Ustavno sodišče je na pobudo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica, Nova Gorica, v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti na seji dne 12. 5. 1994

Odlok o spremembi odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 2/93) se odpravi.

Pobudnik meni, da je izpodbijani odlok, s katerim je občinska skupščina črtala določbo o razglasitvi reke Soče za naravno znamenitost v odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti, v nasprotju z 18. členom zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90 in 26/92). Meni, da bi občinska skupščina lahko takšno odločitev sprejela le, če bi poprej pridobila njegovo pozitivno mnenje. Občinska skupščina na navedbe v pobudi odgovarja, da je izpodbijani odlok sprejela zaradi tega, ker je reka Soča že zavarovana po določbah zakona o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki (Uradni list SRS, št. 7/76, 8/76 in 29/86) in da je z zakonom o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, 18/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90) to območje v celoti že razglašeno za narodni park in torej za naravno znamenitost. Ker naj bi šlo za republiško pristojnost, naj bi občinska skupščina s sprejetjem izpodbijanega odloka tako le odpravila nezakonitost v svojem odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti iz leta 1990.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-81/93-16 z dne 20. 1. 1994 pobudo sprejelo. V pripravljalnem postopku je Ustavno sodišče vpogledalo pisno gradivo in mnenja pooblaščenih organov in organizacij. Ugotovilo je, da je Skupščina občine Tolmin z izpodbijanim odlokom črtala 46. točko 8. člena odloka o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov ter naravnih znamenitosti na območju občine Tolmin (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 5/90), s katero je bila kot naravna znamenitost razglašena in zavarovana tudi reka Soča. S črtanjem te določbe je prenehal veljati varstveni režim za reko Sočo, določen v 18. členu istega odloka, ki je prepovedal med drugim hidroenergetsko izkoriščanje, spreminjanje vodnega režima, regulacijska gradbena dela, graditi stavbe na bregu itd.
Navedeni varstveni režim je občinska skupščina predpisala v skladu z 18. in 19. členom zakona o naravni in kulturni dediščini iz leta 1981 ob uporabi strokovnih podlag, ki jih je kot z zakonom pooblaščeni predlagatelj izdelal Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica.
Z zakonom o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki iz leta 1976 je določeno širše zavarovano območje, ki zajema strugo ter vodna in priobalna zemljišča reke Soče in njenih pritokov na odseku od izvira Soče oziroma njenih pritokov do vtoka reke Idrijce pri Mostu na Soči. Režim varovanja varovanega območja, vključno reke Soče, določen v 3. členu tega zakona, je manj strog od zgoraj navedenega režima po občinskem odloku, saj prepoveduje gradnje, druga dejanja ali opustitve le, kolikor bi lahko ti posegi vplivali na spremembo vodnega režima ali kakovost vode, torej ne absolutno, kot je to bilo po občinskem odloku predpisano za reko Sočo.
Še manjšo zaščito zagotavlja reki Soči neposredna uporaba zakona o Triglavskem narodnem parku iz leta 1981, katerega varovano območje je ves osrednji del Julijskih alp v mejah, podrobno določenih s 3. in 4. členom tega zakona. Ta zakon določa varstveni režim s prepovedmi za celotno varovano območje Triglavskega narodnega parka, določenimi v 12. členu. V 13. točki tega člena je npr. prepovedano graditi ali rekonstruirati vodnogospodarske objekte in naprave ter izvajati ukrepe in posege v vodotoke in vodna zemljišča, s katerimi se spreminja količina, kakovost, prostorska in časovna ureditev voda oziroma se spreminjajo naravne razmere na vodnih in priobrežnih zemljiščih, razen v primerih, če to terjajo potrebe oskrbe s pitno vodo, oskrbe z vodno energijo manjših območij znotraj narodnega parka oziroma v njegovi neposredni bližini, ali ukrepi za omejevanje erozijskih procesov in zavarovanje proti zemeljskim in snežnim plazovom in poplavam.
V 6. členu tega zakona je določeno, da se na območju narodnega parka s posebnim aktom zavarujejo deli nepremične naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno naravno, kulturno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik. V skladu s to določbo zakona je bilo tudi posebno dodatno zavarovanje reke Soče z navedenim občinskim odlokom, ki je prenehalo z uveljavitvijo izpodbijanega odloka.
Ministrstvo za kulturo je v svojem dopisu Ustavnemu sodišču z dne 26. 4. 1993 med drugim navedlo, da zakon o Soči iz leta 1976 "ne daje reki Soči in njenim pritokom varstva z vidika varovanja naravne in kulturne dediščine, kar je razvidno iz v njem predpisanega varstvenega režima, česar se občina zaveda..." in nadalje: "Prav prestrog varstveni režim iz odloka je bil razlog, da je občina reko Sočo črtala iz odloka o razglasitvi, saj je zakon o določitvi zavarovanega območja za reko Sočo s pritoki obstajal tudi že v času, ko se je osnovni odlok o razglasitvi sprejemal, pa občine tedaj to dejstvo ni motilo."
Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica iz Nove Gorice pa v svojem dopisu Ustavnemu sodišču z dne 12. 7. 1993 med drugim navaja: "Dejanski razlog za spremembo odloka... je bil jasno usmerjen v odstranitev pravnih ovir pozitivnemu soglasju za odobritev gradnje MHE Krajcarica II. Na ta način je bila odstranjena občinska pravna regulativa, ki z nivoja občinske pristojnosti varuje tudi Krajcarico kot soški pritok... Nikakor pa ne drži ugotovitev strokovnih organov tolminske občine, da je s tem zakonom Soča zavarovana kot naravna znamenitost. Zakon namreč preprečuje le gradbene posege v strugo reke in njene pritoke ter delno tudi regulira splošna načela za biotopsko varstvo. Vendar na podlagi tega nikakor ni možna trditev, da je ta zakon predpis, ki reki Soči daje status naravne znamenitosti."
Ustavno sodišče je ugotovilo, da so z uveljavitvijo izpodbijanega odloka prenehali zakonito uvedeni varstveni ukrepi za reko Sočo oziroma da so bili bistveno zmanjšani, zato je izpodbijani odlok v nasprotju s 73. členom ustave, po katerem je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, država in lokalne skupnosti pa so dolžne skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Če bi prvotno odločitev občinska skupščina spremenila z namenom, da s tem naravni znamenitosti zmanjša dotlej zagotovljeno pravno varstvo, bi se tudi taka odločitev morda lahko še pokazala kot ustavnopravno sprejemljiva, če bi tehtanje prizadetih ustavnopravnih interesov pokazalo, da dotedanja stopnja in obseg varstva morda v preveliki meri posegata v neke druge ustavno zavarovane interese, ki bi jih bilo možno v večji meri upoštevati, ne da bi s tem bistveno oziroma nesorazmerno posegli v varstvo naravne dediščine. Toda v obravnavanem primeru občinska skupščina takih razlogov za izpodbijano odločitev v ustavnosodnem postopku ni navajala, niti niso bili od predlagatelja izpodbijanega odloka v postopku za sprejem tega odloka navedeni kot razlog za njegovo sprejetje. Nasprotno, obakrat je bila kot razlog navedena samo domnevna naknadna ugotovitev občinskih služb, da njihova skupščina ni pristojna, da razglaša reko Sočo za naravno znamenitost, ker gre za znamenitost državnega, ne le občinskega pomena. Če bi bil to resnični razlog za sporno spremembo, potem bi bilo treba iz 8. člena osnovnega odloka črtati ne le reko Sočo, temveč še kakšno med 62 tam navedenimi naravnimi znamenitostmi, vsekakor pa vsaj še Triglav. Dejstvo, da to ni bilo storjeno, in druge navedene okoliščine kažejo na to, da je bil pravi razlog za izpodbijano spremembo zamolčan.
Kot se uporaba pravice v nasprotju z namenom, ki ga v pravnem sistemu ta pravica ima, ali celo z namenom, škodovati drugemu, šteje za pravno nedopustno zlorabo pravice, tako je – analogno – uporabo pristojnosti občine, da sama sprejema in spreminja predpise v svoji pristojnosti, treba v tem primeru šteti za pravno nedopustno zlorabo te njene pristojnosti oziroma za ravnanje v nasprotju z načeli pravne države (2. člen ustave).

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena in drugega odstavka 45. člena zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) na seji v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim (proti so glasovali sodniki Jerovšek, Snoj, Šturm in Testen).