Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Boruta Štelcerja iz Šentjurja pri Celju, na seji dne 2. 12. 1993

1. Določba 8. točke 92. člena zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78, 6/82, 74/87, 57/89, 20/90 in 27/90) ni v skladu z ustavo:
- kolikor za terjatve zakonite preživnine in odškodnine za škodo, ki jo je obsojenec povzročil s kaznivim dejanjem, izvršbe ne omejuje enako kot prvi odstavek 93. člena istega zakona,
- kolikor ne določa, da so s terjatvami zakonite preživnine izenačene tudi terjatve, ki so izenačene z njimi v prvem odstavku 93. člena istega zakona.
2. Glede pravnih učinkov za zakonsko določbo iz 1. točke izreka, kolikor ni v skladu z ustavo, smiselno veljajo določbe 414. člena ustave iz leta 1974.

Na pobudo Boruta Štelcerja je ustavno sodišče s sklepom št. U-I-66/93-11 z dne 3. 6. 1993 pobudo sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti v izreku te odločbe navedene določbe bivšega zveznega zakona, ki se po prvem odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporablja kot republiški predpis. Izpodbijana določba zakona določa, da so od izvršbe izvzeta tudi plačila za delo obsojencev v kazensko poboljševalnem domu, razen za terjatev zakonite preživnine ter odškodnine za škodo, ki jo je obsojenec povzročil s kaznivim dejanjem - pobudnik pa meni, da je plačilo za delo obsojencev zgolj simbolično in da ne zadošča niti za osebno higieno in druge najnujnejše potrebe, zaradi česar je po njegovem mnenju izvršba na to plačilo zaradi povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, protiustavna in tudi v nasprotju s pravno ureditvijo v demokratičnih državah z ustaljenim pravnim redom. Pobudnik pa ne izpodbija ustavnosti tistega dela zakonske ureditve, ki omogoča izvršbo zaradi terjatev zakonite preživnine.
Na sklep ustavnega sodišča o sprejetju pobude je na podlagi 300. člena poslovnika državnega zbora po obravnavi zadeve v pristojnem odboru v imenu državnega zbora odgovoril njegov sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve. Po njegovem mnenju izpodbijana določba zakona ni v nasprotju z ustavo, ker zakon izvršbo na plačilo za delo obsojencev v kazensko poboljševalnih domovih strogo omejuje, saj je dopustna le za terjatev zakonite preživnine ter odškodnine za škodo, ki jo je obsojenec povzročil s kaznivim dejanjem. Socialna varnost obsojenca je po mnenju nasprotnega udeleženca zagotovljena s 4. členom zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljnjem besedilu: ZIKS, Uradni list SRS, št. 17/78, in Uradni list RS, št. 12/92), v skladu s katerim zapornik ne plačuje stroškov (nastanitev, hrana, obleka itd.), terjatve zakonite preživnine pa so že po zakonu o izvršilnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZIP) privilegirane nasproti drugim le glede obsega poplačila, ne pa prednostno v smislu vrstnega reda. Vendar bi se po mnenju nasprotnega udeleženca tudi za izvršbo na znesek plačila za delo obsojencev iz naslova terjatev zakonite preživnine lahko uporabljale določbe 93. člena ZIP, po katerih bi bilo potem mogoče seči z izvršbo iz naslova terjatev zakonite preživnine le do ene polovice in ne na celotni znesek plačila za delo obsojenca (kot je dopustilo z aktom o izvršbi pristojno sodišče). Poseg z izvršbo tudi na enopetinski obvezni prihranek tega plačila za čas po odpustu bi bil po mnenju nasprotnega udeleženca lahko v določeni meri vprašljiv, kar pa po tem mnenju ne posega v vprašanje ustavnosti zakonske ureditve, temveč je to vprašanje njene pravilne ali nepravilne uporabe oziroma razlage.
V sklepu o sprejetju pobude je ustavno sodišče navedlo, da bo treba oceniti zlasti skladnost izpodbijane določbe s pravico do socialne varnosti in s pravico in dolžnostjo staršev vzdrževati svoje otroke (50. in 54. člen ustave). Pri presoji teh vprašanj je ustavno sodišče ugotovilo, da gre pri izpodbijani določbi za neskladnost s pravico do socialne varnosti predvsem v povezavi z ustavnima pravicama iz 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in iz 21. člena ustave (spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva med odvzemom prostosti). Glede na ureditev v zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij, po kateri stroške za izvršitev zaporne kazni (nastanitev, hrana, obleka, nujni higienski pripomočki, zdravstveno varstvo, invalidsko zavarovanje itd.) nosi država in po kateri imajo obsojenci tudi pravico do plačila za opravljeno delo, od katerega se ena petina hrani kot njihov obvezni prihranek, ki naj jim olajša vključitev v življenje po prestani kazni, bi bila celo v primeru,, če bi na vse preostale štiri petine obsojenčevega plačila za delo segla izvršba, njegova socialna varnost vendarle v precejšnji meri zagotovljena - v primerjavi z brezposelnimi in drugimi kategorijami socialno prizadetih lahko celo v večji meri. Prizadeta oziroma nezagotovljena bi bila njegova socialna varnost lahko le v tisti meri, v kateri je izvrševanje druge obsojenčeve ustavne pravice (pravice do osebnega dostojanstva po 34. in 21. členu ustave) odvisno ne le od odsotnosti nehumanega in nespoštljivega odnosa do njegove osebnosti v razmerjih z osebjem v zaporu, ampak tudi od zagotovljenosti nekih minimalnih sredstev za zadovoljevanje kulturnih in drugih povsem osebnih potreb (za nakup časopisov, priboljškov ipd.). Popolno odsotnost vsake možnosti za zadovoljevanje vseh takih "dodatnih" človekovih potreb, do katere bi lahko prišlo, če bi bil obsojencu razen obveznega prihranka, ki ga sproti ne more rabiti, z izvršbo odvzet prav ves denar, bi bilo po presoji ustavnega sodišča že treba šteti za kršitev pravice do osebnega dostojanstva - in v tem smislu torej tudi za kršitev pravice do socialne varnosti.
Ker mu izpodbijana zakonska določba tega prostega razpolaganja ne zagotavlja in ker dovoljuje izvršbo na celoten zapornikov zaslužek (oziroma točneje, na ves zaslužek, ki mu preostane v prosto razpolaganje po odtegnitvi enopetinskega obveznega prihranka v smislu 54. člena ZIKS), jo je torej treba šteti za protiustavno.
Do te ugotovitve je ustavno sodišče prišlo, potem ko je ugotovilo, da izpodbijane določbe ni možno razlagati na način, ki bi bil v skladu z ustavo. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora je v svojem odgovoru na pobudo izrazil mnenje, da bi bilo izpodbijano zakonsko določbo možno razlagati in uporabljati tudi v povezavi s 93. členom ZIP, torej tako, da bi bila tudi na zapornikov zaslužek možna izvršba le do ene tretjine tega zaslužka, v primeru izvršbe preživninskih terjatev pa do polovice tega zaslužka - analogno kot to po prvem odstavku 93. člena ZIP velja za izvršbo na osebni dohodek in pokojnino oziroma po četrtem odstavku.93. člena ZIP za izvršbo na invalidnino ter ortopedski in invalidski dodatek. Zaporniku iz njegovega zaslužka sicer ni treba pokrivati stroškov hrane, stanovanja, obleke itd., toda na drugi strani dobiva zapornik za svoje delo plačilo le v višini ene četrtine povprečnega zaslužka za enakovredno delo zunaj zapora. Glede na to bi bilo navedeno analogijo sicer možno šteti za utemeljeno, toda sama uporaba analogije v tem primeru pri odločanju ustavnega sodišča ni dopustna. Ker gre za analogni situaciji, bi zakonodajalec vsekakor smel oziroma, če med njima ne bi ugotovil nekih pomembnih razlik, celo moral obe urediti na enak ali vsaj podoben način - toda tega ni storil. V četrtem odstavku 93. člena ZIP je ob izjemni dopustnosti izvršbe na invalidske prejemke, kadar gre za preživninske in podobne zahtevke, omejil izvršbo na polovico teh prejemkov, v 8. točki 92. člena ZIP pa ob podobni izjemni dopustnosti izvršbe na zaporniške prejemke ne take ne kakšne drugačne omejitve izvršbe ni predpisal. Glede na to ni mogoče šteti, da taka različna zakonska ureditev dveh zelo podobnih situacij ni bila namerna oziroma da gre pri 8. točki 92. člena ZIP le za lapsus oziroma za neurejenost tega vprašanja, torej za pravno praznino, ki bi jo bilo dopustno zapolniti z uporabo analogije. Različnost ureditve teh dveh podobnih situacij je torej treba šteti za hoteno in se zato ugotovitvi o protiustavnosti izpodbijane zakonske določbe ni bilo mogoče izogniti z njeno "ustavnokonformno" razlago. Če zakonodajalec omejitve iz prvega odstavka 93. člena ZIP v 8. točko 92. člena ni vnesel, je iz navedenih razlogov vanjo tudi ni mogoče vnesti z "ustavnokonformno razlago", pač pa je zaradi njene odsotnosti, ki nasprotuje ustavnemu načelu enakosti pred zakonom, treba izpodbijano določbo v tej točki šteti za neustavno.
Pojasniti je treba še, zakaj bi bilo po presoji ustavnega sodišča v 8. točki 92. člena ZIP treba uporabiti kriterij iz prvega odstavka 93. člena ZIP (polovica - tretjina) in ne kriterija iz drugega odstavka istega člena (tretjina - četrtina). Zaslužek obsojenca je po svoji višini sicer res bližje zajamčenemu osebnemu dohodku iz drugega odstavka omenjenega člena kot polni plači iz prvega odstavka. Toda, po 53. členu ZIKS znaša plačilo za zapornikovo delo četrtino povprečne plače za enakovredno delo - torej se ne ravna po nekih socialnih kriterijih kot zajamčena plača, ampak po enakih kriterijih kot normalno plačilo za delo, le sorazmerno zmanjšano. In tudi rubljivost teh prejemkov do polovice (kot pri polni plači), ne le do tretjine (kot pri zajamčeni) je utemeljena: glede na zagotovljenost prebivališča, hrane, obleke ipd. iz državnih sredstev je v tem pogledu zapornikom (za čas bivanja v zaporu) zagotovljena večja socialna varnost kot tistim, ki prejemajo zajamčeno plačo.
To pa ne pomeni, da zakonodajalec ob morebitni reviziji zakonodaje ne bi smel teh razmerij količinsko tudi drugače urediti kot v prvem in četrtem odstavku 93. člena ZIP, če bi za to našel tehtne in ustavnopravno sprejemljive razloge. Z gledišča tu obravnavanih vprašanj ustavnosti je bistveno, da zakonska ureditev zaporniku tudi ob izvršbi za večje zneske vendarle pušča neki znesek, s katerim lahko prosto razpolaga za zadovoljevanje tistih svojih potreb, katerih zadovoljevanje mu omogoča človeka vredno življenje, in da je zakonitim preživninskim terjatvam tudi pri izvršbi na zaporniške prejemke zagotovljena enaka prednost kot pri izvršbi na druge prejemke.
Ni namreč utemeljenega razloga, da v 8. točki 92. člena ZIP preživninske in z njimi izenačene terjatve nimajo nasproti drugim terjatvam enakega položaja, kot jim je določen v prvem odstavku 93. člena ZIP, kjer je z izvršbo za te terjatve mogoče seči na ustrezne prejemke do polovice, za druge terjatve pa le do tretjine. Odsotnost take določbe spravlja preživninske upravičence v teh primerih v neenakopraven položaj nasproti preživninskim upravičencem v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZIP in zato ni v skladu z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. V primerih iz 8. točke 92. člena sicer lahko s preživninskimi terjatvami konkurirajo le odškodnine za škodo, ki jo je obsojenec povzročil s kaznivim dejanjem, med katerimi sta lahko tudi obe vrsti odškodnine iz prvega odstavka 93. člena ZIP, ki bi tako in tako morale biti izenačene z zakonitimi preživninskimi terjatvami (glej naslednji odstavek obrazložitve), toda lahko gre tudi za povsem drugačne vrste odškodnine, pred katerimi pa bi bilo preživninskim in z njimi izenačenim terjatvam treba - spet zaradi zagotovitve enakosti pred zakonom - tudi v 8. točki 92. člena ZIP zagotoviti enako prednost kot v prvem odstavku 93. člena ZIP.
Tudi pri drugem vprašanju, kjer je ustavno sodišče ugotovilo neustavnost izpodbijane zakonske določbe, gre za "negativno" oziroma "pasivno" protiustavnost oziroma za to, da v sporni določbi nekaj manjka: kakor manjkajo v njej določbe o omejitvi izvršbe na zaporniške prejemke, tako manjkajo tudi določbe, ki bi tudi v tem primeru, enako kot pri 1. točki 92. člena ter pri prvem in četrtem odstavku 93. člena ZIP, s terjatvami zakonite preživnine izenačile tudi odškodnine za škodo, nastalo zaradi porušenega zdravja ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti, in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal. Ni razloga, da te odškodnine tudi pri izvršbi na zaporniške prejemke (tako kot na treh drugih mestih v zakonu) ne bi bile izenačene z zakonitimi preživninami, zato je obravnavana ureditev v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom.
Ustavno sodišče se ni odločilo za razveljavitev izpodbijane zakonske določbe, ampak le za ugotovitev njene delne neskladnosti z ustavo brez formalne razveljavitve, opirajoč se pri uvedbi te "nove tehnike odločanja", kot je bilo to imenovano na VII. konferenci evropskih ustavnih sodišč leta 1988, tudi na podobno prakso nekaterih drugih evropskih ustavnih sodišč, ki so jo ta razvila na podobni ustavni in zakonski podlagi, kot je naša. Tudi naša ustava in zakon take vrste odločitev izrecno sicer ne predvidevata, vendar naše približevanje evropskim standardom pravne države in zagotavljanja človekovih pravic dopušča in celo zahteva, da ustavno sodišče v praksi razvija tudi take "nove tehnike odločanja", če je z njimi možno v večji meri zagotoviti spoštovanje ustavnosti in zakonitosti in če je tudi sama uporaba take "nove tehnike odločanja" z gledišča načel pravne države dopustna oziroma z njimi skladna. Izpolnjenost prvega od teh dveh pogojev je bila zgoraj že prikazana, izpolnjen pa je tudi drugi pogoj: s tem, da ustavno sodišče neke norme, ki jo je spoznalo za delno protiustavno, formalno ni razveljavilo, kar bi po ustavi vsekakor smelo storiti, ampak je le ugotovilo, da je v določenem obsegu protiustavna, ni preseglo svojih pristojnosti, določenih z ustavo. Da ta način odločanja ustavnega sodišča, ki ga uravnoteženo varstvo ustavnosti in zakonitosti oziroma ustavnih pravic očitno (ne le pri nas) zahteva, v ustavi in zakonu ni izrecno urejen, je možno šteti za pravno praznino, ki jo je po splošnih pravnih načelih dovoljeno zapolniti z analogijo, dopolnjeno z logičnim sklepanjem "a maiori ad minus" oziroma "a fortiori": če ustavno sodišče lahko protiustavno normo celo razveljavi, jo lahko torej tudi zgolj razglasi za neskladno z ustavo, kadar se lahko na ta način ustavnost in zakonitost zagotovita bolje oziroma v večji meri kot z običajno razveljavitvijo ali tudi z razveljavitvijo z odloženim učinkom (z rokom).
Tudi zgolj delna razveljavitev izpodbijane določbe, npr. le tistega dela, ki dopušča izjeme od siceršnje izvzetosti zaporniških prejemkov od izvršbe, bi namreč pomenila, da npr. tudi preživninskih terjatev v tej izvršbi sploh ne bi bilo mogoče realizirati. S tem bi bila zadovoljevanju zapornikovih potreb (in to ne le minimalnih) dana absolutna prednost pred zadovoljevanjem nujnih preživninskih potreb npr. njegovih nezakonskih otrok, kar z gledišča tehtanja prizadetih ustavnih pravic ne bi bilo sprejemljivo. Tudi delna razveljavitev z odložilnim rokom ni bila sprejemljiva: do izteka roka bi neustavna ureditev ostala še v veljavi, čemur se je bilo s sprejeto odločitvijo možno izogniti, po morebitnem izteku roka, ne da bi zakonodajalec (ta čas zelo obremenjen z usklajevanjem celotne zakonodaje z ustavo) sporno določbo spremenil, pa bi prišlo do istih negativnih posledic kot pri takojšnji razveljavitvi brez roka.
Zato se je ustavno sodišče odločilo za že omenjeno ugotovitev neskladnosti z ustavo brez formalne razveljavitve, sporne zakonske določbe in ob tem - glede na pooblastilo iz 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave, da samo določa pravne učinke svojih določb ob smiselni uporabi določb prejšnje ustave - določilo, da se pa kljub temu za obravnavano zakonsko določbo, kolikor ni v skladu z ustavo, smiselno uporabljajo določbe 414. člena prejšnje ustave. To pomeni, da te norme v njenem z ustavo neskladnem obsegu po objavi te odločbe ni več mogoče uporabljati (tudi za že pred tem nastala razmerja ne, če še niso bila pravnomočno rešena), torej da npr. izvršba za terjatev zakonite preživnine ne more več seči na več kot polovico zaporniških prejemkov oziroma za terjatev odškodnine za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, na več kot tretjino teh prejemkov.
Čeprav ustavno sodišče uporabo tretjega odstavka 414. člena prejšnje ustave praviloma določa kot pravno posledico svoje odločitve le v primeru, da je izpodbijani akt odpravilo, pa je v tem primeru zaradi njegove specifičnosti kot pravno posledico svoje odločitve določilo poleg smiselne uporabe prvega in drugega odstavka 414. člena prejšnje ustave tudi smiselno uporabo tretjega odstavka istega člena. Preživnina je namreč po 326. členu ZPP lahko dosojena tudi za naprej in po 119. členu ZIP potem tudi sklep o izvršbi velja tudi za nezapadle preživninske obroke - brez smiselne uporabe tretjega odstavka 414. člena prejšnje ustave pa take izvršbe v njenem protiustavnem obsegu v takih primerih ne bi bilo mogoče preprečiti.
To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ter ob uporabi 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) na seji v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo, soglasno.