Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam zakon o prevozih v cestnem prometu, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 8. novembra 1994.

(1) Ta zakon določa organizacijo, pogoje in način opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu.
(2) Prevoz oseb in stvari v mednarodnem cestnem prometu se opravlja v skladu s tem zakonom in mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija.
(3) Če s posameznimi državami ni bila sklenjena pogodba iz prejšnjega odstavka, se prevoz med njimi in Republiko Slovenijo opravlja v skladu s tem zakonom in mednarodnimi pogodbami, ob upoštevanju načela vzajemnosti.

Posamezni, v tem zakonu uporabljeni izrazi, imajo naslednji pomen:
1. Prevoz v notranjem cestnem prometu je vsak cestni prevoz znotraj meja Republike Slovenije.
2. Prevoz v mednarodnem cestnem prometu je vsak cestni prevoz najmanj čez eno državno mejo.
3. Javni prevoz je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevoznih storitev.
4. Prevoz za lastne potrebe je prevoz, ki ga fizična ali pravna oseba opravlja za zadovoljevanje potreb pri izvajanju svoje dejavnosti oziroma nalog s svojega delovnega področja.
5. Domači prevoznik je fizična ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ima licenco za opravljanje prevoza oseb ali stvari v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu.
6. Tuji prevoznik je tuja fizična ali pravna oseba, ki opravlja prevoz oseb ali stvari v mednarodnem cestnem prometu.
7. Mednarodna pogodba je vsak mednarodni večstranski ali dvostranski sporazum, protokol, aranžma oziroma izmenjava not, s katerimi se ureja mednarodni prevoz, in ki zavezuje Republiko Slovenijo.
8. Kabotaža je vsak prevoz oseb ali stvari med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji, ki ga opravlja tuji prevoznik.
9. Relacija je razdalja med katerimakoli krajema na liniji, ki sta v voznem redu označena kot postaja ali postajališče.
10. Linija je določena relacija in smer vožnje od začetne do končne avtobusne postaje ali postajališča, na kateri se prevažajo potniki v linijskem cestnem prometu, po voznem redu in ceni, ki sta vnaprej določena in objavljena.
11. Vozni red je ureditev linije, s katero se določa vrsta prevoza, relacije, na katerih se opravlja prevoz, vrstni red postaj in postajališč, njihova oddaljenost od začetne postaje ali postajališča, čas prihoda, postanka in odhoda na vsako avtobusno postajo in postajališče, obdobje, v katerem prevoznik opravlja prevoz na liniji, in čas veljavnosti.
12. Mednarodni linijski promet je prevoz na liniji, pri kateri je prva postaja ali postajališče na ozemlju Republike Slovenije in zadnja na ozemlju tuje države, kot tudi prevoz na liniji, ki tranzitira tujo državo, zadnja postaja ali postajališče pa je ponovno na ozemlju Republike Slovenije.
13. Medkrajevni linijski promet je javni prevoz med dvema ali več kraji in se lahko opravlja kot potniški, hitri ali direktni.
14. Primestni promet je javni prevoz med območjem mesta in njegovo okolico, ki je namenjen pretežno potnikom, ki se vozijo na delo, v šolo in podobno (dnevna migracija) oziroma prevoz potnikov, namenjen dnevni migraciji med posameznimi mesti oziroma naselji, ki predstavljajo gospodarsko celoto.
15. Mestni promet je javni linijski prevoz na ureditvenem območju mesta.
16. Itinerer označuje določeno smer gibanja prevoznega sredstva na avtobusni liniji.
17. Potniški prevoz je prevoz oseb, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo na vseh avtobusnih postajah in avtobusnih postajališčih.
18. Hitri prevoz je prevoz oseb, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo in izstopajo samo na avtobusnih postajah in na pomembnejših avtobusnih postajališčih.
19. Direktni prevoz je prevoz oseb, pri katerem potniki po voznem redu vstopajo samo na začetni, izstopajo pa samo na končni avtobusni postaji oziroma avtobusnem postajališču.
20. Avtobusna postaja je določen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora imeti pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, sanitarije ter prometni urad in s posebnimi predpisi določeno opremo.
21. Pomembnejše avtobusno postajališče je prostor, določen za postanek avtobusov, ki mora imeti zadostno število peronov za varen vstop in izstop potnikov, mesta za prodajo vozovnic, prostor za zadrževanje potnikov, tablo z objavo izvlečkov iz voznih redov in objavo delovnega časa, javno telefonsko govorilnico, javne sanitarije in urejene prometne površine.
22. Avtobusno postajališče je prostor, določen za postanek avtobusov po voznem redu in za varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov.
23. Parkirišče za tovorna vozila oziroma avtobuse je urejen prostor za parkiranje, na katerem so za vozno osebje zagotovljeni minimalni higienski pogoji (pitna voda, sanitarije) in telefon.
24. Postaja za tovorna vozila je določen prostor z ustreznimi objekti za parkiranje ali garažiranje tovornih vozil s prometnim uradom in sanitarnimi napravami.
25. Dovoljenje za prevoz je skupno ime za več vrst listin, določenih v tem zakonu ali v mednarodni pogodbi, s katerimi se dovoljuje vozilu s tujo registracijo pristop na slovenske ceste in vožnja po njih, oziroma vozilu s slovensko registracijo pristop na ceste države, katere organ je izdal dovoljenje, in vožnja po njih.
26. Dovolilnica je listina, s katero se dovoljuje enkratni pristop vozilu s tujo, registracijo na slovenske ceste in vožnja po njih, oziroma vozilu s slovensko registracijo pristop na ceste države, katere organ je izdal dovoljenje, in vožnja po njih.

(1) Pri prevozu oseb in stvari v cestnem prometu mora imeti voznik domačega prevoznika med vožnjo v vozilu overjeno kopijo licence in dokument, iz katerega morajo biti razvidni podatki o vrsti prevoza, firma oziroma ime in sedež prevoznika, ime in priimek voznika, glavni podatki o smeri vožnje, registrska številka vozila, stanje števca ob začetku in na koncu vožnje in podpis pooblaščene osebe, ki je izdala dokument. Po opravljeni vožnji se v dokument vpišejo še podatki o skupnem številu prevoženih kilometrov, podatki o številu prepeljanih potnikov in potniških kilometrih ter podatki o količini prepeljanega blaga in tonskih kilometrih.
(2) Določba prejšnjega odstavka ne velja za opravljanje javnega prevoza oseb v mestnem cestnem prometu, za opravljanje avto-taksi prevozov ter prevozov za lastne potrebe iz drugega odstavka 16. člena in drugega odstavka 31. člena tega zakona.
(3) Vozila, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu, morajo imeti oznake in opremo, ki ju predpiše minister, pristojen za promet.

(1) Pravica do opravljanja prevozov oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu se pridobi na podlagi licence.
(2) Domača pravna oseba pridobi licenco pri Gospodarski zbornici Slovenije, fizična oseba pa pri Obrtni zbornici Slovenije za naslednje vrste prevozov:
1. v mednarodnem cestnem prometu za:
- mednarodni linijski prevoz oseb,
- mednarodni prosti prevoz oseb,
- mednarodni javni prevoz stvari in
- mednarodni prevoz stvari za lastne potrebe;
2. v notranjem cestnem prometu za:
- medkrajevni linijski prevoz oseb,
- primestni linijski prevoz oseb,
- linijski mestni prevoz oseb,
- prosti, cestni prevoz oseb,
- prevoz oseb za lastne potrebe,
- avto-taksi prevoze,
- javni prevoz stvari v prostem cestnem prometu in
- prevoz stvari za lastne potrebe.
(3) Licence iz prvega odstavka tega člena ni treba pridobiti za opravljanje prevozov z vozili, ki so namenjena potrebam obrambe in zaščite, za poštna in intervencijska vozila, vozila do 3.500 kg nosilnosti ali 6.000 kg skupne mase ter za medicinske in humanitarne prevoze.

(1) Licenco lahko pridobi domača fizična ali pravna oseba, če izpolnjuje naslednje pogoje:
1. da ima opravljanje dejavnosti javnega prevoza ali prevoza za lastne potrebe vpisano v sodni register;
2. da je lastnik enega ali več vozil za posamezne vrste prevozov, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih določajo predpisi o varnosti cestnega prometa in normativi Evropske gospodarske skupnosti;
3. da ima zaposlene voznike avtobusov oziroma voznike motornih tovornih vozil nad 3.500 kg nosilnosti, ki imajo strokovno izobrazbo najmanj IV. stopnje zahtevnosti;
4. da ima zaposlene voznike avtobusov oziroma avto-taxi voznike, ki aktivno obvladajo slovenski jezik;
5. da ima direktor ali pooblaščena oseba, odgovorna za prevoze, uspešno opravljen preizkus strokovne usposobljenosti;
6. da razpolaga z najmanj 3000 ECU v tolarski protivrednosti na vozilo ali s 150 ECU v tolarski protivrednosti na tono največje dovoljene mase tovornega vozila oziroma na sedež v avtobusu;
7. da ni bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper premoženje, gospodarstvo ali varnost javnega prometa ali kaznovan za storjen prekršek opravljanja prevozov oseb ali stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu brez ustrezne licence;
8. da ima lastna ali s pogodbo zagotovljena parkirna mesta za svoja vozila in mesta za vzdrževanje vozil.
(2) Program preizkusa strokovne usposobljenosti iz 5. točke prvega odstavka tega člena ter postopek in način opravljanja preizkusa predpiše minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo.
(3) Preizkus strokovne usposobljenosti se opravlja pred komisijo, ki jo imenuje minister, pristojen za promet.
(4) Minimalne tehnične in druge pogoje iz 8. točke prvega odstavka tega člena predpiše minister, pristojen za promet, v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za varstvo okolja.

(1) Fizična ali pravna oseba pošlje vlogo za pridobitev licence s točno navedbo vrste prevozov, za katere želi pridobiti licenco, in pisna dokazila o izpolnjevanju s tem zakonom predpisanih pogojev Gospodarski zbornici Slovenije oziroma Obrtni zbornici Slovenije.
(2) Gospodarska zbornica Slovenije oziroma Obrtna zbornica Slovenije izda licenco najkasneje v 30 dneh po prejemu popolne vloge za izdajo licence ter vodi evidenco izdanih licenc.
(3) Zoper odločbo, s katero se izdaja licence zavrne, je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za promet.
(4) Minister, pristojen za promet, s pravilnikom podrobneje določi pogoje za pridobitev licence za posamezne vrste prevozov iz drugega odstavka 4. člena tega zakona ter predpiše način in postopek njihove pridobitve ter način vodenja evidence iz drugega odstavka tega člena.

(1) Domači prevoznik lahko začne opravljati prevoz oseb in stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu, ko pridobi licenco.
(2) Licence ni mogoče prenesti na drugo fizično ali pravno osebo.
(3) Gospodarska zbornica Slovenije oziroma Obrtna zbornica Slovenije odvzame domačemu prevozniku licenco, če ugotovi, da ta več ne izpolnjuje zahtevanih pogojev ali da opravlja prevoze v nasprotju z izdano licenco.
(4) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je dovoljena pritožba na ministrstvo, pristojno za promet.

Javni prevoz oseb se opravlja kot prevoz v linijskem cestnem prometu in prevoz v prostem cestnem prometu.

Javni prevoz oseb v linijskem cestnem prometu se opravlja na določenih relacijah, po vnaprej določenem voznem redu in so zanj določeni cena in splošni prevozni pogoji; opravlja se kot mednarodni, medkrajevni, primestni in mestni promet.

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, vsako leto razpiše potrebe po prevozih na linijah medkrajevnega in primestnega prometa. Hkrati se razpišejo potrebe po prevozih na linijah mednarodnega prometa.
(2) Domači prevoznik predloži ministrstvu, pristojnemu za promet, predlog voznega reda, v katerem navede oddaljenost vsake avtobusne postaje in postajališča od začetne postaje oziroma postajališča na podlagi daljinarja s časi vožnje, ter predlog cene in splošne prevozne pogoje.
(3) Minister, pristojen za promet, predpiše način in postopek usklajevanja voznih redov ter njihove registracije.
(4) Daljinar s časi vožnje iz drugega odstavka tega člena določi minister, pristojen za promet, na podlagi usklajenega predloga Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.
(5) Vozne rede določi ministrstvo, pristojno za promet, po izvedenem postopku njihovega usklajevanja.
(6) Pri določitvi voznih redov iz prejšnjega odstavka upošteva ministrstvo, pristojno za promet, njihovo usklajenost z voznimi redi železniškega, pomorskega in zračnega prometa.

Domači prevoznik mora registrirati vozni red pri ministrstvu, pristojnem za promet, ki vodi register linij, po registraciji pa ga mora objaviti na krajevno običajen način, najpozneje 14 dni pred dnevom, ki je v voznem redu določen za začetek njegovega izvajanja.

(1) Domači prevoznik ne sme opustiti nobenega prevoza, določenega z voznim redom.
(2) Izjemoma sme biti na posamezni liniji ali delu linije prevoz začasno prekinjen, če nastanejo in dokler trajajo okoliščine, ki jih ni mogoče predvideti in katerih posledic ni moč odvrniti (višja sila).
(3) O prekinitvi prevoza iz prejšnjega odstavka mora domači prevoznik obvestiti javnost preko sredstev javnega obveščanja takoj, ko nastopijo okoliščine, ki so povzročile prekinitev, istočasno pa tudi ministrstvo, pristojno za promet.

(1) Organizacijo in način urejanja mestnega prometa lahko lokalne skupnosti določijo kot gospodarsko javno službo.
(2) Pri urejanju mestnega prometa in določanju gospodarske javne službe lokalna skupnost upošteva zlasti:
- obseg dnevne migracije in velikost gravitacijskega območja,
- soodvisnost medkrajevnega, primestnega in mestnega cestnega prometa,
- povezanost javnega mestnega cestnega prometa z drugimi vrstami prometa.
(3) Mestni promet v mestnih občinah, ki imajo več kot 100.000 prebivalcev, se obvezno opravlja kot gospodarska javna služba.

(1) Javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu je prevoz, za katerega relacijo, ceno prevoza oseb ter druge pogoje prevoza predhodno določita prevoznik in naročnik prevoza s pisno pogodbo.
(2) Javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu ne sme vsebovati elementov linijskega cestnega prometa.

Organizacijo in način opravljanja avto-taksi prevozov določijo lokalne skupnosti.

(1) Prevoz oseb za lastne potrebe opravljajo gospodarske družbe, državni organi in druge fizične ter pravne osebe, če prevažajo svoje delavce ali osebe v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti oziroma nalog s svojega delovnega področja.
(2) Prevoz oseb za lastne potrebe opravljajo tudi posamezniki, kadar uporabljajo vozilo zase.

Tuji prevoznik ne sme opravljati kabotaže v mednarodnem cestnem prevozu oseb.

Javni prevoz oseb v mednarodnem linijskem cestnem prometu (v nadaljnjem besedilu: mednarodni linijski prevoz oseb) med Republiko Slovenijo in drugimi državami ter tranzitni prevoz čez Republiko Slovenijo se vzpostavljata v skladu z mednarodno pogodbo, na podlagi soglasja ministrstva, pristojnega za promet, in pristojnih organov drugih držav, opravljata pa se v skladu s pogoji, ki jih določata ta zakon in mednarodna pogodba.

(1) Mednarodni linijski prevoz oseb se na ozemlju Republike Slovenije lahko opravlja le na podlagi dovoljenja, ki ga izda ministrstvo, pristojno za promet.
(2) Dovoljenje se izda na zahtevo zainteresiranega domačega ali tujega prevoznika, ki ji je potrebno priložiti vozni red, cenik, itinerer in druge priloge, določene z mednarodno pogodbo.
(3) Tuji prevoznik pošlje zahtevo za izdajo dovoljenja po pristojnem organu države, kjer je vozilo registrirano.
(4) Register mednarodnih linij vodi ministrstvo, pristojno za promet.

Pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza oseb na ozemlju Republike Slovenije mora biti v vozilu izvirnik dovoljenja iz prvega odstavka prejšnjega člena ali njegova kopija, ki jo overi organ, ki jo je izdal.

(1) Mednarodni linijski prevoz oseb se mora opravljati v skladu s cenikom, voznim redom in itinererjem, ki jih uskladita in določita domači in tuji prevoznik.
(2) Cenik, vozni red in itinerer mora potrditi organ, ki je izdal dovoljenje iz prvega odstavka 19. člena tega zakona.

Mednarodni linijski prevoz oseb se lahko opravlja tudi z več vozili po istem voznem redu, če to ni v nasprotju z mednarodno pogodbo in če se prevoz opravlja z vsemi vozili na celotni liniji, za katero je izdano dovoljenje iz prvega odstavka 19. člena tega zakona.

Poleg pogojev, ki jih določata ta zakon in mednarodna pogodba, lahko v dovoljenju za opravljanje mednarodnega tranzitnega linijskega prevoza oseb, izdanemu tujemu prevozniku, določi še:
1. prepoved, da se sprejemajo osebe v Republiki Sloveniji za prevoz v državo tujega prevoznika ali v tretjo državo;
2. prepoved, da izstopajo v Republiki Sloveniji osebe, pripeljane iz države tujega prevoznika ali tretje države.

Objavljanje voznega reda, način in pogoji uporabe avtobusnih postaj in postajališč ter ostali pogoji v mednarodnem linijskem prevozu oseb se izvajajo po določbah tega zakona o notranjem cestnem prevozu, tuji prevozniki pa morajo pri tem upoštevati tudi z mednarodno pogodbo dogovorjene obveznosti.

(1) Če prevoznik iz ekonomskih in drugih utemeljenih razlogov ne more opravljati mednarodnega linijskega prevoza oseb, za katerega mu je bilo izdano dovoljenje, mora vložiti pri ministrstvu, pristojnem za promet, zahtevo s podrobno utemeljitvijo razlogov za začasno prekinitev ali trajno ustavitev prevoza.
(2) Prevoz se sme začasno prekiniti ali trajno ustaviti, ko izda ministrstvo, pristojno za promet, za to ustrezno dovoljenje.

(1) Javni prevoz oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu se opravlja kot:
1. krožna vožnja zaprtih vrat, to je prevoz iste skupine oseb, ki se prevaža z istim vozilom;
2. prevoz oseb pri odhodu in s praznim vozilom pri vrnitvi;
3. izmenične vožnje, organizirane za prevoz vnaprej organiziranih skupin oseb, z več potovanji iz istega odhodnega kraja do istega namembnega kraja, pri čemer se mora vsaka skupina, ki je odpotovala skupaj, vrniti v isti sestavi tako, da je pri prvi vožnji ob vrnitvi in zadnji vožnji ob odhodu vozilo prazno;
4. drugi prevozi oseb v prostem cestnem prometu, kot so:
a) prevzem oseb, ki so se organizirale kot skupina v tretji državi, vendar ne v tisti, v kateri je vozilo registrirano, in ne v tisti državi, na ozemlju katere se skupina prevzame v prevoz, in to tako, da se mora vozilo s skupino oseb vrniti v državo, v kateri je vozilo registrirano;
b) prevoz, pri katerem vstopa vozilo v državo prazno zaradi prevzema skupine oseb in prevoza te skupine na območje države, v kateri je vozilo registrirano.
(2) Prevoze iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka lahko opravljajo tuji prevozniki brez dovoljenja, prevoze iz 3. in 4. točke prejšnjega odstavka pa le z dovoljenjem, ki ga izda država, v kateri se prevozi opravljajo, razen če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

(1) Pri opravljanju prevozov iz prejšnjega člena mora imeti voznik v vozilu izpolnjeno kontrolno listino - seznam oseb, ki ga je podpisal domači oziroma tuji prevoznik in potrdil pristojni carinski organ na mejnem prehodu ob vstopu v državo in izstopu iz države.
(2) Če v mednarodni pogodbi ni drugače določeno, vodi domači prevoznik kontrolno listino na obrazcu in na način, ki ju predpiše minister, pristojen za promet, tuji prevoznik pa na obrazcu in na način, kot to določa predpis njegove države.

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, lahko odloči o razveljavitvi dovoljenja iz prvega odstavka 19. člena tega zakona ali odvzemu dovoljenja iz 26. člena tega zakona, ki je bilo izdano domačemu ali tujemu prevozniku, če prevoznik kljub poprejšnjemu opozorilu prevoza ne opravlja v skladu z določbami tega zakona ali mednarodne pogodbe.
(2) Dovoljenje iz prvega odstavka 19. člena tega zakona, ki je bilo izdano tujemu prevozniku, se razveljavi tudi v primeru, če pristojni organ države, v kateri je prevoznik registriran, noče izdati ustreznega dovoljenja za domačega prevoznika.
(3) Odvzem dovoljenja po prvem odstavku tega člena se izreče za čas od treh do 12 mesecev.

Prevoz stvari v notranjem in mednarodnem cestnem prometu se opravlja kot javni prevoz in kot prevoz za lastne potrebe.

Javni prevoz stvari v prostem cestnem prometu je prevoz, za katerega se relacija, cena prevoza in drugi prevozni pogoji določijo s pogodbo med prevoznikom in naročnikom prevoza.

(1) Prevoz stvari za lastne potrebe opravljajo gospodarske družbe, državni organi ter druge fizične in pravne osebe, če prevažajo izključno stvari v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti oziroma nalog s svojega delovnega področja, kot je prevoz stvari v njihov lasti ali stvari, ki so bile pri njih proizvedene in prodane oziroma izposojene ali najete, dane v obdelavo, preoblikovanje, popravilo ali dane v skladiščenje in podobno.
(2) Za prevoz stvari za lastne potrebe se šteje tudi prevoz stvari, ki jih je posameznik izdelal, predelal, popravil ali v te namene kupil, ter prevoz za potrebe lastnega gospodinjstva in to z vozilom, katerega največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg.

(1) Domači prevoznik mora pridobiti dovolilnice za prevoz stvari v mednarodnem cestnem prometu, če je mednarodni prevoz v posameznih državah dovoljen samo na njihovi podlagi.
(2) Dovolilnic iz prejšnjega odstavka ni treba pridobiti za opravljanje mednarodnega prevoza stvari v Republiki Sloveniji z motornim vozilom z domačo registracijo in priklopnim vozilom s tujo registracijo.
(3) Ministrstvo, pristojno za promet, pridobi dovolilnice iz prvega odstavka tega člena od pristojnega organa druge države na podlagi mednarodne pogodbe, sklenjene s posamezno državo.

(1) Delitev dovolilnic opravlja ministrstvo, pristojno za promet, po merilih, postopku in na način, kot jih s pravilnikom določi minister, pristojen za promet.
(2) V pravilniku iz prejšnjega odstavka se določijo tudi vsebina in roki za pripravo poročil o opravljenem razdeljevanju dovolilnic.
(3) Stroški, nastali v zvezi z izdajanjem dovolilnic, bremenijo domačega prevoznika.
(4) Višino povračila stroškov, nastalih v zvezi z izdajanjem dovolilnic, določa minister, pristojen za promet.

(1) Tuji prevoznik, registriran v državi, s katero je sklenila Republika Slovenija pogodbo o mednarodnem prevozu stvari v cestnem prometu, opravlja mednarodni prevoz stvari v Republiki Sloveniji na podlagi dovolilnice za prevoz stvari, ki jo izda ministrstvo, pristojno za promet, če ni v mednarodni pogodbi določeno, da se opravlja prevoz brez dovolilnice.
(2) Mednarodni prevoz s tujim motornim vozilom s priklopnim vozilom (skupina vozil) se opravlja na podlagi ene dovolilnice.
(3) Če imata tuje motorno vozilo in priklopno vozilo v skupini vozil registrski označbi različnih držav, je potrebna dovolilnica le za motorno vozilo, razen če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.
(4) Dovolilnica za prevoz stvari mora biti v tujem vozilu, ko je ta na območju Republike Slovenije.
(5) Na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju, kjer se opravlja carinsko nadzorstvo in od katerega začne tuje vozilo voziti po cestah v Republiki Sloveniji, preverja carinski organ ali je v vozilu dovolilnica iz prvega odstavka tega člena. Če ugotovi, da v vozilu ni predpisane dovolilnice, mu prepove vstop v Republiko Slovenijo, oziroma če to ugotovi na drugem kraju, kjer se opravlja carinska kontrola, prepove nadaljnjo vožnjo.
(6) Če drugi pristojni organi pri kontroli prometa ugotovijo, da je tuje vozilo v prometu na cestah v Republiki Sloveniji brez dovolilnice, ga spremljajo do najbližje službe carinskega nadzorstva.
(7) Cariniki in drugi pristojni organi o tujem prevozniku brez dovolilnice takoj obvestijo ministrstvo, pristojno za promet, ki lahko odloči, da se tujemu prevozniku brez dovolilnice prepove vožnja po cestah v Republiki Sloveniji in določi, kako ga je treba odpraviti iz Republike Slovenije, oziroma da se mu dovoli vožnja po cestah v Republiki Sloveniji, za kar izda posebno dovoljenje.

Tuji prevoznik iz države, s katero Republika Slovenija ni sklenila pogodbe o mednarodnem cestnem prevozu stvari, lahko pridobi proti plačilu na mejnem prehodu oziroma drugem kraju, kjer se opravlja carinsko nadzorstvo, posebno dovoljenje za prevoz stvari in plača cestno takso v skladu s 40. členom tega zakona. Kopije tako izdanih dovoljenj pošlje carinski organ ministrstvu, pristojnem za promet, do desetega v mesecu za prejšnji mesec.

(1) Ne glede na določbe 34. in 35. člena tega zakona, dovolilnica ni potrebna:
1. za prevoz stvari z javnega letališča in na javno letališče, če pride do havarije ali druge nesreče letala, ali če mora letalo pristati zaradi spremenjene smeri leta v sili, ali če so odpovedane letalske linije;
2. za prevoz poškodovanega motornega vozila in njegove prikolice;
3. za prevoz posmrtnih ostankov;
4. za prevoz stvari pri selitvi v ustreznih posebnih vozilih;
5. za prevoz poštnih pošiljk;
6. za prevoz eksponatov, namenjenih za sejme in razstave;
7. za prevoz pripomočkov in drugih potrebščin za gledališke, glasbene in druge kulturne prireditve, cirkuške predstave ali za filmska, radijska in televizijska snemanja;
8. za prevoz mrtvih živali, razen če gre za industrijsko predelavo;
9. za prevoz čebel in ribjega podmladka;
10. za prevoz cvetja, okrasnih rastlin in rastlinskih sadik;
11. za prevoz medicinskega in drugega materiala kot pomoč v primeru naravnih nesreč in za prevoz blaga v humanitarne namene;
12. za prazna vozila, s katerimi se zamenjajo pokvarjena vozila in prevzamejo za prevoz stvari iz pokvarjenih vozil v Republiki Sloveniji ali tretji državi;
13. za vozila tehnične pomoči za popravilo pokvarjenih vozil (servisna remontna vozila);
14. za prevoz tovorov izključno v reklamne namene ali za pouk;
15. za vozila z nosilnostjo do 3.500 kg ali skupno maso do 6.000 kg.
(2) Za prevoz iz prejšnjega odstavka mora imeti voznik v vozilu listine in drugo dokumentacijo, iz katerih je razvidno, da gre za enega od navedenih prevozov.

(1) Tuji prevoznik lahko opravi notranji prevoz stvari med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji (kabotaža) le, če dobi za tak prevoz posebno dovoljenje. Vlogo za dovoljenje vloži tuji prevoznik pri pristojnem organu za promet države, v kateri ima sedež, ta pa jo posreduje ministrstvu, pristojnem za promet, v Republiki Sloveniji.
(2) Dovoljenje iz prejšnjega odstavka se sme izdati, če je zaradi pomanjkanja ustreznih transportnih zmogljivosti v državi nujno, da opravi prevoz tuji prevoznik.
(3) Dovoljenje iz prvega odstavka tega člena izda ministrstvo, pristojno za promet, po predhodnem mnenju Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.

(1) Tuji prevoznik sme opravljati prevoz stvari iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, če to določa mednarodna pogodba in če dobi za to dovoljenje ministrstva, pristojnega za promet, ki ga izda po predhodnem mnenju Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek sme tuji prevoznik opraviti prevoz stvari iz Republike Slovenije v tretjo državo in obratno, tudi kadar to ni določeno v mednarodni pogodbi, če je zaradi pomanjkanja ustreznih transportnih zmogljivosti v Republiki Sloveniji treba pritegniti tujega prevoznika in če dobi za to dovoljenje iz prejšnjega odstavka.

(1) Ministrstvo, pristojno za promet, lahko odloči o začasni prepovedi vožnje po cestah v Republiki Sloveniji vozilom tujega prevoznika, ki kljub poprejšnjemu opozorilu ne prevaža stvari v skladu s tem zakonom ali z mednarodno pogodbo.
(2) Začasna prepoved vožnje po cestah v Republiki Sloveniji se izreče vozilu tujega prevoznika ob prehodu državne meje, če vozilo ne izpolnjuje varnostno-tehničnih pogojev in prekomerno onesnažuje okolje ali ogroža cestni promet.
(3) Začasna prepoved se izreče za čas od treh do 12 mesecev.

Za tuje vozilo, ki vozi po cestah v Republiki Sloveniji, razen za vozilo, s katerim se opravlja prevoz iz 36. člena tega zakona, se plača cestna taksa po predpisih o javnih cestah, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Cestna taksa vsebuje stroške odpravljanja prometnih nesreč, prometnih zastojev, onesnaževanja zraka in zmanjševanja posledic prometa in hrupa, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno.

(1) Če imata motorno in priklopno vozilo registrski označbi različnih držav, se zaračunava cestna taksa v zneskih, ki veljajo za državo, v kateri je registrirano posamezno vozilo.
(2) Če je eno od vozil iz prejšnjega odstavka iz države, s katero je z mednarodno pogodbo dogovorjeno, da se cestna taksa ne zaračunava, se za drugo vozilo cestna taksa zaračunava v znesku, ki velja za državo, v kateri je vozilo registrirano.
(3) Za motorna in priklopna vozila s tujo registracijo, ki jih ima v zakupu domači prevoznik, se zaračunava cestna taksa v zneskih, ki veljajo za državo, v kateri je registrirano posamezno vozilo.

Cestno takso iz 40. člena tega zakona pobirajo carinski organi in jo vplačujejo v proračun Republike Slovenije.

(1) Avtobusna postaja opravlja sprejem in odpravo avtobusov, predvidenih z voznim redom, potnikov in prtljage, prodajo in predprodajo vozovnic ter rezervacije sedežev, prevzem in shranjevanje prtljage, daje informacije o prevozih potnikom in prevoznikom in opravlja druge storitve v zvezi s prevozi za potnike in prevoznike. Avtobusna postaja opravlja tudi sprejem in odpravo avtobusov, ki opravljajo proste prevoze v cestnem prometu.
(2) Avtobusna postaja mora za vse prevoznike opravljati storitve pod enakimi pogoji.
(3) Delovni čas, cenik in splošni pogoji poslovanja avtobusne postaje morajo biti objavljeni na vidnem mestu.

(1) Domači in tuji prevoznik mora takoj obvestiti najbližjo avtobusno postajo, če med vožnjo nastane okvara ali ovira, zaradi katere bi imel predvidoma več kot 60 minut zamude.
(2) Avtobusna postaja, ki je tako obvestilo sprejela, mora o tem takoj obvestiti naslednjo avtobusno postajo na liniji.

(1) Domači in tuji prevoznik mora ustaviti na vsaki avtobusni postaji in avtobusnem postajališču v skladu z voznim redom.
(2) Prevoznik ne sme ustavljati izven avtobusnih postaj in avtobusnih postajališč, ki so urejena in določena v voznem redu.

Minister, pristojen za promet, predpiše opremljenost avtobusnih postaj in pomembnejših postajališč ter način opravljanja njihovih storitev.

Postaja za tovorna vozila opravlja sprejem, parkiranje ali garažiranje, varovanje, odpravljanje tovornih vozil ter zagotavlja bivanje in nastanitev voznega osebja v skladu s splošnimi pogoji poslovanja.

(1) Storitve postaje oziroma parkirišča za tovorna vozila ali za avtobuse so pod enakimi pogoji dostopni vsem uporabnikom.
(2) Delovni čas, cenik za opravljanje storitev ter splošni pogoji poslovanja postaje oziroma parkirišča za tovorna vozila ali za avtobuse morajo biti objavljeni na vidnem mestu.

(1) Domači prevoznik, ki izvaja javni prevoz oseb ali stvari ali prevoz za lastne potrebe v cestnem prometu, je dolžan izvajati trajno kontrolo nad izvajanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki, potrebnih za varno upravljanje z vozilom, nad predpisanimi pogoji glede vozil in izvajanjem drugih predpisanih ukrepov, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa.
(2) Organizacijo notranje kontrole, pristojnosti in način izvajanja notranje kontrole uredi domači prevoznik s svojimi akti.

(1) Domači prevozniki, ki opravljajo prevoze oseb v cestnem prometu morajo v času stavke zagotoviti izvajanje mednarodnega linijskega prevoza oseb, ki je določen z mednarodnimi pogodbami, v medkrajevnem, primestnem in mestnem prometu pa izvajanje nemotenega poteka prevozov oseb v okviru voznih redov (dnevna migracija).
2) Domači prevozniki, ki opravljajo mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu, morajo v času stavke zagotoviti nemoteno izvajanje prevozov živih živali, hitro pokvarljivega blaga in nevarnih snovi.

(1) Carinski organi so pooblaščeni, da na mejnem prehodu oziroma na drugem kraju, kjer se opravlja carinsko nadzorstvo, preverjajo, ali ima tuji prevoznik dovoljenje in druge listine, predpisane v tem zakonu, drugih predpisih in mednarodnih pogodbah. Če ugotovijo, da tuji prevoznik v vozilu nima predpisanega dovoljenja, mu prepovejo vstop v Republiko Slovenijo oziroma nadaljnjo vožnjo po cestah v Republiki Sloveniji.
(2) Carinski organi so pooblaščeni, da začasno odvzamejo tujemu vozniku dovoljenje iz prvega odstavka 19. in 26. člena tega zakona, če dvomijo o njegovi pravilnosti, oziroma če voznik ne spoštuje pogojev iz dovoljenja. Začasno odvzeto dovoljenje je treba skupaj z zapisnikom o začasnem odvzemu poslati v 24 urah ministrstvu, pristojnem za promet, da o tem dokončno odloči.
(3) Carinski organi izvršujejo odločitve ministrstva, pristojnega za promet, iz 28. in 39. člena tega zakona.

Inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem določb tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, opravljajo inšpektorji za cestni promet.

Inšpektorji za cestni promet nadzorujejo:
- prevoz oseb v mestnem, primestnem in medkrajevnem cestnem prometu;
- javni prevoz oseb in stvari v notranjem prostem cestnem prometu;
- prevoz za lastne potrebe iz 16. in 31. člena tega zakona;
- prevoz oseb in stvari v mednarodnem cestnem prometu;
- avtobusne postaje, pomembnejša avtobusna postajališča in postaje ter parkirišča za tovorna vozila in avtobuse;
- izvajanje notranje kontrole.

(1) Inšpektor za cestni promet lahko pri opravljanju inšpekcijskega nadzora:
1. prepove prevoz, če se opravlja v nasprotju z določbami 7., 20., 27., 37. in 39. člena tega zakona;
2. prepove uporabo avtobusne postaje ali avtobusnega postajališča, postaje ali parkirišča za tovorna vozila, če se ne odpravijo ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga je določil inšpektor, preti pa nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali večja premoženjska škoda;
3. prepove uporabo vozil za prevoze v cestnem prometu, ki niso označena in opremljena, kot je to določeno s predpisom, izdanim na podlagi tega zakona;
4. odreja druge ukrepe po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo in pooblastila inšpektorjev.
(2) Pritožba zoper odločbo o ukrepih iz 1. točke prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 600.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domači prevoznik - pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če opravlja prevoze oseb in stvari v notranjem ali mednarodnem cestnem prometu brez ustrezne licence ali v nasprotju z izdano licenco (prvi odstavek 4. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 60.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domači prevoznik - pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:
1. če vozila, ki se uporabljajo za prevoze v cestnem prometu, nimajo oznak in opreme, kot so določene s predpisom, izdanim na podlagi tega zakona (tretji odstavek 3. člena);
2. če o prekinitvi prevoza v primeru višje sile ne obvesti javnosti preko sredstev javnega obveščanja in ministrstva, pristojnega za promet (tretji odstavek 12. člena);
3. če z avtobusom ne ustavi na vsaki avtobusni postaji ali postajališču v skladu z voznim redom, ali ustavi izven avtobusnih postaj in avtobusnih postajališč, ki so urejena in določena v voznem redu (45. člen);
4. če ne izvaja trajne kontrole nad izvajanjem predpisanih zdravstvenih, delovnih in drugih pogojev, ki jih morajo izpolnjevati vozniki, potrebnih za varno upravljanje z vozilom, nad predpisanimi pogoji glede vozil in izvajanjem drugih predpisanih ukrepov (prvi odstavek 49. člena);
5. če ne zagotovi opravljanja prevozov oseb ali stvari v cestnem prometu v času stavke (50. člen).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domači prevoznik - pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:
1. če pri prevozu oseb in stvari v cestnem prometu voznik domačega prevoznika med vožnjo v vozilu nima overjene kopije licence in dokumenta, iz katerega so razvidni podatki o vrsti prevoza, firma oziroma ime in sedež prevoznika in drugega voznega osebja, glavni podatki o smeri vožnje, registrska številka vozila, stanje števca ob začetku in na koncu vožnje in podpis pooblaščene osebe (prvi odstavek 3. člena);
2. če voznega reda ne objavi na krajevno običajen način najpozneje 14 dni pred dnevom, ki je v voznem redu določen za začetek njegovega izvajanja (11. člen).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 400.000 tolarjev se kaznuje za prekršek domači ali tuji prevoznik – pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik:
1. če opravlja v mednarodnem cestnem prevozu oseb kabotažo (17. člen);
2. če opravlja mednarodni linijski prevoz oseb v Republiki Sloveniji brez dovoljenja ministrstva, pristojnega za promet (prvi odstavek 19. člena);
3. če pri opravljanju mednarodnega linijskega prevoza oseb na ozemlju Republike Slovenije v vozilu nima izvirnika dovoljenja za njegovo opravljanje ali njegove kopije, ki jo overi organ, ki jo je izdal (20. člen);
4. če mednarodnega linijskega prevoza oseb ne opravlja v skladu s cenikom, voznim redom in itinererjem, ki ga potrdi ministrstvo, pristojno za promet (21. člen);
5. če brez dovoljenja opravlja mednarodni prosti prevoz oseb (26. člen);
6. če pri opravljanju javnega prevoza oseb v mednarodnem prostem cestnem prometu v vozilu nima v redu izpolnjene kontrolne listine s seznamom potnikov, ki ga je podpisal prevoznik in potrdil pristojni carinski organ na mejnem prehodu (prvi odstavek 27. člena);
7. če pri opravljanju mednarodnega prevoza stvari, ki se opravlja na podlagi dovolilnice, v tujem vozilu nima dovolilnice za prevoz stvari (četrti odstavek 34. člena);
8. če opravlja brez dovoljenja notranji prevoz stvari med posameznimi kraji v Republiki Sloveniji (prvi odstavek 37. člena);
9. če opravlja brez dovoljenja prevoz stvari iz Republike Slovenije v tretje države oziroma iz tretjih držav v Republiko Slovenijo (prvi odstavek 38. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 40.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka tega člena.

(1) Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek upravljalec avtobusne postaje ali postaje za tovorna vozila oziroma parkirišča za tovorna vozila ali avtobuse, če ne objavi na vidnem mestu delovnega časa, cenika in splošnih pogojev poslovanja (tretji odstavek 43. člena in drugi odstavek 48. člena).
(2) Z denarno kaznijo najmanj 20.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
(3) Z denarno kaznijo najmanj 20.000 tolarjev se kaznuje uradna oseba, ki nadzira prehod državne meje, če pri kontroli vstopa vozila tujega prevoznika ne preveri tehničnega stanja vozila in če dovoli tranzit po cestah v Republiki Sloveniji vozilu, ki je tehnično oporečno in prekomerno onesnažuje okolje ali ogroža varnost prometa (drugi odstavek 39. člena).

(1) Prevozniki, ki z dnem uveljavitve tega zakona že opravljajo prevoz oseb ali stvari, morajo pridobiti licence iz prvega odstavka 4. člena v dveh letih po uveljavitvi tega zakona.
(2) Direktor oziroma pooblaščena oseba, odgovorna za prevoz, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti iz 4. točke prvega odstavka 5. člena tega zakona do 1.1.1997.

Register linij v javnem prevozu oseb v notranjem in mednarodnem linijskem cestnem prometu iz 11. in 19. člena tega zakona mora ministrstvo, pristojno za promet, vzpostaviti v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

Prevozi, ki se opravljajo na dan uveljavitve tega zakona na podlagi 32. člena zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87) se smejo opravljati najdalj eno leto po uveljavitvi tega zakona.

Potrebe po prevozih na linijah mednarodnega, medkrajevnega in primestnega prometa iz prvega odstavka 10. člena tega zakona razpiše ministrstvo, pristojno za promet, prvič v letu 1998.

Minister, pristojen za promet, najkasneje v devetih mesecih po uveljavitvi tega uskladi obstoječe predpise ali predpiše in določi:
- oznake in opremo vozil, s katerimi se opravljajo prevozi v cestnem prometu (tretji odstavek 3. člena);
- v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo, program preizkusa strokovne usposobljenosti ter postopek in način opravljanja preizkusa (drugi odstavek 5. člena);
- v soglasje z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za varstvo okolja, minimalne tehnične in druge pogoje za parkirna mesta in mesta za vzdrževanje vozil (četrti odstavek 5. člena);
- pogoje za pridobitev licence za posamezne vrste prevozov ter način in postopek njihove pridobitve (četrti odstavek 6. člena);
- način in postopek usklajevanja voznih redov ter njihovega vpisa v register (tretji odstavek 10. člena);
- na usklajen predlog Gospodarske zbornice Slovenije in Obrtne zbornice Slovenije daljinar s časi vožnje (četrti odstavek 10. člena);
- obrazec in način vodenja kontrolne listine (drugi odstavek 27. člena);
- merila, postopek in način delitve dovolilnic (prvi odstavek 33. člena);
- višino povračila stroškov, nastalih v zvezi z izdajanjem dovolilnic (četrti odstavek 33. člena);
- opremljenost avtobusnih postaj in pomembnejših postajališč ter način opravljanja njihovih storitev (46. člen);
- v soglasju z ministrom, pristojnim za notranje zadeve, in ministrom, pristojnim za varstvo okolja, minimalne tehnične in druge pogoje za tovorna vozila tujih prevoznikov, ki smejo vstopiti v Republiko Slovenijo.

Do izdaje predpisov iz prejšnjega člena se uporabljajo naslednji predpisi, izdani na podlagi zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87):
- pravilnik o oznakah in opremi vozil v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 35/88 in 2/89);
- pravilnik o opremljenosti avtobusnih postaj in pomembnejših avtobusnih postajališč, ter o načinu opravljanja storitev avtobusnih postaj (Uradni list SRS, št. 35/88);
- pravilnik o načinu in postopku usklajevanja avtobusnih voznih redov ter njihovem vpisu (Uradni list SRS, št. 3/89, 7/90 in Uradni list RS, št. 19/94).

(1) Z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha veljati zakon o prevozih, v cestnem prometu (Uradni list SRS, št. 45/87).
(2) Z dnem uveljavitve tega zakona se preneha uporabljati zakon o prevozu v mednarodnem cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 41/80, 56/80, 33/87, 80/89 in 29/90).

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.