Na podlagi 16. člena zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS, št. 18/93) in prvega odstavka 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba ureja postopek in način ugotavljanja obstoja dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza, znatne škode, ki jo povzroča takšen uvoz domači proizvodnji podobnega blaga ali škode, ki grozi, ter način uvedbe protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine.

Šteje se, da gre za dumpinški uvoz, če je proizvod uvožen v Republiko Slovenijo po ceni, ki je nižja od njegove normalne vrednosti.

Za normalno vrednost se šteje primerljiva cena, ki se na trgu države, iz katere se proizvod izvaža, v rednem trgovanju zaračunava za podoben proizvod, ali pa druga vrednost, ugotovljena v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki veljajo za Republiko Slovenijo.

(1) Kadar se proizvod, ki je predmet obravnave po tej uredbi, na trgu države izvoznice ne prodaja v okviru rednega trgovanja, ali kadar takšna prodaja zaradi tržnih razmer ali nizke prodaje ne omogoča pravilne primerjave, se normalna vrednost ugotovi kot:
– primerljiva cena, po kateri se podoben proizvod izvaža v neko tretjo državo, vendar mora biti reprezentativna, ali
– konstruirana vrednost, ki se določi tako, da se upoštevajo vsi stroški, tako stalni kot spremenljivi, ki običajno nastanejo pri proizvodnji in prodaji takega ali podobnega proizvoda v državi izvora. Pod temi stroški se razumejo predvsem stroški za material in delo, prodajni, administrativni in drugi stroški ter dobiček.
(2) Vsi izračuni stroškov temeljijo praviloma na razpoložljivih proizvajalčevih oziroma izvoznikovih knjigovodskih podatkih.
(3) Če stroškov ni mogoče ugotoviti na podlagi podatkov iz prejšnjega odstavka, se le-ti upoštevajo v višini, kot običajno bremenijo izvoznika ali prodajalca v zvezi s proizvodnjo in prodajo iste kategorije proizvodov na trgu države izvoznice ali na podlagi ponderiranega poprečja zneska stroškov, ki so bili realizirani in bremenijo druge izvoznike ali proizvajalce, ki so predmet obravnave po tej uredbi.
(4) Pri ugotavljanju normalne vrednosti se praviloma upošteva prodaja podobnega proizvoda, namenjenega za porabo na trgu države izvoznice, če le – ta predstavlja najmanj 5 odstotkov od prodaje proizvoda, ki je predmet obravnave po tej uredbi.

(1) Če se proizvod prodaja za porabo v državi izvora ali v tretjo državo po ceni, ki ne omogoča pokritja vseh stroškov, kot so določeni v drugi alinei prvega odstavka 4. člena te uredbe, se lahko prodaja po takšnih cenah šteje za prodajo izven okvirov normalnega trgovanja in se ne upošteva pri ugotavljanju normalne vrednosti, če se ugotovi, da je takšna prodaja potekala daljše časovno obdobje in v večjem obsegu.
(2) Za daljše časovno obdobje v smislu prejšnjega odstavka se šteje praviloma obdobje enega leta, nikakor pa ne obdobje, krajše od šest mesecev.
(3) Za prodajo večjega obsega v smislu prvega odstavka tega člena se šteje prodaja, ki dosega najmanj 20 odstotkov od obsega prodaje, ki se v smislu te uredbe šteje kot zadovoljiva za ugotovitev normalne vrednosti.

Če se proizvod ne uvaža neposredno iz države izvora temveč preko vmesne države, se za normalno vrednost šteje primerljiva cena, ki se dejansko plačuje na trgu v državi izvoznici. Primerljiva cena v državi izvora se upošteva, če proizvod zgolj tranzitno potuje skozi državo izvoza, če se takšen proizvod v državi izvoza sploh ne proizvaja ali če v tej državi ne obstoji primerljiva cena.

Prodajni posli med strankami, ki so medsebojno povezane ali imajo sklenjen kompenzacijski dogovor, se lahko štejejo kot prodaja izven okvirov rednega trgovanja in se praviloma ne upoštevajo pri ugotavljanju normalne vrednosti.

(1) Kot izvozna cena se upošteva cena, dejansko plačana za proizvod, ki se uvozi v Republiko Slovenijo.
(2) Če izvozne cene ni ali pa ta zaradi povezanosti ali kompenzacijskega dogovora med izvoznikom in uvoznikom ali tretjo stranjo ni zanesljiva, se izvozna cena določi na podlagi cene, po kateri je bil uvozni proizvod prodan prvemu neodvisnemu kupcu.
(3) Če proizvod ni bil prodan neodvisnemu kupcu ali je bil prodan v spremenjenem stanju, se izvozna cena določi na podlagi cene, po kateri je bil proizvod prodan prvemu kupcu, pri čemer se upoštevajo stroški, nastali med uvozom in nadaljnjo prodajo, vključno z dajatvami in davščinami, kakor tudi razumno stopnjo dobička.

(1) Da bi bili normalna vrednost in izvozna cena realno primerljivi, mora biti izvedena primerjava. Primerjava mora biti praviloma izvedena na isti stopnji trgovanja – "franco tovarna", pri čemer se upoštevajo tudi fizične značilnosti proizvoda, količine, prodajni pogoji ter cene v kolikor mogoče istem času.
(2) Če izvozna cena in normalna vrednost nista na primerljivi osnovi glede faktorjev, navedenih v prejšnjem odstavku, ju je treba ustrezno prilagoditi. Pri teh prilagoditvah se upoštevajo razlike v fizičnih značilnostih proizvoda, uvoznih dajatvah in posrednih davščinah, prodajnih pogojih in količinah.
(3) Prilagajanje glede fizičnih razlik proizvoda mora praviloma temeljiti na njihovem učinku na tržno vrednost v državi izvora ali izvoza. Če podatki o domačih cenah v tej državi niso dosegljivi ali ne omogočajo pravilne primerjave, temelji izračun na tistih proizvodnih stroških, v katerih se takšne razlike odražajo.
(4) Pri prilagajanju razlik pri uvoznih dajatvah in posrednih davščinah se upošteva dejstvo, da je proizvod. uvožen v Republiko Slovenijo, oproščen plačila katere od uvoznih dajatev ali posrednih davščin, kakršne sicer bremenijo podobne proizvode ali vanj vgrajene materiale, kadar so namenjeni za porabo v državi izvora ali izvoza, kakor tudi dejstvo, da se takšne dajatve povrnejo.
(5) Pri prilagajanju razlik v prodajnih pogojih se upoštevajo le tiste razlike, ki so v neposredni zvezi s prodajo, ki se obravnava. To so predvsem razlike v kreditnih pogojih, garancijah, jamstvu, tehnični podpori, servisiranju, v kolikor niso bile upoštevane že kako drugače; ne upoštevajo se razlike v splošnih in stalnih stroških, vključno s stroški razvoja, raziskav in trženja.
(6) Razlike v količinah se upoštevajo, če je znesek razlike v cenah v celoti ali deloma posledica bodisi:
– cenovnih popustov za prodaje v večjih količinah, ki so bili prosto dosegljivi v normalnih pogojih trgovanja v določenem prejšnjem reprezentativnem časovnem obdobju (običajno ne manj kot šest mesecev) in ki so se nanašali na znaten delež (najmanj 20 odstotkov od celotne prodaje zadevnega proizvoda na domačem trgu); dodatni popusti se lahko priznajo, če temeljijo na stalni praksi v prejšnjih obdobjih, ali
– prihrankov pri stroških pri proizvodnji različnih količin.

(1) Stopnja dumpinga je odstotek, za katerega normalna vrednost presega izvozno ceno.
(2) Kadar se cene spreminjajo, se stopnja dumpinga določi od posla do posla ali pa z upoštevanjem cene, ki se najpogosteje pojavlja, reprezentativne cene ali ponderiranega poprečja cen.
(3) Kadar se stopnja dumpinga spreminja, se lahko ugotovi ponderirano poprečje.

(1) Šteje se, da gre za subvencioniran uvoz, kadar je proizvod, ki se uvaža v Republiko Slovenijo, deležen neposredne ali posredne pomoči pri proizvodnji ali izvozu v državi, iz katere proizvod izvira ali iz katere se izvaža.
(2) Za subvencijo v smislu te uredbe se ne šteje dejstvo, da je proizvod, uvožen v Republiko Slovenijo, oproščen plačila katere od uvoznih dajatev ali posrednih davščin, kakršne sicer bremenijo proizvod ali vanj vgrajeni material, kadar je namenjen za porabo v državi izvora ali izvoza, kakor tudi dejstvo, da se takšne dajatve povrnejo.

(1) Višina subvencije se ugotavlja na enoto subvencioniranega proizvoda, ki se izvaža v Republiko Slovenijo. Pri določanju višine subvencije se od celotne subvencije odštejejo:
– vse takse za vloge ter drugi dokumentirani stroški v zvezi s pridobitvijo subvencije,
– izvozne dajatve, carine ali druga plačila, ki bremenijo izvoz proizvoda v Republiko Slovenijo, če je njihov izrecen namen nevtralizirati subvencijo.
(2) Stranka, ki zahteva, da se odštejejo dajatve iz prejšnjega odstavka, mora dokazati utemeljenost zahteve.
(3) Če subvencija ni dodeljena glede na količino proizvedenih, izvoženih ali transportiranih proizvodov, se njena višina ugotovi tako, da se vrednost subvencije primerno razporedi glede na obseg proizvodnje ali izvoza obravnavanega proizvoda v ustreznem časovnem obdobju; praviloma se za to obdobje šteje knjigovodsko leto uporabnika subvencije.
(4) Če subvencija temelji na pridobitvi osnovnih sredstev, se njena višina izračuna tako, da se razporedi glede na časovno obdobje, ki odraža običajno amortizacijo takih osnovnih sredstev v isti industrijski panogi. Če se osnovna sredstva ne amortizirajo, se subvencija ovrednoti kot brezobrestno posojilo.
(5) Kadar se višina subvencije spreminja, se lahko ugotovi ponderirano poprečje.

Škoda v smislu te uredbe pomeni znatno škodo, povzročeno domači industriji, grožnjo, da bo nastala znatna škoda domači industriji (nevarnost škode) ali znatno zaviranje razvoja te industrije.

(1) Obstoj škode se ugotavlja na podlagi naslednjih dejavnikov:
– obseg dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza, zlasti, če se je ta povečal, bodisi v absolutnem obsegu ali glede na proizvodnjo ali porabo v Republiki Sloveniji,
– vpliv dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza na cene, zlasti, če je znatno vplival na raven cen v Republiki Sloveniji,
– posledični vpliv na prizadeto industrijo v Republiki Sloveniji, ki se kaže v obstoječih ali potencialnih ekonomskih kazalcih, kot npr. zmanjšanje prodaje, tržnega deleža, produktivnosti, dobička, ali v negativnih vplivih na zaloge, zaposlenost, plače, likvidnost, naložbe, raven cen.
(2) Noben dejavnik iz prejšnjega odstavka ni odločilen za presojo o obstoju škode.
(3) Škoda, ki jo povzročajo drugi dejavniki, kot npr. obseg in cena uvoza proizvoda, ki ni predmet dumpinga ali subvencije, zmanjšanje povpraševanja, ki bodisi posamič ali skupno negativno učinkujejo na industrijo v Republiki Sloveniji, se ne more pripisovati dumpinškemu oziroma subvencioniranemu uvozu.

Škoda, ki jo povzroča dumpinški oziroma subvencioniran uvoz proizvoda iz več držav, se lahko ugotavlja skupno le, če se ugotovi, da stopnja dumpinga oziroma višina subvencije ni minimalna in obseg uvoza iz posamezne države ni neznaten v smislu 22. člena te uredbe in če so ugotovljeni podobni konkurenčni pogoji med uvoženimi proizvodi ter med uvoženimi in podobnimi domačimi proizvodi.

Učinek dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza se ugotavlja glede na proizvodnjo podobnega proizvoda v Republiki Sloveniji, kadar razpoložljivi podatki dovoljujejo ločeno identifikacijo. Kadar pa proizvodnja takšnega proizvoda v Republiki Sloveniji nima samostojne identitete, se učinek ugotavlja glede na proizvodnjo v najožji skupini ali ravni proizvodnje, ki vključuje tudi ta proizvod.
Nevarnost škode (grozeča škoda)

(1) Nevarnost škode obstoja, če je verjetno, da bo glede na konkreten položaj nastala znatna škoda.
(2) Nevarnost škode se ugotavlja na podlagi naslednjih dejavnikov:
– stopnja naraščanja dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza v Republiko Slovenijo,
– izvozne zmogljivosti v državi izvora ali izvoza, ki obstoje ali ki bodo izkoriščene v bližnji prihodnosti, ter verjetnost, da bodo proizvodi iz teh zmogljivosti predmet izvoza v Republiko Slovenijo,
– cene uvoženih proizvodov, ki bi lahko bistveno vplivale na znižanje ali ohranitev nizkih cen na domačem trgu,
– narava subvencije in verjetni iz nje izvirajoči učinki na trgovanje,
– zaloge proizvoda, ki je predmet postopka.
(3) Noben dejavnik iz prejšnjega odstavka ni odločilen za presojo o obstoju nevarnosti škode.

V smislu te uredbe pomeni "podoben proizvod" proizvod, ki je enak obravnavanemu proizvodu, ali – če takšnega proizvoda ni – katerikoli drug proizvod, katerega značilnosti so najbolj podobne tistim, ki jih ima obravnavani proizvod.

(1) Pojem "domača industrija" v smislu te uredbe pomeni proizvajalce podobnega proizvoda kot celoto ali tiste proizvajalce podobnega proizvoda, katerih skupna proizvodnja predstavlja večji delež celotne proizvodnje tega proizvoda v Republiki Sloveniji.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek, se pojem "domača industrija" ne nanaša na proizvajalce, ki so komercialno ali kako drugače povezani z izvozniki ali uvozniki oziroma so sami uvozniki proizvoda, ki je predmet obravnave po tej uredbi.

(1) Pri Uradu za varstvo konkurence (v nadaljnjem besedilu: Urad) se ustanovi svetovalni odbor (v nadaljnjem besedilu: Odbor); ki ga sestavljajo predstavniki ministrstev, pristojnih za ekonomske odnose in razvoj, gospodarske dejavnosti, kmetijstvo, finance, zunanje zadeve, Gospodarske zbornice Slovenije in Urada.
(2) Poleg oseb, navedenih v prejšnjem odstavku, lahko na sestankih Odbora s soglasjem direktorja Urada, sodelujejo kot izvedenci tudi druge osebe.
(3) Organi in organizacija iz prvega odstavka tega člena imenujejo svojega predstavnika v Odbor v 15 dneh po uveljavitvi te uredbe.
(4) Odbor daje mnenje o metodah ugotavljanja normalne vrednosti, izvozne cene, višine subvencije, o obstoju in obsegu škode, vzročni zvezi med dumpinškim ali subvencioniranim uvozom in škodo ter ukrepih, ki so v danih okoliščinah primerni za preprečitev ali odpravo škode, povzročene z dumpinškim ali subvencioniranim uvozom, načinu uveljavitve teh ukrepov ipd.
(5) Odbor vodi direktor Urada. Odbor se sestane, kadar ga skliče predsednik, ki mora članom posredovati vse relevantne podatke. Odbor je sklepčen, če je navzočih več kot polovica članov. Sklep je sprejet, če zanj glasuje več kot polovica navzočih članov. Član, ki se ne strinja z odločitvijo Odbora, ima pravico zahtevati, da se njegovo ločeno mnenje vnese v zapisnik.
(6) Vse osebe, ki sodelujejo pri delu Odbora, kot člani ali vabljeni, so dolžne varovati zaupnost podatkov, s katerimi so bile seznanjene pri delu Odbora.

(1) Predlog za uvedbo postopka (v nadaljnjem besedilu: predlog) lahko vloži eno ali več podjetij, ki pomeni znaten del proizvodnje istovrstnega ali podobnega proizvoda in meni, da je oškodovano ali ogroženo zaradi dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza.
(2) Predlog mora biti podan v pisni obliki in mora vsebovati dokaze o obstoju dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza, škodi, ki nastaja ali utegne nastati na podlagi takšnega uvoza, ter vzročni zvezi med dumpinškim oziroma subvencioniranim uvozom in škodo ali grozečo škodo.
(3) Predlog mora vsebovati naslednje podatke, ki so v danih okoliščinah dostopni predlagatelju:
– podatke o predlagatelju oziroma predlagateljih, opis obsega in vrednosti domače proizvodnje podobnega proizvoda,
– popoln opis proizvoda, za katerega se domneva dumping oziroma subvencioniranje, ime države ali držav izvoza ali izvora tega proizvoda, podatke o znanih izvoznikih in proizvajalcih ter uvoznikih,
– podatke o cenah proizvoda, če je ta namenjen za prodajo na trgu države izvora ali države izvoznice, izvoznih cenah oziroma dokaze o obstoju, obsegu in naravi subvencije,
– podatke o obsegu uvoza, vplivu tega uvoza na cene podobnih proizvodov na domačem trgu in posledičnem vplivu na domačo industrijo.
(4) Predlog se vloži pri Uradu.
(5) Predlog je mogoče kadarkoli umakniti. V tem primeru Urad po predhodnem mnenju Odbora oceni, ali je kljub umiku predloga postopek smotrno začeti oziroma nadaljevati.

(1) Če Urad na podlagi predloženih dokazov ugotovi, da dumping oziroma subvencioniranje ne obstoja ali da je stopnja dumpinga oziroma višina subvencije minimalna ali da sta obseg dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza ali škoda neznatna, predlog zavrže.
(2) Šteje se, da je stopnja dumpinga minimalna, če znaša manj kot 2 odstotka od izvozne cene in višina subvencije minimalna, če znaša manj kot 1 odstotek od izvozne cene.
(3) Šteje se, da je obseg dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza neznaten, če znaša obseg uvoza proizvodov iz posamezne države manj kot 3 odstotke od celotnega obsega uvoza podobnih proizvodov v Republiko Slovenijo, razen v primeru, ko znaša uvoz iz več držav skupno več kot 7 odstotkov od celotnega obsega uvoza podobnih proizvodov v Republiko Slovenijo.

(1) Če Urad, na podlagi predloženih podatkov in na podlagi mnenja Odbora, oceni, da je dovolj dokazov, ki utemeljujejo začetek postopka in če ugotovi, da ima predlog zadostno podporo domačih proizvajalcev podobnega proizvoda, sprejme sklep o uvedbi postopka.
(2) Sklep iz prejšnjega odstavka vsebuje:
– podatke o proizvodu, na katerega se postopek nanaša in ime države izvoznice ali izvoznic,
– povzetek dejstev, na katere se predlog opira,
– rok, v katerem lahko prizadete stranke sporočijo svoja stališča v pisni obliki in v katerem lahko zahtevajo ustno zaslišanje pri Uradu,
– datum začetka preiskave.
(3) O uvedbi postopka obvesti Urad državo izvoznico ter vse izvoznike, za katere mu je znano, da so prizadeti ter objavi sklep o uvedbi postopka v Uradnem listu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Uradni list).
(4) V smislu prvega odstavka tega člena se šteje, da ima predlog zadostno podporo domačih proizvajalcev, če ga podpirajo proizvajalci, katerih skupna proizvodnja predstavlja več kot 50 odstotkov celotne proizvodnje podobnega proizvoda proizvajalcev, ki ne podpirajo predloga ali mu nasprotujejo, oziroma če ima podporo proizvajalcev, katerih proizvodnja predstavlja najmanj 25 odstotkov celotne domače proizvodnje podobnega proizvoda.

(1) Preiskava se nanaša tako na dumping oziroma subvencijo, kakor tudi na škodo, ki iz tega izhaja, in se opravi v skladu z določbami tega člena. Preiskava glede dumpinga oziroma subvencije pokriva praviloma obdobje enega leta, nikakor pa ne sme biti krajše od šest mesecev, neposredno pred začetkom postopka.
(2) Urad obvesti vse prizadete stranke, katere podatke naj mu predložijo in določi rok za odgovor, ki pa ne sme biti krajši od 30 dni, šteto od dneva, ko je stranka prejela obvestilo.
(3) Kadar je potrebno, opravlja Urad preiskavo tudi v tretjih državah, pod pogojeni, da prizadeta podjetja dajo svoje soglasje ter da je vlada zadevne države obveščena in ne ugovarja.
(4) Predlagatelj, uvozniki in izvozniki, za katere je znano, da so prizadeti, ter predstavniki države izvoznice lahko ves čas preiskave Uradu predložijo dokazno gradivo, za katerega menijo, da bo koristilo preiskavi.
(5) Urad mora omogočiti strankam vpogled v predlog za uvedbo postopka ter v podatke, ki niso zaupne narave, so pa pomembni za zaščito interesov posamezne stranke in so bili uporabljeni v preiskavi s strani Urada. V ta namen mora zainteresirana stranka nasloviti na Urad pisno zahtevo ter v njej navesti, katere podatke želi pregledati.
(6) Urad lahko zasliši zainteresirane stranke. Zaslišati jih mora, če so v roku, določenem v objavi v Uradnem listu, vložile pisno zahtevo za zaslišanje in izkazale, da so zainteresirana stranka, za katero je verjetno, da jo bodo rezultati postopka zadevali, in da obstajajo posebni razlogi, zaradi katerih bi jih bilo treba zaslišati.
(7) Urad mora omogočiti neposredno prizadetim strankam, da se sestanejo, da bi se lahko predočila nasprotujoča stališča in da bi se lahko predložili nasprotni argumenti. Pri zagotavljanju te možnosti Urad upošteva zahteve zaupnosti. Če stranka ne prisostvuje sestanku, je ne morejo zadeti škodljive posledice.
(8) Če katera od prizadetih strank ali tretja država odreče pristop do informacij ali jih kakorkoli drugače ne posreduje v razumnem roku, ali pa pomembno ovira preiskavo, se odločitve sprejmejo na podlagi dejstev, ki so znana.
(9) Preiskava se ustavi in postopek konča, če Urad ugotovi, da ni dovolj dokazov o obstoju dumpinga oziroma subvencioniranja ali škodi ali če ugotovi, da je stopnja dumpinga oziroma višina subvencije minimalna ali da sta obseg dumpinškega oziroma subvencioniranega uvoza ali škoda neznatna.
(10) Preiskava se mora končati praviloma najkasneje v enem letu, izjemoma pa najkasneje v 18 mesecih od začetka postopka.

(1) Preiskava se lahko ustavi in postopek konča, če je dosežen dogovor o cenah. Dogovor o cenah lahko predlagajo izvozniki ali Urad. Dogovor o cenah ni dopusten, če predhodno ni ugotovljen obstoj dumpinga oziroma subvencije in s tem povezana škoda. Če izvozniki niso ponudili zaveze ali niso sprejeli predloga za njen prevzem, jih ne morejo zadeti škodljive posledice.
(2) Zaveze iz prejšnjega odstavka so predvsem:
– odprava ali omejitev subvencije ali sprejem drugih ukrepov glede njenih škodljivih učinkov s strani vlade države izvora ali države izvoznice;
– revidiranje cen ali zaustavitev izvoza do takšne mere, da se Urad prepriča, da sta odpravljena bodisi stopnja dumpinga oziroma znesek subvencije, bodisi njun škodljiv učinek. V primeru subvencioniranja je treba pridobiti soglasje države izvora ali izvoza.
(3) Če Urad zavrne ponujeno zavezo, mora razloge za takšno odločitev sporočiti izvoznikom, ki imajo možnost podati pripombe.
(4) Če Urad ponujeno zavezo sprejme in je mogoč nadzor nad njenim izvajanjem, se preiskava ustavi. Preiskava se ne ustavi, če Urad na podlagi mnenja Odbora tako odloči ali če to zahtevajo v primeru dumpinga izvozniki, ki predstavljajo pomemben odstotek trgovine s tem proizvodom ali – v primeru subvencioniranja – država izvora ali izvoza. Če v takšnem primeru Urad po predhodnem mnenju Odbora ugotovi, da škode ni, sprejeta zaveza avtomatično ugasne. Vendar pa lahko Urad zahteva, da se zaveza vzdrži v veljavi, če je ugotovitev, da škoda ne grozi, predvsem posledica sprejete zaveze.
(5) Urad lahko od stranke, katere zaveza je bila sprejeta, zahteva, da občasno posreduje podatke, ki so pomembni za uresničevanje sprejete obveznosti in da dovoli preverjanje takšnih podatkov. Neupoštevanje te zahteve se šteje za kršitev sprejete zaveze.
(6) Urad mora v Uradnem listu objaviti obvestilo o doseženem dogovoru o cenah z navedbo bistvenih elementov dogovora.
(7) Če se prevzeta zaveza umakne ali je bila kršena in so potrebni ukrepi, da se prepreči škoda, lahko Urad, na podlagi mnenja Odbora, predlaga Vladi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vlada) uvedbo začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena, preden je bila zaveza sprejeta.

(1) Postopek se lahko konča z ustavitvijo preiskave brez uvedbe protidumpinških dajatev ali kompenzacijskih carin in brez sprejema zaveze ali s sprejemom zaveze v skladu s 25. členom te uredbe.
(2) Če Urad na podlagi dejstev ugotovi, da ukrepi niso potrebni, lahko na podlagi pozitivnega mnenja Odbora postopek konča. V nasprotnem primeru pa Urad nemudoma predloži Vladi poročilo o rezultatih posvetovanja skupaj s predlogom, da se postopek konča.

O zaključku postopka Urad obvesti državo izvora ali izvoza proizvoda, ki je predmet postopka po tej uredbi ter stranke, za katere ve, da so prizadete ter v Uradnem listu objavi obvestilo o zaključku postopka z navedbo bistvenih sklepov ter povzetkom razlogov zanje.

(1) Podatki, ki se posredujejo pri izvajanju te uredbe, se smejo uporabiti le za namene, za katere so bili zahtevani.
(2) Vlada, Urad ter njuni uradni predstavniki ne smejo razkriti nobenih podatkov, s katerimi so se seznanili pri izvajanju te uredbe in za katere je bilo zahtevano zaupno obravnavanje s strani tistega, ki jih je posredoval, razen če dobijo za to njegovo dovoljenje.
(3) Vsaka zahteva za zaupno obravnavanje mora navajati, zakaj je podatek zaupen; priložen ji mora biti javen povzetek informacije ali pa izjava, zakaj informacija ni primerna za takšen povzetek.
(4) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko Urad razkrije podatke splošne narave, zlasti pa razloge, na katerih temeljijo odločitve, sprejete na podlagi te uredbe. Pri takem razkritju podatkov je treba upoštevati upravičene interese prizadetih strank, da njihove poslovne skrivnosti ne bi bile razkrite.

(1) Če sta po začetku preiskave ugotovljena obstoj dumpinga oziroma subvencioniranja ter škoda, ki jo povzročata in če so potrebni ukrepi za preprečitev škode, ki bi nastala v teku preiskave, Urad po predhodnem mnenju Odbora predlaga Vladi uvedbo začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine. V takšnih primerih je plačilo začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine pogoj za to, da se proizvod, ki je predmet postopka, sprosti v prost promet v Republiki Sloveniji.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek je mogoče blago sprostiti v prost promet tudi pred plačilom začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine, če se te ustrezno zavarujejo s predložitvijo instrumenta zavarovanja v skladu s carinskimi predpisi.
(3) Začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine se lahko uvedejo po preteku 60 dni od začetka preiskave.
(4) Začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine veljajo največ štiri mesece. Začasne protidumpinške carine se lahko podaljšajo za dva meseca, kadar tako zahtevajo izvozniki, ki predstavljajo pomemben odstotek trgovanja s proizvodom, ki se obravnava, ali če tako odloči Vlada. Če Urad v teku preiskave oceni, da je obstoj začasnih protidumpinških dajatev nujen za odpravo škode, lahko predlaga Vladi podaljšanje njihove veljavnosti na največ devet mesecev.
– (5) Vsak predlog za dokončen ukrep ali za podaljšanje začasnega ukrepa je treba predložiti Vladi najkasneje en mesec pred iztekom veljavnosti začasnega ukrepa.
(6) Po preteku veljavnosti začasnih protidumpinških dajatev oziroma kompenzacijskih carin morajo biti te vrnjene, kolikor Vlada ni odločila, da se zaračunajo.

(1) Če Urad ugotovi, da je v času, na katerega se nanaša preiskava, obstajal dumping oziroma subvencioniranje ter da je povzročil znatno škodo, lahko po mnenju Odbora predlaga Vladi uvedbo dokončne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine.
(2) Dokončne protidumpinške oziroma kompenzacijske carine se uvedejo za proizvode, ki so bili sproščeni v prost promet po sprejemu ukrepa iz prejšnjega odstavka.
(3) Če je bil znesek začasno uvedene protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine nižji od dokončno določene, se razlika ne zaračuna.
(4) Če je bil znesek začasno uvedene protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine višji od dokončno določene, se razlika vrne v skladu s predpisi, ki urejajo vračilo carinskih in drugih uvoznih dajatev.
(5) Če Urad ugotovi, da je v času, na katerega se nanaša preiskava, obstajal dumping oziroma subvencioniranje in škoda še ni bila povzročena, obstoja pa nevarnost znatne škode ali znatnega zaviranja razvoja domače industrije, če ne bodo sprejeti ukrepi, se lahko dokončne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine uvedejo, z dnem sprejema dokončnega ukrepa.
(6) Če je bila v primeru iz prejšnjega odstavka uvedena začasna protidumpinška dajatev oziroma kompenzacijska carina, se ta vrne v skladu s predpisi, ki urejajo vračilo carinskih in drugih uvoznih dajatev.

(1) Ne glede na določbo drugega odstavka 30. člena te uredbe se lahko dokončne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine uvedejo s povratnim učinkom, če je ugotovljeno:
(a) za proizvode, ki so predmet dumpinga:
– da dumping, ki je povzročil škodo, obstaja že dlje, ali da je uvoznik vedel ali bi moral vedeti, da izvoznik izvaja dumping in da bo ta povzročil škodo, in
– da škodo povzroča občasni dumping (množičen dumpinški uvoz nekega proizvoda v razmeroma kratkem časovnem obdobju), in to v takšni meri, da je potrebno za takšen uvoz uvesti protidumpinško dajatev s povratnim učinkom, da bi se preprečila ponovitev;
(b) za subvencionirane proizvode:
– v kritičnih okoliščinah, v katerih škodo, ki jo je težko popraviti, povzroči v razmeroma kratkem času množičen uvoz proizvoda, ki uživa izvozne subvencije v nasprotju z določili GATT in sporazuma o razlagi in uporabi členov VI, -XVI in XXIII GATT, ("protisubvencijskega kodeksa") in,
– da je zaradi preprečitve ponovitve takšne škode potrebno za tak uvoz uvesti kompenzacijsko carino s povratnim učinkom.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka se protidumpinška dajatev oziroma kompenzacijska carina lahko uvede za proizvode, ki so bili sproščeni v prost promet največ 90 dni pred dnevom, od katerega se uporabljajo začasni ukrepi.

(1) Protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine, tako začasne kot dokončne, se uvedejo z aktom Vlade, ki se objavi v Uradnem listu.
(2) Z aktom iz prejšnjega odstavka se določi zlasti višino uvedene protidumpinške dajatve ali kompenzacijske carine, proizvod, na katerega se nanaša, ter datum, od katerega se obračunava in plačuje, ime dobavitelja ali dobaviteljev ter razloge, na katerih akt temelji. Če je več dobaviteljev iz iste države in jih ni mogoče navesti, se imenuje država izvora ali izvoza.
(3) Višina začasne in dokončne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine ne sme presegati stopnje dumpinga oziroma višine subvencije, kot je bila začasno ocenjena oziroma dokončno ugotovljena in mora biti nižja od navedenih zneskov, če zadošča za odpravo škode.
(4) Če je bil proizvod uvožen v Republiko Slovenijo iz več držav, mora biti protidumpinška dajatev oziroma kompenzacijska carina v primerni višini naložena na nediskriminatorni podlagi za vse uvožene proizvode, za katere se ugotovi, da so predmet dumpinga ali subvencioniranja in povzročajo škodo, razen za proizvode iz tistih virov, glede katerih so bile sprejete zaveze.

(1) Če ob uvedbi začasne ali dokončne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine ni izrecno drugače določeno, se tudi zanje uporabljajo pravila o izvoru blaga, ki se uporabljajo v carinskem postopku.
(2) Začasne in dokončne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine pobirajo carinski organi v obliki, višini in po kriterijih, ki se določijo ob njihovi uvedbi ter neodvisno od carinskih dajatev, davščin in drugih plačil, ki običajno bremenijo uvoz ter po postopku in na način, ki je s carinskimi predpisi določen za plačevanje uvoznih dajatev.

(1) Protidumpinške dajatve in kompenzacijske carine ostanejo v veljavi toliko časa, da se nevtralizira dumping oziroma subvencija, ki povzroča škodo.
(2) Urad na lastno pobudo ali na zahtevo zainteresirane stranke revidira (oceni) potrebo po nadaljnjem obstoju protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine ali nadaljnji veljavnosti dogovora o cenah.
(3) Revizija iz prejšnjega odstavka se lahko opravi, če so se okoliščine, ki vplivajo na potrebo po nadaljnjem obstoju protidumpinških dajatev oziroma kompenzacijskih carin ali veljavnosti zaveze spremenile v tolikšni meri, da je revizija upravičena. Revizija se lahko začne, če je preteklo vsaj leto dni, odkar je bila preiskava zaključena. Zahteva se naslovi na Urad.
(4) Če Urad po mnenju Odbora ugotovi, da je revizija utemeljena, se preiskava ponovno začne v skladu s 24. členom te uredbe. Ponovni začetek preiskave ne vpliva na ukrepe, ki so v veljavi.
(5) Na podlagi rezultatov opravljene revizije Urad po mnenju Odbora predlaga Vladi spremembo ali odpravo uvedenih ukrepov.
(7) Ne glede na prejšnji odstavek morajo protidumpinške dajatve in kompenzacijske carine prenehati veljati najkasneje po preteku petih let, odkar so bile uveljavljene ali odkar so bile nazadnje spremenjene ali potrjene.

(1) Urad mora praviloma v roku šestih mesecev pred potekom petletnega obdobja in po mnenju Odbora objaviti v Uradnem listu obvestilo o bližnjem izteku ukrepa ter o tem obvestiti domačo industrijo, ki je prizadeta. To obvestilo mora navajati rok, v katerem lahko zainteresirane stranke sporočijo svoje stališče v pisni obliki ali v katerem lahko zaprosijo za ustno zaslišanje pred Uradom v skladu s šestim odstavkom 24. člena te uredbe.
(2) Kadar zainteresirana stranka izkaže, da bi iztek ukrepa povzročil znatno škodo ali nevarnost znatne škode, Urad opravi revizijo ukrepa v skladu s 34. členom te uredbe. V času trajanja revizije do njenega izida, ukrep velja. Kadar protidumpinške dajatve in kompenzacijske carine v skladu s tem členom nehajo veljati, Urad o tem objavi obvestilo v Uradnem listu.

(1) Kadar izvoznik dokaže, da plačana protidumpinška dajatev oziroma kompenzacijska carina presega dejansko stopnjo dumpinga ali višino subvencije, pri čemer se upoštevajo tudi vsa morebiti uporabljena ponderirana poprečja, se presežni znesek vrne.
(2) Vračilo presežnega zneska iz prejšnjega odstavka zahteva uvoznik z vlogo na Urad. Zahteva mora biti vložena najkasneje v treh mesecih od dne, ko je pristojni organ uvedel dokončno protidumpinško dajatev oziroma kompenzacijsko carino ali od dne, ko je sprejel odločitev o dokončnem obračunu začasne protidumpinške dajatve oziroma kompenzacijske carine.
(3) Če Urad po mnenju Odbora zahtevi iz prejšnjega odstavka delno ali v celoti ugodi, izda odločbo. Odločitev mora sprejeti v 90 dneh od prejema zahteve.
(4) Vračilo presežnega zneska, določenega v odločbi iz prejšnjega odstavka, izvršijo carinski organi po predpisih, ki urejajo vračilo carinskih in drugih uvoznih dajatev.

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.