavljajo stalno vlažnost zraka, ki ne sme preseči 70% relativne zračne vlage.
27. člen
Prostori za oznamkovanje hmelja morajo poleg pogojev iz prejšnjega člena tega pravilnika izpolnjevati še naslednje pogoje:
– imeti morajo osvetlitev, ki omogoča delo kot pri dnevni svetlobi;
– imeti morajo elektronsko tehtnico, povezljivo z računalnikom;
– imeti morajo poseben ločen zatemnjen prostor, v katerem temperatura ne preseže 8 stopinj Celzija, za shranjevanje kontrolnih vzorcev. Velikost tega prostora mora ustrezati količini vzorcev certificiranega hmelja.
28. člen
Prostori, kjer se hmelj dodeluje oziroma predeluje, in oprema, s katero se hmelj dodeluje oziroma predeluje, morajo biti takšni, da ohranijo vse želene lastnosti hmelja.
V. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
29. člen
Z dnem uveljavitve tega pravilnika prenehata veljati:
– pravilnik o ocenjevanju in oznakovanju hmelja (Uradni list LRS, št. 22/55);
– pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za promet s hmeljem (Uradni list SRS, št. 26/81).
30. člen
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 78/93
Ljubljana, dne 14. septembra 1993.
Minister
za znanost in
tehnologijo
dr. Rado Bohinc l. r.
PRILOGA ŠT. 1
METODE PREIZKUŠANJA HMELJA
1 METODA ZA ODVZEM VZORCEV HMELJA Za povzročenje kontrolnih vzorcev in
vzorčenje vzorcev za določanje vsebnosti vlage, deleža listov in pecljev nad
2,5 cm, deleža krovnih in cvetnih lističev (pleve), deleža odpadkov v hmelju
(majhni delež hmeljne rastline ali druge primesi, nastale pri strojnem
obiranju) in deleža semen je postopek za jemanje vzorcev naslednji:
1. ca. 15 g hmeljnega vzorca se vzame iz vsake pošiljke – iz vsake vreče
in to izmenično iz vrha, sredine ali spodnjega dela vreče;
2. odvzeti vzorci se na nivoju enega kultivarja, enega pridelovalca
izenačijo za največ 40 vreč skupaj. Tako pripravljen vzorec se imenuje
izenačen vzorec;
3. izenačen vzorec se uporablja za določitev vlage, posameznih deležev
vzorca iz 4. člena tega pravilnika in za kontrolni vzorec;
4. kontrolni vzorec se hrani v neprodušno zaprti posodi s prostornino 1
liter (kovinska ali plastična).
2. METODA ZA DOLOČANJE VSEBNOSTI VLAGE
a) Klasična metoda
– 3-5 g vzorca hmelja se odvzame po metodi za odvzem vzorca hmelja in se
prenese v zaprto sušilno posodico, ki je označena na zunanji strani;
– pred določanjem vlage mora biti vzorec segret na sobno temperaturo;
– vzorec se stehta na 0,001 g natančna;
– odprt vzorec hmelja se v sušilniku suši na temperaturi 103 do 104°C eno
uro;
– tako posušen vzorec ponovno stehtamo;
– vsebnost vlage v vzorcu se izrazi v procentih po naslednji enačbi:
% vlage = ((M1 – M2) / M1) x 100 M1 = masa vzorca pred sušenjem M2 = masa
vzorca po sušenju
b) Metoda za hitro določanje vlage
– iz izenačenega vzorca hmelja se vzame 30 g vzorca, iz katerega zmeljemo
dvakrat po 5-7 g hmelja. Dobljeni zmletek premešamo in z njim napolnimo
kivete;
– kivete vložimo v aparaturo NIRS, ki po spektrofotometralni metodi izmeri
vsebnost vlage v 1,5 minute. Umeritev aparature se naredi tako, da se opravi
primerjavo s 30 vzorcev hmelja, v katerih smo predhodno izmerili vlago po
metodi a;
3. METODA ZA DOLOČANJE DELEŽA LISTOV IN PECLJEV NAD 2,5cm, DELEŽA KROVNIH
IN CVETNIH LISTIČEV (PLEVE) TER DELEŽA ODPADKOV V HMELJU (MAJHNI DELCI HMELJNE
RASTLINE ALI DRUGE PRIMESI, NASTALE PRI STROJNEM OBIRANJU)
Ca. 30 gramov hmelja izenačenega vzorca se stehta. Ročno se prebere tako,
da se izločijo listi in peclji nad 2,5cm. Prebrani ostanek vzorca se preseje
skozi sito 10 x 10mm. Na situ ostanejo cele kobule. Skozi gredo pleve in
hmeljni odpadki. Hmeljni odpadki še ročno odberejo. Tako dobljene skupine
vzorca se izrazijo v odstotnih deležin, glede na iztehto.
4. METODA ZA DOLOČANJE SEMENA
– 50 g izenačenega vzorca v kovinski posodici se suši pri temperaturi
115°C;
– posušeni hmelj se prenese na grobo bombažno krpo in močno drgne, tako da
se ločijo vsa semena;
– seme in drobno zdrobljeni del hmeljnega storžka se presejejo skozi sito;
– seme se od lističev in pecljev loči mehanično (v ta namen se lahko
porabi nagnjeno površino pokrito s smirkovim papirjem);
– vsebnost semena se izračuna po naslednji enačbi: vsebnost semena (%) =
(M1 / M2) x 100
M1 – teža semena v gramih M2 = teža vzorca v gramih
PRILOGA ŠT. 2
PODATKI O PRIDELOVANJU HMELJA
– datum prijave
– številka prijave pridelka
– leto, za katerega se prijavlja pridelek
– ime in priimek pridelovalca
– številka pridelovalca
– katastrske številke parcel z nazivom parcele
– lokacija (k. o.)
– tip tal
– starost nasada
– kultivar
– površina v hektarih
– Število sadik
– morebitne spremembe v nasadu
– vrsta sadilnega materiala
– škropilni program
– namakanje
– plan pridelka
– ocena dejanskega pridelka
– lastna sušilnica v m2
– sušenje hmelja drugod, z navedbo kje
– obiralni stroj (lastni,...) zmogljivost trt (uro)
– lastni pršilnik
– priznana teža v preteklem letu
– podpis prijavitelja
