Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
UKAZ
o razglasitvi zakona o državnem tožilstvu
Razglašam zakon o državnem tožilstvu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 29. septembra 1994.
Št. 012-01/94-124
Ljubljana, dne 6. oktobra 1994.
Predsednik
Republike Slovenije.
Milan Kučan l. r.
ZAKON O DRŽAVNEM TOŽILSTVU
Prvo poglavje
TEMELJNE DOLOČBE
1. člen
Pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom, izvajajo državni tožilci.
Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona.
2. člen
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja tožilca v kazenskem postopku, kolikor zakon ne določa drugače.
Državni tožilec vlaga predloge za pregon in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.
Državni tožilec vlaga procesne akte v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.
3. člen
Funkcija državnega tožilca je trajna.
Državni tožilec je glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon ne določa drugače.
4. člen
Državni tožilec opravlja svojo funkcijo pri državnem tožilstvu, za katero je imenovan, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.
5. člen
Organizacijo in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.
Državna tožilstva so samostojni državni organi; njihov položaj in medsebojna razmerja ureja ta zakon.
Sredstva in druge pogoje za delo državnih tožilstev zagotavlja Republika Slovenija.
6. člen
Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če teče postopek pred sodiščem ali drugim državnim organom v tem jeziku ali če stranka, ki živi na tem območju, v občevanju z državnim tožilstvom uporablja ta jezik.
7. člen
Predpise za notranje poslovanje državnih tožilstev izda generalni državni tožilec v soglasju z ministrom za pravosodje.
Nadzor nad upravnim poslovanjem državnih tožilstev izvajata generalni državni tožilec in ministrstvo za pravosodje.
Drugo poglavje
SPLOŠNA PRISTOJNOST IN POOBLASTILA
8. člen
Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca po zakonu o kazenskem postopku, sodelovati na narokih in sejah ter ukreniti, kar je potrebno, da se odkrijejo kazniva dejanja in njihovi storilci.
V izvrševanju funkcije pregona storilcev kaznivih dejanj in drugih ravnanj, ki so kazniva, državni tožilec sodeluje z organi odkrivanja, jih usmerja in ukrepa, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem dejanj oziroma storilcev, v okviru pristojnosti državnega tožilca v predhodnem postopku, ki jih določa zakon o kazenskem postopku.
9. člen
V civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih državno tožilstvo vlaga procesne akte in druga pravna sredstva, za katera je pooblaščeno z zakonom.
10. člen
Generalni državni tožilec Republike Slovenije lahko za obravnavo več zahtevnih kaznivih dejanj ali iz drugih zelo tehtnih razlogov določi enega ali skupino državnih tožilcev.
V primeru iz prejšnjega odstavka lahko generalni državni tožilec premesti državnega tožilca na delo v drugo državno tožilstvo v skladu z določbami tega zakona.
11. člen
Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga, da uporabi zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, pravno sredstvo, lahko zahteva, naj se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.
Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.
Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.
Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v tridesetih dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva.
12. člen
Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti dajejo medsebojno pravno pomoč.
Državno tožilstvo ima pravico zahtevati od državnih organov ter organov lokalne in druge samouprave in organizacij z javnimi pooblastili, naj mu pošljejo listine, spise, predmete ali obvestila, ki jih potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti.
Državno tožilstvo ima pri izvajanju svojih pristojnosti pravico zahtevati podatke iz drugega odstavka tega člena tudi od drugih pravnih oseb in posameznikov, za katere meni, da z njimi razpolagajo.
13. člen
Pred sodišči s položajem okrajnih in okrožnih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj položaj okrožnega državnega tožilca.
Pred sodišči s položajem višjih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj položaj višjega državnega tožilca.
Državne tožilce iz prejšnjih odstavkov lahko nadomeščajo pomočniki državnega tožilca na delu v okrožnem oziroma višjem državnem tožilstvu, v okviru pooblastil, ki jim jih določi državni tožilec.
Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.
Kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo za pomočnike državnih tožilcev določbe tega zakona, ki veljajo za državne tožilce.
Tretje poglavje
DRŽAVNI TOŽILCI
1. oddelek: Pogoji za imenovanje državnih tožilcev in postopek imenovanja
14. člen
V državnem tožilstvu opravlja funkcijo državnega tožilca eden ali več državnih tožilcev.
Število mest državnih tožilcev pri posameznih državnih tožilstvih določi na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije minister za pravosodje v soglasju z Vlado Republike Slovenije.
V aktu o določitvi mest se posebej določi število mest pomočnikov državnega tožilca.
15. člen
Za okrožnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika ali je najmanj pet let opravljala funkcijo pomočnika državnega tožilca.
Za višjega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.
Za vrhovnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo višjega državnega tožilca ali najmanj deset let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.
Za pomočnika državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrajnega sodnika.
16. člen
Za višjega ali vrhovnega državnega tožilca je lahko ne glede na določbe prejšnjega člena imenovana tudi oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev oziroma imenovanje na položaj višjega ali vrhovnega sodnika.
17. člen
Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka imenuje generalnega državnega tožilca Republike Slovenije državni zbor na predlog vlade, in sicer za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.
Akt o imenovanju se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
18. člen
Minister za pravosodje poda predlog iz prvega odstavka prejšnjega člena potem, ko prejme mnenje personalne komisije državnega tožilstva (v nadaljnjem besedilu: personalna komisija).
19. člen
Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo za pravosodje na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije, prosto mesto le-tega pa po uradni dolžnosti. Razpis se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za prijave ne more biti krajši kot petnajst dni.
Razpisni postopek vodi ministrstvo za pravosodje.
V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja določba 15. člena zakona o sodniški službi.
20. člen
Ko prejme razpisno gradivo od ministrstva za pravosodje, personalna komisija povabi na razgovor prijavljene kandidate, ki prvič kandidirajo na prosto mesto državnega tožilca. Vodjo državnega tožilstva, v katerem je prosto mesto državnega tožilca, pa pozove, da se izjasni o kandidatih za to mesto.
Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu, in na podlagi neposrednega vtisa, ki so ga kandidati napravili na razgovoru, oblikuje razpisna komisija mnenje glede predlogov za imenovanje. V mnenju razvrsti personalna komisija kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.
Mnenje iz prejšnjega odstavka pošlje personalna komisija ministru za pravosodje v tridesetih dneh od dneva, ko prejme razpisno gradivo.
Če je v mnenju personalne komisije za zasedbo prostega mesta državnega tožilca najvišje uvrščen kandidat, ki je že imenovan za državnega tožilca in se je prijavil na razpis zaradi napredovanja, je minister za pravosodje tega kandidata dolžan predlagati v imenovanje, kolikor zakon ne določa drugače.
Če minister za pravosodje ne sprejme mnenja personalne komisije, mora v roku desetih dni zahtevati, da personalna komisija ponovno prouči svoje mnenje v roku petnajstih dni; če je bilo novo mnenje sprejeto z večino dveh tretjin vseh članov komisije, je tako mnenje za ministrstvo obvezno.
21. člen
Personalno komisijo sestavlja sedem članov. Generalni državni tožilec Republike Slovenije in njegov namestnik sta člana komisije po položaju. Enega člana komisije imenuje minister za pravosodje izmed vodij višjih ali okrožnih državnih tožilstev. Štiri člane komisije izvolijo izmed državnih tožilcev, ki nimajo vodstvenih položajev, državni tožilci po postopku, ki ga določa zakon za volitve članov personalnih svetov sodišč, od tega dva člana izmed okrožnih državnih tožilcev in dva člana izmed višjih državnih tožilcev.
Volitve članov personalne komisije razpiše generalni državni tožilec.
Mandat imenovanega ter izvoljenih članov personalne komisije traja pet let in po poteku mandata ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.
Delo personalne komisije vodi generalni državni tožilec Republike Slovenije, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik.
Personalna komisija oblikuje mnenja z večino glasov vseh članov.
22. člen
Državni tožilec nastopi funkcijo z dnem, ko pred predsednikom vlade, generalni državni tožilec pa pred predsednikom državnega zbora izreče naslednjo prisego: "Prisegam, da bom varoval-a pravni red Republike Slovenije in svoje delo opravljal-a vestno, po ustavi in zakonih."
Po pooblastilu predsednika vlade lahko izrečejo državni tožilci prisego pred ministrom za pravosodje.
2. oddelek: Napredovanje državnih tožilcev
23. člen
Z imenovanjem na funkcijo pridobi državni tožilec pravico do napredovanja.
Napredovanje zajema napredovanje v plačilnih razredih, napredovanje na višje mesto in napredovanje na položaj svetnika.
Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona o sodniški službi.
Za izdelavo ocene dela za državnega tožilca je pristojna personalna komisija.
O napredovanju v plačilnih razredih in na položaj svetnika odloča personalna komisija, o napredovanju na višje mesto pa organ, ki je pristojen za imenovanje državnega tožilca v skladu z določbami tega zakona.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka in četrtega odstavka 20. člena tega zakona odloči o imenovanju oziroma napredovanju na mesto vodje višjega ali okrožnega državnega tožilstva Vlada Republike Slovenije na predlog ministra za pravosodje in po poprejšnjem mnenju personalne komisije in generalnega tožilca Republike Slovenije, kolikor ta zakon ne določa drugače.
3. oddelek: Dolžnosti državnega tožilca in nezdružljivost funkcije državnega tožilca
24. člen
Državni tožilec mora pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje ugled in dostojanstvo svoje službe. Zaradi uveljavljanja svojih pravic ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva.
Državni tožilec je dolžan zase ohraniti vse, kar je zvedel o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih v okviru opravljanja službe, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa.
25. člen
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec in drugi družinski člani, sorodniki in druge osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
26. člen
Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca, sodnika ustavnega sodišča ali predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika oziroma imenovan za ministra, mu funkcija državnega tožilca ter vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz službenega razmerja, mirujejo.
27. člen
Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.
O nezdružljivosti funkcije, dejavnosti ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči personalna komisija. O odločitvi komisije obvesti generalni državni tožilec ministra za pravosodje.
4. oddelek: Pravice državnih tožilcev
28. člen
Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki ter na enak način kot plača sodnika ustreznega položaja.
Plača pomočnika državnega tožilca se določi enako kot plača okrajnega sodnika.
O uvrstitvi v plačilni razred odloči personalna komisija.
29. člen
Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo za državne tožilce, če ni z zakonom drugače določeno.
30. člen
Državni tožilec ima poleg plače pravico do drugih prejemkov in povračil v enakih primerih in v enaki višini kot sodnik.
31. člen
Državni tožilec ima pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni.
Državni tožilec ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih razlogov.
Če državni tožilec kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega plačanega dopusta za pripravo na volitve v trajanju trideset delovnih dni.
V drugih izjemnih primerih se lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do trideset dni v koledarskem letu.
Primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi personalna komisija.
32. člen
Za izobraževanje državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona o sodniški službi.
Personalna komisija odloči, katerim najboljšim kandidatom se glede na letna razpoložljiva sredstva za štipendije državnih tožilcev dodelijo štipendije.
33. člen
Državni tožilec nastopa pred sodiščem v službenem oblačilu, katerega obliko in način nošenja predpiše minister za pravosodje.
34. člen
Za potrebe izvajanja tega zakona ministrstvo vodi osebno evidenco državnih tožilcev ter osebja, ki je zaposleno v državnem tožilstvu, ki vsebuje enake podatke kot osebna evidenca sodnikov oziroma sodnega osebja.
Z osebnimi podatki iz prejšnjega odstavka je treba ravnati na enak način kot z osebnimi podatki iz osebne evidence sodnikov.
5. oddelek: Premestitve in dodelitve na delo v drug državni organ
35. člen
Državni tožilec je lahko premeščen na mesto v drugo državno tožilstvo:
1. če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja funkcijo;
2. če se bistveno za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva, v katerem državni tožilec opravlja funkcijo;
3. če se spremeni organizacija tožilstev,
4. v drugih primerih, ki jih določa zakon.
O premestitvi po prejšnjem odstavku odloči generalni državni tožilec.
36. člen
Če to narekujejo okoliščine, v katerih bi bilo sicer •ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva ali v drugih primerih, določenih s tem zakonom (10. člen), sme generalni državni tožilec Republike Slovenije odrediti, da se državni tožilec za čas največ šestih mesecev v koledarskem letu premesti na opravljanje funkcije v drugo državno tožilstvo (v nadaljnjem besedilu: začasna premestitev) in sicer: okrožni državni tožilec k drugemu okrožnemu državnemu tožilstvu, višji državni tožilec k drugemu višjemu državnemu tožilstvu ali k okrožnemu državnemu tožilstvu, vrhovni državni tožilec k višjemu državnemu tožilstvu.
Začasno premestitev lahko pod pogoji iz prejšnjega odstavka podaljša na predlog generalnega državnega tožilca personalna komisija, vendar največ za čas šestih mesecev.
37. člen
Za premestitev po 35. členu tega zakona in za začasno premestitev ni potrebna privolitev državnega tožilca.
Premestitev in začasna premestitev ne vplivata na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec pred premestitvijo.
38. člen
Državni tožilec je lahko dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ministrstvu za pravosodje največ za šest let.
Državni tožilec iz prejšnjega odstavka obdrži pravico uporabljati naziv državni tožilec, vendar hkrati ne more opravljati funkcije državnega tožilca in mu vse druge pravice in dolžnosti iz službenega razmerja mirujejo.
Državnemu tožilcu iz prvega odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kot bi jo prejemal, če bi opravljal službo državnega tožilca, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja po izteku dela v ministrstvu.
O dodelitvi odloči minister za pravosodje po predhodnem mnenju personalne komisije in po pisni privolitvi državnega tožilca.
6. oddelek: Prenehanje funkcije in razrešitev državnega tožilca
39. člen
Državnemu tožilcu preneha funkcija:
1. z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti;
2. če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;
3. če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe;
4. če se odpove službi državnega tožilca;
5. če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje z delom v drugem državnem tožilstvu;
6. če državni tožilec sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;
7. če iz ocene njegove službe dvakrat zaporedoma izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi.
Šteje se, da je razlog iz 1. točke prejšnjega odstavka nastopil z iztekom leta, v katerem je sodnik dosegel starostno mejo za upokojitev, razlog iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa, razlog iz 5. točke prejšnjega odstavka z dnem prenehanja dela državnega tožilstva, razlog iz 7. točke pa z dnem, ko personalna komisija sprejme drugo negativno oceno.
40. člen
Državni tožilec se razreši, če je obsojen za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo svoje funkcije, ali za drugo kaznivo dejanje na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, ali na krajšo zaporno ali neprostostno kazen, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je osebnostno neprimeren za opravljanje funkcije državnega tožilca.
Sodišče mora v primerih iz prejšnjega odstavka poslati pravnomočno sodbo ministru za pravosodje in generalnemu državnemu tožilcu.
O razrešitvi državnega tožilca v primerih iz prvega odstavka tega člena odloči vlada na predlog ministra za pravosodje, o razrešitvi generalnega državnega tožilca pa državni zbor na predlog vlade.
41. člen
Vodji državnega tožilstva preneha funkcija smiselno iz razlogov iz 63. člena zakona o sodiščih ali če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno ali če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije.
Za postopek razrešitve se smiselno uporabljajo določbe zakona o sodiščih, o razrešitvi pa odloča organ, ki je pristojen za imenovanje vodje državnega tožilstva.
Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za generalnega državnega tožilca Republike Slovenije.
42. člen
Državni tožilec disciplinsko odgovarja, če je kršil dolžnosti državnega tožilca ali ugled in dostojanstvo funkcije državnega tožilca.
Državnega tožilca ni mogoče klicati na disciplinsko odgovornost za mnenja, ki jih je dal pri delu v zadevi, ki jo je obravnaval.
Uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ima pravico zahtevati generalni državni tožilec in minister za pravosodje.
Na podlagi pismeno vložene zahteve iz prejšnjega odstavka je disciplinski tožilec dolžan zahtevati uvedbo disciplinskega postopka.
Določbe tega zakona o disciplinski odgovornosti se ne uporabljajo za generalnega državnega tožilca.
43. člen
Disciplinske sankcije po tem zakonu so:
1. razrešitev funkcije državnega tožilca;
2. ustavitev napredovanja;
3. zmanjšanje plače.
Ustavitev napredovanja se izreče za čas treh let. Zmanjšanje plače se izreče do višine 20% za čas do enega leta.
44. člen
Disciplinska sankcija iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena se lahko izreče samo za naslednje kršitve dolžnosti:
1. neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti;
2. neupravičena odklonitev službene dolžnosti oziroma neizpolnjevanje navodil, ki so dana po določbah tega zakona;
3. kršitev predpisov o varovanju državne in uradne tajnosti;
4. hujša kršitev predpisov o varstvu pri delu, pred požarom ali eksplozijo;
5. nedostojno in žaljivo obnašanje do posameznikov, državnih organov ter pravnih oseb v zvezi z opravljanjem funkcije državnega tožilca in zunaj nje.
45. člen
Disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve.
Izvršitev izrečene disciplinske sankcije zastara v enem letu.
46. člen
V disciplinskem postopku odloča na prvi stopnji disciplinsko sodišče, ki ga sestavljajo predsednik in dva člana prvostopnega disciplinskega sodišča za sodnike ter državni tožilci, člani personalne komisije, izvoljeni izmed državnih tožilcev, na drugi stopnji pa disciplinsko sodišče, ki ga sestavljajo štirje sodniki, člani drugostopnega disciplinskega sodišča za sodnike, in trije vrhovni državni tožilci, določeni z letnim razporedom dela vrhovnega državnega tožilstva za dobo dveh let.
Funkcijo disciplinskega tožilca v postopku proti državnemu tožilcu opravlja z letnim razporedom dela določeni vrhovni državni tožilec.
47. člen
V disciplinskem postopku zoper državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo v disciplinskem postopku zoper sodnika.
48. člen
V primeru lažje oblike disciplinske kršitve iz prvega odstavka 42. člena tega zakona se lahko disciplinski postopek zoper državnega tožilca ustavi.
V primeru disciplinske kršitve iz 44. člena tega zakona se državnemu tožilcu izreče glede na težo kršitve eden od disciplinskih ukrepov, če so podane posebne olajševalne okoliščine, pa se lahko disciplinski postopek ustavi.
Če je zoper državnega tožilca, zoper katerega je bil disciplinski postopek ustavljen, uveden nov disciplinski postopek, ta postopek ne more biti ustavljen na način iz prejšnjih odstavkov.
49. člen
Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona, generalni državni tožilec Republike Slovenije odloči, da se državni tožilec začasno odstrani z opravljanja funkcije (suspenz).
O suspenzu generalnega državnega tožilca Republike Slovenije odloči Vlada na predlog ministra za pravosodje.
Če je zoper državnega tožilca uveden disciplinski postopek zaradi disciplinske kršitve iz 44. člena tega zakona, lahko generalni državni tožilec zoper državnega tožilca odredi suspenz.
Zoper odločbo o suspenzu ni pritožbe.
V ostalem se glede suspenza državnega tožilca smiselno uporabljajo določbe 4. oddelka VII. poglavja zakona o sodniški službi.
50. člen
Državni tožilec ne sme biti priprt v kazenskem postopku, ki je uveden proti njemu in zaradi suma kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju funkcije državnega tožilca, brez poprejšnjega dovoljenja senata treh sodnikov pristojnega višjega sodišča.
Četrto poglavje
ORGANIZACIJA DRŽAVNEGA TOŽILSTVA
51. člen
V Republiki Sloveniji so:
1. Državno tožilstvo Republike Slovenije
2. a) Višje državno tožilstvo v Celju
b) Višje državno tožilstvo v Kopru
c) Višje državno tožilstvo v Ljubljani č) Višje državno tožilstvo v Mariboru
3. a) Okrožno državno tožilstvo v Celju
b) Okrožno državno tožilstvo v Kopru
c) Okrožno državno tožilstvo v Kranju č) Okrožno državno tožilstvo v Krškem
d) Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani
e) Okrožno državno tožilstvo v Mariboru
f) Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti
g) Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici h) Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu i) Okrožno državno tožilstvo na Ptuju
j) Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu. Sedež državnega tožilstva Republike Slovenije je v Ljubljani.
52. člen
Državno tožilstvo Republike Slovenije deluje za območje Republike Slovenije.
Višje državno tožilstvo deluje za območje višjega sodišča s splošno pristojnostjo.
Okrožno državno tožilstvo deluje za območje okrožnega sodišča s splošno pristojnostjo in okrajnih sodišč z območja tega okrožnega sodišča.
Svoje funkcije pred okrajnimi sodišči izvaja državno tožilstvo s sedeža državnega tožilstva ali z zunanjega oddelka.
53. člen
Zunanji oddelek iz zadnjega odstavka prejšnjega člena je organizacijska enota državnega tožilstva, ki opravlja funkcije okrožnega državnega tožilstva pred enim ali več okrajnimi sodišči.
Zunanji oddelek ustanovi ali ukine minister za pravosodje na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije.
V upravnem in nadzornem pogledu je zunanji oddelek neposredno podrejen vodji okrožnega državnega tožilstva.
54. člen
Kadar so za to pooblaščeni po zakonu, nastopajo državni tožilci v izvrševanju svojih funkcij pred drugimi državnimi organi ali njihovimi izpostavami, ki imajo sedež na območju državnega tožilstva, v katerem opravljajo funkcijo.
55. člen
Pri državnih tožilstvih z večjim obsegom istovrstnih zadev se lahko oblikujejo oddelki kot notranje organizacijske enote, namenjene specializaciji in boljši učinkovitosti delovanja državnega tožilstva na posameznem ožjem področju njegovih pristojnosti. Delo oddelka vodi namestnik vodje državnega tožilstva ali drug državni tožilec, ki ga z razporedom dela določi vodja državnega tožilstva.
Zadeve iz pristojnosti državnega tožilstva razporeja med državne tožilce vodja državnega tožilstva, vodja oddelka, vodja zunanjega oddelka ali drug državni tožilec, ki ga vodja za to pooblasti. Delo mora biti razporejeno tako, da so državni tožilci čim enakomerneje obremenjeni.
56. člen
Upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva ima vodja državnega tožilstva.
Za vodjo državnega tožilstva Republike Slovenije je lahko postavljen državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za vrhovnega državnega tožilca. Za vodjo višjega državnega tožilstva je lahko postavljen državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za višjega državnega tožilca, za vodjo okrožnega državnega tožilstva pa državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za okrožnega državnega tožilca.
Vodja državnega tožilstva ima poleg pristojnosti, določenih s tem ali drugim zakonom, tudi druge pristojnosti, ki gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih.
Vodja državnega tožilstva ima namestnika, ki ga na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije imenuje minister za pravosodje.
Namestnik vodje državnega tožilstva opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega tožilstva, če je ta odsoten ali zadržan.
Vodje in namestniki okrožnih in višjih državnih tožilstev se imenujejo za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.
57. člen
Vodja državnega tožilstva Republike Slovenije je generalni državni tožilec Republike Slovenije.
Državni tožilci, imenovani pri državnem tožilstvu Republike Slovenije, imajo naziv vrhovni državni tožilec.
Državni tožilci, imenovani pri višjem državnem tožilstvu, imajo naziv višji državni tožilec.
Državni tožilci, imenovani pri okrožnem državnem tožilstvu, imajo naziv okrožni državni tožilec.
58. člen
Pri vsakem državnem tožilstvu je potrebno število strokovnih sodelavcev za opravljanje pravnih del in potrebno število administrativnih in drugih delavcev.
Število in vrste delovnih mest delavcev iz prejšnjega odstavka določi minister za pravosodje na predlog personalne komisije, potrdi pa Vlada Republike Slovenije.
59. člen
Ministrstvo za pravosodje skrbi za razvoj, enotnost in delovanje informacijske podpore poslovanja državnih tožilstev.
60. člen
Okrožna državna tožilstva so dolžna skrbeti, da so državni tožilci po razporedu dela dosegljivi za nujno izvajanje funkcij po določbah zakona o kazenskem postopku in zakona o prekrških zunaj delovnega časa ter ob dela prostih dnevih (dežurna služba).
Peto poglavje
OBVEŠČANJE, POROČANJE, NAVODILA IN NADZOR
61. člen
O kazenskih zadevah, ki so širšega javnega pomena ali v katerih niso jasna temeljna pravna vprašanja kazenskega pregona, so dolžna okrožna javna tožilstva nemudoma obvestiti državno tožilstvo Republike Slovenije.
Minister za pravosodje lahko v zvezi z izvrševanjem svojih pristojnosti zahteva, da mu državna tožilstva poročajo o zadevah, ki jih obravnavajo.
62. člen
Državna tožilstva pošiljajo letna poročila o delu državnim tožilstvom višjih stopenj in ministrstvu za pravosodje, državno tožilstvo Republike Slovenije pošlje skupno letno poročilo o delu državnih tožilstev tudi državnemu zboru.
63. člen
Generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu drug državni tožilec posreduje obvestila o delu državnih tožilcev sredstvom javnega obveščanja s pošiljanjem pismenih sporočil ali sklicevanjem tiskovnih konferenc oziroma na drug primeren način, ki ga določi generalni državni tožilec.
64. člen
Generalni državni tožilec Republike Slovenije daje splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev, ki se nanašajo na enotno uporabo zakona pri državnih tožilstvih in na izenačevanje politike pregona.
Vodja okrožnega ali višjega državnega tožilstva lahko v zadevah iz svoje pristojnosti dajeta obvezna splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev in državnih tožilstev.
Preden izda državni tožilec navodilo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, je treba predlog navodila obravnavati na sestanku z okrožnimi in višjimi državnimi tožilci.
Navodila iz prvega in drugega odstavka tega člena morajo biti dana v pisni obliki.
65. člen
Če državni tožilec meni, da bo upoštevanje navodila privedlo do odločitve, ki bo v nasprotju z ustavo ali zakonom, ali če ima v zvezi z navodilom druge tehtne pomisleke, obvesti o tem (v pisni obliki) nadrejenega vodilnega državnega tožilca in izdajatelja navodila. Obvestilo pošlje, preden opravi procesno dejanje ali uporabi ukrep, na katerega se navodilo nanaša, razen če bi odlašanje s procesnim aktom ali ukrepom povzročilo nepopravljive pravne ali dejanske posledice.
Če je državni tožilec prepričan, da se od njega zahteva protipravno ali škodljivo ravnanje, ga nadrejeni državni tožilec odveze nadaljnjega dela na zadevi, razen če je nevarno, da bi zaradi tega prišlo do nepopravljive zakasnitve nujnega procesnega akta ali ukrepa.
V primeru iz drugega odstavka tega člena nadrejeni državni tožilec sam odloči o zadevi ali jo dodeli drugemu državnemu tožilcu, če še ta s tem strinja.
66. člen
Nadrejeni in višji državni tožilec sme prevzeti posamezno zadevo ali opravilo, za katero je sicer pristojen nižji državni tožilec.
67. člen
Nadzorstveni pregled poslovanja okrožnih državnih tožilstev z njegovega območja izvaja višje državno tožilstvo s pregledovanjem spisov, ki jih zahteva ha vpogled, in na drug primeren način, najmanj enkrat na tri leta pa z neposrednim pregledom dokumentacije in vpisnikov pri okrožnem državnem tožilstvu.
Na način, določen v prejšnjem odstavku, izvaja nadzorstveno pravico nad državnimi tožilstvi nižje stopnje tudi državno tožilstvo Republike Slovenije, s tem da mora neposredni pregled poslovanja višjih državnih tožilstev opraviti najmanj enkrat na tri leta, poslovanja okrožnih državnih tožilstev pa najmanj enkrat na štiri leta.
Poročila o splošnih nadzorstvenih pregledih iz prvega odstavka tega člena se pošljejo generalnemu državnemu tožilcu Republike Slovenije in ministru za pravosodje. Temu se pošljejo tudi poročila o splošnih nadzorstvenih pregledih iz prejšnjega odstavka. Z ugotovitvami pregleda morajo biti seznanjeni državni tožilci pri organu, katerega poslovanje je bilo pregledano.
68. člen
Nadzorstvene pritožbe v zvezi z delom okrožnega državnega tožilca se pošljejo pristojnemu vodji višjega državnega tožilstva, nadzorstvene pritožbe v zvezi z delom drugih državnih tožilcev pa generalnemu državnemu tožilcu. Če nadzorstvena pritožba ni očitno neutemeljena, pristojni vodja državnega tožilstva z njeno vsebino seznani državnega tožilca, na katerega delo se pritožba nanaša, in zahteva od njega pojasnila oziroma poročilo o okoliščinah ali dejstvih, ki jih navaja pritožnik.
69. člen
Kolikor zakon ne določa drugače, je vpogled v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva dovoljen samo državnim tožilcem in državnim uradnikom ministrstva za pravosodje, ki so kot državni tožilci dodeljeni ministrstvu.
Sodišče oziroma državni zbor lahko zahteva listine iz prejšnjega odstavka na vpogled, kolikor se nanašajo na predmet kazenskega postopka oziroma na parlamentarno preiskavo.
Minister za pravosodje lahko dovoli vpogled vpisnikov in spisov državnega tožilstva osebi, ki izkaže, da so ji podatki iz vpisnikov potrebni za znanstvenoraziskovalno delo. Dovoljenje se lahko nanaša le na vpisnike in spise, ki so arhivirani.
Šesto poglavje
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
70. člen
Državna tožilstva, ustanovljena s tem zakonom; začnejo z delom 1. januarja 1995. S tem dnem prevzamejo zadeve, dokumentacijo, sredstva, prostore in delavce iz 44. člena zakona o javnem tožilstvu (Uradni list SRS, št. 10/77, 7/86, 41/87 in Uradni list RS, št. 8/90):
– državno tožilstvo Republike Slovenije od dotedanjega javnega tožilstva Republike Slovenije,
– višje državno tožilstvo od dotedanjega višjega javnega tožilstva,
– okrožno državno tožilstvo od dotedanjega temeljnega javnega tožilstva.
71. člen
Do imenovanja v trajno tožilsko funkcijo oziroma do izteka mandata, nadaljujejo javni tožilci z delom kot vodje državnih tožilstev, namestniki javnih tožilcev pa kot državni tožilci ustreznega položaja.
72. člen
Javni tožilci in njihovi namestniki, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo funkcije javnega tožilstva, imajo pravico pred iztekom svojega mandata prijaviti kandidaturo za imenovanje v funkcijo državnega tožilca po določbah tega zakona za mesto državnega tožilca, ki ga zasedajo. Kandidaturo prijavijo ministrstvu za pravosodje.
V primeru iz prejšnjega odstavka se šteje, da se javni tožilec oziroma namestnik javnega tožilca odpove svojemu mandatu, zaradi česar se njegovo tožilsko mesto šteje za prosto in ga mora ministrstvo za pravosodje razpisati v petnajstih dneh po prejemu kandidature javnega tožilca oziroma namestnika javnega tožilca. Kandidatura mora vsebovati vse sestavine, ki se po določbah tega zakona zahtevajo za prijavo na prosto mesto državnega tožilca oziroma pomočnika državnega tožilca.
Javnemu tožilcu ali njegovemu namestniku iz prvega odstavka tega člena preneha mandat z dnem, ko je na podlagi razpisnega postopka imenovan državni tožilec. Če po razpisnem postopku ni imenovan državni tožilec, se javni razpis ponovi.
Osebe iz prvega odstavka tega člena, ki ne izpolnjujejo pogoja za imenovanje na mesto okrožnega državnega tožilca, imajo pravico kandidirati na mesto pomočnika državnega tožilca.
73. člen
Prosta mesta državnih tožilcev iz tretjega odstavka 8. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) in državnih tožilcev, ki po določbi prvega in drugega odstavka 8. člena citiranega ustavnega zakona nadaljujejo mandat, se razpišejo tri mesece pred iztekom njihovega mandata.
74. člen
Za javne tožilce in njihove namestnike oziroma državne tožilce iz prvega odstavka 72. člena tega zakona in prejšnjega člena, ki prijavijo kandidaturo za prosto mesto državnega tožilca, se izdela strokovna ocena dela državnega tožilca. Strokovno oceno izdela neposredno višji javni tožilec, za namestnike javnega tožilca Republike Slovenije javni tožilec Republike Slovenije.
Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za javnega tožilca Republike Slovenije.
75. člen
Javni tožilci in njihovi namestniki, ki so na funkciji ob uveljavitvi tega zakona, pa do izteka mandata niso imenovani za državne tožilce po določbah tega zakona, imajo po prenehanju mandata pravice, ki so jih po določbi 30. člena zakona o javnem tožilstvu imeli pred uveljavitvijo tega zakona javni tožilci, ki po izteku mandata niso bili ponovno imenovani.
76. člen
Število državnih tožilcev pri državnih tožilstvih, ustanovljenih s tem zakonom, mora biti določeno v tridesetih dneh po uveljavitvi tega zakona.
77. člen
Prve volitve članov personalne komisije morajo biti razpisane petnajst dni po uveljavitvi tega zakona.
Volitve se izvedejo po določbi prvega odstavka 21. člena tega zakona s tem, da imajo pravico voliti in biti voljeni za člana personalne komisije javni tožilci in njihovi namestniki oziroma državni tožilci in pomočniki državnih tožilcev, ki na dan volitev opravljajo javno tožilsko oziroma državno tožilsko funkcijo in so vpisani v začasni volilni imenik, ki ga sestavi ministrstvo za pravosodje.
Do konstituiranja personalne komisije dajejo mnenja v razpisnih postopkih za mesto državnega tožilca neposredno višja tožilstva in javni tožilec Republike Slovenije.
Postopek po določbi 72. člena tega zakona se lahko izvede, ko je konstituirana personalna komisija.
78. člen
Navodila o notranjem poslovanju državnih tožilstev (7. člen) morajo biti izdana v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do izdaje se smiselno uporabljajo pravila o poslovanju in vodenju vpisnikov in drugih pomožnih knjig, izdana po določbi 54. člena zakona o javnem tožilstvu, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona.
79. člen
S 1. januarjem 1995 preneha veljati zakon o javnem tožilstvu.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za državne tožilce iz 73. člena tega zakona do imenovanja za državnega tožilca po določbah tega zakona uporabljajo določbe zakona o javnem tožilstvu, ki se nanašajo na razrešitev javnega tožilca in njegovih namestnikov.
80. člen
Določbe tega zakona o plačah državnih tožilcev se pričnejo uporabljati s 1. julijem 1994.
81. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 700-06/90-4/6
Ljubljana, dne 29. septembra 1994.
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Jožef Školč l. r.
