Na podlagi 166. člena v zvezi s 170. členom poslovnika Državnega zbora (Uradni list RS, št. 40/93) je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. decembra 1993 sprejel

1. S to resolucijo Državni zbor določa temeljna izhodišča zasnove nacionalne varnosti, nacionalne varnostne politike in nacionalno varnostnega sistema z vidika obrambe, varnosti ter zaščite in reševanja.
2. Nacionalna varnost Republike Slovenije je stanje, v katerem je zagotovljeno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, uravnotežen gospodarski, socialni in kulturni razvoj ter uresničevanje drugih življenjskih interesov, delovanje demokratične, pravne in suverene ter ozemeljsko enotne in nedeljive države. Republike Slovenije.
3. Nacionalno varnostna politika Republike Slovenije je celota političnih, ekonomskih, socialnih, ekoloških, pravnih, obrambnih, varnostnih in drugih opredelitev, aktivnosti in prizadevanj s katerimi se zagotavlja čim višja možna stopnja nacionalne varnosti. To je tudi temeljni cilj nacionalne varnostne politike.
4. Nacionalni varnostni sistem Republike Slovenije je celota mehanizmov (nosilcev in njihove dejavnosti), ki zagotavljajo nacionalno varnost s preprečevanjem in odpravljanjem ogrožanja temeljnih vrednot v skladu z ustavo in mednarodno priznanimi standardi razvitih parlamentarnih demokracij ter mednarodnih organizacij.
5. Za enotnost interesov in pripravljenosti državljank in državljanov, s tem pa tudi organov in institucij, pri zagotavljanju nacionalne varnosti je nujno dosledno ter učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin določenih z ustavo.
6. Posebnega pomena za večjo varnost je spodbujanje varnostnega samoorganiziranja državljanov, ljudske iniciative ter delovanja interesnih organizacij. Teh dejavnosti ni mogoče nadomestiti z državnimi ali oblastnimi institucijami.
7. Republika Slovenija bo uresničevala takšno razvojno, gospodarsko, zdravstveno in socialno politiko, ki v kar največji možni meri prispeva k socialni pravičnosti, krepi zdravje in socialno varnost vseh slojev, varstvo. življenjskega okolja v najširšem smislu in stabilnost države kot celote ter s tem zagotavlja enotnost varnostnega in obrambnega interesa, prebivalcev Republike Slovenije.
8. Pri razreševanju konfliktnih družbenih razmerij in odnosov je potrebno iskati in dajati prednost nenasilnim oblikam njihovega razreševanja in odprave. Državni zbor in drugi organi političnega odločanja pa morajo skrbeti za preprečevanje nastajanja in pravočasno reševanje konfliktnih situacij.
9. Temeljna usmeritev vseh sodelujočih organov in institucij Republike Slovenije pri zagotavljanju nacionalne varnosti je odvračanje nevarnosti, ogrožanja ter napada na temeljne vrednote določene z ustavo in druge življenjske interese Republike Slovenije, kadar je to mogoče na nenasilen način; z uveljavljanjem mirovne politike ter kulture miru.
10. Globalne družbene spremembe v Evropi in v svetu so v zadnjih letih sprožile, poleg procesov demokratizacije znotraj držav in v odnosih med njimi, vrsto zapletenih gospodarskih, političnih in še zlasti varnostnih vprašanj. Po razpadu političnega, gospodarskega in vojaškega bipolarnega sistema se je demokratični svet moral soočiti z globoko, družbeno in gospodarsko krizo ter splošno zaostalostjo nekdanjih socialističnih držav. Tem procesom daje posebno razsežnost razpad socialističnih zveznih držav kot so Sovjetska zveza, Jugoslavija ter ČSFR. Vojna na Balkanu in oboroženi konflikti v nekaterih državah nekdanje Sovjetske zveze še posebej opozarjajo na potrebo po oblikovanju koncepta nacionalne varnosti držav in sistema kolektivne varnosti v Evropi in v svetu.
11. Za Republiko Slovenijo kot sestavni del nove mednarodne, stvarnosti in kot državo v neposredni bližini balkanskega, kriznega območja, je zagotavljanje nacionalne varnosti primarnega pomena. To vrednoto in cilj Republika Slovenija uresničuje tudi z zunanjo politiko, ki temelji na načelih Ustanovne listine OZN, sklepnih dokumentov iz Helsinkov in Pariza ter drugih mednarodnih aktov s ciljem soustvarjati takšne mednarodne odnose, ki krepijo medsebojno zaupanje, sožitje in izključujejo uporabo sile kot sredstva za reševanje, mednarodnih nesporazumov in konfliktov. Zato razvija odprto in konstruktivno zunanjo politiko in dobre odnose s sosednjimi državami, tvorno sodeluje v mednarodnih ustanovah in organizacijah ter spodbuja in sprejema vse dosežke demokratizacije mednarodnih odnosov.
12. V okviru prizadevanj za mirno reševanje mednarodnih sporov Republika Slovenija sodeluje v graditvi-kolektivne varnosti in sodelovanja v Evropi, kar je tudi pomembna sestavina koncepta njene nacionalne varnosti. Republika Slovenija bo pri zagotavljanju svoje varnosti upoštevala predvsem lastne potrebe ter se opirala na lastne zmogljivosti in izkušnje, pa tudi izkušnje drugih manjših držav, iz katerih izhaja spoznanje, da je za lastno varnost ključnega pomena pripravljenost in sposobnost za samoobrambo. Skladno s tem bo Republika Slovenije gradila lastne človeške in materialne zmogljivosti, ki bi ji omogočale, da tudi z oboroženo silo odgovori na morebitni napad na njeno suverenost in ozemeljsko celovitost.
Moč in obseg svojih varnostnih potencialov bo Republika Slovenija prilagajala varnostnemu položaju v Evropi in svetu, oziroma procesom, ki bi posredno ali neposredno vplivali na stopnjo njene objektivne ogroženosti.
13. Nacionalno varnostno politiko Republika Slovenija uresničuje z usklajevanjem, varnostnih, obrambnih in zaščitnih interesov z gospodarskimi; zdravstvenimi, socialnimi, razvojnimi, mednarodnimi in drugimi interesi ter z usklajenim izvajanjem vseh varnostnih, obrambnih in zaščitnih dejavnosti Republike Slovenije kot celote.

Pri zagotavljanju nacionalne varnosti Republika Slovenija, upošteva vse vrste nevarnosti, od možne agresije in drugih nasilnih posegov tujih sil, organizirane in mednarodne kriminalitete ter vseh oblik ogrožanja osebne in kolektivne varnosti pa do ogrožanja življenjskega okolja z zdravju in kvaliteti življenja nevarnimi posegi v okolje. Z vidika, obrambe, varnosti ter zaščite pa je pomembna zlasti vojaška ogroženost, ogrožanje notranje varnosti z nasilnimi sredstvi, človekovih pravic in svoboščin, kulturne in naravne dediščine ter človekovega okolja.

1. Na morebitno vojaško ogrožanje nacionalne varnosti Republike Slovenije dolgoročno vplivajo predvsem procesi splošnega zmanjševanja napetosti, razoroževanja. in demilitarizacije v evropskih in globalnih merilih; procesi gospodarske integracije in razvoja kolektivne varnosti ter sodelovanja v Evropi. V naslednjem obdobju je za ogroženost Republike Slovenije odločilnega pomena stabiliziranje razmer na območju Balkana oziroma na preostanku bivše Jugoslavije ter razmer v vzhodnih državah nastalih po razpadu Sovjetske zveze. Republika Slovenija kot mlada država in občutljivo stičišče različnih interesnih področij, si prizadeva za celovito in uspešno reševanje konfliktnih razmer na teh območjih.
2. Navedeni procesi ne bodo premočrtni in ne brezkonfliktni, kar bo tudi v prihodnosti bistveno vplivalo na varnost Republike Slovenije. Na njeno varnost pa bo vplivala tudi njena usposobljenost, da aktivira obrambne zmogljivosti, s katerimi razpolaga kot samostojna; neodvisna in suverena država.
3. Nacionalna varnost Republike Slovenije je lahko vojaško ogrožena predvsem:
– zaradi nerazrešenih nacionalnih, gospodarskih, političnih, vojaških in drugih odnosov ter interesov med državami, ki so nastale na območju, nekdanje Jugoslavije in nadaljevanjem prizadevanj, da se ti odnosi uveljavljajo s silo, kar lahko privede do vojaških spopadov širših razsežnosti;
– zaradi morebitnih zahtev in poskusov "popravljanja nepravičnih in nezgodovinskih meja" s katerokoli utemeljitvijo. Do takšnih zahtev pride lahko predvsem v primeru izrazitejše notranje gospodarske, socialne, politične ali obrambne oslabitve Republike Slovenije pa tudi nadaljnjega stopnjevanja spopadov na območju Balkana oziroma v mogočih procesih dezintegracije sosednjih držav;
– zaradi večjega zastoja v zmanjševanju napetosti ali integracijskih procesih ter ponovnega oživljanja. konfliktnih vprašanj in kriznih žarišč v Evropi ali na vzhodu iz različnih, tudi nepredvidljivih razlogov in še posebej dokler na tem prostoru obstojajo nakopičeni vojaški potenciali vključno z jedrskim orožjem.

Nacionalno varnost Republike Slovenije lahko ogrozijo tudi:
– neposredni ali posredni nasilni posegi za spremembo ustavne ureditve, v okviru katerih lahko pričakujemo zlasti intenzivno obveščevalno delovanje, proučevanje ter spodbujanje pogojev in možnosti povzročanja izrednega stanja kot tudi konkretne teroristične aktivnosti;
– nezakonito ali subverzivno organiziranje in delovanje z namenom povzročanja izrednega stanja na socialni, nacionalni ali drugi osnovi še posebej v razmerah izrednega poslabšanja socialnih, ekonomskih, političnih in drugih razmer;
– razne oblike zlorab slovenskega nacionalnega prostora ali območja države za teroristično dejavnost ekstremnih, iredentističnih skupin in terorističnih organizacij za delovanje proti ali v funkciji tretjih držav;
– naraščanje različnih pojavnih oblik kriminalitete znotraj Republike Slovenije ter naraščanje organiziranega mednarodnega kriminala (trgovina z mamili, orožjem, belim blagom, tatvine vozil);
– različne oblike ekonomskega ogrožanja zaradi kaznivih dejanj in drugih škodljivih pojavov v procesu lastninjenja, privatizacije in vključevanja v mednarodne gospodarske tokove;
– množične kršitve javnega reda in miru;
– nižja raven prometne varnosti;
– kršitve nedotakljivosti državnih meja in povzročanje mejnih incidentov;
– množično prehajanje beguncev preko državne meje kot posledica vojaških spopadov v sosednjih državah ali nezakonito množično prehajanje državne meje v okviru ekonomskih in političnih migracijskih tokov, pogojenih tudi v prihodnje z omejevanjem priliva tuje delovne sile, ki bi ogrozilo stabilnost notranjih razmer.

1. Obseg in ekološko ravnovesje življenjskega okolja v Republiki Sloveniji sta hkrati pogoj in omejevalni dejavnik njenega obstoja in nadaljnjega razvoja. Zaradi majhnosti in izpostavljenosti življenjskega okolja različnim negativnim vplivom ter njegove občutljivosti in ranljivosti, je varovanje in zaščita življenjskega okolja izjemnega pomena tudi za nacionalno varnost Republike Slovenije.
2. Življenjsko okolje ogrožajo predvsem:
– morebitna nesmotrna, neuravnotežena in čezmerna izraba prostora in naravnih virov pri nadaljnji urbanizaciji in tehnološkemu razvoju;
– nesmotrno in čezmerno onesnaževanje, ki lahko poruši ekološko ravnovesje;
– naravne in druge zlasti tehnološke nesreče velikega obsega v ali izven. Republike Slovenije.
3. Življenjsko okolje v Republiki Sloveniji lahko ogrozijo tudi posledice uporabe sodobnega konvencionalnega ali jedrskega, kemičnega ali biološkega orožja v primeru vojaškega napada na Republiko Slovenijo ali vojaškega spopada v njeni soseščini.
4. Življenjsko okolje v Republiki Sloveniji lahko ogrozi tudi izgradnja ekološko spornih gospodarskih objektov v neposredni bližini njenih meja oziroma ob njej.

Upoštevaje temeljni cilj nacionalne varnostne politike, izhodišča zunanje, razvojne, gospodarske in socialne politike ter načela, ki jih zastopa Republika Slovenija pri preprečevanju, odkrivanju in odpravljanju ogroženosti vseh vrst, Slovenija razvija obrambni in varnostni sistem ter sistem zaščite in reševanja kot pomembne samostojne dele zagotavljanja nacionalne varnosti. Pri tem dosledno spoštuje ustavne in zakonske opredelitve ter načela mednarodnega vojnega in humanitarnega prava.
Izhajajoč iz načel humanitarnega prava in ob upoštevanju I. protokola k Ženevskim konvencijam, ki omogoča legalno samoorganiziranje državljanov v primeru agresije ali okupacije države, je državljanu Slovenije kot posamezniku zagotovljena pravica do (samo)obrambe, če izpolnjuje zakonske pogoje.

Obrambni sistem Republike Slovenije je namenjen njeni obrambi pred zunanjo vojaško agresijo in drugimi nasilnimi posegi tujih oboroženih sil zoper njeno neodvisnost, samostojnost in ozemeljsko celovitost. Sestavljata ga vojaška in civilna obramba.

1. Republika Slovenija ima obrambne sile, Slovensko vojsko, ki je namenjena odvračanju morebitnega napada nanjo ter pripravam in izvajanju vojaške obrambe ob zunanji agresiji ali ob drugih nasilnih posegih tujih oboroženih sil zoper Republiko Slovenijo.
2. Naloge Slovenske vojske so:
– vojaško strokovno usposabljanje za izvajanje, oboroženega boja in za druge oblike vojaškega odpora;
– zagotavljanje potrebne bojne pripravljenosti;
– izvajanje vojaške obrambe ob napadu na državo;
– pomoč ob velikih naravnih in drugih hudih nesrečah;
– izvrševanje morebitnih obveznosti, ki jih Republika Slovenija sprejme v skladu z ustavo v mednarodnih organizacijah.
3. Organizacija, opremljenost in usposobljenost Slovenske vojske mora omogočati njeno visoko učinkovitost ter možnost prilagajanja konkretnim bojnim razmeram in nalogam. Slovenska vojska se organizira v dveh funkcionalnih sestavinah, ki se medsebojno dopolnjujeta glede na strateško vlogo, organizacijo in zmogljivosti. Del Slovenske vojske se organizira po operativnem načelu v združene taktične in operativne enote za izvajanje oboroženega boja na celotnem vojskovališču Republike Slovenije. Te enote imajo že v svoji osnovni sestavi potrebne zmogljivosti za odločnejše zoperstavljanje agresorju. Del Slovenske vojske pa se organizira po teritorialnem načelu, v taktične enote namenjene predvsem za izvajanje bojnega nadzora celotnega ozemlja. Republike Slovenije v primeru napada.
4. Bojna pripravljenost in pripravljenost za opravljanje drugih mirnodobnih nalog Slovenske vojske temelji na čim višji profesionalni usposobljenosti mirnodobne sestave v kateri so poklicni pripadniki in vojaki na služenju vojaškega roka. Pripravljenost Slovenske vojske za obrambo države in oboroženi boj pa temelji na čim višji usposobljenosti vojne sestave, ki se dopolnjuje z rezervno sestavo.
Materialno in zdravstveno oskrbo, socialne in druge potrebe Slovenske vojske se zagotavlja predvsem z delovanjem civilne obrambe s čimer se zmanjšuje neborbeni del in celotni stroški vojske.
5. Slovenska vojska mora biti nepolitična in nestrankarska, niti je v ta namen ni dovoljeno uporabiti. Njeni profesionalni pripadniki morajo biti državljani Republike Slovenije in ne smejo biti člani nobene stranke. V primeru dvojnega državljanstva ne morejo biti njeni profesionalni pripadniki.

1. Civilna obramba obsega najnujnejše obrambne in zaščitne ukrepe ter dejavnosti s katerimi se z nevojaškimi sredstvi podpira in dopolnjuje vojaški ter krepi nevojaški odpor agresorju. Priprave in delovanje civilne obrambe mora biti organizacijsko in funkcionalno, usklajeno s pripravami in izvajanjem vojaške obrambe.
2. Civilna obramba obsega gospodarsko obrambo, obrambne ukrepe državnih in drugih organov, psihološko obrambo in druge oblike neoboroženega odpora agresorju.
Gospodarska obramba obsega zlasti nujne priprave in ukrepe za zagotovitev materialnih, zdravstvenih in drugih potreb obrambnih, varnostnih in zaščitnih sil ter prebivalstva v vojni.
Obrambni ukrepi oblastnih in drugih organov obsegajo priprave in ukrepe, da se zagotovi nepretrganost njihovega delovanja v vojni.
Psihološka obramba obsega priprave za delovanje množičnih medijev v vojni ter propagandno in psihološko delovanje zoper agresorja.
Neoborožen odpor obsega vse druge vrste in oblike aktivnosti s katerimi se agresorju preprečuje nadzor institucij civilne družbe ali podpira oborožen odpor. Vsakdo ima pravico sodelovati ali izvajati neoborožene oblike odpore.

Varnostni sistem v ožjem smislu sestavljajo državni organi in službe; ki zagotavljajo varnost s preprečevanjem in odpravljanjem ogrožanja temeljnih vrednot določenih z ustavo in zakoni. Funkcije varnostnega sistema v ožjem smislu opravljajo Ministrstvo za notranje zadeve, varnostne in obveščevalne službe, nadzorni in inšpekcijski ter pravosodni organi. Za zagotavljanje varnosti je posebnega pomena opravljanje dejavnosti Ministrstva za notranje zadeve ter delo varnostnih in obveščevalnih služb.

1. Ministrstvo za notranje zadeve v varnostnem sistemu opravlja zadeve notranje varnosti (zadeve javne varnosti in upravne notranje zadeve).
2. Ministrstvo za notranje zadeve opravlja zadeve javne varnosti, ki se nanašajo na:
– varovanje življenja, osebne varnosti ljudi in premoženja;
– preprečevanje in odkrivanje delovanja terorističnih skupin, organizacij, in posameznikov;
– preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in drugih iskanih oseb in njihovo izročanje pristojnim organom;
– vzdrževanje javnega reda in miru;
– urejanje in nadzor prometa na javnih cestah;
– varovanje določenih oseb in objektov ter zbiranje podatkov in informacij o osebah, ki bi lahko ogrožale varnost določenih oseb, objektov in varnost države:
– varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole in opravljanje policijskih nalog, določenih v predpisih o tujcih.
3. Ministrstvo za notranje zadeve opravlja upravne notranje zadeve, ki se nanašajo na:
– interesna združevanja:
– zbiranja in javna zborovanja;
– osebne izkaznice;
– prijavo in odjavo prebivališča;
– matične knjige in osebna imena;
– registracijo vozil in opravljanje vozniških izpitov;
– državljanstvo;
– gibanje in prebivanje tujcev;
– potne listine;
– posest, nošenje in promet orožja in streliva;
– promet in prevoz eksplozivnih snovi ter prevoz drugih nevarnih snovi.
4. Ministrstvo za notranje zadeve v izrednem ali vojnem stanju opravlja naloge s svojega delovnega področja tako, da prilagaja svojo organiziranost, oblike in metode dela razmeram. Za delo v izrednem ali vojnem stanju se enote Ministrstva za notranje zadeve popolnjujejo tudi iz rezervne sestave in posebej usposabljajo.
5. Pri izvrševanju svojih nalog Ministrstvo za notranje zadeve dosledno upošteva načelo spoštovanja človekove fizične in informacijske zasebnosti, zakonitosti, uporabe najbolj humanega ukrepa, absolutne informacijske odprtosti do parlamentarnega nadzora nad njegovim delom.
6. Ministrstvo za notranje zadeve se vključuje v mednarodno policijsko skupnost preko Interpola, agencije Organizacije združenih narodov, raznih oblik sodelovanja v Svetu Evrope in – Evropske skupnosti ter z navezavo neposrednih odnosov s posameznimi državami, predvsem s sosednjimi državami, kjer krepi tudi medregijsko sodelovanje.

1. Z obveščevalno varnostno dejavnostjo se zagotavlja pristojnim organom nujne informacije ter analitične in operativne ocene, ki so potrebne za odločanje pri zagotavljanju varnosti Republike Slovenije, in sicer:
– informacije o prizadevanjih tujih držav, organizacij in skupin, ki so, usmerjene proti obstoju, varnosti in ustavni ureditvi Republike Slovenije; – informacije, ki imajo zunanjepolitični, varnostni, obrambni in gospodarski pomen za državo;
– informacije o delovanju terorističnih in organiziranih kriminalnih skupin in organizacij;
– informacije o osebah, ki bi lahko ogrožale varnost določenih oseb ali objektov.
2. Državni zbor določa strateške smeri dela in politično usmerja delovanje varnostno obveščevalnih služb v funkciji zagotavljanja suverenosti Republike Slovenije ter izvaja parlamentarni nadzor nad delovanjem teh služb. 3. Vlada na podlagi usmeritev Državnega zbora določa prednosti dela, usmerja in usklajuje delovanje služb, ki opravljajo obveščevalno varnostno dejavnost.

1. Zaščita in reševanje ljudi, materialnih in drugih dobrih je sistem organiziran predvsem za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki svojo dejavnost opravlja tudi v izrednem ali vojnem stanju.
2. Naloge sistema zaščite in reševanja so zlasti:
– raziskovanje vzrokov in ogroženosti zaradi naravnih in drugih nesreč ter odkrivanje, spremljanja in opozarjanje na nevarnosti;
– izvajanje priprav za zaščito in reševanje, predvsem preprečevanje ogroženosti in povečevanje možnosti zaščite in reševanja, načrtovanje zaščitnih ukrepov, izvajanje priprav zaščitno reševalnih sil, oblikovanje rezerv materialnih sredstev ter usposabljanje za zaščito in reševanje;
– neposredno izvajanje zaščite in reševanja v vseh razmerah ter preprečevanje sekundarnih posledic in verižnih nesreč;
– odpravljanje in sanacija posledic nesreč in vojnih dejstvovanj.
3. izvajalci teh nalog so predvsem državni organi, podjetja, zavodi in druge organizacije, ki se v svoji osnovni dejavnosti ukvarjajo z zaščito in reševanjem ali pa je njihova dejavnost kako drugače pomembna, za zaščito in reševanje. Splošne reševalne naloge in aktivnosti izvajajo zlasti operativni sestavi gasilske organizacije ter druge organizacije in društva, kot so organizacija
Rdečega križa in druge humanitarne organizacije, jamarska in gorska reševalna služba, potapljači in drugi ter neposredno državljani v okviru osebne in vzajemne samozaščite.
Za izvajanje zaščitnih in reševalnih nalog zlasti ob množičnih ali večjih nesrečah in v vojni, še na ravni države, v regijah in lokalnih skupnostih, po potrebi pa tudi v ožjih okoljih, organizirajo štabi in enote Civilne zaščite kot posebne, namenske sile za zaščito in reševanje. Štabi in enote Civilne zaščite se popolnjujejo na podlagi z zakonom določene dolžnosti državljanov. Zaščito in reševanje večjega obsega vodijo štabi za civilno zaščito: kot strokovno operativni organi.
Izvajalci v sistemu zaščite in reševanja opravljajo zaščitno in reševalno dejavnost v vojni po načelih mednarodnega prava in v skladu z Ženevskimi konvencijami ter drugimi sprejetimi mednarodnimi dogovori in akti.

1. Vzgoja in izobraževanje (ter usposabljanje) mladih za sodelovanje pri zagotavljanju lastne in skupne varnosti, ter razreševanje konfliktnih razmerij in odnosov z nenasilnimi sredstvi, poteka v okviru vsebine rednih vzgojno izobraževalnih, programov in ne posebnih predmetov.
2. Strokovni delavci vseh ravni strokovne izobrazbe, se praviloma usposabljajo za delo na področju obrambe, varnosti in zaščite z dopolnilnim usposabljanjem po končanem splošnem izobraževanju ustrezne smeri doma, po potrebi pa tudi v tujini. Za področje varnosti in notranjih zadev se izvaja izobraževanje tudi v posebnih šolah.
3. Usposabljanje državljanov za vojaško obrambo in varnost se izvaja na podlagi splošne vojaške dolžnosti z upoštevanjem ugovora vesti vojaški dolžnosti. Državljani, ki uveljavljajo ugovor vesti, sodelujejo pri obrambi države na drug način.
4. Usposabljanje za starešinske dolžnosti v stalni sestavi Slovenske vojske se izvaja po opravljenem ustreznem splošnem izobraževanju. V vojaških šolah ter z različnimi oblikami dopolnilnega vojaško strokovnega usposabljanja. Usposabljanje za starešinske dolžnosti v rezervni sestavi se izvaja med služenjem vojaškega roka in z nadaljnjim usposabljanjem na vojaških dolžnostih v vojni sestavi vojske.
5. Usposabljanje za opravljanje nalog na področju zaščite in reševanja se izvaja zlasti v okviru predpisanih programov v strokovnih in interesnih, organizacijah ter tudi v namenskih centrih ali šolah.
6. Za usposabljanje in izobraževanje, strokovnih kadrov obrambe, varnosti in zaščite bodo ministrstva vključila tudi domače raziskovalne in strokovne potenciale.

1. Vse dejavnosti obrambe, varnosti ter zaščite in reševanja, pomembne za nacionalno varnost, morajo biti med seboj usklajene in racionalne, tako po. smotru, kot po času, prostoru, sredstvih in načinu izvajanja. Usklajevanje se zagotavlja vertikalno in horizontalno.
2. Izhodišča in temeljne opredelitve sistema nacionalne varnosti ter nacionalne varnostne politike določa Državni zbor. V tem okviru Državni zbor odloča tudi o politiki, razvoju in drugih temeljnih vprašanjih obrambnega in varnostnega sistema ter sistema zaščite in reševanja. Državni zbor nadzoruje priprave in izvajanje obrambe, varnosti ter zaščite in reševanja v skladu z ustavo in zakoni neposredno in preko ustreznih delovnih teles. Državni zbor skrbi, da je zagotovljena učinkovita varnost, obramba in zaščita celotnega državnega ozemlja in akvatorija ter zračnega prostora v skladu z določili mednarodnega prava.
3. Državni zbor sprejema, nacionalne varnostne programe, s katerimi določa nosilce, ukrepe in aktivnosti za zagotavljanje čim višje stopnje varnosti.
4. Vrhovni poveljnik obrambnih sil je predsednik republike, ki svojo funkcijo uresničuje v skladu z ustavo in zakoni.
5. Vlada skrbi za enotnost in usklajenost priprav, delovanja in razvoja vseh varnostnih, obrambnih in zaščitnih sil z nacionalno varnostno politiko.
Vlada skrbi za priprave in izvajanje obrambe, varnostnega sistema ter zaščite in reševanja v skladu z odločitvami Državnega zbora, ustavo in zakoni in v ta namen imenuje Svet za nacionalno varnost kot posvetovalni in usklajevalni organ.

Državni zbor bo v tridesetih dneh po sprejemu te resolucije na podlagi 130. člena poslovnika Državnega zbora ustanovil posebno delovno telo, ki bo spremljalo uresničevanje te resolucije, sproti ocenjeval doseganje nacionalne varnosti in določil tudi izhodišča, ter temeljne. opredelitve na tistih področjih in sestavinah sistema nacionalne, varnosti ter nacionalne varnostne politike, ki v tej resoluciji niso zajete. Po potrebi bo dopolnil, tudi to resolucijo.