Ustavno sodišče je, v postopku za oceno ustavnosti začetem na pobudo Združenja Manager, Ljubljana, ki ga zastopa Katja Sibinčič, odvetnica v Ljubljani, v postopku za oceno ustavnosti na seji dne 6. 10. 1994

Določba 25. a člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 31/93) in uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93) nista v neskladju z ustavo.

1. Pobudnik izpodbija 25. a člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju: ZLPP) in na njegovi podlagi izdano uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (v nadaljevanju: uredba), ker naj bi vzpostavljala neenakopravnost med delavci, katerih plače so določene s kolektivnimi pogodbami, ter poslovodnimi delavci in delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (v nadaljevanju: poslovodstvo), ki prejemajo plače na podlagi individualnih pogodb. Po 25. a členu ZLPP namreč lahko podjetje izda potrdila le za del neizplačanega dela neto osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določajo kolektivne pogodbe dejavnosti za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993. Ker tudi poslovodstvu v zadevnem obdobju niso bile izplačevane plače v višini, določeni v individualnih pogodbah, naj bi ZLPP s tem, ko je uredil pravico do omenjenih potrdil le za tiste delavce, katerih plače so določene s kolektivnimi pogodbami, kršil 14. člen ustave.
Pobudnik ima status poklicnega strokovnega združenja in je vpisan v register društev pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije. Pobuda je bila vložena na podlagi sklepa Upravnega odbora Združenja Manager z dne 23. 11. 1993. Svoj pravni interes pobudnik izkazuje z dejstvom, da bi bilo v primeru razveljavitve izpodbijanih določb tudi poslovodstvo upravičeno do potrdil o razliki med plačami, določenimi z individualno pogodbo, in dejansko prejetimi plačami.
2. V odgovoru na pobudo Državni zbor navaja, da je bil 25. a člen ZLPP sprejet na pobudo poslancev, naj se upravičencem določi dodaten popust pri notranjem odkupu delnic podjetja v postopku njegovega lastninjenja za znesek premalo izplačanih plač glede na določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni 1. RS, št. 31/90 in 11/93; v nadaljevanju: SKPG) oziroma kolektivnih pogodb dejavnosti. Zakonodajalec je torej upošteval minimalno raven plač, dogovorjenih med predstavniki delodajalcev in delojemalcev, obvezujočo za vsa podjetja oziroma podjetja določene panoge. Za poslovodstvo pa veljajo povsem drugačna kadrovska in podjetniška merila kot za druge delavce. Zanj po izrecni določbi SKPG tudi ne veljajo členi od 29. do 40., ki se nanašajo na osebne prejemke, in tako tudi ne določba o možnosti znižanja plače do 20%. Po mnenju Državnega zbora gre za dva različna položaja, na katera zakon zato utemeljeno navezuje različne pravne posledice.
Vlada v svojem mnenju k pobudi enako kot Državni zbor navaja, da je ZLPP pri določitvi zgornje ravni neizplačanih plač, za katere se lahko izda potrdilo, upošteval minimalno raven plač, določeno z obvezujočimi kolektivnimi pogodbami.. Navaja še, da je sklenitev individualne pogodbe pravica poslovodnega delavca in da so v njih določene plače bistveno višje od minimalnih standardov, določenih s SKPG in kolektivnimi pogodbami dejavnosti.

25. a člen ZLPP določa, da lahko podjetje opravi interno razdelitev delnic ter vplačila delnic za njihov notranji odkup tudi na podlagi potrdil, ki jih podjetje izda zaposlenim delavcem na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom SKPG določajo kolektivne pogodbe dejavnosti za čas od sprejema kolektivne pogodbe do 1. 1. 1993. Za izvedbo tega člena je vlada izdala uredbo, ki v 1. členu določa, da lahko pravne osebe izdajo potrdila po 25. a členu ZLPP vsem delavcem, ki so bili kadarkoli zaposleni v obdobju od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 in za katere je veljal tarifni del kolektivne pogodbe. V 2. členu opredeljuje osnovno plačo delavca kot plačo, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi delavca, sklepa o zaposlitvi delavca oziroma drugega akta, ki je podlaga za sklenitev delovnega razmerja in je v njem določen način za izračun plače. Po navodilu, izdanem kot priloga uredbe, se obrazci za ugotovitev neizplačanih delov neto osnovnih plač zaposlenega delavca za obdobje od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 izpolnjujejo za vse delavce, ki so bili zaposleni pri pravni osebi v obdobju od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993, vključno s tistimi, za katere tarifni del kolektivne pogodbe ne velja. Edina razlika med slednjimi in tistimi, za katere velja tarifni del kolektivnih pogodb, je v tem, da se za prve ne izpolni stolpec glede tarifnega razreda, v katerega je uvrščen posamezni delavec.
Prvi odstavek 14. člena ustave določa, da so v
Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Drugi odstavek istega člena določa enakost vseh pred zakonom. Ustava torej zavezuje zakonodajalca k enakemu obravnavanju enakih dejanskih stanov, zaradi česar je tudi dolžan na različne dejanske stanove navezovati različne pravne posledice. Zakonsko razlikovanje je zato skladno s 14. členom ustave toliko, kolikor norma obsega vse in samo tiste subjekte, ki so glede na namen zakona v enakem položaju. Hkrati mora razlikovanje temeljiti na merilu, ki je v razumni vsebinski zvezi s predmetom zakonskega urejanja. Jezikovna analiza 25. a člena ZLPP omogoča jasen sklep, da je zakonodajalec želel obseči le tiste delavce, ki jim je bila v zadevnem obdobju izplačevana nižja plača od dopustno znižane po SKPG oziroma po kolektivnih pogodbah dejavnosti. Prav tako iz odgovora Državnega zbora na pobudo izhaja, da je bil njegov namen uzakoniti možnost udeležbe v postopku lastninjenja s popustom za znesek premalo izplačanih plač le za tiste delavce, za katere so SKPG in na njeni podlagi kolektivne pogodbe dejavnosti določale možnost zmanjšanja plač. Poleg tega je pravni temelj urejanja plač poslovodstva povsem drugačen kot pravni temelj za urejanje plač ostalih delavcev. Plače poslovodstva so določene v individualnih pogodbah, ki so v tem delu obligacijsko-pravne narave, medtem ko je pravni temelj ravni plač drugih delavcev kolektivna pogodba, ki je zavezujoč abstrakten pravni akt. Tudi plače teh delavcev so sicer neposredno določene s pogodbo o zaposlitvi, vendar morata vedno temeljiti na ustrezni kolektivni pogodbi. Individualne pogodbe glede določanja plač takega obvezujočega pravnega temelja nimajo, že omenjeni kriteriji, ki jih je sprejel pobudnik, namreč niso obvezni pravni akt, ampak le interni akt združenja.
Novela ZLPP (objavljena v Uradnem listu RS, št. 31/93) z dopolnitvijo 23. člena in 25. a členom določa možnost, da podjetja razdelijo delnice zaposlenim in bivšim zaposlenim ter upokojenim delavcem po vrednosti iz otvoritvene bilance, tudi v zameno za potrdila za neizplačan del neto osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jo v skladu s 33. členom SKPG določajo kolektivne pogodbe dejavnosti (v nadaljevanju: KP dejavnosti). V primeru, ko bi certifikati iz 31. člena ZLPP in potrdila za neizplačan del plač presegli 20% vrednosti družbenega kapitala po otvoritveni bilanci, se lahko certifikati in potrdila uporabijo za notranji odkup delnic. Na ta način je zakonodajalec omogočil delavcem v tistih gospodarskih organizacijah, ki niso prejemali niti s kolektivno pogodbo zajamčenega minimuma plač, lastninjenje s popusti, kot jih zakon določa za imetnike certifikatov in to le za razliko med dejansko prejetimi plačami in s KP dejavnosti zagotovljenim minimumom. Izhodiščna plača je obvezni minimalni znesek plače določenega tarifnega razreda oziroma skupine za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Ta minimum se je v obdobju, na katerega se nanaša izdaja potrdil, lahko znižal v skladu z branžnimi KP do največ 20%, ob izpolnjenem pogoju, ko bi izplačilo plač ogrozilo poslovanje organizacije oziroma delodajalca.
Zakonodajalec je torej v korist delavcev, ki so bili v obdobju od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 zaposleni pri delodajalcih, ki zaradi likvidnostnih težav niso mogli zagotavljati niti s kolektivnimi pogodbami določenega minimuma plač, uzakonil ugodnost, in jim za del terjatve do podjetja omogočil lastninjenje s popusti. Zakonodajalec je torej te ugodnosti omogočil le tistim kategorijam delavcev, ki so bili v navedenem obdobju socialno najbolj prizadeti, in jim s tem zagotovil materialno satisfakcijo, ki naj bi jim v bodoče ublažila njihov socialni položaj. Taka diferenciacija med poslovodnimi delavci in delavci, ki niso prejemali niti minimuma plač po kolektivnih pogodbah, pa je po oceni ustavnega sodišča v skladu z načelom socialne države (2. člen) in ne pomeni kršitve načela enakosti po 14. členu ustave. Ustavno sodišče po navedenem ocenjuje, da določba 25. a člena ZLPP in Uredba zaradi tega, ker ne določata izdaje potrdil, na podlagi katerih bi lahko sodelovali v postopku lastninjenja podjetij s popustom po 23. členu ZLPP, tudi za poslovodstvo, nista v neskladju s 14. členom ustave.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni 1. RS, št. 15/94) na seji v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Jerovšek in Ude.