Ustavno sodišče je na pobudo Nade Miškič iz Ljubljane v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti na seji dne. 17. 2. 1994

Drugi odstavek 2. člena uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92) ni v neskladju z ustavo.

Pobudnica meni, da je določba drugega odstavka 2. člena uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (v nadaljevanju: uredba), ki določa, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6. januarju 1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji, v nasprotju z ustavo. Taka ureditev naj bi bila po njenem mnenju v nasprotju z določbami 14. in 155. člena ustave, ker naj bi kršila načelo enakosti pred zakonom in ker naj bi imela učinek za nazaj.
Ustavno sodišče je na seji dne 21. 10. 1993 pobudo obravnavalo in sklenilo, da pobudo sprejme in začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti določbe drugega odstavka 2. člena uredbe ter v njem oceni, ali je vlada z izdajo izpodbijane uredbe presegla pooblastila izvršilne oblasti in ali je izpodbijana določba uredbe v skladu z določbami 14. in 155. člena ustave in drugimi načeli pravne in socialne države.
Vlada v odgovoru na pobudo navaja, da naj bi izpodbijana določba uredbe ne imela učinka za nazaj in naj ne bi bila v nasprotju s 155. členom ustave. Izpodbijana določba naj tudi ne bi bila v nasprotju s 14. členom ustave. Ta določba, kot navaja vlada, izvzema iz privatizacije stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6. januarju 1991 v nasprotju s predpisi, ki so veljali v Sloveniji. Gre torej za tista stanovanja, ki so bila dodeljena na podlagi zakona o zagotavljanju stanovanj v JLA (Uradni list SFRJ, št. 84/90), ki je začel veljati 6. januarja 1991, vendar v Sloveniji ni bil uveljavljen, ker Skupščina Republike Slovenije k njemu ni dala soglasja.
Ministrstvo za obrambo in Ministrstvo za okolje in prostor v svojih odgovorih na sklep o sprejetju pobude navajata, da naj bi drugi odstavek 2. člena uredbe ne bil v nasprotju s 14. in 155. členom ustave. Poleg navedb, ki so vsebovane že v odgovoru vlade, ministrstvi navajata, da se privatizacija vojaških stanovanj ni pričela z uveljavitvijo stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št 18/91-I), temveč v povezavi s 16. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije šele z uveljavitvijo uredbe. Ministrstvo za obrambo še posebej poudarja, da naj bi bilo treba spodbijano določbo drugega odstavka 2. člena uredbe razumeti tako, da se lahko privatizirajo tudi vojaška stanovanja, ki so bila s strani JLA dodeljena v obdobju od 1. januarja do 25. junija 1991, če so bila dodeljena na podlagi predpisov bivše SFRJ, ki jih je Slovenija sprejela v svoj pravni red, konkretneje, če so bila dodeljena na podlagi pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA (Vojaški uradni list, št. 5/86, 18/87 in 9/90), da pa se ne morejo po spodbijanj določbi uredbe privatizirati stanovanja, ki so bila po 6. januarju 1991 dodeljena na podlagi pravilnika o stanovanjih v JLA (Vojaški uradni list, št. 9/91), ki je bil izdan na podlagi zakona o zagotavljanju stanovanj v JLA (Uradni list SFRJ, št. 84/90), h kateremu Slovenija ni dala soglasja, kot je to predvideno v amandmaju XCVI k ustavi iz leta 1974.
Tako vlada kot tudi ministrstvi poudarjajo, da naj bi stanovanjske hiše in stanovanja, ki so predmet uredbe, kot del nepremičnega premoženja bivše SFRJ na podlagi tretjega odstavka I. točke temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine prešla v državno premoženje Slovenije 25. junija 1991.
Ustava v drugem odstavku 3. člena vsebuje načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Uredbo, ki vsebuje spodbijano določbo, je izdala vlada na podlagi 21. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta določa, da vlada (takrat republiški izvršni svet) skrbi za izvrševanje ustavnega zakona in v okviru svojih pristojnosti sprejema akte in ukrepe, ki so potrebni za njegovo izvrševanje.
Uredbo je vlada izdala za izvedbo privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj kot dela premoženja, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine upravljali bivši zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Nepremično državno premoženje bivše SFRJ na ozemlju Republike Slovenije je 25. 6. 1991 prešlo v državno premoženje Republike Slovenije z možnostjo, da se nanjo oziroma njene organe vknjiži pravica uporabe na tem premoženju. Stanovanjski zakon v 111. členu določa, da Slovenija in občine postanejo z dnem uveljavitve zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij, ter lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, namenjenih za nosilce družbenih funkcij, ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republika in občine pravico uporabe.
Uredba v prvem odstavku 2. člena določa, da se privatizacija stanovanj, ki so njen predmet, izvede v skladu s stanovanjskim zakonom. V drugem odstavku istega člena pa določa, da se stanovanja, prevzeta od JLA, ki so bila dodeljena po 6. januarju 1991, privatizirajo, če so bila dodeljena v skladu s predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji.
6. januarja 1991 je v bivši SFRJ pričel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, ki je urejal "zadovoljevanje stanovanjskih potreb (z lastnimi sredstvi in z oddajanjem službenih stanovanj) aktivnih vojaških oseb, civilnih vojaških oseb, civilnih oseb v službi v JLA, upokojenih vojaških oseb, civilnih oseb, upokojenih iz JLA, oseb, ki imajo pravico do mesečnega denarnega nadomestila zaradi prenehanja aktivne vojaške službe po potrebi službe, ter članov njihovih družinskih gospodinjstev, zagotavljanje sredstev za zadovoljevanje teh potreb ter upravljanje stanovanjskega sklada JLA in njegovo vzdrževanje" (1. člen). Za izvrševanje določb njegovih 10., 20., 24. in 25. člena je tedanji zvezni sekretar za ljudsko obrambo na podlagi izvršilne klavzule iz 50. člena zakona o sredstvih in financiranju JLA (Uradni list SFRJ, št. 53/84 in 57/89) izdal pravilnik o stanovanjih v JLA.
K zakonu o zagotavljanju stanovanj v JLA tedanja Skupščina Republike Slovenije ni dala soglasja po amandmaju XCVI k ustavi iz leta 1974. Ta je namreč v tretji točki določil, da zvezni zakoni, izdani po njegovi uveljavitvi (27. september 1990), veljajo v Republiki Sloveniji, ko da k njim soglasje Skupščina Republike Slovenije. To pa pomeni, da ni nikoli pričel veljati na območju Slovenije in kot tak tudi ni bil prevzet v njen pravni red po 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine, kar pomeni, da so stari predpisi ostali v veljavi.
Izpodbijana določba drugega odstavka 2. člena uredbe zato vsebuje zgolj določbo o dejstvu, ki izvira iz tretje točke amandmaja XCVI. Tudi brez nje bi bilo stanovanja, ki jih je JLA dodelila po 6. 1. 1991, možno privatizirati le, če so bila dodeljena z upoštevanjem določb zakona o sredstvih in financiranju JLA ter na njegovi podlagi izdanega pravilnika o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA iz leta 1986. Za ugotovitev, ali je bilo posamezno stanovanje v navedenem času dodeljeno v skladu z navedenima predpisoma, pa ne zadošča ugotavljanje zgolj formalne podlage, ki je navedena v odločbi o dodelitvi, ampak je treba ugotavljati, ali je upravičenec, ki mu je bilo takšno stanovanje dodeljeno, v času dodelitve izpolnjeval pogoje iz obeh navedenih, v Republiki Sloveniji veljavnih predpisov, tudi če se odločba nanju formalno ne sklicuje.
Izpodbijana določba drugega odstavka 2. člena uredbe tudi ne postavlja državljanov v neenak položaj pred zakonom in ne krši 14. člena ustave. Uredba v prvem odstavku 2. člena določa, da se privatizacija stanovanj izvede po določilih stanovanjskega zakona. Ta pa v 117. členu kot pogoj privatizacije določa, da mora kupec imeti stanovanjsko pravico. Vsi tisti, ki so bili na dan njegove uveljavitve imetniki stanovanjske pravice, lahko v predpisanem roku zahtevajo od lastnikov, da jim stanovanje prodajo, in nihče drug.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave, 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije in 2. alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št 39/74 in 28/76) na seji v naslednji sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo soglasno.