Ustavno sodišče je na pobudo Medobčinskega društva civilnih invalidov vojne Ljubljana v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 31. 3. 1994

Določbi 8. in 9. člena zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92) se razveljavita, kolikor v postopku za uveljavljanje statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov ne dopuščata vsem upravičencem dokazovanja po pravilih, ki jih določajo predpisi o splošnem upravnem postopku.
Ta odločitev ima pravne posledice po prvem in drugem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974.

Pobudnik predlaga, naj ustavno sodišče razveljavi določbe 8. in 9. člena zakona o civilnih invalidih vojne, ker niso v skladu s 50. členom ustave Republike Slovenije. Svoj. predlog utemeljuje z navedbo, da se z vsemi dokaznimi sredstvi, določenimi v zakonu o splošnem upravnem postopku, lahko dokazujejo pravna dejstva, pomembna za pridobitev statusa in pravic civilnega invalida vojne samo v omejenem obsegu. Določbe 9. člena tega zakona namreč omogočajo dokazovanje z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi samo tistim, ki so si šele na podlagi tega zakona pridobili možnost uveljavitve statusa in pravic civilnega invalida vojne, oziroma družinskim članom tistega, ki je izgubil življenje, bil pogrešan ali pa je umrl zaradi posledic poškodbe ali bolezni, dobljene v okoliščinah, določenih v 1. členu zakona. V ostalih primerih uveljavljanja statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov pa se uporabljajo predpisi o vojaških invalidih, kar določa 8. člen zakona. Predpisi o vojaških invalidih pa omejujejo dokazovanje v postopku uveljavljanja pravic samo na določena dokazna sredstva.
Ustavno sodišče je na seji dne 16. 9. 1993 sklenilo, da pobudo sprejme in začne postopek za oceno ustavnosti določb 8. in 9. člena zakona o civilnih invalidih vojne, predvsem njune skladnosti z 22. členom ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku, v katerem se odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
Državni zbor je v odgovoru na sklep ustavnega sodišča o začetku postopka za oceno ustavnosti 8. in.9. člena navedenega zakona predvsem navedel, da sporni zakonski določbi dejansko odrejata uporabo različnih predpisov v postopku dokazovanja statusa in pravic civilnega invalida vojne. Po določbi 8. člena zakona se uporabljajo predpisi o vojaških invalidih, ki dokazovanje omejujejo na listinske dokaze, po določbi 9. člena zakona pa se uporabljajo predpisi o splošnem upravnem postopku, ki omogočajo dokazovanje z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi,- poleg listinskih dokazov tudi z izjavami prič in strank. V odgovoru je tudi navedeno, da bi dokazovanje pravnih dejstev, pomembnih za pridobitev statusa oziroma pravic civilnih invalidov vojne, moralo za vse osebe temeljiti na uporabi enakega postopkovnega prava – to je zakona o splošnem upravnem postopku, ki omogoča dokazovanje z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi. Zato sta navedeni zakonski določbi sporni ne le glede skladnosti z 22. in 14. členom ustave, temveč tudi glede na 50. člen ustave, ki v prvem odstavku določa, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da določbi 8. in 9. člena zakona o civilnih invalidih vojne nista skladni z ustavo in ju je zato delno razveljavilo.
V 8. členu zakona je določeno pravilo, da se v postopku uveljavljanja statusa in pravic civilnega invalida vojne in pravic družinskih članov uporabljajo predpisi o vojaških invalidih. Tako se uporablja tudi še zakon o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86 – prečiščeno besedilo, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90), ki zlasti v 93. in 96. členu dopušča dokazovanje o odločilnih pravnih dejstvih samo s pisnimi dokaznimi sredstvi. V 9. členu zakona pa je določena izjema. Ta določba namreč omogoča dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi samo tistim, ki so si Šele na podlagi tega zakona pridobili možnost uveljavitve statusa in pravic civilnega invalida vojne, oziroma družinskim članom tistega, ki je izgubil življenje, bil pogrešan ali pa je umrl zaradi posledic poškodbe ali bolezni, dobljene v okoliščinah, določenih v 1. členu zakona. Zakon torej v teh dveh določbah različno ureja postopek za uveljavljanje enakega statusa in pravic, s tem da enim upravičencem omejuje dokazovanje samo na določena dokazna sredstva, drugim pa omogoča dokazovanje z vsemi dokaznimi sredstvi v skladu s pravili splošnega upravnega postopka. Taka ureditev nasprotuje načelu enakega pravnega varstva, ki ga kot poseben primer načela pravne enakosti (drugi odstavek 14. člena ustave) še posebej določa 22. člen ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci, javnih pooblastil. V obravnavanem primeru tako. razlikovanje glede možnosti uveljavljanja in varstva pravic povzroča, da prikrajšani upravičenci ne morejo ali pa le s težavo uveljavijo svojo pravico, kar lahko prizadene tudi njihovo socialno varnost. Kršitev ustavne določbe o enakem varstvu pravice torej lahko v posledici povzroči tudi poseg v ustavno pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena ustave) v primerih, ko upravičenec sicer, izpolnjuje z zakonom določene pogoje za uveljavitev pravic, pa zaradi nedopustnosti dokazovanja z določenimi dokaznimi sredstvi ne more dokazati, da je te pogoje izpolnil.
Zaradi navedenih razlogov je ustavno sodišče določbi 8. in 9. člena zakona o civilnih invalidih vojne delno-razveljavilo, in sicer tako, da za vse upravičence, ne le za nekatere, veljajo pravila dokazovanja brez omejitev, skladno z določbami zakona o splošnem upravnem postopku. Taka odločitev ima pravne posledice po prvem in drugem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974, kar pomeni, da se razveljavljeni del zakonskih določb tudi ne more uporabiti v postopkih, ki do dneva objave te odločbe niso bili pravnomočno končani.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 161. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi druge alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je ustavno sodišče sprejelo soglasno.