Ustavno sodišče je na predlog Družbe M & M, podjetje za splošno svetovanje in zunanjo trgovino, d.o.o., Ljubljana, ki jo zastopa Andrej Toš, odvetnik v Ljubljani, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 31. 3. 1994

1. Zakon o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (Uradni list RS, št. 7/93) se razveljavi. Razveljavitev učinkuje po poteku šestmesečnega roka od dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
2. Ta odločba ima pravne učinke po prvem in drugem odstavku 414. člena ustave iz leta 1974 po poteku roka iz 1. točke izreka.

1. Predlagatelj je sodišču predlagal oceno ustavnosti Zakona o varstvu terjatev v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb (v nadaljevanju: ZVT). Zakon določa, da lahko upniki, ki od 25. 6. 1991 niso mogli izterjati svojih dospelih terjatev do podjetij in drugih pravnih oseb, ki so prenesle kapital ali poslovanje na druge pravne osebe ali zasebnike, uveljavljajo svoje dospele neporavnane terjatve do teh pravnih oseb ali zasebnikov (1. člen). Za prenos kapitala se šteje vplačilo ustanovnega deleža podjetja ali druge pravne osebe v novem podjetju, drugi pravni osebi ali pri zasebniku ter prenos kapitala po zakonu o podjetjih, če se je s temi prenosi sposobnost dolžnika za poravnavo obveznosti bistveno zmanjšala. Nadalje ZVT določa, da se za prenos poslovanja šteje ustanovitev podjetja, druge pravne osebe ali zasebnika, ki jih ustanovijo direktor, delavci s posebnimi pooblastili ali drugi delavci za opravljanje enake ali podobne dejavnosti, za katero je podjetje ali druga pravna oseba, v kateri so delali pred ustanovitvijo, vpisana v sodni register (2. člen). Podjetje, druga pravna oseba ali zasebnik, na katerega je bil prenesen kapital po prvem odstavku 2. člena ZVT, odgovarja za obveznosti prejšnjega nosilca kapitala, če pa je bilo nanj preneseno poslovanje po drugem odstavku 2. člena ZVT, odgovarja za obveznosti podjetja ali druge pravne osebe, od katerega je bilo nanj preneseno poslovanje (3. in 4. člen).
Predlagatelj meni, da je ZVT v nasprotju z 2., 8. in 14. členom ustave, ker naj bi posegal v določbe civilne zakonodaje, ki ureja odgovornost tretjih oseb iz naslova povzročene škode in poroštva. Odgovornost tretjih oseb naj bi zakon določil na podlagi presumpcij, ki pa ne temeljijo na dejstvih in ki jih ni mogoče izpodbijati. Pravnim osebam naj bi odrekal njihovo premoženjskopravno samostojnost, med upniki pa nedopustno uvedel diferenciacijo, ki omogoča uveljavljanje terjatev do tretjih oseb le tistim upnikom, ki terjatev niso mogli izterjati od 25. 6. 1991, drugim pa ne.
2. Nasprotni udeleženec – Državni zbor v odgovoru na predlog meni, da se predlagatelj sklicuje na civilnopravne predpise, ki pa za družbenolastninska razmerja niso v celoti sprejemljivi. Splošni instituti civilnega prava imajo lahko polno veljavo le v lastninskih razmerjih, ki temeljijo na zasebni lastnini in ki bodo v naš pravni sistem uvedeni z uveljavitvijo nove ustave. Pravni posli so sicer izpodbojni na podlagi odškodninske odgovornosti ali nelojalne konkurence, vendar pa je zaradi specifičnosti prenosov marsikateri prenos praktično nedokazljiv. Po prvem odstavku 2. člena izpodbijanega zakona ne gre za popolno garancijo novega podjetja za obveznosti dolžnika, ampak mora biti izpolnjen pogoj, da je bila s prenosom kapitala bistveno zmanjšana dolžnikova plačilna sposobnost, kar mora upnik dokazati. Po mnenju Državnega zbora napadeni zakon ni v nasprotju ž ustavo, kolikor je njegova uveljavitev v povezavi s preoblikovanjem družbene lastnine v druge oblike lastnine.

Obravnavani zakon ureja pravna razmerja, ki so v Republiki Sloveniji pravno urejena že z določbami splošnega civilnega prava. Te določbe že urejajo posamezne življenjske primere, ki jih skuša urejati tudi napadeni zakon. Zakon ureja odgovornost tretjih oseb, ki naj bi bile okoriščene na račun dolžnikov, dolžnikom pa bi se zato zmanjšala sposobnost za poravnavo obveznosti: To pa na izčrpen način že rešuje institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, urejen v 280. do 285. členu zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 – v nadaljevanju ZOR), katerih udeleženci so po 2. členu tega zakona tudi družbenopravne osebe.
Po tem institutu lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnika. Upnikova škoda se domneva že, če dolžnik zaradi svojih dejanj nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Dejanja dolžnika so po določbah ZOR bodisi aktivna ravnanja ali opustitve, zaradi katerih je dolžnik izgubil kakšno materialno pravico ali s katero je zanj nastala kakšna materialna obveznost. Za vložitev izpodbojne tožbe je aktivno legitimiran upnik, pasivno pa tretji, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, oziroma njegovi univerzalni pravni nasledniki. Na podlagi tega instituta je torej upnik upravičen do zahtevkov za razveljavitev dejanj in vseh vrst pravnih poslov, ki jih je sklenil dolžnik in s tem zmanjšal svojo plačilno sposobnost za poravnavo upnikovih terjatev, prav tako pa je legitimiran, da uveljavi pravice dolžnika, katerih uveljavitev je ta opustil. Pravico izpodbijanja ima neposredno do subjektov, ki so bili okoriščeni. To pomeni, da se lahko poplača od podjetij in drugih pravnih ali fizičnih oseb, ki jim je dolžnik vplačal ustanovni delež ali prenesel nanje poslovanje, ki ga je prav tako šteti za pravno dejanje po 280. členu ZOR, pa tudi od direktorja, delavcev s posebnimi pooblastili in drugih delavcev dolžnika, ki so kršili konkurenčno prepoved, določeno v 178. a členu zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, pop. 40/89, 46/90, 61/90) ali poslovno tajnost na podlagi 176. do 178. člena zakona o podjetjih, oziroma 39. in 40. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93).
Poleg tega instituta je upnikom v skladu s 103. členom ZOR omogočeno, da zahtevajo ugotovitev ničnosti pravnih poslov dolžnika, če ti nasprotujejo ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali. Pravni posli, sklenjeni v nasprotju z generalnimi klavzulami civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved zlorabe pravic, prepoved povzročanja škode, prepoved ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, itd. so zlorabe, ki na področju civilnega gospodarskega prava pomenijo kršitev poslovne morale. Upniki, ki so bili s pravnimi posli, ki kršijo poslovno moralo, oškodovani, so upravičeni vložiti zahtevek na ugotovitev ničnosti takih pravnih poslov.
Navedeni pravni instituti so urejeni v veljavnih pravnih aktih in zagotavljajo pravnim subjektom pravice in svoboščine ter način in meje za njihovo uresničevanje. Izpodbijani zakon je uzakonil odgovornost tretjih oseb za obveznosti dolžnikov, ki so nanj prenesli kapital ali poslovanje, neomejeno in ne le v obsegu, ki je posledica pridobitve kapitala ali premoženja, in s tem posegel v pravico tretjih oseb v nasprotju s 15. členom ustave.
V primerih, ko so dolžniki pridobili družbeniške deleže v gospodarskih družbah ali kupili delnice, so deleži oziroma delnice lahko neposreden predmet izvršbe. V teh primerih načeloma ne gre za ravnanje dolžnika, ki bi imelo za posledico zmanjšanje dolžnikovega premoženja, ker so sredstva dolžnika spremenila le obliko.
Izpodbijani zakon odgovornost ureja na povsem svojstven način in pri tem ne upošteva splošnih predpostavk instituta civilnopravne odgovornosti. Tako zanemarja vzročno zvezo med dolžnikovimi ravnanji ali opustitvami ter ravnanji njegovih ljudi in oškodovanjem upnikov oziroma zmanjšanjem dolžnikove plačilne sposobnosti, v posledici opustitve tega temeljnega elementa odgovornosti pa neomejeno obvezuje tretje osebe. Odgovornost civilnopravnih subjektov ureja na drugačen način, kot splošno civilno pravo, še zlasti s tem, ker ne upošteva vzročne zveze kot temeljnega elementa odgovornosti.
Pravice, ki jih ureja izpodbijani zakon, so torej upnikom zagotovljene že z drugimi normami civilnega prava. Upniki, ki pravic niso pravočasno uveljavljali, so morda pravico izgubili ali pa je zastaralo njihovo pravno varstvo. Seveda pa težnja, da se jim omogoči popraviti, kar so z zamudo izgubili, ne more biti opravičljiv razlog za sprejetje izpodbijane zakonske ureditve. Kolikor je bil to namen zakonodajalca, bi ga lahko dosegel na primer tako, da bi morda z zakonom prav za te primere podaljšal rok za vložitev izpodbojne tožbe iz 285. člena ZOR.
Neomejenost odgovornosti tretjih oseb za dolžnikove obveznosti posredno pomeni poseg v pravice družbenikov, ki z dolžnikom niso bili ne v dejanskem ne v pravnem razmerju, in utegne celo vplivati na pravne posle s poslovnimi partnerji, sklenjene po tretji osebi, katerih izpolnitev bi lahko postala otežena ali celo nemogoča. S tem ZVT v nasprotju s 33. členom ustave posega v lastninsko pravico pravnih subjektov.
Načelo pravne države, določeno v 2. členu ustave, se izraža predvsem v spoštovanju veljavnih pravnih predpisov, v pravni varnosti, v načelu zaupanja v pravo, v prepovedi retroaktivnega delovanja predpisov, sodni poti, ki zagotavlja popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, v zanesljivosti zakonodajalca, jasnosti in določenosti pravnih norm itd. Izpodbijani zakon zavezuje tretje osebe neomejeno, ne glede na višino in učinke pridobljenega kapitala oziroma obseg in učinke od dolžnika pridobljenega poslovanja. Prav tako ne zahteva ugotavljanja učinka kršitve konkurenčne prepovedi delavcev dolžnika. S tem omogoča posege v pravna razmerja, v katera so pravni subjekti, ki jih zakon zavezuje, vstopili, in na družbeniške deleže tistih družbenikov, ki z dolžnikom nimajo nobene povezave. Taki posegi pa ogrožajo varnost pravnega prometa in hkrati učinkujejo na že vzpostavljena pravna razmerja in že pridobljene pravice tretjih. V postopku uveljavljanja terjatev zakon nalaga upnikom le, da dokažejo družbeništvo dolžnika na zavezani tretji osebi, ali da je dolžnik na to osebo prenesel kapital oziroma poslovanje, ali da so delavci dolžnika družbeniki zavezanca, ter da od 25. 6. 1991 od dolžnika niso mogli izterjati, kar jim je ta dolžan. Zakon torej ne omogoča, da bi sodišče ugotavljalo popolno dejansko stanje ter vzročno zvezo med dejanji ali opustitvami dolžnika in obsegom zmanjšanja dolžnikove plačilne zmožnosti. Izpodbijani zakon tudi drugače kot 280. člen ZOR določa pojem zmanjšanja dolžnikove sposobnosti za poravnavo obveznosti. Iz navedenega razloga je v nasprotju z načelom pravne varnosti kot enim izmed načel pravne države.
Člen 155. ustave določa, da predpisi ne morejo imeti učinka za nazaj, razen izjemoma, ko to zakon določa za posamezne določbe in ob pogoju, ko to zahteva javna korist, če se s tem ne posega v pridobljene pravice pravnih subjektov. Izpodbijani zakon učinkuje na pravna razmerja, ki so že nastala, in neposredno posega v pridobljene pravice tretjih oseb (poslovnih partnerjev in družbenikov), zato je v nasprotju z navedeno določbo 155. člena ustave.
Ni mogoče slediti navedbam Državnega zbora v odgovoru na predlog. Določbe civilnega prava, ha podlagi katerih je mogoče uveljavljati pravice upnikov, se uporabljajo za fizične osebe ter za civilnopravne in druge pravne osebe, ne glede na to, ali so v družbeni, zasebni ali mešani lastnini. Premoženjskopravna samostojnost pravni osebi namreč omogoča, da je nosilec pravic in obveznosti in da vstopa v civilnopravna razmerja. Nedefiniranje družbenikov na družbenem kapitalu pravnih oseb ne vpliva na njihovo organizacijsko in pravno strukturo in njihovo civilnopravno funkcijo. Ni torej sprejemljiva teza, da zakon ni v nasprotju z ustavo že samo zaradi tega, ker je njegova uporaba povezana s preoblikovanjem družbene lastnine v druge oblike. Poleg tega in določb zakona ne izhaja izrecno, da bi se njegova uporaba nanašala le na te primere. Nedokazljivost oziroma težavna dokazljivost prenosa družbenega kapitala oziroma družbenih sredstev na druge subjekte ne more biti opravičilo za izpodbijane zakonske rešitve, saj bi to pomenilo zanikanje Slovenije kot pravne države. Dejanski primer, ki ga navaja predlagatelj, kaže, da napadeni zakon ne glede na pravnomočnost odločb, s katerimi je sodišče v postopku ugotovilo, da vzročna zveza med dolžnikovimi dejanji in zmanjšano sposobnostjo za poravnavo obveznosti ne obstoji, omogoča uveljavljanje terjatev neposredno od pravnih oseb ali zasebnikov, na katere so dolžniki prenesli svoj kapital ali poslovanje.
Ustavno sodišče je odločilo, da razveljavitev zakona začne učinkovati po poteku šestmesečnega roka, s čimer je zakonodajalcu omogočilo, da bo lahko v tem času ponovno ocenil, ali obstoječe stanje v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih pravnih oseb zahteva specifično, vendar z ustavo skladno ureditev – oziroma dopolnitev v obrazložitvi odločbe prikazanih pravnih mehanizmov, zlasti glede morebitnega podaljšanja rokov, ki so v ZOR določeni za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Takšno zakonsko podaljšanje rokov bi bilo utemeljeno v vseh tistih primerih, ko so upniki v času veljavnosti izpodbijanega zakona začeli postopke na njegovi podlagi, medtem pa so roki, določeni za izpodbijanje po ZOR, pretekli.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 160. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave ob uporabi druge alinee 25. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SRS (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki: dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločba je bila sprejeta soglasno.