Ustavno sodišče je na predlog podjetja Spaick-Vlačilci d.o.o., Koper, ki ga zastopa Sigrid Pogačar-Pirnat, odvetnica v Kopru, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 15. 4. 1994

Določbe 32. člena carinskega zakona (prečiščeno besedilo – Uradni list SFRJ, št. 34/90) niso v neskladju z ustavo.

1. Predlagatelj predlaga oceno ustavnosti v izreku odločbe navedene zakonske določbe, smiselno predvsem prvega odstavka 32. člena carinskega zakona, ker meni, da oprostitev plačila carine za osebe, ki opremo uvažajo iz naslova vloge tuje osebe, ni skladna ne s 14. in ne s 74. členom ustave. Pri tem navaja, da je predlagatelj podjetje, registrirano za vleko ladij, ki je v tujini najelo dva vlačilca, ju uvozilo in vpisalo v ladijski register ter pri tem plačalo vse carinske in davčne obveznosti. Konkurenčno podjetje, ustanovljeno v Kopru, tako da je tuja pravna oseba vanj vložila kot ustanovitveni vložek dva vlačilca, pa je bilo na podlagi izpodbijane zakonske določbe oproščeno plačila carine in prometnega davka, zaradi česar opravlja isto gospodarsko dejavnost pod ugodnejšimi pogoji kot domača pravna oseba, ki ugodnosti uvoza; opreme brez plačila carinskih dajatev nima. Predlagatelj zato meni, da izpodbijana določba postavlja tuje osebe in domače pravne osebe s tujimi vlaganji v ugodnejši položaj od domačih pravnih oseb brez tujih vlaganj, čeprav so po določbi 14. člena ustave pred zakonom vsi enaki. Pomembno obliko nelojalne konkurence vidi predlagatelj v vzpostavljanju ugodnejših pogojev gospodarjenja za ene gospodarske družbe od drugih z akti ali dejanji države. Dejanja nelojalne konkurence pa so po 74. členu, ustave prepovedana. Predlagatelj opozarja na določbo 13. člena ustave, po kateri imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Po njegovem prepričanju iz navedenega sledi, da tujci ne morejo imeti več pravic kot državljani Slovenije, izpodbijana zakonska določba pa naj bi omogočala prav to, saj tujce oprošča uvoznih dajatev, medtem ko mora domača pravna oseba pri uvozu plačati vse carinske in davčne obveznosti, s čimer izpodbijani zakon priznava tujcem več pravic kot slovenskim državljanom.
2. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve Državnega zbora v odgovoru na predlog navaja, da predlagatelj napada sistem ekonomskih vzpodbud kot tak, zlasti tisti njegov del, ki naj bi stimuliral vlaganje tujega kapitala v Slovenijo. Meni, da je tudi v okvirih, ki jih postavlja 14. člen ustave, mogoče izvajati sistem ekonomskih ali drugih vzpodbud, ki sicer določene subjekte postavljajo ekonomsko v ugodnejši položaj od drugih. Če take vzpodbude izhajajo iz določenih družbeno priznanih in poznanih ugotovitev ter imajo utemeljeno podlago v usmeritvi k določenemu cilju, potem njihov namen ni ustvarjanje neenakosti. Meni, da utemeljen in premišljen sistem stimulacij, tudi davčnih in carinskih, ni vprašljiv, ne z vidika 13. in ne z vidika 14. člena ustave. Glede 74. člena ustave, ki med drugim prepoveduje nelojalno konkurenco, pa poudarja, da družba oziroma podjetje, kamor so tuja sredstva vložena, po ustanovitvi deluje kot domača pravna oseba in v enakih tržnih razmerah kot druge pravne osebe. V mnenju, prejetem 6. 1. 1994, pa Sekretariat meni, da 17. člen zakona o varstvu konkurence ne vsebuje norme, ki bi neposredno prepovedovala vsak ukrep oziroma dejanje državnih organov, ki spravlja ene gospodarske subjekte v ugodnejši položaj od drugih. Iz tega zaključuje, da je ob upoštevanju določb 17. člena citiranega zakona vendarle mogoče predpisati določene stimulativne ukrepe tako glede ustanavljanja podjetij kot tudi glede njihovega poslovanja na trgu.
3. Republiška carinska uprava v dopisu z dne 29. 7. 1993 pojasnjuje, da je skladno s 17. členom odredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga (Uradni list RS, št. 24/93) dovoljen začasen uvoz. Za začasno uvoženo blago se plača carina in druge uvozne davščine, če se je vrednost blaga zmanjšala zaradi uporabe, rabe ali drugačnega razpolaganja, ki je deklarantu ali drugim osebam prineslo ali moglo prinesti neko korist. V tem primeru se carina in uvozne davščine obračunavajo in plačujejo letno od zneska 20% vrednosti uvoženega blaga, ki pomeni carinsko osnovo.

Izpodbijane določbe carinskega zakona niso v neskladju z ustavo.
Po prvem odstavku 74. člena ustave je gospodarska pobuda svobodna. Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen ustave). Zakon določa pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij. Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Prepovedana so dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco (74. člen ustave). Po 147. členu ustave država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in z drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja (prvi odstavek 146. člena ustave).
Po določbi 1. člena zakona o tujih vlaganjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 in Uradni list RS, št. 32/93 ter 39/93), ki je na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) med drugimi zveznimi zakoni prevzet v slovensko zakonodajo, tuje osebe lahko vlagajo sredstva za opravljanje gospodarskih in družbenih dejavnosti, če z zakonom Republike Slovenije ni drugače opredeljeno. Na podlagi navedene zakonske določbe lahko tuji pogodbeniki vlagajo sredstva v vse dejavnosti, razen v tiste, kjer je s tem ali s posebnim zakonom to izrecno prepovedano.
Zakon o tujih vlaganjih v določbah od 1.1. do 13. člena ureja tako pogodbeno vlaganje v podjetje kot tudi statusno vlaganje oziroma udeležbo v podjetju. Ne glede na razliko v cilju, ki ga tuji vlagatelj ima, pa oprostitev plačila carine po 32. členu carinskega zakona velja tako za opremo, ki se uvaža na podlagi pogodbe o vlaganju, kakor tudi za opremo, ki se uvaža na podlagi pogodbe oziroma statuta, če gre za delniško družbo. Na podlagi določbe 8. člena zakona ima podjetje s tujim vlaganjem na slovenskem trgu položaj, pravice in odgovornosti kot vsako domače podjetje. Ta zakonska določba daje podjetjem ne glede na obliko tujih vlaganj in ne glede na poreklo kapitala glede položaja na trgu, njihovih pravic in odgovornosti iz poslovanja, popolnoma enak položaj kot ga imajo podjetja, ki elementa tujega vlaganja nimajo.
Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, pop. 40/89, 46/90 in 61/90) je v 160. členu določal, da premoženje podjetja sestavljajo stvari, pravice in denar. Smiselno enako ta vprašanja ureja zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93) v 188., 191. in 410. členu. Po 406. členu tega zakona je družba z omejeno odgovornostjo družba, katere osnovni kapital sestavljajo osnovni vložki družbenikov. Vrednost vložkov je lahko različna. Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik svoj poslovni delež. Vsak družbenik lahko ob ustanovitvi prispeva le en osnovni vložek in ima le en poslovni. delež. Pravice družbenikov in način njihovega izvrševanja se določijo z družbeno pogodbo (438. člen). S pridobitvijo pravne subjektivitete postane torej izključni lastnik sredstev, ki preidejo v premoženje družbe, družba, družbeniki pa na njih nimajo nobenih stvarnih pravic več. Z vidika družbenikov so sredstva, ki so jih ti vložili v ustanovitev ali dokapitalizacijo kapitalske družbe, dolgoročne naložbe. Ž ustanovitvijo oziroma vpisom družbe v sodni register nastane torej nov civilnopravni subjekt. Ko ta stopa v obveznostna razmerja, zavezuje sebe in ne družbenikov, prav tako pa pogodbena razmerja, ki jih je sprejel družbenik, zavezujejo le njega in ne pravnega subjekta, katerega družbenik je.
Po izpodbijani zakonski določbi je vsa oprema, ki se uvaža iz naslova vloge tuje osebe, oproščena plačila carine, če tuja oseba vlaga za več kot 5 let in če njena vloga znaša najmanj 20% celotnega vlaganja. Zakon o tujih vlaganjih in zakon o gospodarskih družbah sicer ne opredeljujeta oseb, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe in so po izpodbijani določbi oproščene plačila carine za uvoz opreme iz naslova vloge tuje osebe. Vendar iz besedila tretjega in četrtega odstavka 32. člena carinskega zakona izhaja, da mora oseba, ki je uvozila opremo brez plačila carine in drugih uvoznih davščin, plačati carino in druge uvozne davščine, če opremo odtuji prej kot v petih letih od dneva uvoza, kar pomeni, da je uvoznik po izpodbijani zakonski določbi le tisti uvoznik, ki uvaža opremo, ki postane njegova last.
V 14. členu ustava določa, da so pred zakonom vsi enaki. Načelo enakopravnosti gospodarskih osebkov vključuje tudi temeljno pravilo, da različnosti dejanskih stanj ustreza normativna različnost, ki sicer ne bi bila utemeljena, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za različna dejanska stanja. Dejansko stanje (premoženjsko) v podjetju, ki na podlagi 5. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju v zvezi s 16. in 17. členom odredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga (Uradni list RS, št. 24/93) uvozi opremo, vzeto v zakup (stroji, aparati, naprave, prevozna in prenosna sredstva in drugo), ter zanjo plača tujemu zakupodajalcu zakupnino, in v podjetju, ki enako opremo uvozi iz naslova vloge tuje osebe, pri čemer je ta oprema lastnina podjetja uvoznika, nikakor ni enako. Zato predlagatelj neutemeljeno zatrjuje, da je izpodbijana določba 32. člena carinskega zakona v nasprotju s 14. členom ustave ter da je z njo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom.
Glede na navedene ustavne in zakonske določbe je Ustavno sodišče ugotovilo, da imajo gospodarski subjekti v izhodišču (vsak lahko pridobi tujega vlagatelja) enakopraven položaj, kajti vsak ima možnost uporabiti vse morebitne carinske olajšave pri uvozu opreme, kolikor sklene ustrezne pogodbe s tujo osebo (ustanovi skupaj s tujo osebo novo gospodarsko družbo, se dokapitalizira ipd.). Vsak gospodarski subjekt lahko torej izkoristi možnosti, ki mu jih daje izpodbijana določba 32. člena carinskega zakona. Če možnosti, ki mu jih zakonodaja nudi, ne izkoristi in zato težje posluje, ni upravičen zatrjevati, da ni enakopraven v položaju na trgu. Načelo enakosti pred zakonom pomeni, da to izhodišče še posebej velja za gospodarske subjekte pri njihovem nastopanju na trgu, in da mora za vse osebe, ki nastopajo na trgu, v izhodišču veljati isti pravni režim. V obravnavanem primeru je to načelo spoštovano. Nikakor pa načelo enakosti ne terja, da morajo veljati za vse gospodarske subjekte tudi posledično, ne glede na vprašanje, ali so določene pravne možnosti izkoristili ali ne, isti, s predpisi uveljavljeni ekonomski instrumenti. Različni stroški v strukturi cene pri posameznih gospodarskih subjektih, s sicer enako poslovno dejavnostjo, ki so posledica poslovnih odločitev, ne pomenijo njihovega neenakopravnega položaja na trgu. Po določbi tretjega odstavka 74. člena ustave so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Zakonodajalec s predpisovanjem stimulacij za dotok tujega kapitala kršitve te ustavne določbe sploh ne more zagrešiti. Lahko pa bi povzročil neenakopraven položaj gospodarskih subjektov na trgu, česar pa v tem primeru Ustavno sodišče ni ugotovilo.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena in 40. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Peter Jambrek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr." Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jambrek, Šturm in Testen. Odklonilno ločeno mnenje je dal sodnik Testen.