Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
UKAZ
o razglasitvi zakona o davku od dobička pravnih oseb
Razglašam zakon o davku od dobička pravnih oseb, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 22. decembra 1993.
Št. 0100-162/93
Ljubljana, dne 30. decembra 1993.
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
ZAKON
O DAVKU OD DOBIČKA PRAVNIH OSEB
I. SPLOŠNA DOLOČBA
1. člen
S tem zakonom se uvaja obveznost plačevanja davka, od dobička pravnih oseb (v nadaljnjem besedilu: davek).
II. DAVČNI ZAVEZANCI
2. člen
Zavezanec za davek je pravna oseba, ki dosega dobiček, ž opravljanjem dejavnosti in ima sedež na območju Republike Slovenije – rezident Republike Slovenije – (v nadaljnjem besedilu: davčni zavezanec).
3. člen
Davčni zavezanec je tudi pravna oseba, ki nima sedeža na območju Republike Slovenije (oseba, ki ni rezident Republike Slovenije) za dobiček, ki ga doseže s trajnim opravljanjem dejavnosti na območju Republike Slovenije.
Davčni zavezanec je tudi predstavništvo tuje osebe za agencijske posle v zračnem in drugem prometu, ki dosega prihodke s prodajo lastnih prevoznih listin na območju Republike Slovenije.
4. člen
Za trajno opravljanje dejavnosti se šteje tudi, če davčni zavezanec iz prvega odstavka prejšnjega člena posluje v Republiki Sloveniji preko stalne poslovne enote ali če imajo posredniki pooblastilo, da v njegovem imenu sklepajo pogodbe na območju Republike Slovenije, razen za nakup proizvodov ali storitev.
Stalna poslovna enota je stalno poslovno mesto, v katerem ali preko katerega davčni zavezanec iz prvega odstavka prejšnjega člena v celoti ali delno posluje na območju Republike Slovenije.
5. člen
Za stalno poslovno enoto iz prejšnjega člena se šteje zlasti: sedež uprave, podružnica, poslovalnica, tovarna, delavnica, rudnik, kamnolom ali drug kraj, kjer se izkoriščajo naravna bogastva, gradbišče ali kraj, kjer se opravljajo gradbena oziroma montažna dela, ki trajajo dlje kot 12 mesecev.
Za stalno poslovno enoto iz prejšnjega člena se ne šteje: uporaba objektov ali opreme le za skladiščenje, razstavljanje ali dobava proizvodov, ki pripadajo davčnemu zavezancu iz prvega odstavka 3. člena tega zakona, le zato, da jih druga oseba predela; vzdrževanje stalnega poslovnega mesta le zaradi nakupovanja proizvodov ali storitev ali za zbiranje informacij za davčnega zavezanca iz prvega odstavka 3. člena tega zakona; vzdrževanje stalnega poslovnega mesta le zaradi reklamnih namenov, dajanja informacij ter znanstvenega raziskovanja.
Če sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju drugače ureja stalno poslovno enoto, se za davčne zavezance, ki so rezidenti držav, s katerimi je sklenjen sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, neposredno uporabljajo določbe tega sporazuma.
III. DAVČNE OPROSTITVE
6. člen
Davka ne plačujejo:
– Banka Slovenije,
– javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so v lasti Republike Slovenije oziroma občin,
– invalidska podjetja,
– investicijski skladi po Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje, če do 30. novembra razdelijo najmanj 90% dobička preteklega leta,
– javni zavodi, razen za pridobitno dejavnost,
– društva, verske skupnosti, javni in zasebni skladi ter druge organizacije in zavodi, ustanovljeni za ekološke, humanitarne, dobrodelne in druge nepridobitne namene, razen za pridobitno dejavnost.
IV. DAVČNA OSNOVA
7. člen
Davčna osnova je dobiček, ki se ugotovi v davčnem izkazu.
8. člen
Dobiček se ugotovi tako, da se od ustvarjenih prihodkov davčnega zavezanca odštejejo odhodki, ki so določeni s tem zakonom.
9. člen
Za ugotavljanje dobička se priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha, na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov in odhodkov, ki so določeni s tem zakonom.
10. člen
Med prihodke davčnega zavezanca se vštevajo prihodki obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku drugih pravnih oseb.
Prihodki, doseženi z udeležbo pri dobičku drugih pravnih oseb se obdavčujejo na način, kot je določen v tem zakonu.
Pri ugotavljanju prihodkov davčnega zavezanca se upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar najmanj do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.
11. člen
Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, razen odhodkov, za katere je s tem zakonom predpisan drugačen način ugotavljanja.
12. člen
Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov.
Med odhodke hi mogoče vključiti izdatkov, ki imajo naravo investicij.
13. člen
Med odhodke po tem zakonu ne štejejo:
– davki, ki jih je plačal lastnik davčnega zavezanca kot fizična oseba,
– denarne kazni,
– zamudne obresti od nepravočasno plačanih davkov in prispevkov,
– odhodki za pokrivanje izgub iz prejšnjih let,
– rezervacije za kritje možnih izgub,
– odpisane terjatve do delavcev, lastnikov ali povezanih oseb.
14. člen
Stroški materiala in odhodki iz prodaje zalog izdelkov ter trgovskega blaga se priznavajo kot odhodek v obračunanem znesku, v skladu s sprejeto metodo obračunavanja oziroma prodaje zalog. Če davčni zavezanec spremeni metodo obračunavanja oziroma prodaje zalog, mora v davčnem izkazu pojasniti razloge za spremembo in prikazati vrednostni učinek spremembe.
15. člen
Amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev se kot odhodek prizna v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišjih letnih amortizacijskih stopenj, predpisanih s tem zakonom.
16. člen
Amortizacija se obračunava posamično.
Sredstva, ki se amortizirajo ter pričetek obračunavanja amortizacije določajo predpisi ali računovodski standardi.
Amortizacija dokončno amortiziranih sredstev se ne šteje za odhodek, tudi če se taka sredstva še naprej uporabljajo za opravljanje dejavnosti.
17. člen
Zavezanec obračunava amortizacijo po posameznih amortizacijskih skupinah:
--------------------------------------------------------------------------
Amortizacijske skupine Najvišje letne
amortizacijske
stopnje (v%)
--------------------------------------------------------------------------
1. Gradbeni objekti 10
1.1. Stavbe 5
1.1.1. Ceste, komunalni objekti, zgornji ustroj železniških
prog 14,3
2. Oprema, vozila, mehanizacija... 33,3
2.1. Oprema za opravljanje dejavnosti rudnikov ter za
raziskovanje, pridobivanje in prenos nafte in plina 20
2.2. Oprema za vodno gospodarstvo, vodovod in kanalizacijo 14,3
2.3. Oprema za gojitev, varstvo in izkoriščanje gozdov ter
gojitev in lov divjadi 50
2.4. Računalniki in računalniška oprema 50
3. Večletni nasadi 14,3
3.1. Maline, robide in ribez 33,3
3.2. Hitrorastoče drevje 33,3
4. Osnovna čreda 50
5. Druga vlaganja 33,3
5.1. Dobro ime 20
--------------------------------------------------------------------------
18. člen
Pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca se upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami, vendar največ do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.
Za povezane osebe po tem zakonu se štejejo lastniki, njihovi ožji družinski člani ali druge osebe, ki so z davčnim zavezancem kapitalsko oziroma poslovno povezane in imajo lahko vpliv na sprejemanje odločitev, pravne osebe in zasebniki, pri katerih sodeluješ kapitalu ista fizična oseba in njeni ožji družinski člani, če imajo status zasebnikov ali večinskih lastnikov kapitala, ali ista pravna oseba kot pri davčnem zavezancu (v nadaljnjem besedilu: povezane osebe).
19. člen
Med odhodke se priznajo obračunane obresti, razen obresti na prejeta posojila od lastnikov ali povezanih oseb, ki se priznavajo največ v višini zadnje znane, ob času odobritve posojila, skupne povprečne medbančne letne obrestne mere, ki jo objavlja Banka Slovenije.
20. člen
Plače se priznavajo kot odhodek v obračunanih zneskih ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama.
Kot odhodek se priznavajo tudi deli plač iz naslova uspešnosti poslovanja v obračunanih zneskih, ugotovljenih v skladu s splošnima kolektivnima pogodbama.
21. člen
Regres za letni dopust, jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi, solidarnostna pomoč, prehrana med delom, plača pripravnikom, povračila stroškov v primeru službenega potovanja in druga povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prevoz na delo in iz dela in terenski dodatek ter plačila učencem in študentom na praksi, se priznajo kot odhodek v obračunanih zneskih vendar največ do višine ki jo določi Vlada Republike Slovenije.
22. člen
Davčnim zavezancem, ki nimajo polno zaposlenega niti enega delavca, se kot odhodek ne priznavajo odhodki iz 21. člena tega zakona, razen plačila učencem in študentom na praksi, v skladu z 21. členom.
23. člen
Dolgoročne rezervacije stroškov se priznajo v obračunanih zneskih vendar največ do 70% teh stroškov, razen dolgoročnih rezervacij iz naslova dotacij iz proračunov za osnovna sredstva.
Rezervacije pri bankah se priznajo v obračunanih zneskih vendar največ do višine, ki jo predpiše Banka Slovenije, v skladu z 29. členom zakona o bankah in hranilnicah.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka, se pri bankah, ki so v postopku predsanacije in sanacije, priznajo tudi rezervacije v skladu z odločbo Banke Slovenije.
24. člen
Reprezentančni stroški ter stroški upravnega in nadzornega odbora davčnega zavezanca se priznajo kot odhodek v višini 70% obračunanih zneskov.
Za reprezentančne stroške se po tem zakonu šteje nakup ali porabo lastnih proizvodov, blaga in storitev za reprezentančne namene, ki nastajajo v razmerjih s poslovnimi partnerji. Za stroške upravnega in nadzornega odbora se po tem zakonu štejejo sejnine ter povračila potnih stroškov članom upravnega in nadzornega odbora.
25. člen
Med odhodke se priznajo tudi izplačila za humanitarne, kulturne, znanstvene, vzgojno izobraževalne, športne, ekološke in religiozne namene, kadar so izplačana osebam, ki so v skladu s posebnimi predpisi organizirane za opravljanje takšnih dejavnosti – vendar največ v višini 2% ustvarjenih prihodkov.
Med odhodke se priznajo tudi izplačila za politične organizacije, vendar največ do zneska, ki je enak trikratni povprečni mesečni plači na zaposlenega pri davčnem zavezancu.
26. člen
Davčni zavezanci, ki imajo prihodke iz davkov in prispevkov in drugih dajatev po predpisih, ali ki prejemajo dotacije in subvencije iz proračunov in donacije, pripravijo davčni izkaz brez teh prihodkov in dejanskih oziroma sorazmernih stroškov.
Davčni zavezanci, iz zadnje alinee 6. člena, pripravijo davčni izkaz brez prihodkov in dejanskih oziroma sorazmernih stroškov, ki izvirajo iz opravljanja dejavnosti, za katere so ustanovljeni.
27. člen
Če je davčni, zavezanec dal zaposlenim delavcem, lastnikom ali povezanim osebam posojilo brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od zadnje znane, ob času odobritve posojila, skupne povprečne ponderirane medbančne letne obrestne mere, se davčna osnova poveča za razliko med obrestmi, obračunanimi po skupni povprečni ponderirani medbančni letni obrestni meri in obrestmi, ki jih je zaračunal davčni zavezanec.
Če je banka ali druga finančna organizacija dala lastnikom ali drugim povezanim osebam posojilo brez obresti ali z obrestno mero. ki je nižja od povprečne obrestne mere, ki jih ob času odobritve posojila za takšna posojila zaračunava tretjim osebam, se davčna osnova poveča za razliko med obrestmi, obračunanimi po povprečni obrestni meri in obrestmi, ki jih je zaračunala lastnikom.
28. člen
Davčna osnova se poveča za prejete dividende v skladu z 32. členom tega zakona.
29. člen
Davčna osnova se zmanjša za dobiček, ki ga je davčni zavezanec prenesel iz tujine, če je bil od tega dobička plačan ustrezen davek v tujini.
Zmanjšanje davčne osnove po prejšnjem odstavku ne more presegati višine davčne osnove.
Davčni zavezanec mora ustrezen dokument o plačanem davku v tujini predložiti skupaj z davčnim izkazom.
30. člen
Davčna osnova se zmanjša za prejete obresti od dolgoročnih in kratkoročnih vrednostnih papirjev, ki so jih izdale Republika Slovenija, občine ali javna podjetja, ki so jih ustanovile Republika Slovenija oziroma občine, vendar največ v višini davčne osnove.
31. člen
Davčna osnova se zmanjša za že obdavčene, neporabljene dolgoročne rezervacije, ki jih je davčni zavezanec izkazal v prihodkih,vendar največ v višini davčne osnove.
32. člen
Davčni zavezanec, ki izplačuje dividende in druge deleže v dobičku (v nadaljnjem besedilu: dividende), mora ob vsakem izplačilu dividende obračunati in plačati posebno akontacijo za davek od dobička in dohodnine glede na izplačano dividendo (v nadaljnjem besedilu: posebna akontacija), in sicer po stopnji 15% za prenos v tujino in po stopnji 25% za prejemnike – rezidente Republike Slovenije (razen za fizične osebe – družabnike osebnih družb). Davčni zavezanec izda prejemniku dividende potrdilo o plačani posebni akontaciji.
Pri davčnem zavezancu – prejemniku dividende se davčna osnova poveča za prejete dividende, vključno s plačano posebno akontacijo.
Pri davčnem zavezancu, ki je povečal davčno osnovo po prejšnjem odstavku, se plačilo obračunanega davka od dobička zniža za plačano posebno akontacijo.
Če je izplačevalec dividend davčni zavezanec – rezident Republike Slovenije obračunal in plačal davek od dobička po stopnji iz 38. člena tega zakona, ne obračuna in ne plača posebne akontacije po prvem odstavku tega člena, za pravne osebe – rezidente Republike Slovenije.
V primeru iz prejšnjega odstavka se davčna osnova davčnega zavezanca – rezidenta Republike Slovenije, ki je prejel dividende, ne poveča za prejete dividende.
33. člen
Če je v sporazumu o izogibanju dvojnemu obdavčevanju vprašanje obdavčevanja dividend urejeno drugače kot v tem zakonu, se za davčne zavezance, ki niso rezidenti Republike Slovenije, uporabljajo neposredno določbe takšnega sporazuma.
34. člen
Če je razlika med prihodki vključno s povečanjem davčne osnove in odhodki vključno z zmanjšanjem davčne osnove po tem zakonu negativna, izkaže davčni zavezanec izgubo v davčnem izkazu.
Tako izkazano izgubo lahko davčni zavezanec pokriva z zmanjšanjem davčne osnove v naslednjih petih letih.
35. člen
Pokrivanje izgube po prejšnjem členu ne sme presegati višino tekoče ugotovljene davčne osnove.
36. člen
Pri zmanjšanju davčne osnove na račun izgub iz preteklih let, se davčna osnova najprej zmanjša za izgubo starejšega datuma.
37. člen
Določbe 34. do 36. člena se ne uporabljajo v primerih združitve davčnih zavezancev ter za obdavčevanje na podlagi skupinskega davčnega izkaza.
V. DAVČNA STOPNJA
38. člen
Davek se plačuje po stopnji 30%.
VI. DAVČNE OLAJŠAVE
39. člen
Davčnemu zavezancu se prizna davčna olajšava v višini 20% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva, vendar največ v višini davčne osnove.
40. člen
Če davčni zavezanec proda oziroma odtuji opredmeteno sredstvo oziroma neopredmeteno dolgoročno sredstvo prej kot v treh letih po letu, v katerem je izkoristil davčno olajšavo po 39. členu tega zakona, mora za znesek izkoriščene davčne olajšave povečati davčno osnovo, in sicer v letu prodaje oziroma odtujitve sredstva.
41. člen
Davčnemu zavezancu, ki oblikuje investicijske rezerve za vlaganja v opredmetena osnovna sredstva (razen v osebna motorna vozila) in neopredmetena dolgoročna sredstva ter za dolgoročne naložbe v druge osebe v Republiki Sloveniji, se prizna davčna olajšava v višini oblikovanih rezerv, vendar največ v višini 10% davčne osnove.
Davčna olajšava iz prejšnjega odstavka, se prizna za dobo štirih let.
Če davčni zavezanec ob koncu četrtega poslovnega leta po poslovnem letu, ko je obračunal davčno olajšavo iz prvega odstavka tega člena, izkaže neporabljeni znesek investicijskih rezerv, mora za ta znesek povečati davčno osnovo za to leto.
42. člen
Davčnemu zavezancu, ki v poslovnem letu za nedoločen čas in najmanj za dve leti zaposli pripravnike oziroma druge delavce, ki prvič sklepajo delovno razmerje, in delavce, ki so bili pred sklenitvijo delovnega razmerja najmanj 6 mesecev prijavljeni pri službi za zaposlovanje, se davčna osnova zniža za znesek, ki je enak 30% izplačanih plač teh zaposlenih, in sicer največ za prvih 12 mesecev njihove zaposlitve.
Če davčni zavezanec prekine delovno razmerje osebi iz prvega odstavka tega člena (razen na zahtevo te osebe) prej kot v dveh letih od njene zaposlitve, mora za znesek izkoriščene olajšave po tem členu povečati davčno osnovo in sicer v letu prekinitve delovnega razmerja.
Davčnemu zavezancu, ki zaposluje invalide, se davčna osnova zniža za znesek, ki je enak 30% izplačanih plač invalidov.
Znižanje davčne osnove po prejšnjih odstavkih se prizna v višini izplačanih plač, vendar največ v višini davčne osnove.
43. člen
Pri davčnem zavezancu – zavarovalnici se davčna osnova zmanjša za oblikovane rezerve iz dobička, vendar največ v višini davčne osnove.
44. člen
Davčne olajšave po določbah 39. do 43. člena tega zakona se priznajo skupaj največ do višine davčne osnove.
VII. OBRAČUNAVANJE IN PLAČEVANJE DAVKA
45. člen
Davek se obračunava in plačuje za poslovno leto, ki je enako koledarskemu letu.
Med letom se davek plačuje v obliki mesečnih akontacij.
Davčni zavezanci zagotavljajo podatke o poslovanju, ki so podlaga za ugotovitev davčne obveznosti, na način in v obsegu, kot je določeno s predpisi, računovodskimi standardi in s tem zakonom.
46. člen
Davčni zavezanec predloži davčni izkaz davčnemu organu. Davčni izkaz se predloži na obrazcu, ki ga predpiše minister za finance.
Izkaz uspeha, bilanca stanja, izkaz uporabe dobička in kritje izgube in potrdila o plačanem davku od prihodkov, doseženih z udeležbo pri dobičku, so sestavni del davčnega izkaza.
Izkaza uporabe dobička in kritja izgube ni mogoče spreminjati brez soglasja davčnega organa.
47. člen
Davčni zavezanec – rezident Republike Slovenije, ki je lastnik več kot 90% osnovnega kapitala drugega davčnega zavezanca – rezidenta Republike Slovenije, lahko ugotavlja davčno obveznost na podlagi skupinskega davčnega izkaza (v nadaljnjem besedilu: obdavčenje v skupini).
Vsak član skupine predloži davčnemu organu svoj davčni izkaz, le eden od članov skupine pa predloži tudi skupinski davčni izkaz.
V skupinskem davčnem izkazu se izguba v davčnem izkazu članov skupine pokrije z dobički drugih članov skupine. Če se po pokritju izgube izkaže dobiček, so zavezanci za davčno obveznost po skupinskem davčnem izkazu posamezni člani skupine, sorazmerno obdavčljivemu dobičku iz posameznih davčnih izkazov.
Plačilo obračunanega davka po skupinskem davčnem izkazu opravi predlagatelj tega izkaza.
Pripravo skupinskega davčnega izkaza, najmanj za tri leta, odobri davčni organ na zahtevo članov skupine. Člani skupine se morajo zavezati, da bodo pokrivali izgubo posameznih članov skupine. Če se posamezni član skupine naknadno opredeli za posamično obdavčenje, ali se naknadno ugotovi, da izguba ni bila dejansko pokrita, mora vsak član skupine plačati razliko, ki je nastala zaradi spremembe obdavčenja v skupini.
Minister za finance predpiše obliko in način priprave skupinskega davčnega izkaza.
48. člen
Davčni zavezanec predloži davčnemu organu obračun davka do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, skupinski davčni izkaz pa se predloži do 15. aprila tekočega leta za preteklo leto.
Davčni zavezanec plača razliko med plačanimi akontacijami in obračunanim davkom v petih dneh po predložitvi obračuna davka.
Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo preveč plačanih akontacij hkrati s predložitvijo obračuna davka.
49. člen
Davčna obveznost, ugotovljena v davčnem izkazu davčnega zavezanca, se šteje za dokončno, razen če davčni organ na podlagi podatkov iz davčnega izkaza, podatkov o obračunu poslovanja in drugih podatkov, ki jih pridobi med kontrolo, ugotovi, da davčna obveznost ni pravilno obračunana.
Če davčni organ ugotovi, da davčna obveznost ni pravilno obračunana, izda odločbo, s katero davčnemu zavezancu naloži, da v 30 dneh po prejemu odločbe plača davek s pripadajočimi obrestmi, ki tečejo od dneva, ko je nastala obveznost za obračun in plačilo davka.
Če davčni organ ali davčni zavezanec ugotovi, da je bila davčna obveznost preveč obračunana in plačana, davčni zavezanec lahko zahteva vračilo preveč plačanega davka.
50. člen
Davčni zavezanci, pri katerih nastanejo združitve, sestavijo letni obračun davka na dan vpisa združitve v register.
Letni obračun davka iz prejšnjega odstavka se predloži davčnemu organu v 60 dneh po vpisu združitve v register.
Poračun in plačilo davka po prejšnjih odstavkih opravi pravni naslednik davčnega zavezanca hkrati s predložitvijo letnega obračuna davka.
51. člen
Davčni zavezanec, nad katerim se začne postopek likvidacije ali stečajni postopek, sestavi letni obračun davka na dan pred dnevom, ko se začne ta postopek.
Letni obračun davka iz prejšnjega odstavka se predloži davčnemu organu v 60 dneh od dneva, ko se je začel postopek likvidacije ali stečajni postopek.
Poračun in plačilo davka v postopku likvidacije ali stečaja se opravi hkrati s predložitvijo letnega obračuna davka.
52. člen
Davek se plačuje med letom v obliki mesečnih akontacij sorazmerno z višino davčne osnove po zadnjem obračunu davka.
Akontacije se plačujejo mesečno najpozneje do desetega dne v mesecu za pretekli mesec.
Ne glede na določila prejšnjih odstavkov, investicijski skladi po zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje med letom ne plačujejo mesečnih akontacij davka.
53. člen
Minister za finance lahko predpiše, da plačujejo davčni zavezanci med letom večje akontacije, kot bi jih sicer plačevali po zadnjem obračunu davka, če je rast drobnoprodajnih cen v Republiki Sloveniji glede na zadnje obračunsko obdobje večje kot 10%.
Minister za finance lahko predpiše, da plačujejo davčni zavezanci drugačne akontacije, kot bi jih sicer plačevali po zadnjem obračunu davka, če se med letom spremenijo davčne stopnje.
54. člen
Obveznost za obračun in plačilo davka ter obresti zastara v petih letih po preteku leta, v katerem je nastala davčna obveznost.
Pravica davčnega zavezanca do vračila plačanega davka in obresti, ki jih ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih po preteku leta, v katerem jih je plačal.
55. člen
Zastaranje obveznosti za obračun in plačilo davka se pretrga z vsakim uradnim dejanjem pristojnega organa oziroma davčne službe, ki mu je namen obračun in plačilo davka in je bilo dano v vednost davčnemu zavezancu.
Zastaranje pravice do vračila nepravilno ali preveč plačanega davka in obresti se pretrga z vsakim dejanjem, ki ga davčni zavezanec stori pri pristojnem organu oziroma davčni službi, da doseže vračilo.
Po vsakem pretrganju zastaranja začne teči zastaralni rok znova.
Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči.
VIII. KAZENSKE DOLOČBE
56. člen
Z denarno kaznijo do petkratnega zneska utajenega davka, najmanj pa 1.500.000 tolarjev se kaznuje za gospodarski prestopek davčni zavezanec, če v nasprotju z določbami tega zakona o ugotavljanju davčne osnove (7. do 36. člen in 47. člen) in davčnih olajšav (39. do 44. člen) navede v obračunu davka napačne podatke in je zaradi tega prišlo do znižanja davčne osnove oziroma višine obračunanega davka.
Z denarno kaznijo najmanj 100.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba davčnega zavezanca, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
57. člen
Z denarno kaznijo najmanj 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek davčni zavezanec, če v predpisani obliki in predpisanem roku ne predloži obračuna davka (45. do 52. člen).
Z denarno kaznijo najmanj 75.000 tolarjev se kaznuje tudi odgovorna oseba davčnega zavezanca, ki stori dejanje iz prejšnjega odstavka.
IX. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
58. člen
Do uveljavitve predpisov o novi organiziranosti davčne službe opravlja naloge davčnega organa po tem zakonu Služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji.
59. člen
Do uveljavitve predpisov o davčnem postopku se glede nadzora, postopka in izterjave davka uporablja ta zakon in predpisi o službi družbenega knjigovodstva.
Ne glede na predpise o službi družbenega knjigovodstva lahko služba družbenega knjigovodstva, če v postopku kontrole ugotovi, da davčni zavezanec ni pravilno obračunal davka, davčnemu zavezancu hkrati z zahtevkom za popravek davčnega izkaza izda tudi nalog za poravnavo ugotovljenega zneska davka.
Če davčni zavezanec ne predloži izkaza davčnemu organu ali če v postopku inšpiciranja ne zagotovi podatkov za ugotovitev davčne osnove, davčni organ ugotovi davčno osnovo na podlagi ocene prihodkov in odhodkov. Tako ugotovljena davčna osnova se zniža le, če davčni zavezanec dokaže, da je nižja.
60. člen
Pravne osebe, zasebniki, državni organi in organi lokalnih skupnosti, so dolžni davčnemu organu na njegovo zahtevo dati podatke, ki so potrebni za oceno in izterjavo davka ter omogočiti vpogled v svoje poslovne knjige in evidence.
61. člen
Pristojen organ, pri katerem morajo tuje pravne osebe vpisati v register svoje poslovne enote, in organ, ki izdaja dovoljenja za opravljanje dejavnosti, sta dolžna davčnemu organu dostavljati podatke o ustanovitvi poslovnih enot tujih pravnih oseb.
62. člen
Minister za finance lahko izdaja podrobnejše predpise o načinu obračunavanja in plačevanja davka.
63. člen
Davčni zavezanci poravnajo svoje obveznosti za leto 1993 po določbah zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90 in 32/91).
64. člen
Davčni zavezanci, ki na dan uveljavitve tega zakona uveljavljajo davčno olajšavo po 21. in 24.a členu zakona o davku od dobička pravnih oseb, lahko to olajšavo uveljavljajo do poteka dobe.
65. člen
Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 48/90 in 32/91).
66. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 1994.
Št. 435-01/90-3/14
Ljubljana, dne 22. decembra 1993.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
mag. Herman Rigelnik l. r.
