Na podlagi 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94) in 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa merila za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev iz 3., 4. in 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zakona) (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94).

Pri ugotavljanju pogoja dejanskega življenja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena zakona se kot prekinitev šteje:
– daljša odsotnost iz Slovenije, ki se ne more šteti za turistično potovanje (to je odsotnost nad 3 mesece);
- večkratna krajša odsotnost iz Republike Slovenije, če se oseba očitno vrača v Slovenijo le zato, da bi izigrala predpise Republike Slovenije.
Za prekinitev dejanskega življenja pa se ne šteje, če je osebo poslala na delo ali na študij ali zdravljenje v tujino slovenska organizacija ali če je zaposlen na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji.

Šteje se, da ima oseba zagotovljeno stanovanje po 4. točki prvega odstavka 10. člena zakona, če:
– je lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše ali je lastnik njegov zakonec;
– je najemnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše, pri čemer mora biti najemna pogodba sklenjena v skladu s stanovanjskim zakonom. Pogodba mora biti odplačna in prijavljena pri pristojnem organu za stanovanjske zadeve;
– mu lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše s pisno izjavo, overjeno na sodišču, neodplačno odda stanovanjske prostore. Tak način je možen le za lastnikove polnoletne otroke ali njihove zakonce.
Za stanovanje po prvem odstavku se šteje prostor, katerega minimalna površina mora za eno osebo znašati najmanj 6 m2, za dve osebi 10 m2, za vsako nadaljnjo osebo istega gospodinjstva pa dodatna 2 m2. Poleg te osnovne kvadrature prostora mora biti zagotovljena tudi vsaj souporaba kuhinje in sanitarij.

Kot dokaz o zagotovljenem stanovanju po 4. točki prvega odstavka 10. člena se ne šteje:
– podnajemna pogodba;
– najem prostorov v samskem domu ali v drugih objektih, ki se ne štejejo za stanovanje po stanovanjskem zakonu;
– odločba o dodelitvi solidarnostnega stanovanja, če za sklenitev najemne pogodbe obstajajo zadržki iz 148. člena stanovanjskega zakona.

Šteje se, da ima oseba zagotovljeno trajno materialno in socialno varnost po 4. točki prvega odstavka 10. člena, če dokaže, da:
– je redno zaposlena in višina njenih dohodkov ustreza višini, ki je določena, z uredbo Vlade Republike Slovenije o določitvi zajamčenega osebnega dohodka;
– prejema pokojnino, ne glede na višino, če je bila določena v Republiki Sloveniji;
– ima kakšen drug reden trajni vir preživljanja v višini, navedeni v prvi alinei;
– ga je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dolžan preživljati kdo drug.
Če je prosilec po zakonu dolžan preživljati še koga drugega, mora višina njegovih dohodkov zadoščati v smislu navedenih alinej tudi za osebo, ki jo je dolžan preživljati.

Nevarnost za javni red po 8. točki prvega odstavka 10. člena zakona je podana:
– če je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje na kazen zapora ali pa dvakrat ali večkrat pogojno;
– če je bila oseba v zadnjem letu kaznovana za dva ali več prekrškov zoper javni red in mir ali drugih prekrškov, ki kažejo na neprilagojenost osebe okolju, v katerem živi (npr. po zakonu o varstvu pred hrupom);
– če je oseba s svojim delovanjem zavračala priznavanje organov Republike Slovenije oziroma ni izpolnjevala odločb sodišč in drugih organov Republike Slovenije na način, ki kaže na to, da se oseba tudi po sprejemu v slovensko državljanstvo ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije.

Nevarnost za varnost države po 8. točki prvega odstavka 10. člena zakona je podana, Če je bila oseba udeležena pri dejavnostih v Republiki Sloveniji ali zunaj nje, s katerimi se ogroža njena varnost in obstoj ali škoduje varnostnim, obrambnim, političnim, gospodarskim in drugim vitalnim interesom države. Nevarnost za varnost države je podana tudi, če gre za utemeljen sum, da:
– oseba pripada, sodeluje, podpira ali kako drugače pomaga organizacijam ali skupinam, ki pripravljajo ali izvršujejo nasilna dejanja;
– gre za aktivnega ali nekdanjega pripadnika ali sodelavca tujih varnostnih organov ali obveščevalnih služb ter drugih ustanov ali organizacij, katerih delovanje ogroža obrambno-varnostne, politične, gospodarske in druge vitalne interese Republike Slovenije;
– je oseba aktivni ali nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil ali pripadnik paravojaških formacij:
– gre za aktivnega ali nekdanjega pripadnika ali simpatizerja političnih strank ali organizacij, ki so v tuji državi prepovedane zaradi zavzemanja za nasilno spremembo ustavne ureditve, in njihovo delovanje pomeni objektivno ogrožanje z ustavo zagotovljenih temeljnih človekovih pravic;
– gre za osebo, ki se ali se je v preteklosti javno zavzemala za uveljavitev idej. ki razpihujejo nacionalno. versko ali rasno sovraštvo oziroma bi njihovo uresničenje pomenilo storitev kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo.

Nevarnost za obrambo države po S. točki prvega odstavka 10. člena zakona je podana, če je oseba:
– aktivno sodelovala v agresiji na Republiko Slovenijo, bodisi v funkciji poveljevanja ali neposrednega bojnega delovanja;
– sodelovala pri nezakonitih aktivnostih JLA po 18. 7. 1991, zlasti pa pri uničevanju premičnega in nepremičnega premoženja ter nezakonitega prisvajanja;
– aktivno služila v oboroženih silah tujih držav;
– osumljena ali obstoja indic o njenem obveščevalnem delovanju v korist tujih vojaških ali drugih obveščevalnih služb oziroma držav.

Ta uredba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.