Ustavno sodišče je na pobudo Danice Tetičkovič iz Maribora, ki jo zastopa Božidar Vidmar, odvetnik v Mariboru, in Antonije Zrnec iz Benedikta, ki jo zastopa Andrej Štiglic, odvetnik v Mariboru, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 9. 12. 1993

Določba 81. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93) ni v neskladju z ustavo.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-96/92 z dne 6. 5. 1993 sprejelo pobudo Danice Tetičkovič in začelo postopek za oceno ustavnosti v izreku odločbe navedene zakonske določbe. Dne 10. 8. 1992 je ustavno sodišče prejelo enako pobudo še od Antonije Zrnec iz Benedikta, ki jo je na seji dne 16. 9. 1993 zaradi skupnega obravnavanja združilo z zadevo U-I-96/92.
Pobudnici navajata, da sporna določba zakona daje prednost zakonitemu dedovanju pred oporočnim in da pri denacionaliziranem premoženju ne dovoljuje ugotavljanja domnevne zapustnikove volje. S tem krši določbo 33. člena ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine in dedovanja. Zasebna lastnina pomeni pravico razpolaganja s premoženjem za časa življenja in za primer smrti, zaradi česar pomeni dajanje prednosti zakonitemu dedovanju pred oporočnim kršitev te pravice.
Pobudnica Antonija Zrnec je ustavnemu sodišču tudi predlagala, da do dokončne odločitve o ustavnosti sporne odločbe zakona zadrži uporabo tega člena.
Ustavno sodišče je po sprejetju prve pobude to pobudo dne 7. 5. 1993 poslalo v odgovor Državnemu zboru, vendar odgovora še ni prejelo.
Sporna določba 81. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je v skladu z ustavo.
Res je, da daje določba 81. člena ZDen prednost zakonitemu dedovanju. Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, imajo pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Ta zakonska določba dejansko onemogoča ugotavljanje domnevne (hipotetične) oporočiteljeve volje.
Zastavlja se vprašanje, ali je tako dajanje prednosti zakonitemu dedovanju pred oporočnim v nasprotju s pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave.
Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) ureja v skladu z drugim odstavkom 67. člena ustave način in pogoje dedovanja. Pri tem upošteva in prepleta zakonito in oporočno dedovanje. Na eni strani oporočno dedovanje, to je določitev dediča po 78. členu zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78 – v nadaljevanju ZD), izključi zakonito dedovanje. Na drugi strani pa je pri oporočnem razpolaganju zapustnik vendarle omejen zlasti z določbami o nujnih dedičih (členi 25. -41. ZD). Nujni dediči imajo pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (določba prvega odstavka 26. člena ZD). Ta del zapuščine je nujni dedni delež, del celotnega zapustnikovega premoženja, namenjen nujnim dedičem, pa predstavlja tako imenovan rezervirani del zapuščine. V primeru, da so poklicani k dedovanju zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci in njegov zakonec, znaša rezervirani del zapuščine polovico. S to določbo je seveda oporočiteljevo razpolaganje z zapuščino bistveno omejeno.
Po določbi drugega odstavka 84. člena ZD se je treba tedaj, če nastane dvom o razlagi prave oporočiteljeve volje, držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča. Ta določba v primeru razlage oporoke v dvomu daje prednost zakonitemu dedovanju.
Iz doslej povedanega sledi, da v splošnem zakonodajalec daje določeno prednost oporočnemu dedovanju, ki pa ga zlasti v primeru, kadar so poklicani k dedovanju zapustnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov zakonec, pomembno omejujejo določbe o nujnih dedičih in o rezerviranem delu zapuščine, ki v bistvu uveljavljajo zakonito dedovanje. Tako razmerje med oporočnim in zakonitim dedovanjem je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena ustave. To pa ne pomeni, da je v skladu z ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja le taka zakonska ureditev, ki v vsaki dejanski in pravni situaciji daje prednost oporočnemu dedovanju. Pri zakonskemu urejanju razmerja med zakonitim in oporočnim dedovanjem zakonodajalec tehta razloge, ki govore v prid oporočnemu ali zakonitemu dedovanju v določeni dejanski in pravni situaciji. V primeru denacionalizacije govori proti sedanji ureditvi 81. člena ZDen argument, da ta ureditev ne dovoljuje ugotavljanja domnevne (hipotetične) volje oporočitelja niti tedaj, kadar je mogoče iz oporoke same in iz okoliščin, ki so obstojale v času sestave oporoke, zanesljivo sklepati, da bi oporočitelj s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, ravnal enako kot s premoženjem, ki ga je imel v času sestavitve oporoke. Za sedanjo ureditev pa govori dejstvo, da zapustnik v času sestavitve oporoke premoženja, ki mu je bilo s katero izmed oblik podržavljenja odvzeto, dejansko ni imel. Ker je bilo pogosto premoženje, ki je bilo podržavljeno, glavni del zapustnikovega premoženja pred njegovim podržavljenjem, bi ureditev, ki bi omogočala v vseh primerih ugotavljanje domnevne zapustnikove volje. v bistvu pomenila konstruiranje njegove volje. Poleg tega je ugotavljanje domnevne zapustnikove volje lahko povezano z dolgotrajnimi spori med zakonitimi in oporočnimi dediči, v zakonu predvidena ureditev pa zmanjšuje možnost številnih in zapletenih sodnih postopkov, ne da bi zaradi tega s poenostavitvijo ureditve kršila ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.
Vsi ti argumenti kažejo na to, da gre pri obravnavi o vsebini določbe 81. člena ZDen za vprašanje primernosti zakonske ureditve. Glede na dejanski in pravni položaj v primeru vrnitve pred desetletji podržavljenega premoženja je zakonodajalec z 81. členom ZDen uredil dedovanje, z dajanjem prednosti zakonitemu dedovanju v tej dejanski in pravni situaciji pa ni kršil ustavne pravice do zasebne pravice in dedovanja.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave. 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in druge alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. K odločbi sta dala odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivic in Testen.