Ustavno sodišče je na predlog podjetij Mercator KŽK Kmetijstvo Kranj d.o.o., Kranj; Agrokombinat Maribor p.o., Maribor; Mercator Agrokombinat Krško d.o.o., Krško; Hmezad, Žalec, Kmetijstvo Agrogorica p.o., Vipava, Mlinopek, Murska Sobota; Meni Družbeno kmetijsko podjetje Meja p.o., Šentjur in Kmetijski kombinat Ptuj p.o., Ptuj, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 31. 3. 1994

Določbe 6., 12., 27., 28. in 29. točke 3. člena ter 22. in 23. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) niso v nasprotju z ustavo.

1. Predlagatelji so začeli postopek za oceno ustavnosti 6., 12., 27., 28. in 29. točke 3. člena, 14. člena, 19., 20. in 22. člena zakona o denacionalizaciji. Iz smiselne razlage obrazložitve predloga v zvezi z 19. in 20. členom pa izhaja, da predlagatelji dejansko izpodbijajo 23. člen zakona, ki ne glede na določbo 4. točke 19. člena in 20. člena omogoča vrnitev nepremičnin v last in posest, če upravičenec izkaže, da bo zagotovil vlaganje ali druge potrebne pogoje za racionalnejšo in ekonomsko uspešnejšo uporabo nepremičnine. Zato je ustavno sodišče presojalo le v izreku navedene določbe zakona.
Predlagatelji želijo, da se kmetijska zemljišča, ki so bila lastnikom podržavljena na podlagi predpisov, navedenih pod tč. 6 – zakon o agrarnih skupnostih, tč. 12 -temeljni zakon o razlastitvi, tč. 27 – uredba o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev, tč. 28 – uredba o premoženjskih razmerjih in o reorganizaciji kmečkih delovnih zadrug in tč. 29 – temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča v 3. členu zakona o denacionalizaciji ne bi vrnila.
V predlogu navajajo, da zakon o denacionalizaciji omogoča neposreden poseg v njihovo premoženje, kar bo posamezna podjetja tako prizadelo, da obstaja resna nevarnost za njihovo likvidacijo. Namen zakona o denacionalizaciji naj bi bil v odpravi prizadejanih krivic tistim, ki so bili z akti in dejanji državnih in drugih organov prejšnjega pravnega sistema oškodovani.
Agrarne operacije naj bi bile nujnost vseh držav, ki vodijo agrarno politiko produktivne in intenzivne kmetijske pridelave ne glede na ekonomsko ureditev države in naj bi bile del nacionalne ekonomske politike, torej v državnem interesu, v interesu podjetij, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, in posameznikov. Pravni posli, na podlagi katerih se agrarne operacije izvajajo, naj bi bile odplačne, sinalagmatične pogodbe ne glede na to, ali je njihov predmet nadomestno zemljišče ali denarno nadomestilo. Pri obravnavi pravnih poslov naj bi bilo železno pravno pravilo pacta sunt servanda; s tem ko je zakon o denacionalizaciji z izpodbijanimi določbami posegel v izvršene agrarne operacije in razveljavil vse že izpolnjene pogodbe, na podlagi katerih so bile operacije v korist nacionalnega gospodarstva izvedene, naj bi bil prekršil ta postulat. Zakon naj bi bil z napadenimi določbami podredil splošni interes interesom posameznikov. Za neveljavne naj bi zakon proglasil tiste pogodbe, po katerih se je upravičenec izrekel za nadomestilo v obliki odškodnine, izpodbojnost pa naj bi bil omogočil tudi tistim, ki bodo-izrazili dvom v ustreznost nadomestnega zemljišča. Način izpolnitve naj bi bil torej zakonodajalčev kriterij pri posegu v realizirane posle. S temi določbami naj bi bil zakonodajalec postavil denacionalizacijske upravičence v neenakopraven položaj in s tem uzakonil določbo, ki naj bi bila v nasprotju s 14. členom ustave. S tem naj bi bil omajal pravno varnost kot bistveni sestavni del pravne države (2. člen ustave).
Po mnenju predlagateljev zakon ob tem ne razrešuje vrste vprašanj, ki se nanašajo na ureditev razmerij med upravičenci in zavezanci, nastalih v zvezi z vlaganji zavezancev v komunikacijsko mrežo, regulacije, melioracije, drugo kultiviranje zemljišč, ureditev poslovnih prostorov itd., in ne ureja vprašanja hipotek in drugih bremen na zemljišču, saj določa, da se vrača premoženje. Premoženje pa po mnenju predlagateljev predstavljajo le aktiva, pri čemer da je znano, da je bila podjetniška lastnina in lastnina veleposestnikov in drobnih kmetov v stari Jugoslaviji zelo obremenjena. Kmetijsko podjetje, ki je vlagalo, in upravičenec do vrnitve naj bi bila torej v neenakem položaju, kar da ni v skladu s 14. členom ustave in načeli pravičnosti. Zakon o denacionalizaciji naj bi bil kot celota nejasen, protisloven, nedorečen in neustrezen, kar da je v nasprotju s temelji pravne države. Pravna država naj bi bila dolžna zagotavljati pravno varnost, pravni red mora biti vsebinsko jasno določen z instrumentarijem, ki zagotavlja in omogoča spoštovanje pravnih predpisov – teh zahtev pa naj napadeni zakon ne bi izpolnjeval in naj torej ne bi bil v skladu z 2. členom ustave. Nadalje po mnenju predlagateljev zakon pooblašča za reševanje premoženjskopravnih vprašanj upravo, ki da ji je mogoče v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku odločati po prostem preudarku. Zakon naj bi bil naravnan v zaščito skrajnega individualizma, ob zanemarjanju splošnega interesa. Vprašanje primernosti zakona naj ne bi bila stvar ustavnega sodišča, vendar pa da je njegova naloga, da preizkusi in presodi, ali je v zakonu pravilno izražen splošni interes, ki je osnova za sprejem kakršnegakoli zakona.
Predlagatelji izpodbijajo tudi prvi odstavek 22. člena zakona češ da upravičence sili v lastninsko razmerje in krši načelo avtonomije strank pri urejanju obligacijskih razmerij. Določba naj bi imela značaj kogentne norme za zaščito interesa posameznika, ki ga zakonodajalec domneva.
Določba 23. člena zakona pa naj bi bila v protislovju z določbama 4. točke 19. člena in 20. člena, ki določata, da se nepremičnina ne vrne, če bi to bistveno okrnilo prostorsko kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin oziroma okrnitev ekonomske in tehnološke kompleksnosti zemljišč.
Po mnenju predlagateljev povzroča navedeno protislovje pravno zmedo in ni v skladu z načelom pravne države.
2. Predlog je bil poslan Skupščini Republike Slovenije v odgovor, Ministrstvu za pravosodje in upravo in Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa v izjasnitev o stališčih predlagateljev.
Skupščina je kot odgovor na predlog dostavila mnenje zakonodajno-pravne komisije. Ta navaja, da je bila ob obravnavi predloga seznanjena tudi z stališčem Ministrstva za pravosodje in upravo, kateremu se pridružuje. Člana zakonodajno pravne komisije Miran Potrč in Majda Oblak sta dala ločeno mnenje, v katerem navajata, da je celoten zakon o denacionalizaciji, ne samo izpodbijane določbe, potreben temeljite ustavnopravne presoje, ker da postavlja v izrazito neenakopraven položaj fizične in pravne osebe glede razpolaganja z njihovo zakonito pridobljeno lastnino, ker da ne omogoča potrebnega kontradiktornega postopka v zvezi z ugotavljanjem lastninske pravice in ker da posega v premoženjska razmerja in stanja na način, ki ni v skladu z načeli pravne države. Po njunem mnenju je bil zakon pripravljen in sprejet kot izrazito političen, ne pa pravni akt, na kar da je v svojih stališčih opozoril tudi že Svet za varstvo človekovih pravic.
Ministrstvo za pravosodje in upravo v svojem mnenju z dne 12. 8. 1992 navaja, da je zakon o denacionalizaciji podlaga za uvedbo upravnih" in izjemoma tudi sodnih nepravdnih postopkov, v katerih pristojni organi odločajo o denacionalizaciji (vračanju) premoženja, ki je bilo podržavljeno na načine in po predpisih, ki so navedeni v tem zakonu: z agrarno reformo, nacionalizacijami in z zaplembami, s pravnimi posli pa le, če so bili sklenjeni zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Po tem mnenju ne držijo navedbe predlagateljev, da bi se zakon o denacionalizaciji nanašal na agrarne operacije, če so bile te izvedene s pravnimi posli (razen z zvijačo, silo ali grožnjo), zlasti pa po tem mnenju zakon o denacionalizaciji ničesar ne razveljavlja: niti predpisov niti upravnih ali sodnih odločb in še najmanj pogodb. Po tem mnenju sicer ni stvar ocene ustavnosti primernost ureditve posameznih vprašanj, tako tudi ne, ali je odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank prepuščeno upravnim organom, sodiščem, drugim državnim organom ali celo pooblaščenim organizacijam. Upravni organi naj bi bili po zakonu o splošnem upravnem postopku pristojni za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank, kadar jih za to pooblašča predpis – in to po prostem preudarku le v primeru, če je tako določeno glede posameznih upravnih stvari v zakonu ali v predpisu, ki temelji na zakonu. Glede trditve, da premoženje predstavljajo le aktiva, ne glede na resnično stanje obremenitev, Ministrstvo za pravosodje in upravo pripominja, da se po pravilih pravne znanosti res šteje za premoženje skupek (premoženjskih) pravic, vendar pa da je zakon za primer denacionalizacije opredelil kot premoženje stvari, to je tisto, kar se običajno v pravu šteje za premoženjsko maso.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v svojem mnenju z dne 5. 1. 1993 navaja, da so bila kmetijska zemljišča v nekaterih občinah arondirana tudi na podlagi sporazuma (pogodbe), s katerim sta se arondant in arondacijski upravičenec sporazumno dogovorila za prenos zemljišč v družbeno lastnino, hkrati pa sta se sporazumela tudi o plačilu ustrezne odškodnine. Tak sporazum je bil od strank podpisan, vendar pa v sporazumu večinoma manjka vknjižbeno dovoljenje (intabulacijska klavzula) za vpis v zemljiško knjigo, pač pa je v sporazumu določba, da se stranki sporazumeta za zemljiškoknjižni prenos zemljišča bremen prosto v arondacijskem postopku. Arondacijska odločba, ki je sledila tako sklenjenemu in podpisanemu sporazumu, je bila izdana po skrajšanem postopku in brez zaslišanja strank. Po ugotovitvah občin je bil praktičen razlog za prenos zemljišč v državno lastnino na podlagi arondacijske odločbe in ne poprej sklenjenega sporazuma v tem, da strankam ni bilo potrebno plačati prometnega davka, vpis v zemljiško knjigo je bil prednosten, sporazuma (pogodbe) ni bilo treba predložiti pristojnemu javnemu pravobranilstvu, lastnik pa je z odtujitvijo zemljišča pridobil tudi pravico do otroških doklad.
Ministrstvo meni, da je v primerih, ko so bila kmetijska zemljišča arondirana na podlagi sporazuma (pogodbe) med arondirancem in arondacijskim upravičencem in je bila nato izdana arondacijska odločba, s katero sta stranki le izvedli že sklenjeni sporazum, treba šteti, da je bilo podržavljanje zemljišč opravljeno na podlagi sporazuma (pogodbe). Iz tega razloga po njegovem mnenju nastopajo te osebe kot upravičenci do denacionalizacije le ob pogojih iz 5. člena zakona o denacionalizaciji, če je bil sporazum (pogodba) tudi formalno res sklenjen in podpisan kot samostojen pravni akt. Če takega sporazuma ni oziroma od stranke ni posebej podpisan, se zavezanec na sporazum ne more sklicevati, čeprav je mogoče iz odločbe o arondaciji ali drugih podatkov spisa (izjav strank, zapisnika o zaslišanju ipd.) razbrati, da se je arondacija zemljišč izvajala sporazumno.

Iz obrazložitve predloga za izdajo zakona o denacionalizaciji (Poročevalec št. 7/91) izhaja, da je zakon o denacionalizaciji posledica doseženega političnega soglasja, da se popravijo krivice, ki so bile v povojnem obdobju storjene s poseganjem države v lastninske odnose v imenu revolucionarne preobrazbe takratne družbe in z uveljavljanjem socialističnih družbenoekonomskih odnosov ter v imenu obračuna s takratnemu režimu sovražnimi osebami. Navedene krivice so se prvenstveno izvajale na podlagi predpisov in drugih prisilnih ukrepov državnih organov, s katerimi so praviloma brez odškodnine ali pa s simbolično odškodnino podržavljali zasebno premoženje fizičnih in pravnih oseb. Podržavljanje premoženja je potekalo z agrarno reformo, nacionalizacijo, zaplembami in drugimi načini podržavljanja. Razlog denacionalizacije je tudi že potekajoča in predvidena privatizacija družbene lastnine. Pravično je, da se v tem procesu in v primeru vzpostavljanja modernih, demokratičnih ekonomskih odnosov pred tem ali vsaj sočasno prvenstveno privatizira tisti del oziroma obseg družbene lastnine, ki je nastal s krivičnim podržavljanjem zasebnega premoženja. Krivice naj bi se popravile tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi. Če to iz določenih razlogov ni mogoče, pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. Eno temeljnih načel zakona je, da se s popravljanjem krivic, ki jih ureja zakon, ne sme delati novih. To načelo obsega predvsem varstvo fizičnih oseb, ki so na podlagi veljavnih predpisov ali pravnih poslov pridobile na podržavljenem premoženju lastninsko pravico. V obrazložitvi predloga zakona o denacionalizaciji pa se še poudarja, da zakon sedanjih uporabnikov družbenih sredstev ne sme spraviti v tak položaj, da bi bilo to vzrok za prenehanje njihove dejavnosti oziroma likvidacijo pravne osebe.
V vseh primerih, ki jih predlagatelji izpodbijajo, so upravičenci upravičeni do vrnitve premoženja, če niso dobili kot odškodnino za podržavljeno nepremičnino druge nadomestne nepremičnine.
Po zakonu o agrarnih skupnostih (12. točka 3. člena ZDEN) je bilo po določbi prvega člena tega zakona za obče ljudsko imovino razglašeno brez ozira na vpis v zemljiško knjigo: a) nepremično premoženje z vsemi k njemu spadajočimi pritiklinami, premičninami in pravicami in premično premoženje, ki pripada agrarnim skupnostim (podobčinam, vasem, srenjam, soseskam, korporacijam, urbarialnim in drugim sličnim skupnostim);* b) pravice do paše, lesa, gozdnih pridelkov ipd., ki pristojajo skupnostim servitutnih upravičencev, ki so po svojem izvoru slične agrarnim skupnostim. Upravo premoženja in pravic so prevzeli krajevni ljudski odbori.
Za nepremičnine, podržavljene po zakonu o agrarnih skupnostih, niso bile dane nobene nadomestne nepremičnine niti ni bilo treba plačati odškodnine. Vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim,skupnostim odvzete po navedenem zakonu, je uredil zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94).
Po temeljnem zakonu o razlastitvi (12. točka 3. člena ZDEN). ki je veljal do 28. marca 1957, so se nepremičnine in pravice na nepremičninah lahko razlastile, če je to zahteval splošni interes, da se izvedejo koristna dela za družbeno, ekonomsko in kulturno povzdigo ter razvoj ljudstva (1. člen). Za razlaščeno premoženje je lastnik dobil odškodnino v znesku povprečne prometne vrednosti, ki jo je imelo razlaščeno premoženje na dan cenitve. Za razlaščeno premoženje v korist države se je odškodnina lahko dala v denarju ali v državnih obveznicah, lahko pa se je v zameno dala kaka druga nepremičnina. Pri razlastitvi, ki ni bila v korist države, se je smela odškodnina dati samo v denarju ali v kaki drugi nepremičnini. Postopek razlastitve so vodile razlastitvene komisije, ki so jih sestavljali sodnik, odbornik krajevnega ljudskega odbora in odbornik okrajnega ljudskega odbora. Zoper odločbo o razlastitvi je bila dopustna pritožba na pristojno okrožno sodišče v 8 dneh po prejemu odločbe. Odločba okrožnega sodišča je bila dokončna.
Po uredbi o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev (27. točka 3. člena ZDEN) so nepremičnine (zemljišča in poslopja) fizičnih in zasebnih pravnih oseb in zadružnih organizacij, ki so ležale med zemljiščem državnega kmetijskega posestva, prešle v državno last. Kot odškodnino za odvzeto zemljišče naj bi fizične in zasebne pravne osebe dobile iz zemljiškega sklada agrarne reforme in kolonizacije zemljišča, ki po svoji vrednosti ustreza odvzetemu zemljišču. Če se za odvzeto stavbo ni mogla dati druga stavba, se je dobila denarna odškodnina. Za odvzeta zemljišča ni bila predvidena denarna odškodnina, ampak le nadomestna zemljišča.
Uredba o premoženjskih razmerjih in o reorganizaciji kmečkih delovnih zadrug (28. točka 3. člena ZDEN) je predvidevala, da kmetje ob ustanovitvi vložijo v kmečko delovno zadrugo zemljo, gospodarska poslopja in delovna sredstva. Ob izstopu iz zadruge se je kmetu zemlja vrnila, s tem da je zadruga lahko dala drugo zemljo, da ne bi drobila zaokrožene zemljiške posesti. Za vložena poslopja, če jih ni bilo mogoče vrniti, je zadruga lahko plačala denarno odškodnino. Uredba ni predvidevala, da se zemlja ne bi vrnila.
Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (29. točka 3. člena ZDEN) je urejal dva načina odvzema zemljišča – arondacijo in komasacijo. Arondacija je bila dopustna, če je bila potrebna za smotrnejšo obdelavo zemljišča, mehanizacijo kmetijskih del, izvedbo melioracijskih in protierozijskih del, zgraditev gospodarskih objektov ter za vzgojo trajnih nasadov. Kmet je predvidoma dobil za pripojeno zemljišče drugo ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete; če mu tega ni bilo mogoče zagotoviti oziroma če se ni dosegel sporazum, je dobil odškodnino v denarju. Nekmet je dobil odškodnino praviloma v denarju. Odškodnina se je odmerjala po predpisih, veljavnih za denarno odškodnino pri razlastitvi. Arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča sta se lahko sporazumela tudi o drugačni obliki odškodnine za pripojeno zemljišče. Pri komasaciji naj bi kmetje dobili nazaj iz komasacijske mase ustrezno zemljišče enake kakovosti in kulture, kar sicer ni bilo vedno realizirano, nekmet pa naj bi dobil denarno odškodnino za vloženo zemljo.
Iz tega prikaza predpisov, za katere predlagatelji želijo, da se črtajo iz 3. člena zakona o denacionalizaciji, izhaja, da je tudi na podlagi teh predpisov lahko bil izvršen poseg države v lastninske odnose proti volji lastnikov.
Pri tem pa je potrebno poudariti, da je v vseh teh primerih zakonodajalec izhajal iz splošne ocene, da denacionalizacijski upravičenci, ki za odvzeto premoženje niso dobili nadomestne nepremičnine, niso bili ustrezno odškodovanj. Pri konkretnem odločanju pa bo moral pristojni upravni organ upoštevati tudi določbo 72. člena zakona, ki določa, da se v denacionalizacijskem postopku upošteva tista, že dana odškodnina, ki je presegala 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja.
V primerih, ko so zemljišča dejansko prešla v družbeno lastnino na podlagi sklenjenih pravnih poslov, arondacija pa je bila le fiktivna, se postavlja vprašanje, ali za take primere velja namesto 3. člena 5. člen zakona, oziroma, ali 5. člen velja le za primere oblično sklenjenih pravnih poslov ali tudi za druge primere.
Besedilo 5. člena zakona, ki govori o prehodu stvari ali premoženja v državno last na, podlagi pravnega posla, zajema poleg primerov, ko je bil pravni naslov za prehod premoženja v družbeno last samo pravni posel, tudi primere, ko je bil pravni naslov za to sicer akt državnega organa (odločba), vendar pa je bil podlaga za izdajo te odločbe poprej sklenjen veljaven pravni posel.
Kadar se ugotovi, da je šlo v resnici za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine, ni mogoče šteti takega prenosa za prisilno podržavljenje, čeprav je bil formalno. sprejet akt na podlagi predpisa iz 6., 12., 27., 28. ali 29. točke 3. člena zakona. Navedene določbe glede na to niso v neskladju z ustavo, saj ob- pravilni razlagi in uporabi teh in drugih zakonskih določb ne more priti do denacionalizacije v primerih, kjer ni šlo za prisilno podržavljenje.
Predlagatelji tudi ugovarjajo, da zakon o denacionalizaciji ne ureja vprašanja hipotek in drugih bremen na zemljiščih, ker določa, da se vrača premoženje brez upoštevanja resničnega stanja obremenitev – podjetniška lastnina in lastnina veleposestnikov in drobnih kmetov pa da je bila v stari Jugoslaviji zelo obremenjena. V zvezi s temi ugovori je treba pripomniti, da se po določbi 33. člena zakona o denacionalizaciji nepremičnine vrnejo proste hipotekarnih bremen, ki so nastala po njihovem podržavljenju do dneva, uveljavitve zakona o denacionalizaciji. Nepremičnine so bile podržavljene bremen proste. Predlagatelji niso z nepremičninami prevzeli nobenih bremen. Dejansko so. samo dolžni, da nepremičnine vrnejo v stanju, kot so jih pridobili.
Predlagatelji, ki so do določenih zemljišč prišli na podlagi predpisov, ki so omogočali prisilni odvzem zasebnega premoženja, ne da bi lastnikom zagotavljali ustrezna odškodovanja, ne morejo zahtevati, da jim pravni red zagotavlja spoštovanje teh predpisov, ker da sicer ni v skladu z 2. členom ustave. Nasprotno, pravni red demokratične,. socialne in pravne države mora zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in to tudi z odpravo posledic, ki so nastale zaradi izvajanja predpisov, ki so kršili človekove pravice in temeljne svoboščine. Odprava posledic – vrnitev podržavljenega premoženja -se lahko izvede tudi v upravnem postopku. Taka ureditev ni v neskladju z ustavo, saj gre le za vzpostavitev prejšnjega stanja. Po ustavi (120. člen) upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov. Proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno v upravnem sporu sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. Zoper pravnomočno sodbo v upravnem sporu sta dovoljeni tudi dve izredni pravni sredstvi, obnova postopka in zahteva za varstvo zakonitosti. V primerih, ko je bilo podržavljenje stvari ali premoženja izvršeno na podlagi pravnega posla (5. člen ZDEN) pa o zahtevah za denacionalizacijo odloča temeljno sodišče (56. člen ZDEN).
Tudi določbi 22. in 23. člena zakona po oceni ustavnega sodišča nista v neskladju z ustavo.
Trditev predlagateljev, da izpodbijana določba 1. odstavka 22. člena sili upravičence v lastniško razmerje in s tem krši načelo avtonomije strank pri urejanju obligacijskih razmerij in posega v načelo pravne države, v tem primeru ne drži. Iz obrazložitve zakona o denacionalizaciji izhaja, da je namen zakona privatizirati tisti del družbene lastnine, ki je nastal s krivičnim podržavljanjem zasebnega premoženja. Za realizacijo tega zakonskega cilja pa je zakonodajalec moral že s samim zakonom določiti lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije in se vračajo v naravi. Za zakonsko določanje lastninske pravice, na nacionaliziranih nepremičninah v družbeni lastnini pa je zakonodajalec imel tudi ustavno podlago v XCIX. amandmaju k ustavi iz leta 1974, ki je v času sprejemanja zakona še veljal in je določal, da zakon določi preoblikovanje družbene lastnine v javno ali druge oblike lastnine.
Prav tako tudi ne drži trditev predlagateljev, ki se nanaša na 23. člen zakona. S to zakonsko določbo, ki pomeni izjemo od pravila, uzakonjenega v 20. členu, je zakonodajalec v okviru ciljev, ki jih je s tem in tudi drugimi lastninskimi zakoni zasledoval, omogočil bivšim lastnikom oziroma denacionalizacijskim upravičencem, da. lahko kot aktivni lastniki z vlaganji in drugimi potrebnimi pogoji takoj zagotovijo podlago za učinkovito uporabo teh nepremičnin. Izpodbijana določba je vezana le na 20. člen zakona zato bo v primerih iz drugega odstavka 19. člena zakona, ko gre za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnih kompleksov, pravni organ pri odločanju o denacionalizaciji moral upoštevati tudi določbo 27. člena tega zakona.
O ustavnosti 14. člena zakona o denacionalizaciji je ustavno sodišče že odločilo z odločbo U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 13/93).
Iz navedenih razlogov sledi, da izpodbijane določbe zakona o denacionalizaciji niso v nasprotju z ustavo.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave in druge alinee tretjega odstavka 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janež Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede vprašanja ustreznosti sodnega varstva., kjer je bila odločitev sprejeta z osmimi glasovi proti enemu.