Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega člena 91. ustave Republike Slovenije izdajam
UKAZ
o razglasitvi zakona o lokalni samoupravi
Razglašam zakon o lokalni samoupravi, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 21. decembra 1993.
Št. 0100-157/93
Ljubljana, dne 29. decembra 1993.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
ZAKON O LOKALNI SAMOUPRAVI
1. poglavje
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon določa načela za ureditev lokalnih samoupravnih skupnosti.
2. člen
Občine so temeljne lokalne samoupravne skupnosti.
Občina v okviru ustave in zakonov samostojno ureja, in opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni.
Po predhodnem soglasju občine lahko država z zakonom prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.
3. člen
Občine se samostojno odločajo o povezovanju v širše lokalne samoupravne skupnosti, tudi v pokrajine.
Pokrajine urejajo in opravljajo lokalne zadeve širšega pomena, ki presegajo zmogljivosti občin.
Po predhodnem soglasju oziroma sporazumu s pokrajino lahko država z zakonom prenese na pokrajino opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.
4. člen
Mestna občina se ustanovi na območju mesta po postopku in ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
5. člen
Občine se na območjih, kjer živijo pripadniki madžarske in italijanske narodne skupnosti, oblikujejo tako, da je v njih zagotovljeno uresničevanje posebnih pravic narodnih skupnosti.
6. člen
Lokalne samoupravne skupnosti sodelujejo med seboj na načelih prostovoljnosti in solidarnosti, lahko združujejo v ta namen sredstva in oblikujejo skupne organe, organizacije in službe za opravljanje skupnih zadev.
Lokalne samoupravne skupnosti sodelujejo tudi z lokalnimi skupnostmi drugih držav ter z mednarodnimi organizacijami lokalnih skupnosti.
7. člen
Lokalne samoupravne skupnosti so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja.
8. člen
Lokalne samoupravne skupnosti se financirajo iz lastnih virov.
Občinam, ki zaradi slabše razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti izvajanja z zakonom določenih nalog, zagotovi potrebna dodatna sredstva država.
9. člen
Občina ima svoje ime, ki ga določi zakon. Zakon določi tudi sedež občine.
10. člen
Lokalne samoupravne skupnosti imajo pravico do uporabe lastnega grba in zastave. Grb in zastava se morata razlikovati od grbov in zastav drugih lokalnih samoupravnih skupnosti.
Lokalne samoupravne skupnosti uporabljajo pečat, ki mora vsebovati označbo in ime lokalne samoupravne skupnosti.
11. člen
Osebe, ki imajo na območju lokalne samoupravne skupnosti stalno prebivališče, so člani lokalne samoupravne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: občani).
Občani v lokalnih samoupravnih skupnostih odločajo o zadevah lokalne samouprave preko svetov, sestavljenih iz članov, ki jih volijo svobodno in tajno na podlagi neposredne, enake in splošne volilne pravice.
Občani v lokalnih samoupravnih skupnostih odločajo o zadevah lokalne samouprave tudi neposredno – na svojih zborih, z referendumom in preko ljudske iniciative.
II. poglavje
OBMOČJE IN DELI OBČINE
12. člen
Območje občine obsega območje naselja ali več naselij, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev.
13. člen
Območje občine se oblikuje tako, da občina lahko izpolnjuje večino naslednjih funkcij:
– osnovno preskrbo ž življenjskimi potrebščinami;
– dostopnost do primarne zdravniške in socialne oskrbe;
– osnovno šolo;
– osnovno komunalno opremljenost in s tem povezane lokalne javne službe;
– osnovne prometne in PTT storitve;
– prostore za izvajanje lokalnih, upravnih, društvenih in političnih dejavnosti;
– osnovne pogoje za športno in kulturno dejavnost;
– dostopnost do bančnih in finančnih storitev;
– informacijsko-dokumentacijsko dejavnost;
– požarno varnost;
– civilno zaščito.
14. člen
Državni zbor določi območje občine z zakonom v skladu z izraženo voljo polnoletnih prebivalcev, ki so glasovali na referendumu.
Pred določitvijo območja občine še z referendumom ugotovi volja polnoletnih prebivalcev določenih krajevnih skupnosti oziroma naselij o vključitvi v določeno občino.
Državni zbor lahko izjemoma sprejme popravke meja občine v primerih, ko ugotovi, da so si referendumske odločitve v nasprotju.
Pri določanju območja občine je praviloma treba upoštevati meje katastrskih občin in krajevnih skupnosti, tako da meje občine ne sekajo meja katastrskih občin in krajevnih skupnosti.
Del občine se lahko izloči iz občine in priključi k drugi občini, če se na referendumu za to odloči večina prebivalcev dela občine, ki se želi izločiti in večina prebivalcev občine, h kateri se ta del občine želi priključiti. Takšno odločitev z zakonom potrdi Državni zbor.
15. člen
Dvoje ali več občin se lahko združi v eno občino, če se na referendumu izreče za združitev večina polnoletnih prebivalcev vsake občine.
Občina se lahko razdeli na dvoje ali več občin, če je vsaka od novih občin sposobna zadovoljevati potrebe svojih prebivalcev.
Občina se lahko razdeli na dvoje ali več občin, če se je na referendumu večina polnoletnih prebivalcev v posameznem delu občine odločila za predlagano delitev. Pred združitvijo ali razdelitvijo občin mora vsaka občina izdelati premoženjsko, delitveno in kadrovsko bilanco.
Združevanje ali razdelitev občin z zakonom potrdi Državni zbor.
16. člen
Na območju mesta se zaradi enotnega prostorskega in urbanističnega urejanja, zadovoljevanja komunalnih potreb in planiranja razvoja ustanovi mestna občina.
Na mestno občino država lahko prenese opravljanje določenih nalog iz svoje pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mesta. Mesto lahko dobi status mestne občine, če ima najmanj 10.000 prebivalcev in je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega gravitacijskega območja.
Izjemoma lahko pridobi status mestne občine mesto iz zgodovinskih razlogov.
O zahtevi mesta, da dobi status mestne občine, odloči Državni zbor. Z zakonom se določijo ime in meje mestne občine.
17. člen
Območje občine je lahko v naravi označeno z ustreznimi prometnimi in neprometnimi znaki.
18. člen
Območje občine je lahko v skladu s statutom občine razdeljeno na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti, če je to utemeljeno s prostorskimi, zgodovinskimi, upravno-gospodarskimi ali kulturnimi razlogi in če je to v interesu prebivalcev dela občine.
Interes prebivalcev za četrtne skupnosti se ugotovi na zborih krajanov.
V krajevni, vaški ali četrtni skupnosti se lahko v skladu s statutom občine in z zagotovitvijo finančnih sredstev opravlja del nalog, ki jih ima po tem zakonu občina.
19. člen
Statut občine podrobneje določa naloge, ki jih ožji deli občine opravljajo samostojno, način njihovega financiranja, načela za organiziranost in delovanje njihovih organov ter njihov pravni status.
III. poglavje
NALOGE OBČINE
20. člen
Občina lahko v skladu z zakoni poseduje, pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja, ustanavlja in vodi javna in druga podjetja ter v okviru sistema javnih financ določa svoj proračun.
21. člen
Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom.
Občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja zlasti naslednje naloge:
– upravlja občinsko premoženje;
– omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine;
– ustvarja pogoje za gradnjo stanovanj in skrbi za povečanje najemnega socialnega sklada stanovanj;
– v okviru svojih pristojnosti ureja, upravlja in skrbi, za lokalne javne službe;
– pospešuje službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele;
– skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja;
– ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne objekte;
– pospešuje vzgojno izobraževalno, informacijsko, dokumentacijsko, društveno, turistično, kulturno in drugo, dejavnost na svojem območju;
– pospešuje razvoj športa in rekreacije;
– gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti, rekreacijske in druge javne površine;
– opravlja nadzorstvo nad krajevnimi prireditvami;
– organizira komunalno-redarstveno službo in skrbi za red v občini;
– skrbi za požarno varnost in organizira reševalno pomoč;
– zagotavlja izvensodno poravnavo sporov;
– organizira pomoč in reševanje za primere elementarnih in drugih nesreč;
– organizira opravljanje pokopališke in pogrebne službe;
– določa prekrške in denarne kazni za prekrške, s katerimi se kršijo predpisi občine;
– sprejema statut občine in druge splošne akte;
– organizira občinsko upravo;
– ureja druge lokalne zadeve javnega pomena.
22. člen
Poleg lokalnih zadev javnega pomena mestna občina opravlja še naloge, ki se nanašajo na razvoj mesta. Mestna občina zlasti:
– skrbi za smotrn razvoj na območju mesta kot celote;
– skrbi za mestne prometne naprave in mestne javne zgradbe:
– določa namembnost mestnega prostora in usklajuje rabo prostora z mejnimi občinami;
– urejuje mestni promet;
– zagotavlja delovanje informacijsko-dokumentacijskih, kulturnih, znanstvenih, socialnih, varstvenih in zdravstvenih ustanov, ki imajo pomen za širšo lokalno skupnost ali za republiko;
– zagotavlja varstvo naravnih in kulturnih spomenikov na območju mesta, ki so lokalnega pomena;
– določa posebne davke v skladu z zakonom za opravljanje funkcij mesta;
– ustanavlja službe za širše območje na področju vzgoje, izobraževanja, poklicnega usposabljanja, socialnega skrbstva in otroškega varstva ter druge službe javnega pomena.
23. člen
Mestna občina, ki je povezana v pokrajino, lahko opravlja upravne funkcije pokrajine, če tako odločijo občine.
24. člen
Po predhodnem soglasju z občino lahko država z zakonom prenese na občino izvajanje posameznih nalog iz državne pristojnosti.
Za prenesene naloge zagotavlja država občini tudi ustrezna sredstva za njihovo opravljanje.
25. člen
Občina lahko sproži spor pred arbitražo glede višine sredstev iz prejšnjega člena.
Arbitražo sestavlja enako število predstavnikov občine in vlade.
Če spora ni mogoče rešiti na način iz prejšnjega odstavka, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.
Za postopek pred arbitražo veljajo splošni procesni predpisi.
26. člen
Kadar je izražen poseben interes države za ohranitev in razvoj posameznih območij – gorska, obmejna, narodnostno mešana, ekološko degradirana in razvojno šibka območja – se lahko z zakonom občinam na teh območjih podeli poseben status.
Pogoje za pridobitev posebnega statusa določi zakon.
27. člen
Občine s posebnim statusom opravljajo poleg funkcij občine tudi druge funkcije, določene z zakonom.
Država zagotavlja posebna sredstva za razvoj občin s posebnim statusom.
IV. poglavje
ORGANI OBČINE
28. člen
Organi občine so občinski svet, župan ter po potrebi eden ali več občinskih odborov in nadzorni odbor.
29. člen
Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine. V okviru svojih pristojnosti občinski svet:
– sprejema statut občine;
– sprejema odloke in druge občinske akte;
– sprejema prostorske in druge plane razvoja občine;
– sprejema občinski proračun in zaključni račun;
– daje soglasje k prenosu nalog iz državne pristojnosti na občino;
– voli in razrešuje enega ali več podžupanov;
– voli in razrešuje člane občinskih odborov;
– nadzoruje delo odborov, župana, podžupana in občinske uprave;
– daje mnenje k imenovanju predstojnikov republiških organov, pristojnih za občino;
– odloča o pridobitvi in odtujitvi premičnin in nepremičnin;
– odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut občine;
Občinski svet odloča tudi o na občino z zakonom prenesenih zadevah iz državne pristojnosti, če zakon ne določa, da o teh zadevah odloča drug občinski organ.
30. člen
Občinski svet lahko ustanovi občinski odbor. Člane občinskega odbora izvoli občinski svet izmed svojih članov in občanov.
Občinski svet lahko poveri občinskemu odboru posamezne zadeve iz svoje pristojnosti. Odločitev o tem sprejme svet z dvotretjinsko večino navzočih članov.
31. člen
Občinski odbor kot izvršilni organ občinskega sveta lahko:
– predlaga občinskemu svetli sprejem odločitve iz njegove pristojnosti;
– nadzoruje in usmerja delo občinske uprave;
– nadzoruje delovanje občinskih javnih služb;
– sprejema pravilnike in druge akte iz svoje pristojnosti.
32. člen
Nadzorni odbor:
– opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine;
– nadzoruje namenskost in smotrnost porabe proračunskih sredstev;
– nadzoruje finančno poslovanje uporabnikov proračunskih sredstev.
Člane nadzornega odbora imenuje občinski svet. Člani nadzornega odbora ne morejo biti člani občinskega sveta, občinski uradniki in drugi javni uslužbenci ter člani poslovodstev organizacij, ki so uporabniki proračunskih sredstev.
33. člen
Župan predstavlja in zastopa občino.
Župan skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev občinskega sveta in občinskih odborov.
Občinski svet ali zbor občanov lahko odloči, da bo določene naloge iz pristojnosti občinskega sveta opravljal župan.
Župan mora zadržati izvajanje nezakonite odločitve občinskega sveta ali občinskega odbora.
Župan mora navesti razloge za zadržanje odločitve iz prejšnjega odstavka na seji organa, ki je sprejel odločitev.
Če se odločitev sveta oziroma odbora nanaša na zadevo, ki je bila z zakonom poverjena občini, mora župan opozoriti pristojno ministrstvo na nezakonitost oziroma neprimernost take odločitve.
34. člen
V primeru razmer, v katerih bi bilo lahko v večjem obsegu ogroženo življenje in premoženje občanov, občinski svet pa se ne more pravočasno sestati, lahko župan sprejme začasne nujne ukrepe. Te mora predložiti v potrditev občinskemu svetu takoj, ko se ta lahko sestane.
35. člen
Občinski svet sprejema odločitve na svoji seji z večino glasov navzočih članov. Svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzočih najmanj polovica članov.
36. člen
Občinski svet ureja svoje delo s poslovnikom, ki ga sprejema z dvotretjinsko večino navzočih članov.
V statutu občine se določi način zagotavljanja javnosti dela organov občine.
37. člen
Občinski svet se voli na podlagi splošne in enake volilne pravice z neposrednim in tajnim glasovanjem. Volilno pravico imajo državljani, ki imajo v občini stalno prebivališče.
Podrobneje se volitve v občinski svet uredijo v posebnem zakonu.
38. člen
Občinski svet šteje od 7 do 45 članov.
39. člen
Na narodnostno mešanih območjih, določenih z zakonom, kjer živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, imata narodni skupnosti v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika. S statutom občine se določi neposredna zastopanost narodnih skupnosti tudi v drugih organih občine.
V okviru svojih pristojnosti občine s posebnimi akti urejajo vprašanja, ki zadevajo uresničevanje pravic ter financiranje narodnih skupnosti.
K predpisom iz prejšnjega odstavka daje soglasje Svet narodne skupnosti prek predstavnikov narodnih skupnosti v občinskih svetih. Kadar organi občine odločajo o drugih vprašanjih, ki se nanašajo na uresničevanje posebnih pravic narodnih skupnosti, morajo predhodno pridobiti mnenje samoupravne narodne skupnosti.
V narodnostno mešanih občinah se ustanovi komisija za narodnostna vprašanja. V sestavi komisije imajo pripadniki narodne skupnosti polovico članov oziroma članic.
Na območjih, kjer živi avtohtono naseljena romska skupnost, imajo Romi v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika.
40. člen
Kadar so v občini pripadniki slovenskega naroda v manjšini, se za njih smiselno uporabljajo določbe tega zakona o zastopanosti italijanske in madžarske narodne skupnosti v občinskih organih.
41. člen
Člani občinskega sveta se volijo za štiri leta. Mandatna doba članov občinskega sveta se začne s potekom mandatne dobe prejšnjih članov sveta, traja pa do prve seje novo izvoljenega sveta.
42. člen
Župana volijo državljani, ki imajo v občini stalno prebivališče, na neposrednih tajnih volitvah.
43. 'člen
Na predlog najmanj četrtine svojih članov lahko občinski svet izreče nezaupnico občinskemu odboru. Nezaupnico lahko izreče le tako, da obenem z večino glasov vseh članov sveta izvoli nov odbor.
44. člen
Neposredne oblike sodelovanja, občanov pri odločanju v občini so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.
45. člen
Zbor občanov se lahko skliče za vso občino ali za njen posamezen del. Skliče ga župan na lastno pobudo, na pobudo sveta ali na zahtevo petih odstotkov volivcev v občini oziroma v njenem delu, ki ga določi statut.
46. člen
Občinski svet lahko o kakšnem svojem aktu ali drugi odločitvi razpiše referendum na lastno pobudo, mora pa ga razpisati, če to zahteva najmanj deset odstotkov volivcev v občini.
Pravico glasovati na referendumu imajo vsi občani, ki imajo pravico voliti člane občinskega sveta. Odločitev na referendumu je sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali.
Podrobneje določi način glasovanja na referendumu statut občine v skladu z zakonom.
Občinski svet določi rok za razpis referenduma na podlagi zakona.
47. člen
Občinski svet oziroma župan lahko razpišeta svetovalni, referendum o posameznih vprašanjih posebnega pomena iz občinske pristojnosti, da se ugotovi volja občanov.
Svetovalni referendum ne zavezuje občinskih organov.
Referendum se razpiše za vso občino ali za njen del. Statut občine lahko določi, da se referendum razpiše tudi na zahtevo določenega števila volivcev, ki ga predpiše statut.
48. člen
Najmanj pet odstotkov volivcev v občini lahko zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oziroma drugih občinskih organov.
Organ, na katerega je naslovljena zadeva iz prvega odstavka, je dolžan v roku, ki ga določi statut občine, najkasneje pa v treh mesecih odločiti o zahtevi.
V. poglavje
OBČINSKA UPRAVA
49. člen
Organizacijo in delovno področje občinske uprave določi občinski svet na predlog župana.
Občinsko upravo praviloma vodi župan. Občinsko upravo lahko vodi tajnik, ki ga imenuje občinski svet na predlog župana.
Manjše občine imajo lahko skupno občinsko upravo.
50. člen
Občinski svet določa načrt delovnih mest v občinski upravi na predlog župana.
Položaj zaposlenih v občinski upravi ureja zakon.
VI. poglavje
PREMOŽENJE IN FINANCIRANJE OBČINE
51. člen
Premoženje občine sestavljajo nepremične in premične stvari v lasti občine, denarna sredstva in pravice.
Občina mora s premoženjem gospodariti kot dober gospodar.
Odsvojitev delov premoženja občine je dopustna le proti plačilu, ki postane del premoženja občine, razen če se del premoženja podari za humanitarne, znanstvenoraziskovalne, izobraževalne ali druge tovrstne namene. Odločitev o odsvojitvi delov premoženja občine sprejme občinski svet.
Odsvojitev nepremičnin je možna, kadar se zanjo opredeli dve tretjini članov občinskega sveta.
Vrednost premoženja izkazuje občina v premoženjski bilanci v skladu z zakonom.
52. člen
Lokalne zadeve javnega pomena financira občina iz lastnih virov, sredstev države in iz zadolžitve. Lastni viri občine so:
1. davki in druge dajatve,
2. dohodki od njenega premoženja.
Država zagotavlja občinam finančno izravnavo v takšni višini, da bo javna poraba na prebivalca v vsaki občini dosegla v povprečju najmanj 90 odstotkov poprečne porabe na prebivalca v občinah v Republiki Sloveniji.
53. člen
Za financiranje lokalnih zadev javnega pomena pripadajo občini naslednji prihodki:
1. davek od premoženja,
2. davek na dediščine in darila,
3. davek na dobitke od iger na srečo,
4. davek na promet nepremičnin,
5. drugi davki, določeni z zakonom.
Občina lahko predpisuje davke iz prejšnjega odstavka pod pogoji, ki jih določa zakon.
Za financiranje lokalnih zadev javnega pomena pripadajo občini tudi prihodki iz dohodnine.
Razmerje za razporeditev prihodkov iz prejšnjega odstavka se določi s posebnim aktom Državnega zbora.
54. člen
Dohodki od premoženja občine so zlasti:
1. dohodki od zakupnin in najemnin za zemljišča in objekte, ki so občinska lastnina,
2. dohodki od vlaganj kapitala,
3. dohodki od vrednostnih papirjev in drugih pravic, ki jih je občina kupila,
4. dohodki od rent. dobička javnih podjetij in koncesij.
55. člen
Občina se lahko zadolži pod pogoji, določenimi z zakonom.
56. člen
Država je dolžna zagotoviti občini dodatna sredstva:
– do opravljanje nujnih nalog občine;
– za financiranje nalog, ki jih prenese v opravljanje občini;
– za sofinanciranje lokalnih zadev javnega pomena, kadar ima poseben interes za njen razvoj;
– izravnavo z investicijskim vložkom v skladu s programom v občinah z najnižjim komunalnim standardom.
Z državnim proračunom se za posamezno proračunsko obdobje ob upoštevanju čimbolj enakomernega regionalnega razvoja določi višina finančnih sredstev, ki se dodelijo posamezni občini zaradi nemotenega izvajanja lokalnih zadev javnega pomena iz tretje alinee prvega odstavka tega člena.
Višina sredstev iz drugega odstavka tega člena se za posamezno občino določi zlasti glede na:
– število prebivalstva in poseljenost občine,
– geografske značilnosti,
– status občine z vidika posebnih interesov države za njen razvoj.
57. člen
Prihodki in izdatki za posamezne namene financiranja javne porabe občine morajo biti zajeti v proračunu občine, ki ga ta sprejme v skladu z zakonom.
Občina lahko razpolaga samo s tistimi dohodki, ki so bili vplačani v proračun do konca proračunskega leta.
Za izdatke, ki v tekočem letu niso predvideni v proračunu občine, je potrebno pridobiti predhodno soglasje občinskega sveta. Občinski proračun se sprejme za proračunsko leto, ki se začne in konča hkrati s proračunskim letom za državni proračun.
Če občinski proračun ni pravočasno sprejet, se javna poraba občine začasno financira po proračunu za prejšnje leta.
58. člen
Državni zbor lahko razpusti občinski svet in razpiše predčasne volitve:
– če občinski svet v letu, za katero ni bil sprejet proračun, tudi za prihodnje leto ne sprejme proračuna, ki bi lahko začel veljati ob začetku leta, ali
– če se po najmanj trikratnemu sklicu občinskega sveta v obdobju šestih mesecev občinski svet ne sestane na sklepčni seji.
59. člen
Računsko sodišče preverja poslovanje samoupravne lokalne skupnosti ter pravnih oseb, ki jih ustanovi samoupravna lokalna skupnost ali je njihov lastnik.
Porabo sredstev iz prvega odstavka 55. člena in prvega ter drugega odstavka 56. člena nadzoruje tudi ministrstvo, pristojno za finance.
60. člen
O načinu financiranja nalog pokrajine odločajo občine, ki so jo ustanovile, razen za prenesene pristojnosti, za katere zagotavlja sredstva država.
VII. poglavje
OBČINSKE JAVNE SLUŽBE
61. člen
Občina zagotavlja opravljanje javnih služb, ki jih sama določi in javnih služb, za katere je tako določeno z zakonom (lokalne javne službe).
Opravljanje lokalnih javnih služb zagotavlja občina:
– neposredno v okviru občinskih služb (občinske uprave);
– z ustanavljanjem javnih gospodarskih in drugih javnih zavodov ter javnih gospodarskih služb;
– z dajanjem koncesij;
– z vlaganjem lastnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega prava.
62. člen
Način in pogoje opravljanja lokalnih javnih služb predpiše občina, če zakon ne določa drugače.
63. člen
Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi za pokrajino, uredijo pa se v sporazumu o povezovanju, če za posamezna vprašanja poseben zakon ne določa drugače.
VIII. poglavje
SPLOŠNI IN POSAMIČNI AKTI OBČINE
64. člen
Občina sprejme svoj statut.
Statut občine določa temeljna načela za organizacijo in delovanje občine, oblikovanje in pristojnosti občinskih organov, organizacijo občinske uprave in javnih služb, način sodelovanja občanov pri sprejemanju odločitev v občini in druga vprašanja skupnega pomena v občini, ki jih določa zakon.
Statut sprejme svet z dvotretjinsko večino vseh članov. Če statut ni sprejet, se najprej v tridesetih dneh, najkasneje pa v šestdesetih dneh ponovno odloča o njegovem sprejemu.
65. člen
Občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti z odloki, odredbami, pravilniki in navodili.
Zadeve iz prenesene pristojnosti ureja občina z odloki in drugimi predpisi, določenimi z zakoni.
66. člen
Statut in drugi predpiši občine morajo biti objavljeni, veljati pa začnejo petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno.
Statut in drugi predpisi občine se objavijo v uradnem glasilu.
67. člen
Občina odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz prenesene pristojnosti, lastne pristojnosti in na podlagi javnih pooblastil.
Posamični akti organov občine in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.
68. člen
Organi občine in nosilci javnih pooblastil odločajo v upravnih stvareh in o drugih pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij v upravnem postopku.
O pritožbah zoper posamične akte izdane v upravnih stvareh iz prenesene pristojnosti in na podlagi javnih pooblastil, odloča pristojni državni organ, ki ga določa zakon.
69. člen
O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine odloča v upravnem sporu pristojno sodišče.
70. člen
Materialni akti in akti poslovanja občine morajo temeljiti na zakonu in drugem zakonitem predpisu.
71. člen
Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi za splošne in posamične akte pokrajine in drugih oblik povezovanja lokalnih skupnosti, če za prenesene naloge in za izvrševanje javnih pooblastil s posebnim zakonom ni določeno drugače.
IX. poglavje
POKRAJINA
72. člen
Zaradi urejanja in opravljanja lokalnih zadev širšega pomena se občine lahko povezujejo v pokrajine.
Pokrajina se ustanovi na širšem geografsko zaokroženem območju, na katerem se odvija pomemben del družbenih, gospodarskih in kulturnih odnosov tam živečega prebivalstva in na katerem je – glede na površino ozemlja, število prebivalstva ter obstoječih in potencialnih, gospodarskih zmogljivosti mogoče planirati razvoj, ki bo pospeševal gospodarsko, kulturno in socialno ravnotežje v pokrajini in v državi.
V območje pokrajine so vključena celotna območja posameznih občin.
Narodnostno mešane občine in občine, ki so zainteresirane za povezavo med njimi, se povezujejo v pokrajino, kjer se rešujejo širša vprašanja, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja narodnih skupnosti.
Pokrajina je oseba javnega prava.
73. člen
Pokrajina se ustanovi z zakonom na podlagi odločitve občinskih svetov. O odločitvi občinskega sveta se v občini izvede referendum.
Občina lahko izstopi iz pokrajine z odločitvijo sveta občine. O odločitvi sveta občine, se v občini lahko izvede referendum. Sklep o izstopu mora biti sprejet najkasneje šest mesecev pred zaključkom proračunskega leta. Pred začetkom postopka za izstop občine iz pokrajine morata pokrajina in občina izdelati premoženjsko, delitveno in kadrovsko bilanco. Glede postopka izstopa se smiselno uporabljajo določbe o ustanovitvi pokrajine.
Pokrajina opravlja lokalne naloge širšega pomena, ki se nanašajo na komunalni, gospodarski, kulturni in socialni razvoj svojega območja, na zadovoljevanje skupnih potreb prebivalstva in gospodarstva na tem območju, na krepitev lokalne samouprave v občinah in na izravnavo njihovega razvoja.
S statutom pokrajine občine opredelijo lokalne zadeve širšega pomena, ki jih pokrajina opravlja v svoji pristojnosti, organe pokrajine in način njenega financiranja.
Za prenesene lokalne zadeve širšega pomena, za katere je tako določeno v statutu pokrajine, lahko občine dajejo soglasje pri urejanju teh zadev.
74. člen
Pokrajina v skladu s 73. členom zakona na podlagi svojih programov zlasti:
– skrbi za graditev in vzdrževanje komunalnih, energetskih, prometnih in drugih infrastrukturnih objektov ter za funkcioniranje ustreznih dejavnosti širšega pomena;
– skrbi za graditev in vzdrževanje objektov in za funkcioniranje služb na področju družbenih dejavnosti (šolstvo, kultura, zdravstvo, socialno varstvo, itd.), ki so pomembne za razvoj regije in niso del obveznih nalog republike na teh področjih;
– skrbi za odstranjevanje komunalnih in drugih odpadkov, za kontrolo in urejanje odplak in za druge oblike varstva okolja z napravami regionalnih zmogljivosti;
– pospešuje razvoj gospodarstva, zlasti pa kmetijstva, obrti in turizma na svojem območju;
– organizira in vzdržuje dejavnosti, službe in naprave, s katerimi lahko zagotavljajo pomoč občinam pri opravljanju njihovih nalog in pomoč pri krepitvi lokalne samouprave v občinah.
75. člen
Prenesene zadeve iz državne pristojnosti ureja in opravlja pokrajina kot svoje izvirne pristojnosti, če ji država za to zagotovi sredstva.
76. člen
Pri prenosu pristojnosti iz prejšnjega člena je potrebno upoštevati naslednja načela in merila:
– da se zagotavlja ustrezen in enakomeren gospodarski, kulturni in socialni razvoj pokrajin;
– da se upoštevajo interesi države v odnosu do pokrajin in v razmerju do občin;
– da država omogoča večjo dostopnost ter decentralizacijo upravnega odločanja in zagotavlja učinkovitost upravnega delovanja.
77. člen
Država lahko z zakonom prenese določene zadeve v izvirno pristojnost pokrajine, predvsem s področij:
– varstva okolja (varstvo tal, zraka, vodni viri, morje, odlagališča odpadkov, hidrogeološko varstvo, odpadne vode in drugo);
– urejanja prostora, (prostorsko urejevalska dokumentacija regionalnih in nižjih ravni);
– naravnih vrednot in kulturne dediščine;
– uveljavljanja pravic in položaja narodnih skupnosti;
– socialne politike;
– prometa in zvez (ceste, železnice, prevozi, telekomunikacije in drugo);
– oskrbe z energijo;
– služb za širše območje na področju zdravstva, socialnega varstva, šolstva in poklicnega usposabljanja;
– kmetijstva in ribolova;
– preskrbe, turizma in gostinstva.
78. člen
Na področjih iz prejšnjega člena pokrajina v okviru načel, ki jih določa zakon, ta področja ureja, opravlja upravne naloge ter izdaja konkretne upravne akte.
79. člen
Pokrajine sodelujejo tudi pri predlaganju in izvrševanju drugih zadev iz državne pristojnosti, tako da jo republika pooblasti za izdajanje posameznih predpisov.
80. člen
Država lahko z zakonom poveri pokrajini izvrševanje posameznih zadev iz državne pristojnosti.
Zadeve iz prejšnjega odstavka pokrajina opravlja kot državne zadeve po navodilih in s sredstvi države.
81. člen
Organi pokrajine so pokrajinski svet, predsednik in po potrebi pokrajinski odbori.
82. člen
Pokrajinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti pokrajine.
83. člen
Vsaka občina ima v pokrajinskem svetu enako število predstavnikov.
Predstavnike občin v pokrajinskem svetu izvolijo sveti občin.
Na narodnostno mešanih območjih, določenih z zakonom, kjer živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, imata narodni skupnosti v pokrajinskem svetu najmanj po enega predstavnika.
84. člen
Predsednik predstavlja in zastopa pokrajino. Predsednika izvoli pokrajinski svet izmed svojih članov.
Predsednik skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev pokrajinskega sveta in pokrajinskih odborov.
85. člen
V pokrajini, ki zajema narodnostno mešane občine, se smiselno uporabljajo določbe 39. člena tega zakona.
86. člen
Občine se zaradi urejanja in opravljanja lokalnih zadev širšega pomena lahko povezujejo tudi v skupnosti ali zveze dveh ali več občin.
Način povezovanja ter. položaj teh skupnosti določijo statuti občin, ki se povezujejo v skupnost ali zvezo občin.
87. člen
Določbe tega poglavja se uporabljajo, kolikor občine, ki ustanovijo širšo lokalno skupnost, ne odločijo drugače.
X. poglavje
NADZOR DRŽAVNIH ORGANOV
88. člen
Državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov občin.
V zadevah, ki jih na občine prenese država, pa opravljajo državni organi tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.
Državni nadzor nad delom organa lokalnih skupnosti izvršujejo vlada in ministrstva.
89. člen
Župan mora odloke, s katerimi občina ureja zadeve iz prenesene pristojnosti države brez odlašanja, najpozneje pa hkrati z objavo, predložiti vladi oziroma ustreznemu ministrstvu.
Vlada oziroma ministrstvo odloke, za katere meni, da so nezakoniti, lahko zadrži glede izvrševanja in jih predloži Ustavnemu sodišču.
90. člen
Če občina ne izvaja prenesenih nalog ali nalog na podlagi javnih pooblastil ji pristojno ministrstvo naloži izpolnitev naloge z odločbo.
Če občina z odločbo v določenem roku ne izpolni naloge, sprejme ministrstvo potrebne ukrepe na stroške občine.
XI. poglavje
VARSTVO LOKALNE SAMOUPRAVE IN PRAVIC POSAMEZNIKOV TER ORGANIZACIJ
91. člen
Občina oziroma pokrajina lahko vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov države pri Ustavnem sodišču, s katerimi se posega v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti.
92. člen
Občina oziroma pokrajina lahko v upravnem sporu spodbija konkretne upravne akte in ukrepe, s katerimi državni organi izvršujejo oblastni nadzor.
93. člen
Občina oziroma pokrajina ima v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni.
94. člen
Državni zbor mora pred izdajo zakonov in drugih predpisov, ki se v skladu z ustavo tičejo koristi občin in pokrajin, pridobiti njihovo mnenje. Če se predpis nanaša na posamezne občine oziroma pokrajine in posega v njihove koristi, mora izdajatelj predpisa pred njegovo izdajo seznaniti prizadeto občino oziroma pokrajino o namenu takšnega urejanja.
XII. poglavje
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
95. člen
V delih občin, kjer se državljani na zborih krajanov v krajevnih skupnostih, skladno z zakonom o referendumu za ustanovitev občin odločijo, da bodo izvedli referendume o oblikovanju novih občin do 31. marca 1994, se izvedejo volitve do 30. junija 1994. V drugih občinah se izvedejo volitve aprila 1994, referendumi o oblikovanju novih občin pa najkasneje do 31. decembra 1995.
Do sprejetja nove sistemske zakonodaje za financiranje občin pripada novo oblikovanim občinam delež javne porabe po sprejetem letnem proračunu preračunano na prebivalca, pri čemer se začete naložbe nadaljujejo po sprejetem programu za tekoče leto. Država zagotavlja takojšnje in redno financiranje novo nastali občini.
96. člen
V posameznih delih občine občani na svojih zborih oblikujejo zahteve po ustanovitvi svoje občine.
Zbore občanov skliče za območja sedanjih krajevnih skupnosti oziroma dele občine predsednik občinske skupščine oziroma župan.
V morebitnih sporih med posameznimi deli občine glede ustanovitve samostojnih občin posreduje arbitraža, ki jo sestavljajo predstavniki sprtih strani ter predstavniki vlade.
97. člen
Območja mestnih četrti določijo polnoletni prebivalci z referendumom.
98. člen
Državni zbor sprejme zakon o ustanovitvi in mejah novih občin v treh mesecih po izvedenih referendumih o ustanovitvi občin.
99. člen
Nove občine morajo v treh mesecih po uveljavitvi zakona iz prejšnjega člena izvoliti občinski oziroma mestni svet. Ta pripravi in sprejme statut in druge akte potrebne za prevzem funkcij po tem zakonu v treh mesecih po konstituiranju sveta.
Za volitve in sklice prvih sej občinskih oziroma mestnih svetov se uporabljajo določbe Zakona o lokalnih volitvah.
100. člen
Občinski sveti morajo v šestih mesecih po prevzemu funkcij po prejšnjem členu urediti medsebojna premoženjskopravna razmerja.
Osnova za delitev premoženja je zlasti:
– število prebivalstva;
– udeležba posameznih delov občine v zagotavljanju premoženja občine;
– lastna udeležba posameznih delov občine pri izgradnji ali oblikovanju premoženja v občini;
– obstoječa bremena občin ter terjatve, ki bodo dospevale v naslednjih letih.
Če pride do spora glede delitve premoženja sprte strani oblikujejo arbitražo, v kateri sodeluje predstavnik vlade, ter enako število predstavnikov sprtih strani.
Če spora ni mogoče rešiti na način iz prejšnjega odstavka, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.
101. člen
Delavci občinskih upravnih organov, razen delavcev, ki opravljajo državne funkcije, ki jih prevzame država in tajniki ter drugi zaposleni v organih krajevnih skupnosti imajo ob reorganizaciji lokalnih skupnosti po tem zakonu pravice, ki jih zakon zagotavlja delavcem v državnih organih za primer reorganizacije ali spremenjenih pristojnosti upravnih organov.
102. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi, v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 020-01/90-4/24
Ljubljana, dne 21. decembra 1993.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
mag. Herman Rigelnik l. r.
