Ustavno sodišče je na pobudo Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti na seji dne 5. 5. 1994

Odlok o spremembah in dopolnitvah družbenega plana občine Izola za obdobje 1986-1990 in odlok o spremembah in dopolnitvah odloka o zazidalnem načrtu Marina v Izoli (Uradne objave občine Izola, št. 4/93) se razveljavita.

Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran je vložil pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku te odločbe navedenih občinskih odlokov. Prvi odlok naj bi bil v neskladju z določbami zakona o naravni in kulturni dediščini in določbami zakona o urejanju prostora, ker pobudnik kot z zakonom pooblaščena strokovna organizacija za varstvo naravne in kulturne dediščine ni bil pravočasno vključen v pripravo strokovnih podlag, tako da so bile izpodbijane spremembe in dopolnitve srednjeročnega plana v občinski skupščini sprejete brez ponovnega strokovnega preverjanja glede varovanja naravne in kulturne dediščine. Po mnenju pobudnika je navedena obveznost za občino Izola še toliko večja, ker je bilo z občinskim odlokom mesto Izola razglašeno za urbanistični in arheološki spomenik, območje Simonovega zaliva pa za arheološki spomenik. Poleg navedenega naj bi bil ta odlok neusklajen z obveznimi izhodišči sprememb in dopolnitev republiškega dolgoročnega in srednjeročnega plana, sprejetimi leta 1989. Drugi odlok pa naj bi bil nezakonit zato, ker temelji na nezakonitem prvem odloku.

Ustavno sodišče je dne 10. 3. 1994 pobudo sprejelo. in začelo postopek, da bi lahko na podlagi predloženih podatkov po izvedenem pripravljalnem postopku ocenilo skladnost izpodbijanih prostorskih splošnih aktov z določbami 40., 41., 43. in 50. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84 in 15/89), 13., 23., 27., 29. in 31. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in Uradni list RS, št. 18/93, 47/93 in 71/93) ter 9. in 82. člena zakona o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 62/86, 8/90 in Uradni list RS, št. 26/92).
Na podlagi pojasnil nasprotnega udeleženca, obveznega mnenja Zavoda Republike Slovenije za prostorsko planiranje z dne 25.-2. 1994 in drugih podatkov je Ustavno sodišče ugotovilo, da v postopku priprave in sprejemanja prvega izpodbijanega prostorsko-planskega splošnega akta ni bil upoštevan 50. člen zakona o urejanju prostora, ki določa, da pred sprejetjem srednjeročnih družbenih planov občin (kar velja tudi za njihove spremembe in dopolnitve) pristojni organ Republike Slovenije ugotavlja usklajenost prostorskih sestavin njihovih srednjeročnih planov z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin republiškega dolgoročnega plana in rešitvami, določenimi v republiškem srednjeročnem družbenem planu, ki se nanašajo na obvezna izhodišča dolgoročnega plana. Občina tudi ne more izvajati neusklajenih delov svojega srednjeročnega plana.
V konkretnem primeru je občina Izola zaprosila Zavod Republike Slovenije za prostorsko planiranje za mnenje o usklajenosti izpodbijanih sprememb in dopolnitev srednjeročnega plana občine po njihovem sprejemu v občinski skupščini in objavi v uradnem glasilu. Iz kasnejšega mnenja Zavoda Republike Slovenije za prostorsko planiranje pa je razvidno, da izpodbijane spremembe in dopolnitve občinskega srednjeročnega plana niso usklajene z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin republiških planov.
Izpodbijane spremembe in dopolnitve srednjeročnega plana občine so bile sprejete v občinski skupščini brez strokovnih podlag pooblaščene organizacije za varstvo naravne in kulturne dediščine.
Zakon o naravni in kulturni dediščini v 9. členu zavezuje nosilce družbenega planiranja, da določajo in usmerjajo varstvo naravne in kulturne dediščine v planskih aktih in pri tem upoštevajo strokovno osnovo, katere sestavine taksativno našteva sam zakon.
Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine je organizacija za varstvo, ki po 82. členu zakona o naravni in kulturni dediščini sodeluje v postopku družbenega planiranja v občinah s stališča varovanja, razvijanja in uporabljanja naravne in kulturne dediščine in daje potrebno analitično oceno za planske odločitve glede nepremičnih spomenikov ali znamenitosti.
V zgoraj navedenem okviru zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine pripravi strokovne podlage družbenih planov občin za področja varstva naravne in kulturne dediščine v smislu določb 13., 23., 31. člena zakona o urejanju prostora. Navedeno velja tudi za spremembe in dopolnitve družbenih planov občin in je na območju Izole še posebej utemeljeno, saj je v skladu z 71. členom. navedenega zakona občinska skupščina s posebnim odlokom razglasila mesto Izola za urbanistični in arheološki spomenik in Simonov zaliv za arheološki spomenik.
Ker temelji na nezakonitih spremembah in dopolnitvah srednjeročnega plana občine, drugi odlok ni v skladu z 2., 5., 22., 23., 27., 29. členom in drugimi členi Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, katerih skupna vsebina je, da prostorski izvedbeni načrt povzema usmeritve iz dolgoročnega plana in odločitve iz srednjeročnega plana občine, pri čemer mora upoštevati tudi strokovne podlage, ki so bile pripravljene za dolgoročni in srednjeročni družbeni plan občine. Po 43. členu istega zakona vse navedeno velja tudi za spremembe in dopolnitve prostorskega izvedbenega akta.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.