Ustavno sodišče je na predlog podjetja Spaick-Vlačilci d.o.o., Koper, ki ga zastopa Sigrid Pogačar-Pirnat, odvetnica v Kopru, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 15. 4. 1994

Določba 19. točke 18. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93) ni v neskladju z ustavo.

1. Predlagatelj meni, da oprostitev plačila davka od prometa proizvodov od prometa opreme, ki se šteje kot kapitalski vložek tuje pravne osebe ali ki se šteje za vložek v obstoječo pravno osebo, ni skladna ne s 14. in ne s 74. členom ustave. V predlogu navaja, da pri poslovanju nikakor nista v enakopravnem položaju podjetji z enako poslovno dejavnostjo, od katerih je predlagatelj pri uvozu opreme, ki je bila najeta v tujini, plačal vse predpisane davčne obveznosti, konkurenčno podjetje pa na podlagi izpodbijane zakonske določbe le-teh ni bilo dolžno plačati, zaradi česar opravlja isto gospodarsko dejavnost pod ugodnejšimi pogoji. Izvajanje izpodbijane določbe po mnenju predlagatelja spodbuja tudi nelojalno konkurenco, kajti isto gospodarsko dejavnost lahko eno podjetje zato opravlja z manjšimi vlaganji oziroma ob nižji ceni.
2. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora v odgovoru z dne 7/10-1993 meni, da je tudi v okvirih, ki jih postavlja 14. člen ustave, ki ne postulira dejanske, ampak formalno izhodiščno enakost pogojev, mogoče izvajati sistem ekonomskih in drugih vzpodbud. Pritegnitev tujega kapitala je za Slovenijo opredeljena kot eden bistvenih elementov pri zagonu novega investicijskega ciklusa in s tem zagotovitvi nadaljnjega razvoja, zato meni, da utemeljen in premišljen sistem stimulacij, tudi davčnih, ni vprašljiv ne z vidika 14. člena in ne z vidika 74. člena ustave, ki prepoveduje nelojalno konkurenco. Poudarja tudi, da je prometnega davka oproščeno vsako vlaganje v domačo pravno osebo, ne glede na to, ali je vlaganje opravila domača ali tuja pravna ali fizična oseba.
3. Republiška carinska uprava v dopisu z dne 29/7-1993 pojasnjuje, da je pravna podlaga za obračun in plačilo prometnega davka pri začasnem uvozu podana v 4. členu, 1. točki drugega odstavka 5. člena in prvem odstavku 14. člena zakona o prometnem davku ter prvem in drugem odstavku 4. člena pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, 8/92 in 39/93). Carinska uprava med drugim tudi navaja, da pri načinu obračuna in višini stopnje prometnega davka ni razlike glede na to. ali je blago v državo redno ali začasno uvoženo.

Po 147. členu ustave država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja (prvi odstavek 146. člena ustave). Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 in 71/93) ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davka od prometa proizvodov in davka od prometa storitev. Davek od prometa proizvodov se plačuje od vsakega prometa proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo, ter od vsakega prometa opreme (1. in 4. člen). Uvoz proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo, vštevši tudi njihov začasen uvoz in uvoz tobačnih izdelkov, se po 1. točki drugega odstavka 5. člena zakona šteje za promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo. Prometni davek se torej plačuje tudi pri uvozu proizvodov, če gre za uvoz proizvodov za končno potrošnjo.
Uvoz proizvodov za nadaljnjo prodajo, za reprodukcijo in predelavo, če so izpolnjeni pogoji iz 7. člena zakona, pa ni obdavčen (6. člen). Začasni uvoz proizvodov in opreme je obdavčen glede na to, da gre pri začasnem uvozu proizvodov in opreme za končno porabo (ali rabo) proizvodov, uvoženih za določen čas. Po poteku določenega obdobja se proizvod ali dokončno uvozi ali vrne v tujino.
Po drugem odstavku 10. člena zakona se za opremo štejejo osnovna sredstva za opravljanje dejavnosti pravnih oseb in zasebnikov (stroji, naprave, postroji, transportna sredstva, sredstva inventarja, posebno in univerzalno orodje, obratovno pohištvo in druga oprema ter sredstva za osebno varstvo pri delu in osebna varovalna oprema) ter stvari drobnega inventarja. Za opremo po tem členu se ne štejejo osebni avtomobili, preproge, pohištvo za pisarne in druge upravne prostore. Na podlagi prvega odstavka 14. člena zakona je zavezanec za davek od prometa proizvodov pravna oseba, zasebnik ali fizična oseba, ki proizvod uvozi za lastno potrošnjo ali rabo, imetnik konsignacijskega skladišča in pravna oseba oziroma zasebnik, ki prodaja proizvode v svojem imenu in za račun komitentov (komisijska prodaja). Ker se začasni uvoz (najem, zakup) ladijskih vlačilcev kot opreme podjetja, ki je namenjena za opravljanje njegove registrirane poslovne dejavnosti, šteje za potrošnjo, je le-ta predmet obdavčenja.
Na podlagi drugega odstavka 410. člena zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93) je osnovni vložek v podjetje lahko zagotovljen v denarju ali kot stvarni vložek oziroma stvarni prevzem le-tega. Kot stvarni vložek se lahko zagotovijo premičnine in nepremičnine, pravice, podjetje ali del podjetja. Povečanje osnovnega kapitala podjetja se lahko izvede tako, da se vplačajo novi denarni vložki (njihov promet tudi ni obdavčen), ali se mu izročijo novi stvarni vložki, ali tako, da se za povečanje kapitala uporabijo rezerve oziroma ustvarjeni dobiček. Nobeden od navedenih načinov kapitalske krepitve podjetij ni obdavčen z davkom na promet proizvodov in storitev, kajti v nasprotnem primeru bi bili okrnjeni temeljni postulati tržnega gospodarstva. Promet opreme, ki se šteje kot kapitalski vložek domače ali tuje osebe v domačo pravno osebo (razen opreme, naštete v tretjem odstavku 10. člena zakona o prometnem davku), je torej oproščen davka od prometa proizvodov, ker promet kapitala ni obdavčen s prometnim davkom, s katerim je sicer obdavčen promet proizvodov in opreme, ki so namenjeni končni potrošnji in rabi.
Po določbi 12. člena pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 29/92) se za promet opreme po 19. točki 18. člena zakona šteje tudi vložek domače ali tuje fizične osebe ali zasebnika v pravno osebo ali zasebnika.
Oprostitev plačila prometnega davka od prometa opreme, ki se šteje kot kapitalski vložek domače ali tuje pravne ali fizične osebe ali zasebnika, je bila po ugotovitvi ustavnega sodišča uvedena z namenom kapitalske krepitve domačih gospodarskih subjektov. To je v skladu z določbo 67. člena ustave, ki zakonodajalcu daje pravico, da zagotavlja gospodarsko funkcijo lastnine.
Ustavno sodišče na podlagi navedenih ustavnih in zakonskih določb ugotavlja, da imajo po obravnavani zakonski določbi vsi gospodarski subjekti (tuji in domači) enakopraven položaj. Kolikor sklene ustrezne pogodbe s tujo ali domačo pravno ali fizično osebo ali zasebnikom, ima vsak subjekt možnost uporabiti izpodbijane davčne olajšave. Vsak gospodarski subjekt torej lahko izkoristi možnosti, ki mu jih daje 19. točka 18. člena zakona o prometnem davku, zaradi česar zatrjevana neenakost ne obstaja. Če tega ne stori in ugodnosti ne izkoristi ter zato težje posluje, potem zaradi posledic lastnih izhodiščnih potez neutemeljeno zatrjuje, da glede svojega položaja na trgu ni enakopraven.
Zato izpodbijana zakonska ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena in 40. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki: mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.