Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na pobudo Marije Stritar iz Mojstrane, na seji dne 30. 6. 1994

Določbe 54. člena uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Uradni list RS, št. 24/93, 62/93 in 72/93) niso v neskladju z ustavo in zakonom.

1. Pobudnica z vlogami z dne 2. 9. 1993, 20. 10. 1993, 27. 12. 1993 in 3. 5. 1994 izpodbija določbe 54. člena uredbe o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, češ da pri ugotavljanju vrednosti družbenega kapitala omogočajo različno vrednotenje kapitalskega deleža za zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev ter preostalega dela družbenega kapitala. Preostali del družbenega kapitala se po navedbah pobudnice ugotovi z otvoritveno bilanco, določeno z metodologijo po izpodbijani uredbi, kapitalski delež za zavarovanje pravic bivših lastnikov pa naj bi se v praksi ugotavljal tudi na drug način (po izvršilnih predpisih, izdanih na podlagi zakona o denacionalizaciji), s čimer naj bi prihajalo do bistveno drugačnega vrednotenja enakovrednega premoženja. Takšna ureditev je po trditvah pobudnice v neskladju z ustavnimi določbami o enakosti pred zakonom (14. člen), o pravici do zasebne lastnine (33. člen) in o pravni državi (2. člen).
Pobudnica je s prvotnimi vlogami izpodbijala tudi ustavnost in zakonitost navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92), ki dopušča bistveno nižje vrednotenje podržavljenega premoženja kot po metodologiji za ugotavljanje vrednosti družbenega kapitala (razmerje med ocenjevanjem po navedenih načinih 1:3). Vendar je pobudnica z zadnjo vlogo umaknila pobudo glede ocenjevanja navedenega navodila in je svoj predlog osredotočila le na 54. člen izpodbijane uredbe. Po mnenju pobudnice ni dopustno, da bi se kapitalski delež bivših lastnikov ocenil na drugačen način kot preostali del družbenega kapitala podjetja. Pobudnica navaja, da bi bilo treba izpodbijane določbe uredbe uporabljati tako, da se metodologija za izdelavo otvoritvene bilance stanja enako uporablja tako za ugotavljanje vrednosti kapitalskega deleža za zavarovanje pravic bivših lastnikov kot za ugotavljanje vrednosti preostalega deleža družbenega kapitala.
Pobudnica izkazuje svoj pravni interes s tem, da je denacionalizacijski upravičenec do 7.276 m2 zazidanega stavbnega zemljišča v k.o. Dovje, ki je v družbeni lastnini s pravico upravljanja LIP Bled. Pobudnica želi pravico do navedene nepremičnine uveljavljati kot svoj lastninski delež pri podjetju. Če se vrednost njenega lastninskega deleža ne bi ugotavljala po enaki metodologiji kot vrednost preostalega dela družbenega kapitala podjetja, bi lahko prišlo do bistvenega podvrednotenja tega deleža, s čimer bi bile kršene njene ustavne pravice, navedene v pobudi.
2. Vlada v mnenjih z dne 16. 9. 1993 in 17. 2. 1994 navaja, da metodologija po uredbi v ničemer ne posega v denacionalizacijsko zakonodajo. Podjetje mora že pred izdelavo otvoritvene bilance izločiti iz svojih sredstev stvari, ki predstavljajo zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v skladu s predpisi o denacionalizaciji. Podjetje ugotavlja vrednost družbenega kapitala tako, da od osnovnega kapitala odšteje kapital že znanih lastnikov in kapitalski delež za zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev.
Kadar pa se stvari, ki predstavljajo zavarovanje pravic bivših lastnikov, ne vračajo v naravi, temveč v obliki lastninskega deleža na družbenem kapitalu, so po mnenju Vlade te stvari vključene v otvoritveno bilanco in se torej njihovo vrednotenje opravi na enak način kot za preostali del družbenega kapitala. Vrednotenje stavbnih zemljišč in gradbenih objektov, ki so del otvoritvene bilance, naj bi se tako po določbah 2. člena uredbe opravilo po isti metodi vrednotenja, tako da ni mogoče govoriti o različnem obravnavanju stavbnih zemljišč bivših lastnikov ter stavbnih zemljišč v družbeni lasti.

1. Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 54. člena izpodbijane uredbe sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
2. V 4. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) je postavljeno načelo, da se družbeni kapital, ki je osnova za preoblikovanje podjetij, ugotovi z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo predpiše Vlada. S takšno metodologijo se mora zagotoviti realno vrednotenje posameznih bistvenih postavk iz bilance stanja. Na podlagi navedene določbe zakona je bila izdana uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja, ki predpisuje način vrednotenja posameznih postavk v otvoritveni bilanci stanja podjetja, ki se želi lastninsko preoblikovati. Glavni namen izdelave otvoritvene bilance stanja, je ugotoviti višino družbenega kapitala, ki bo predmet lastninskega preoblikovanja. Višina družbenega kapitala se v skladu z metodologijo ugotavlja na dan 1. 1. 1993.
Po drugi alinei prvega odstavka 4. člena uredbe mora podjetje že pred izdelavo otvoritvene bilance stanja izločiti iz svojih sredstev stvari, ki jih je potrebno popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja in predstavljajo zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev na podlagi začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja. Kadar se tako izločena sredstva vračajo bivšim lastnikom in njihovim dedičem v naravi, se vračajo neodvisno od njihove vrednosti. Ta izločena sredstva tako niso predmet lastninskega preoblikovanja, saj se izločijo že pred izdelavo otvoritvene bilance, zato se nanje metodologija za izračun vrednosti osnovnega kapitala podjetja ne nanaša. Drugačen pravni položaj pa nastane takrat, kadar se ta sredstva bivšim lastnikom oziroma njihovim dedičem ne vračajo v naravi, temveč v obliki njihovega deleža na družbenem kapitalu.
Po 54. členu izpodbijane uredbe ugotovi podjetje vrednost družbenega kapitala tako, da od osnovnega kapitala odšteje kapital že znanih lastnikov in kapitalski delež za zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, če zahtevka ni mogoče poravnati v naravi. Pri tem se postavlja vprašanje, na kakšen način je treba vrednotiti kapitalski delež za zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev – ali na enak način, kot je z metodologijo določen za izračun vrednosti osnovnega kapitala podjetja ali kako drugače.
3. Na razgovoru, ki ga je ustavno sodišče dne 17. 12. 1993 organiziralo s strokovnjaki za to področje in s predstavniki organov, ki izvajajo predpise o lastninskem preoblikovanju podjetij in o denacionalizaciji, je bilo ugotovljeno, da je praksa pri izvajanju navedenih določb zakona dokaj različna. Tako se ponekod ugotavlja vrednost kapitalskega deleža bivših lastnikov in njihovih dedičev po določbah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Predstavnik Agencije RS za pospeševanje prestrukturiranja in privatizacijo je na razgovoru sporočil mnenje Agencije, da se mora vrednost premoženja podjetij ocenjevati po enakih merilih tako za del družbenega kapitala kot za del, ki pripada bivšim lastnikom oziroma njihovim dedičem.
Vrednost premoženja, ugotovljena po navedenem navodilu, je lahko občutno različna od vrednosti premoženja, ugotovljene na podlagi metodologije za izdelavo otvoritvene bilance stanja. Iz določb šestega odstavka 44. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) sledi, da se navedeno navodilo uporablja le v primerih, če sedanje vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče ugotoviti neposredno na podlagi zakona. To navodilo pa se ne uporablja v primerih, kadar se vrednotijo obstoječa podjetja in druge pravne osebe, saj je v tretjem odstavku 85. člena zakona o denacionalizaciji izrecno določeno, da se vrednost sedanjih podjetij in drugih pravnih oseb ocenjuje v skladu z določbami predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, to pa je zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in na njegovi podlagi izdana izpodbijana uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja.
4. Izpodbijana uredba določa vrednotenje sredstev podjetja, kar naj bi bila podlaga za izračun vrednosti osnovnega kapitala podjetja. Sestavni del sredstev podjetja so lahko tudi stvari, ki so bile bivšim lastnikom podržavljene, vendar se bivšim lastnikom in njihovim dedičem ne vračajo v naravi, temveč bodo iz naslova pravice do vrnitve zaplenjenega premoženja upravičenci pridobili lastninski delež na kapitalu podjetja. V takem primeru so tudi ta sredstva bivših lastnikov oziroma njihovih dedičev vključena v otvoritveno bilanco. Vrednotenje sredstev po otvoritveni bilanci se opravi na podlagi cenitve ali na drug način, ki je določen z uredbo.
Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti 54. člena izpodbijane uredbe ni utemeljena.
Določbe 54. člena izpodbijane uredbe so jasne in jih je treba uporabljati tako, da se kapitalski deleži bivših lastnikov in njihovih dedičev v podjetju ugotavljajo na enak način kot vrednost preostalega dela družbenega kapitala. Zato navedene določbe uredbe niso v nasprotju z ustavo in zakonom. Te določbe namreč ne dopuščajo uporabe različnih meril pri vrednotenju kapitalskega deleža bivših lastnikov oziroma preostalega dela družbenega kapitala, kar naj bi se po trditvah pobudnice dogajalo v praksi. Če se v praksi pri vrednotenju kapitalskega deleža bivših lastnikov ne uporabljajo pravila metodologije po izpodbijani uredbi, temveč se uporabljajo izvršilni predpisi na podlagi zakona o denacionalizaciji (to je predvsem navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja), potem je takšna praksa v nasprotju z določbami tretjega odstavka 85. člena zakona o denacionalizaciji. V citirani določbi zakona je namreč jasno določeno, da se vrednost sedanjih podjetij in drugih pravnih oseb ocenjuje v skladu z določbami predpisa, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, tak predpis pa je zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in na njegovi podlagi izdana uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance. V takšnih primerih, ko gre za ocenjevanje vrednosti sedanjih podjetij, se torej ne uporablja navedeno navodilo po zakonu o denacionalizaciji, temveč izpodbijana uredba. Določbe 54. člena te uredbe pa terjajo enaka pravila pri vrednotenju kapitalskega deleža bivših lastnikov in preostalega dela družbenega kapitala. Zato morebitna napačna uporaba navedenega navodila pri ocenjevanju vrednosti kapitala sedanjih podjetij ne more postaviti pod dvom nesporne določbe 54. člena izpodbijane uredbe.
Upravičenec do denacionalizacije se po lastni presoji odloči, ali zahteva vrnitev podržavljenega premoženja v obliki obveznic oziroma delnic odškodninskega sklada (kadar vračanje v naravi ni mogoče) ali pa zahteva delež na dosedanjem družbenem kapitalu podjetja in s tem prevzame podjetniško tveganje. Če tako določeni delež upravičenca na kapitalu podjetja ne bi bil določen po enakih merilih kot preostali del družbenega kapitala podjetja, bi bil upravičenec v neenakopravnem položaju z novimi nosilci preostalega dela družbenega kapitala, s čimer bi bila ogrožena njegova podjetniška svoboda, ki jo zagotavlja 74. člen ustave.
Namen in smisel denacionalizacije ni samo v popravi krivic, ampak tudi v privatizaciji nekdanje družbene lastnine. Določitev kapitalskega deleža upravičencev za denacionalizacijo pomeni definiranje znanega lastnika. V javnem interesu je, da se plačilo javnih obveznosti, ki bi se sicer moralo izvršiti preko Slovenskega odškodninskega sklada, nadomesti z določitvijo kapitalskega deleža v podjetju, če se upravičenec za denacionalizacijo po lastni presoji odloči za tako obliko denacionalizacije namesto odškodnine.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču. Odločbo je sprejelo v naslednji sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. M. Boštjan Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.