Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) in 26. člena zakona o vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije
UREDBO
o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(namen)
Ta uredbo določa za nepremične vire onesnaževanja:
– mejne vrednosti emisije snovi v zrak,
– vrednotenje emisije snovi v zrak,
– stopnje zmanjševanja emisije in druge ukrepe v zvezi z izpuščanjem snovi v zrak,
– prilagoditvene pogoje za obstoječe vire določbam te uredbe.
Določbe te uredbe se uporabljajo za vse nepremične vire onesnaževanja, če za posamezno vrsto naprav ali za posamično emitirano snov oziroma vsoto emitiranih snovi, navedenih v tabelah 1, 2, 3 in 4 priloge, ki je sestavni del te uredbe, poseben predpis posameznih vprašanj ne ureja drugače.
2. člen
(pojmi)
Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Nepremični vir onesnaževanja zraka je naprava, ki izpušča ali oddaja odpadne pline (v nadaljevanju: vir onesnaževanja).
2. Naprava je posamičen stroj oziroma celota funkcijsko povezanih strojev ali orodij v sklenjenem tehnološkem procesu in je osnovna proizvodna enota. Naprava ima enega ali več izpustov, pri čemer se količine izpuščenih snovi iz posameznih izpustov iste naprave seštejejo in na tej podlagi na kraju vseh izpustov določijo mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih. Za napravo se šteje tudi več naprav skupaj, kadar so njihovi izpusti priključeni na skupno čistilno napravo za odpadne pline, pri čemer se določajo mejne koncentracije snovi v odpadnih plinih na odvodniku čistilne naprave.
2.1. Obrat je enota, kjer deluje več enakovrstnih ali raznovrstnih naprav.
2.2. Obstoječa naprava je naprava, ki je obratovala na dan uveljavitve te uredbe. Obstoječa naprava je tudi naprava v izgradnji, za katero je bilo skladno s predpisi pred uveljavitvijo te uredbe pridobljeno gradbeno dovoljenje.
3. Rekonstrukcija naprave je vsak poseg v napravo, ki bistveno spremeni glavne tehnične značilnosti ali zmogljivost naprave in ima za posledico spremembo količine ali vrste emisije odpadnih plinov.
4. Odpadni plini so plini, onesnaženi s snovmi v trdnem, tekočem ali plinastem stanju.
5. Emisija je izpuščanje oziroma oddajanje snovi iz posameznega vira onesnaževanja, v zrak in se izraža kot koncentracija snovi v odpadnih plinih in kot količina snovi v odpadnih plinih.
5.1. Koncentracija snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: koncentracija) je masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnega plina po odbitku vlage (suhi odpadni plini) ali masa izpuščenih snovi na enoto prostornine odpadnega plina z vlago (mokri odpadni plini).
5.2. Količina snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: količina) je masa izpuščenih snovi na časovno enoto, določa pa se na uro obratovanja pri polni obremenitvi vira onesnaževanja.
6. Emisijski delež je razmerje med maso izpuščene snovi in maso te snovi ali njenega predhodnika v porabljenem gorivu oziroma surovini; emisijski delež se izraža v odstotkih.
7. Emisijski faktor je razmerje med maso izpuščene snovi in maso izdelka ali surovine.
8. Mejna vrednost emisije snovi (v nadaljevanju: mejna vrednost) je vrednost, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev pri oddajanju snovi v zrak iz vira onesnaževanja in se izraža kot:
– mejna koncentracija izpuščenih snovi v odpadnih plinih (v nadaljevanju: mejna koncentracija) v odvisnosti od količine snovi oziroma mejne količine ali
– mejni emisijski delež ali
– mejni emisijski faktor.
9. Skupni prah so vsi trdni delci v odpadnih plinih ne glede na njihovo kemično sestavo in velikost.
10. Prve meritve so meritve emisije, ki se izvedejo pri prvem zagonu nove naprave oziroma pri zagonu naprave po rekonstrukciji.
11. Trajne meritve so meritve emisije, ki se opravljajo s kontinuirnimi merilniki ali z merjenjem trenutnih koncentracij v določenih časovnih presledkih.
12. Občasne meritve so meritve emisije, ki se opravljajo v predpisanih časovnih presledkih.
II. MEJNE VREDNOSTI
3. člen
(mejne vrednosti za skupni prah)
Mejne koncentracije skupnega prahu so:
– pri količini prahu nad 0.5 kg/h 50 mg/m3,
– pri količini prahu do vključno 0.5 kg/h 150 mg/m3.
4. člen
(mejne vrednosti za prašnate anorganske snovi) Mejne koncentracije prašnatih anorganskih snovi, ki so navedene v tabeli 1, so:
– za snovi iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini 1 g/h
ali več 0.2 mg/m3,
– za snovi iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini 5
g/h ali več 1 mg/m3,
– za snovi iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini 25
g/h ali več 5 mg/m3.
Mejne koncentracije iz prejšnjega odstavka veljajo tudi za vsoto emisije anorganskih snovi v plinastem, tekočem in trdnem stanju.
Če so v odpadnih plinih hkrati različne prašnate anorganske snovi iz iste nevarnostne skupine; velja za vsoto izpuščenih snovi mejna koncentracija za isto nevarnostno skupino iz prvega odstavka tega člena.
Če so v odpadnih plinih hkrati različne prašnate, anorganske snovi iz različnih nevarnostnih skupin, veljajo poleg mejne koncentracije za posamezno nevarnostno skupino še tele mejne koncentracije za vsoto izpuščenih snovi:
– iz I. in II. nevarnostne skupine 1 mg/m3;
– iz I. in III. nevarnostne skupine 5 mg/m3;
– iz II. in III. nevarnostne skupine 5 mg/m3.
5. člen
(mejne vrednosti za anorganske spojine v parah ali plinastem stanju)
Mejne koncentracije anorganskih spojin v parah ali v plinastem stanju, ki so navedene v tabeli 2; so:
– za spojine iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 10 g/h 1 mg/m3;
– za spojine iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 50 g/h 5 mg/m3;
– za spojine iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 300 g/h 30 mg/m3;
– za spojine iz IV. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 5000 g/h 500 mg/m3.
6. člen
(mejne vrednosti za rakotvorne snovi)
Mejne koncentracije rakotvornih snovi, ki so navedene v tabeli 3, so:
– za snovi iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 0.5 g/h 0.1 mg/m3,
– za snovi iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 5 g/h 1 mg/m3,
– za snovi iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji od 25 g/h 5 mg/m3.
Če so v odpadnih plinih hkrati različne rakotvorne snovi iz iste nevarnostne skupine, velja za vsoto izpuščenih snovi mejna koncentracija za isto nevarnostno skupino iz prejšnjega odstavka.
Če so v odpadnih plinih hkrati različne rakotvorne snovi iz različnih nevarnostnih skupin, veljajo poleg mejne koncentracije za posamezno nevarnostno skupino še tele mejne koncentracije za vsoto izpuščenih snovi:
– iz I. in II. nevarnostne skupine 1 mg/m3,
– iz I. in III. ter II. in III. nevarnostne skupine 5 mg/m3
– iz II. in III. nevarnostne skupine 5 mg/m3.
Za emisijo rakotvornih snovi, ki niso navedene v tabeli 3, se uporabljajo mejne koncentracije iz prejšnjega odstavka.
Razvrstitev rakotvornih snovi iz prejšnjega odstavka v nevarnostne skupine je določena v smernicah za razvrstitev rakotvornih snovi Agencije za raziskave raka IARC pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), ki so na vpogled v izvirniku in slovenskem prevodu v službi za dokumentalistiko Ministrstva za okolje in prostor.
7. člen
(mejne vrednosti za organske spojine) Mejne koncentracije organskih spojin, ki so navedene v tabeli 4, so:
– za spojine iz I. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji kot 0.1 kg/h 20 mg/m3,
– za spojine iz II. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji kot 2 kg/h 100 mg/m3,
– za spojine iz III. nevarnostne skupine pri mejni količini,
večji kot 3 kg/h 150 mg/m3.
Če so v odpadnih plinih hkrati različne organske spojine iz iste nevarnostne skupine, velja za vsoto izpuščenih spojin mejna koncentracija za isto nevarnostno skupino iz prejšnjega odstavka.
Če so v odpadnih plinih hkrati različne organske spojine iz različnih nevarnostnih skupin, velja poleg mejne koncentracije za posamezno nevarnostno skupino še naslednja mejna koncentracija za vsoto emitiranih spojin:
– pri količini nad 3 kg/h 150 mg/m3.
Če gre pri organskih spojinah za rakotvorne snovi, veljajo zanje mejne koncentracije, določene v prejšnjem členu te uredbe.
Za prašnate organske spojine iz II. in III. nevarnostne skupine v tabeli 4 veljajo mejne koncentracije, določene v 3. členu te uredbe.
III. VREDNOTENJE EMISIJE
8. člen
(vrednotenje emisije)
Koncentracije se določajo v masnih enotah (g, mg, mg) na enoto prostornine suhega odpadnega plina (m) pri normnih pogojih, to je pri temperaturi 273 K (0 °C) in zračnem tlaku 101.3 kPa (1013 mbar).
Mejne koncentracije se nanašajo na odpadne pline, ki so razredčeni toliko, kot je to tehnično in obratovalno neizogibno.
Če je poleg mejne koncentracije v odpadnih plinih za posamezni vir onesnaževanja določena tudi računska vsebnost kisika v odpadnih plinih, se izmerjene koncentracije preračunajo po enačbi:
9. člen
(ugotavljanje čezmernih obremenitev)
Koncentracija in količina iz vira onesnaževanja se določata za vsako snov posebej, kadar je to določeno s to uredbo pa tudi za vsoto emisije različnih snovi, med obratovanjem vira onesnaževanja praviloma pri polni obremenitvi in na kraju vseh izpustov odpadnih plinov posamezne naprave na podlagi izmerjenih vrednosti.
Iz izmerjenih vrednosti koncentracij vsake snovi posebej oziroma vsote emisije različnih snovi se izračunajo povprečne vrednosti meritev. Časi povprečenja in časi vzorčenja za izračun povprečnih vrednosti za prve, občasne in trajne meritve so določeni s predpisi o obratovalnem monitoringu za področje varstva zraka.
Pri prvih in občasnih meritvah se šteje, da je emisija čezmerna, če povprečne vrednosti meritev presegajo predpisane mejne vrednosti.
Pri trajnih meritvah se šteje, da je emisija čezmerna, če za povprečne vrednosti meritev iz drugega odstavka tega člena v posameznem koledarskem letu velja:
– da ena od vseh dnevnih povprečnih vrednosti presega mejne vrednosti, določene s to uredbo ali
– da več kot 3% vseh polurnih povprečnih vrednosti presega mejne vrednosti, določeno s to uredbo, za več kot 20% ali
– da ena od vseh polurnih povprečnih vrednosti presega dvakratno mejno vrednost, določeno s to uredbo.
IV. STOPNJE ZMANJŠEVANJA EMISIJE IN DRUGI OBVEZNI UKREPI
10. člen
(zmanjševanje emisije)
Pri napravah, ki brez čistilnih naprav odpadnih plinov čezmerno onesnažujejo zrak, mora povzročitelj obremenitve zagotoviti njihovo vgradnjo in obratovanje, če čezmernega onesnaževanja ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi.
Pri gradnji oziroma rekonstrukciji naprav mora investitor oziroma povzročitelj obremenitve izbrati v praksi uspešno preizkušeno in na trgu dostopno tehnologijo, ki zagotavlja, da predpisane mejne vrednosti niso presežene, in hkrati omogoča najnižjo tehnično dosegljivo emisijo.
Pri načrtovanju in obratovanju naprav mora investitor oziroma povzročitelj obremenitve izvajati naslednje ukrepe za zmanjševanje emisije:
– tesnjenje delov naprav, zajemanje odpadnih plinov na izvoru, zapiranje krožnih tokov, reciklažo snovi in rekuperacijo toplote, recirkulacijo odpadnega zraka in druge ukrepe za zmanjšanje količine odpadnih plinov,
– popolnejšo izrabo surovin in energije in druge ukrepe za optimiranje proizvodnih procesov,
– optimiranje obratovalnih stanj zagona, spremembe zmogljivosti in zaustavljanja ter drugih izjemnih pogonskih stanj,
– preprečevanje povečanja emisije zaradi kopičenja izpuščenih snovi v krožnem procesu, če gre za anorganske prašnate snovi I. in II. nevarnostne skupine iz 4. člena te uredbe ali rakotvorne snovi iz 6. člena te uredbe ali snovi, ki vsebujejo svinec.
Pri stanjih in pojavih, pri katerih se morajo čistilne naprave odpadnih plinov izklopiti ali obiti oziroma kadar gre za zagon, spremembo moči ali obsega proizvodnje, ustavljanje, šaržiranje in podobne prehodne pojave v tehnološkem procesu, mora povzročitelj obremenitve zagotoviti stalen nadzor in njihovo vodenje, tako da se ne presega najnižja dosegljiva raven emisije v teh pogojih.
11. člen
(posebne zahteve za zmanjševanje emisije)
Ob emisiji organskih spojin, kot so polihalogenirani dibenzodioksini ali dibenzofurani, polihalogenirani bifenili ali drugih podobnih organskih spojin, ki so zelo težko biološko razgradljive ali toksične ali so za okolje kako drugače posebej škodljive, pa niso uvrščene v tabelo 4, mora povzročitelj obremenitve z upoštevanjem oziroma uporabo v praksi uspešno preizkušenih in na trgu dostopnih tehnologij, naprav in proizvodnih postopkov zagotoviti čim manjše izpuščene količine teh spojin oziroma njihovo nadomestitev v surovinah in izdelkih z manj škodljivimi.
Vrste organskih spojin iz prejšnjega odstavka in pogoji v zvezi z njihovo emisijo se določijo v soglasju iz 13. člena te uredbe oziroma v okoljevarstvenem soglasju.
12. člen
(program ukrepov)
Ob emisiji, ki jo je treba skladno s 14. členom te uredbe trajno meriti, mora povzročitelj obremenitve izdelati program ukrepov, s katerim se pri izpadu čistilnih naprav za odpadne pline emisija čim bolj zmanjša.
13. člen
(poprejšnje soglasje)
Kadar je za gradnjo oziroma rekonstrukcijo naprave treba pridobiti dovoljenje za poseg v okolje, je glede emisije v zrak potrebno poprejšnje soglasje inšpektorata, pristojnega za varstvo okolja.
Če je za poseg v okolje predpisano tudi soglasje zaradi varstva tal ali vode, varstva pred hrupom ali sevanji ali za ravnanje z odpadki, se to soglasje izda kot del soglasja iz prejšnjega odstavka.
Soglasje iz prvega odstavka tega člena ni potrebno za naprave, pri katerih se skladno z zakonom presojajo vplivi na okolje.
14. člen
(meritve emisije)
Povzročitelj obremenitve je dolžan skladno s predpisi o obratovalnem monitoringu izvajati prve in občasne ali trajne meritve emisij.
Trajne meritve emisije so obvezne v naslednjih primerih:
1. Za emisijo prahu:
– za količine nad 2 kg prahu na uro ali
– za količine snovi iz I. nevarnostne skupine 4. ali 6. člena ali spojin iz I. nevarnostne skupine 7. člena te uredbe, ki so v obliki prahu in presegajo petkratno mejno količino, določeno s to uredbo.
2. Za emisijo spojin v plinastem stanju ali pari in za količine, večje od:
-----------------------------------------------------------------------------
Snov Emitirana količina
-----------------------------------------------------------------------------
žveplovi oksidi (izraženi kot SO2) 50 kg/h
dušikovi oksidi (izraženi kot NO2) 30 kg/h
ogljikov monoksid v zgorevalnih procesih 5 kg/h
ogljikov monoksid iz drugih virov 100 kg/h
fluor in spojine fluora v plinasti faz (izražene kot HF) 0.5 kg/h
anorganske spojine klora v plinasti fazi (izražene kot HCl) 3 kg/h
klor 1 kg/h
žveplovodik 1 kg/h
-----------------------------------------------------------------------------
3. Za organske spojine, če so izpuščene količine, izražene kot skupni organski ogljik (TOC):
– večje od 1 kg/h in so organske spojine iz I. nevarnostne skupine 7. člena te uredbe,
– večje od 10 kg/h in so organske spojine iz II. in III. nevarnostne skupine 7. člena te uredbe.
Če je nihanje dnevnih povprečnih vrednosti koncentracij, ki se trajno merijo, majhno, lahko ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, namesto trajnih dovoli občasne meritve, vendar presledki med posameznimi meritvami ne smejo biti daljši od enega meseca.
15. člen
(nadzor trajnih meritev)
Če katerakoli polurna povprečna vrednost količine snovi iz I. nevarnostne skupine 4. ali 6. člena oziroma spojine iz I. nevarnostne skupine 7. člena te uredbe več kot desetkrat presega mejno količino, določeno s to uredbo, mora biti pri trajnih meritvah teh snovi zagotovljena neprekinjena prisotnost oseb, ki izpolnjujejo pogoje, določene s predpisi o obratovalnem monitoringu za varstvo zraka.
16. člen
(razširitev obveznosti trajnih meritev) Inšpektor, pristojen za varstvo okolja lahko odredi obveznost izvajanja trajnih meritev tudi, če so količine izpuščenih snovi sicer manjše od količin, določenih v 14. členu te uredbe, če se preseganje mejnih vrednosti ponavlja zaradi spreminjanja obratovalnih razmer, motenj na čistilnih napravah za odpadne pline ali drugih izrednih razmer.
V. POSEBNI UKREPI ZA NEKATERE VRSTE NAPRAV
17. člen
(pridobivanje toplote, rudarstvo, energetika)
Pri pridobivanju toplote, v rudarstvu in energetiki mora povzročitelj obremenitve izvajati še naslednje ukrepe:
1. Kurišča na sušilnikih
Pri kuriščih, katerih odpadni plini ali plamen neposredno segrevajo, sušijo ali drugače obdelujejo obdelovance (polizdelke), je računska vsebnost kisika v odpadnih plinih 17 vol.%.
V kuriščih sušilnikov je dovoljeno uporabljati goriva, dovoljena za uporabo v kurilnih napravah v skladu z uredbo o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 73/94), razen premoga, v katerem vsebnost skupnega žvepla presega 0.7 g/MJ.
Če se v teh kuriščih uporabljajo druga goriva, velja predpis o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov.
2. Uporaba odpadne lužnice pri pridobivanju celuloze.
Pri zajetju, uparjanju in sežigu odpadne lužnice iz postopka pridobivanja celuloze veljajo mejne vrednosti, določene s predpisom o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav, razen za žveplov dioksid, za katerega je mejna koncentracija 1700 mg/m3, preračunana na 6 vol.% vsebnosti kisika v odpadnih plinih. Če ni možno zagotavljati koncentracije žveplovega dioksida pod mejno vrednostjo 1700 mg/m3, mora biti emisijski delež žvepla manjši od 5%.
3. Naprave za mletje ali sušenje premoga
Pri napravah za mletje in sušenje premoga je mejna koncentracija prahu:
– za črni premog
– v odpadnem zraku iz prostorov 75 mg/m3,
– v parah 75 mg/m3 mokrih plinov;
– za rjavi premog
– za odpadne pline iz odpraševanja par,
odpraševanja batov in razmegljevalnih šob
stiskalnic 100 mg/m3 mokrih plinov,
– za odpadne pline iz drugih odpraševanj 75 mg/m3.
18. člen
(pridobivanje in predelava mineralnih surovin)
Pri pridobivanju in predelavi mineralnih surovin mora povzročitelj obremenitve izvajati še naslednje ukrepe:
1. Naprave za žganje boksita, dolomita, sadre, apnenca, kremena, magnezita, kvarcita ali samota
Pri napravah za hidratiziranje apnenčevega ali dolomitnega apna se koncentracija preračuna na mokre odpadne pline.
Pri pečeh za žganje kromita je mejna koncentracija za krom in njegove spojine, izražena kot krom (Cr), 10 mg/m3.
Mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, je:
– iz rotacijskih peči 1800 mg/m3;
– iz drugih peči 1500 mg/m3.
Za zmanjšanje emisije dušikovih oksidov morajo biti zagotovljeni tehnični ukrepi za zmanjševanje emisije iz kurišča in drugi ukrepi, ki ustrezajo najnižji tehnično dosegljivi emisiji.
Za peči za žganje kvarcita, ki obratujejo občasno, je mejna koncentracija plinastih spojin fluora, izražena kot fluorovodik (HF), 10 mg/m3.
2. Naprave za pridobivanje stekla, vključno z napravami za steklena vlakna
Izmerjene, koncentracije se preračunajo:
– pri plamensko ogrevanih talilnih pečeh za steklo na 8 vol.% vsebnosti kisika v odpadnih plinih;
– pri plamensko ogrevanih lončenih in manjših (enodnevnih) kadnih pečeh na 13 vol.% vsebnosti kisika v odpadnih plinih.
Mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, je:
– za lončene peči 1200 (1200) mg/m3;
– za kadne peči z rekuperativnim izkoriščanjem toplote 1200 (1400) mg/m3;
– za manjše (enodnevne) kadne peči 1600 (1600) mg/m3;
– za kadne peči, ogrevane s plamenom od spodaj in
regenerativnim izkoriščanjem toplote 1800 (2200) mg/m3;
– za kadne peči, ogrevane s prečno nastavljenimi
gorilniki in regenerativnim izkoriščanjem toplote 3000 (3500) mg/m3,
pri čemer vrednosti, zapisane pred oklepaji, veljajo za ogrevanje s kurilnim oljem, vrednosti v oklepaju pa za ogrevanje s plinom.
Če se pri proizvodnji izdelkov izvaja bistrenje z nitrati, so mejne koncentracije dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražene kot dušikov dioksid, dvakrat višje od mejnih vrednosti iz prejšnjega odstavka.
Za zmanjšanje emisije dušikovih oksidov morajo biti zagotovljeni tehnični ukrepi za zmanjševanje emisije na kurišču ali drugi ukrepi, ki ustrezajo najnižji tehnično. dosegljivi emisiji.
Mejne vrednosti iz 5. člena te uredbe ne veljajo, če so peči ogrevane s fosilnimi gorivi. Mejna koncentracija žveplovega dioksida in žveplovega trioksida, izražena kot žveplov dioksid, je, če je količina žveplovega dioksida večja kot 10 kg/h:
– za talilne peči za steklo 1800 mg/m3;
– za lončene in manjše (enodnevne) kadne peči 1100 mg/m3.
3. Naprave za taljenje mineralnih snovi, posebej bazalta, diabaza in predelave žlindre
Pri napravah, ki so ogrevane s fosilnimi gorivi, se izmerjene koncentracije preračunajo na 8 vol% vsebnosti kisika v odpadnih plinih.
Mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, je:
– za lončene peči 1200 (1200) mg/m3;
– za kadne peči z rekuperativnim izkoriščanjem toplote 1200 (1400) mg/m3;
– za kupolne peči 1800 (2200) mg/m3,
pri čemer vrednosti, zapisane pred oklepaji veljajo za ogrevanje s kurilnim oljem, vrednosti v oklepajih pa za ogrevanje s plinom.
Za zmanjšanje emisije dušikovih oksidov morajo biti zagotovljeni tehnični ukrepi za zmanjševanje emisije na kurišču in drugi ukrepi, ki ustrezajo stanju tehnike zmanjševanja emisije v odpadnih plinih.
Mejne vrednosti iz 5. člena te uredbe ne veljajo, če so peči ogrevane s fosilnimi gorivi. Če je količina žveplovega dioksida večja od 10 kg/h, je mejna koncentracija žveplovega dioksida in žveplovega trioksida, izražena kot žveplov dioksid, 1800 mg/m3.
4. Naprave za pridobivanje ali taljenje mešanic bitumna ali katrana z mineralnimi snovmi, vključno z napravami za pripravo bituminoznega materiala za gradnjo cest in napravami za cepljenje katrana
Pri teh napravah se izmerjene koncentracije preračunajo na 17 vol% vsebnosti kisika v odpadnih plinih.
Mejna koncentracija prahu iz sušilnega bobna in mešalnika je 20 mg/m3.
V sušilnih bobnih je dovoljeno uporabljati goriva, ki so dovoljena za uporabo v kurilnih napravah v skladu z uredbo o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 73/94.), razen premoga, v katerem vsebnost skupnega žvepla presega 0.7 g/MJ.
Če se v sušilnih bobnih uporabljajo druga goriva, velja predpis o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov.
19. člen
(metalurgija)
V metalurgiji mora povzročitelj obremenitve izvajati še naslednje ukrepe:
1. Naprave za sintranje železove rude
Odpadne pline, onesnažene s prahom, je treba zajemati in odvajati v odpraševalno napravo.
Ob prekinitvah delovanja sintrnega traku zaradi motenj v proizvodnji ne veljajo določbe 3. in 4. člena te uredbe. Med prekinitvijo morajo odpraševalne naprave obratovati z najvišjim dosegljivim učinkom.
Mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, je 400 mg/m3.
2. Naprave za pridobivanje surovih barvnih kovin (razen grodlja)
Odpadne pline, onesnažene s prahom, je treba zajemati in odvajati v odpraševalno napravo. Mejna koncentracija prahu je 20 mg/m3, razen v odpadnih plinih iz topilnice svinca, kjer je mejna koncentracija prahu 10 mg/m3.
Če je količina žveplovega dioksida in žveplovega trioksida, izražena kot žveplov dioksid, večja kot 5 kg/h, je mejna koncentracija 800 mg/m3
3. Naprave za valjanje kovin, peči za segrevanje in toplotno obdelavo kovin
Za te naprave se izmerjene koncentracije preračunajo na 5 vol% vsebnosti kisika v odpadnih plinih.
Za naprave s predgrevanjem zraka za zgorevanje je v odvisnosti od temperature predgretega zraka mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, tale:
-------------------------------------------------------------
temp. predgrevanja°C 200 300 400 500 600 650
-------------------------------------------------------------
NO2 (mg/m3) 500 515 600 800 1100 1300
-------------------------------------------------------------
4. Livarne barvnih kovin
Za filtrne odpraševalne naprave, ko je količina prahu večja kot 0.5 kg/h, je mejna koncentracija prahu 20 mg/m3.
Odpadne pline, onesnažene z organskimi snovmi iz izdelave jeder, vključno z mešanjem peska za jedra ter sušenjem in utrjevanjem, je treba skladno z možnostmi popolno zajemati in odvajati v čistilne naprave za odpadne pline.
Mejna koncentracija za amine je 5 mg/m3.
5. Naprave za površinsko obdelavo kovin z dušikovo V. kislino (solitrna kislina)
Za neprekinjeno delujoče lužilne naprave je mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, 1500 mg/m3. Za zmanjšanje emisije se morajo uporabiti, čistilne naprave za odpadne pline.
6. Naprave za proizvodnjo svinčevih akumulatorjev
Odpadne pline, onesnažene s prahom, je treba zajemati in odvajati v odpraševalne naprave. Če je količina prahu večja od 5 g/h, je mejna koncentracija 0.5 mg/m3.
Meglico žveplove kisline, ki se sprošča med formiranjem akumulatorjev, je treba zajemati in odvajati v čistilno napravo. Mejna koncentracija žveplove kisline je 1 mg/m3.
20. člen
(kemična industrija)
V kemični industriji mora povzročitelj obremenitve izvajati še naslednje ukrepe:
1. Naprave za pridobivanje dušikove kisline
Mejna koncentracija dušikovega monoksida in dušikovega dioksida, izražena kot dušikov dioksid, je 450 mg/m3.
V zrak se smejo odvajati le neobarvani odpadni plini. To je praviloma zagotovljeno tako, da koncentracije dušikovega dioksida, ki se izračunajo po enačbi:
1200
koncentracija NO2 (mg/m3) = ---------------------------------------
premer svetle odprtine dimnika
(v dm)
ne presegajo mejne vrednosti iz prejšnjega odstavka.
2. Naprave za pridobivanje klora
Mejna vrednost koncentracije klora je 1 mg/m3. Če obrat za proizvodnjo klora utekočinja vso pridobljeno količino klora, je mejna vrednost koncentracije 6 mg/m3.
Za obrate, v katerih se pridobiva klor z elektrolizo kloridov alkalijskih kovin po amalgamskem postopku, je za emisije živega srebra z odpadnim zrakom iz proizvodnega obrata z elektrolitskimi celicami dopusten emisijski faktor, izražen kot letna povprečna vrednost, 1.5 g/tono pridobljenega klora.
3. Naprave za granuliranje in sušenje v pridobivanju fosfornih ali dušikovih umetnih gnojil
Mejna koncentracija prahu v odpadnih plinih je 75 mg/m3, Če se granulirajo in sušijo:
– kompleksna umetna gnojila z več kot 50 masnimi% amonijevega nitrata;
– umetna gnojila ž več kot 10 masnimi% sulfata.
5. Naprave za proizvodnjo učinkovin za rastlinska zaščitna sredstva in sredstva za zatiranje škodljivcev (pesticidi)
Mejna koncentracija učinkovin, ki so v odpadnih plinih kot prah in so težko razgradljive, sposobne kopičenja ali zelo toksične (npr. azintosetil, karbofuran, dinitroo-krezol, parationmetil) ali je njihova uporaba omejena, je 5 mg/m pri izpuščeni količini, večji od 25 g/h.
6. Naprave za mletje, strojno mešanje, pakiranje ali konfekcioniranje sredstev za zaščito rastlin, sredstev za zatiranje škodljivcev ter njihovih učinkovin (pesticidi)
Odpadne pline je treba zajemati in odvajati v odpraševalno napravo. Mejna koncentracija učinkovin v prahu je 5 mg/m.
21. člen
(površinska obdelava materiala)
Pri površinski obdelavi materiala mora povzročitelj obremenitve izvajati še naslednje ukrepe:
1. Naprave za tiskanje z rotacijskimi tiskalnimi stroji vključno s pripadajočimi sušilni ki
Pri uporabi v vodi topljivih tiskarskih barv, ki od organskih topil vsebujejo izključno etanol v masnem deležu do 25%, je mejna koncentracija etanola 0.50 g/m3. Za zmanjšanje emisij je treba uporabiti tiskarske barve z nižjo vsebnostjo etanola ali odpadne pline čistiti na čistilnih napravah.
2. Naprave za impregniranje steklenih ali mineralnih vlaken z umetnimi smolami ter naprave za. impregnacijo celuloznih vlaken ali papirja z umetnimi smolami
Mejna koncentracija organskih spojin iz I. nevarnostne skupine iz 7. člena te uredbe je 40 mg/m3.
Za zmanjšanje emisije je treba vgraditi komoro za kasnejši sežig ali uvesti druge enakovredne ukrepe za zmanjšanje emisije.
22. člen
(živila, krmila in kmetijski pridelki)
Pri živilih, krmilih in kmetijskih izdelkih mora povzročitelj obremenitve izvajati še naslednje ukrepe:
1. Naprave za pridobivanje in rafiniranje sladkorja iz sladkorne pese ali surovega sladkorja
Mejna koncentracija prahu v mokrih odpadnih plinih je 75 mg/m3.
Za ogrevanje sušilnika je dovoljeno uporabljati goriva, dovoljena za uporabo v kurilnih napravah v skladu z uredbo o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Uradni listu RS, št. 73/94), razen premoga, v katerem vsebnost skupnega žvepla presega 0.7 g/MJ.
Če se za ogrevanje sušilnika uporabljajo druga goriva, velja predpis o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov.
2. Naprave za sušenje zelene krme
Mejna koncentracija prahu v mokrih odpadnih plinih je 150 mg/m3.
V sušilnikih je dovoljeno uporabljati goriva, dovoljena za uporabo v kurilnih napravah v skladu z uredbo o emisiji snovi v zrak iz kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 73/94), razen premoga, v katerem vsebnost skupnega žvepla presega 0.7 g/MJ.
Če se v sušilnikih uporabljajo druga goriva, velja predpis o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov.
3. Pražarne kave in kavnih nadomestkov, žit in kakava
Za pražilne stroje je mejna koncentracija plinastih organskih spojin, izražena kot skupni organski ogljik, 50 mg/m3.
VI. NADZOR
23. člen
(inšpekcijski nadzor)
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpektorat, pristojen za varstvo okolja.
VII. KAZENSKE DOLOČBE
24. člen
(prekrški)
Z denarno kaznijo najmanj 200.000 SIT se kaznuje za prekršek gospodarska družba ali druga pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
– če ravna v nasprotju s prvim in tretjim odstavkom 10. člena,
– če ne zagotovi stalnega nadzora iz četrtega odstavka 10. člena,
– če ravna v nasprotju s 12. členom,
– če ravna v nasprotju s 15. členom,
– če ravna v nasprotju z drugim odstavkom 1. točke 17. člena,
– če ravna v nasprotju s tretjim odstavkom 4. točke 18. člena,
– če ravna v nasprotju s prvim odstavkom 1. točke, prvim odstavkom 2. točke, 5. točko, 6. točko 19. člena,
– če ravna v nasprotju s 6. točko 20. člena,
– če ravna v nasprotju s 1. točko ali drugim odstavkom 2. točke 21. člena,
– če ravna v nasprotju z drugim odstavkom 1. točke ali drugim odstavkom 2. točke 22. člena te uredbe.
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 SIT se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba gospodarske družbe ali druge pravne osebe.
VIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
25. člen
(prilagoditev in izjeme)
Povzročitelji čezmerne obremenitve morajo prilagoditi emisijo snovi v zrak iz obstoječih naprav zahtevam te uredbe in izvesti druge ukrepe, predpisane s to uredbo, v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi te uredbe.
Ne glede na prejšnji odstavek morajo povzročitelji čezmerne obremenitve, ki jim je bila za obstoječe naprave skladno z Odlokom o mejnih količinah oziroma koncentracijah škodljivih snovi, ki se smejo izpuščati v zrak (emisija) (Uradni list SRS, št. 19/88), z odločbo pristojne inšpekcije naložena obveznost zmanjšanja emisije, izvesti zahtevano sanacijo v rokih, določenih s to odločbo, če se še niso iztekli ob uveljavitvi te uredbe.
Če se z uveljavitvijo te uredbe bistveno spreminjajo zahteve za zmanjšanje emisije, določene z odločbo iz prejšnjega odstavka, lahko povzročitelj čezmerne obremenitve zaprosi inšpekcijo, pristojno za varstvo okolja, za podaljšanje roka za prilagoditev.
Določbam te uredbe ni treba prilagoditi tistih obstoječih naprav, za katere so se povzročitelji obremenitve okolja skladno z drugim odstavkom 20. člena odloka iz drugega odstavka tega člena pisno obvezali, da bodo prenehali z obratovanjem do 31. 12. 1994.
Določbam te uredbe ni treba prilagajati obstoječih naprav, za katere se povzročitelji obremenitve okolja pisno obvežejo, da bodo prenehale obratovati do 31. 12. 1995. Pisno zagotovilo o prenehanju obratovanja mora povzročitelj obremenitve dostaviti inšpektoratu, pristojnemu za varstvo okolja, v 66 dneh po uveljavitvi te uredbe.
26. člen
(prenehanje veljavnosti)
Z dnem uveljavitve te uredbe preneha veljati Odlok o mejnih količinah oziroma koncentracijah škodljivih snovi, ki se smejo izpuščati v zrak (emisija) (Uradni list SRS, št. 19/88), razen določb, ki se nanašajo na meritve emisije.
27. člen
(pričetek veljavnosti)
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v. Uradnem listu Republike Slovenije, razen določb 15. člena, ki pričnejo veljati z dnem uveljavitve predpisov o obratovalnem monitoringu za varstvo zraka.
Št. 353-05/94-2/2-8
Ljubljana, dne 17. novembra 1994.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
