Na podlagi prvega odstavka 27. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93) in 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93) izdaja Vlada Republike Slovenije
UREDBO
o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov
1. člen
Ta uredba določa posebne zahteve za sežigalnice odpadkov in za sosežig odpadkov v zvezi z emisijo snovi v zrak in sicer:
– mejne emisijske vrednosti,
– vrste odpadkov, ki se smejo sežigati v sežigalnicah in
– ukrepe v zvezi z zmanjševanjem emisije v zrak. Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov, ki niso urejena s to uredbo, se uporablja uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 73/94).
2. člen
Pojmi imajo po tej uredbi naslednji pomen:
1. Sežigalnica je naprava za visokotemperaturno obdelavo odpadkov z izkoriščanjem odpadne toplote, sestavljajo pa jo sprejemnica in skladišče odpadkov, sežigalna naprava, sistem oskrbe z gorivom in z zrakom ter sistem za nadzor sežiga.
2. Sosežig odpadkov je postopek, pri katerem se poleg primarnega energenta v visokotemperaturni tehnološki napravi ali v kurilni napravi, ki primarno ni namenjena toplotni obdelavi odpadkov, sežigajo tudi odpadki z namenom izkoriščanja njihove energetske vrednosti, pa sežig odpadka prispeva največ 25% toplote.
3. Toplotna imobilizacija odpadkov je imobilizacija nevarnih sestavin odpadkov v matrico odpadka ali v druge materiale, ki jo dosežemo z visoko temperaturo. Izvede se lahko v namenski napravi za obdelavo odpadkov ali v tehnološkem procesu, ki primarno ni namenjen obdelavi odpadkov.
3. člen
Določbe te uredbe veljajo za:
– sežigalnice komunalnih odpadkov;
– sežigalnice posebnih odpadkov, vključno z nevarnimi odpadki,
– kurilne naprave in visokotemperaturne tehnološke procese, če se v njih sosežigajo gorljivi odpadki ali toplotno imobilizirajo odpadki.
Določbe 5. in 12. člena te uredbe veljajo za naprave za pirolizo odpadnih snovi, kadar se sežigajo tekoči ali plinasti produkti pirolize.
4. člen
Določbe te uredbe ne veljajo za kurilne naprave, kadar se v njih kurijo naslednja goriva:
– lesni ostanki, vezane lesne plošče, i verne plošče, lesonitne plošče, plošče in drugi lepljeni izdelki iz lesa, ki ne vsebujejo halogeniranih organskih spojin;
– lubje, storži, lupine orehov in lešnikov ter drugi rastlinski odpadki;
– odpadne gorljive tekočine, ki vsebujejo skupaj do 10 mg polikloriranih aromatskih ogljikovodikov, kot so poliklorirani bifenili (PCB) in pentaklorfenoli (PCP), na kg gorljive tekočine in imajo kurilno vrednost najmanj 30 MJ/kg ter ne povzročajo druge in višje emisije, kot to velja za kurilno olje EL;
– lužnica iz proizvodnje celuloze.
5. člen
Mejne koncentracije ogljikovega monoksida so:
– 50 mg/m3 za dnevno povprečno vrednost;
– 100 mg/m3 za urno povprečno vrednost;
hkrati mora biti 90% vseh v 24 urah izmerjenih polurnih povprečnih vrednosti koncentracij ogljikovega monoksida nižjih od 150 mg/m3.
Mejne dnevne povprečne vrednosti koncentracij prahu, anorganskih snovi in organskih spojin so:
– prah 10 mg/m3
– organske spojine, izražene kot skupni organski ogljik (TOC) 10 mg/m3
– plinaste anorganske spojine klora, izražene kot HCl 10 mg/m3
– plinaste anorganske spojine fluora, izražene kot HF 1 mg/m3
– žveplov dioksid in trioksid, izražena kot žveplov dioksid 50 mg/m3
– dušikov monoksid in dušikov dioksid, izražena kot dušikov
dioksid 200 mg/m3.
Mejne polurne povprečne vrednosti koncentracij prahu, anorganskih snovi in organskih spojin so:
– prah 30 mg/m3
– organske spojine, izražene kot skupni organski ogljik (TOC) 20 mg/m3
– plinaste anorganske spojine klora, izražene kot HCl 60 mg/m3
– plinaste anorganske spojine fluora, izražene kot HF 4 mg/m3
– žveplov dioksid in trioksid, izražen kot žveplov dioksid 200 mg/m3
– dušikov monoksid in dušikov dioksid, izražena kot dušikov dioksid 400 mg/m3
Mejne dnevne povprečne vrednosti koncentracij kovin so:
– za kadmij in njegove spojine, izražene kot Cd, ter talij in
njegove spojine, izražene kot TI, skupaj 0.05 mg/m3;
– za živo srebro in njegove spojine, izražene kot Hg 0.05 mg/m3;
– za antimon in njegove spojine, izražene kot Sb, arzen in
njegove spojine, izražene kot As, svinec in njegove spojine,
izražene kot Pb, krom in njegove spojine, izražene kot Cr,
kobalt in njegove spojine, izražene kot Co, baker in njegove
spojine, izražene kot Cu, mangan in njegove spojine, izražene
kot Mn, nikelj in njegove spojine, izražene kot Ni, vanadij in
njegove spojine, izražene kot V, kositer in njegove spojine,
izražene kot Sn, skupaj 0.5 mg/m3.
Mejna povprečna vrednost meritev koncentracije polikloriranih dibenzodioksinov in dibenzofurartov (v nadaljevanju: PCDD/F), izražena kot vsota toksičnih ekvivalentov (TE), je 0.1 ngTE/m3, čas vzorčenja meritev, za katerega velja ta mejna srednja vrednost, je določen v 13. členu te uredbe.
Način izračunavanja toksičnega ekvivalenta iz prejšnjega odstavka je določen v prilogi 1, ki je sestavni del te uredbe.
6. člen
Za napravo, v kateri se sosežigajo ali toplotno imobilizirajo odpadki, se mejna koncentracija za posamezno snov in mejna koncentracija vsote različnih snovi določita z izračunom, tako da se upoštevajo mejne vrednosti za sežigalnice iz prejšnjega člena te uredbe in dejanske emisije naprave, kadar ta obratuje brez sosežiga ali toplotne imobilizacije odpadkov.
Metodologija izračuna mejnih koncentracij iz prejšnjega odstavka je določena v prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.
7. člen
Za preračun koncentracije so določene naslednje vsebnosti kisika:
– 17 vol% za sežigalnice z zmogljivostjo do 750 kg odpadkov na uro;
– 11 vol% za sežigalnice z zmogljivostjo nad 750 kg odpadkov na uro;
– 3 vol% za sežigalnice, v katerih se sežigajo odpadna olja ali podobne gorljive tekočine ali plinasti ter tekoči produkti pirolize.
Ob sosežigu ali toplotni imobilizaciji odpadkov v kurilnih napravah in drugih napravah, kjer potekajo visokotemperaturni procesi, se izmerjene vrednosti koncentracij preračunajo glede na računsko vsebnost kisika po postopku, določenem v tretjem odstavku priloge 2.
8. člen
Povzročitelj obremenitve mora za zmanjšanje emisije v zrak zagotoviti naslednje ukrepe:
– mletje, cefranje, gnetenje in mešanje odpadkov pri predobdelavi odpadkov zaradi doseganja njihovega popolnega sežiga,
– vmesno skladiščenje trdnih odpadkov v bunkerju ali skladišču v podtlaku, ki je lahko zaprto ali prisilno prezračevano,
– odvajanje zraka, odsesanega iz skladišča trdnih odpadkov v sežigalnico, kjer se sežiga, in odvajanje tega zraka v dimnik sežigalnice ob prekinitvi obratovanja
– skladiščenje tekočih odpadkov, pripravljenih za sežig, v zaprtih posodah z varnostnim ventilom ter vodenje izpodrinjenega zraka pri polnjenju teh posod na sežig ali njegovo vračanje po dvojnem sistemu cevi v posodo,
- odvajanje izpodrinjenega zraka v dimnik sežigalnice, kadar sežigalnica ne obratuje,
– izkoriščanje v sežigalnici sproščene toplote na napravah upravljavca ali njeno oddajanje drugim uporabnikom,
– pretvarjanje toplote v električno energijo, kadar izkoriščanje toplote iz prejšnje alinee ni izvedljivo, če je dosegljive električne moči več kot 0.5 MW.
Kadar trdni odpadki, namenjeni za sežig, ne oddajajo snovi ali vonjav oziroma so v zaprtih plinotesnih posodah in se posode sežigajo skupaj z njimi, skladiščenje v prostorih s podtlakom iz druge alinee prejšnjega odstavka in odvajanje zraka iz tretje alinee prejšnjega odstavka nista potrebni.
9. člen
Pri sežigu komunalnih odpadkov, mulja iz čistilnih naprav, bolnišničnih odpadkov ter drugih odpadkov, ki ne vsebujejo halogeniranih organskih spojin, mora biti temperatura za zadnjim dovodom zraka za sežig najmanj 850 °C tudi v neugodnih obratovalnih razmerah.
Pri sežigu drugih odpadkov, ki niso navedeni v prejšnjem odstavku, mora biti temperatura sežiga najmanj 1200 °C tudi v neugodnih obratovalnih razmerah.
Vsebnost kisika v plinih za komoro za kasnejši sežig mora biti najmanj 6 vol.%.
Vsebnost kisika iz prejšnjega odstavka mora biti najmanj 3 vol.% v naslednjih primerih:
– pri sežiganju samo tekočih odpadkov,
– pri toplotni obdelavi odpadkov s pirolizo, kadar se sežigajo plinasti in tekoči produkti pirolize,
– pri toplotno obdelavi odpadkov s pirolizo, kadar se sežiga mešanica plinastih in trdnih produktov, če plinasti produkti prispevajo najmanj 50% toplotne vrednosti,
– pri sežiganju odpadnih plinov.
Priporočen zadrževalni čas plinov v komori za kasnejši sežig je 2 sekundi, pri čemer je treba za preračun izmerjene koncentracije v dimnih plinih glede na vsebnost kisika upoštevati računsko vsebnost kisika 6% ali 3%, odvisno od določb v prejšnjih dveh odstavkih.
Kadar so obratovalni parametri drugačni od določenih v prejšnjih odstavkih, sme sežigalnica obratovati, če je na podlagi meritev ugotovljeno, da emisije policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), pentaklorfenola (PCP), PCDD/F in polikloriranih bifenilov (PCB) niso višje, kot bi bile ob obratovalnih parametrih iz prejšnjih odstavkov in hkrati niso presežene mejne vrednosti iz 5. člena te uredbe.
10. člen
Sežigalnica mora imeti za zagotavljanje obratovalnih temperatur iz prejšnjega člena enega ali več dodatnih gorilnikov.
Dodatni gorilniki morajo delovati:
– ob zagonu sežigalnice, dokler ni dosežena obratovalna temperatura iz prejšnjega odstavka ali
– ob motnjah pri delovanju sežigalnice ali
– če sama toplotna vrednost odpadka ne zagotavlja zahtevanih obratovalnih temperatur ali
– ob ustavitvi sežigalnice, da se zagotovi zahtevana obratovalna temperatura, dokler so odpadki v kurišču.
V dodatnih gorilnikih je dovoljeno uporabljati goriva, ki ne povzročajo drugih ali višjih emisij kot kurilno olje EL.
11. člen
Sežigalnica mora imeti samodejni sistem za nadziranje doziranja odpadkov.
Samodejni sistem za nadzor doziranja mora zagotoviti prekinitev doziranja:
– pri zagonu sežigalnice, dokler s pomočjo dodatnih gorilnikov niso dosežene zahtevane obratovalne temperature ali
– pri motnjah ob obratovanju in okvarah sežigalnice, kadar so obratovalne temperature nižje od določenih v 9. členu te uredbe ali
– kadar so presežene mejne koncentracije za snovi, ki se trajno merijo skladno z 12. členom te uredbe.
Sežigalnica mora imeti registrirno napravo, ki zapisuje zastoj oziroma izklop naprave in druga nenormalna stanja pri obratovanju v primerih iz prejšnjega odstavka.
V primerih, ko sežigalnice delujejo saržno, to je na način, ko si v časovnem zaporedju sledijo polnjenje, zagon, sežig, ohlajevanje in praznenje sežigalnice, ne veljajo zahteve iz drugega odstavka tega člena. V teh sežigalnicah mora biti vgrajen sistem za samodejno upočasnitev in ustavitev gorenja v komori za sežig odpadkov. Sistem za samodejno upočasnitev gorenja se vključi ob preseganju mejnih koncentracij za snovi, ki se trajno merijo skladno z 12. členom te uredbe.
12. člen
Za naprave in postopke, ki so predmet te uredbe, so obvezne trajne meritve:
– emisije ogljikovega monoksida, prahu, anorganskih snovi in organskih spojin iz prvega, drugega in tretjega odstavka 5. člena te uredbe;
– vsebnosti kisika v odpadnih plinih;
– obratovalne temperature sežiga iz 9. člena te uredbe;
– temperature, pretoka, vlažnosti in tlaka odpadnih plinov ter drugih obratovalnih parametrov, če je to potrebno za izvajanje in vrednotenje meritev.
Trajne meritve emisije iz drugega in tretjega odstavka 5. člena te uredbe niso potrebne:
– če je z občasnimi meritvami dokazano, da emisija ne presega 50% mejne srednje vrednosti koncentracije za posamezno snov ali
– če je iz sestave odpadkov, ki jih je v napravi dovoljeno sežigati, razvidno, da emisija ne presega 50% mejnih srednjih vrednosti koncentracij snovi.
Trajne meritve emisije plinastih anorganskih spojin fluora se lahko nadomestijo z občasnimi, kadar ima sežigalnica čistilno napravo za odstranjevanje anorganskih plinastih spojin klora in mejne vrednosti emisije anorganskih plinastih spojin klora niso presežene.
13. člen
Časi vzorčenja emisije so:
– za emisijo snovi iz tretjega odstavka 5. člena te uredbe najmanj 30 in največ 60 minut,
– za emisijo kovin iz četrtega odstavka 5. člena te uredbe med najmanj 30 in največ 120 minut,
– za PCDD/F iz petega odstavka 5. člena te uredbe najmanj 6 in največ 12 ur.
Prag zaznavanja pri meritvah posameznih spojin, navedenih v prilogi 1, je 0.005 ng/m3.
14. člen
Povzročitelj obremenitve mora opravljati tedenske meritve emisije kovin iz četrtega odstavka 5. člena te uredbe in rezultate dokumentirati v primerih, ko srednja vrednost koncentracij presega 60% mejne vrednosti, določene s to uredbo.
Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, lahko dovoli opustitev občasnih meritev emisij kovin iz 5. člena te uredbe, če na podlagi meritev, kemične sestave odpadkov, funkcionalnosti in učinkovitosti čistilnih naprav in drugih obratovalnih parametrov iz poročila o vplivih obratovanja naprav iz 3. člena te uredbe sledi, da povprečne vrednosti koncentracij emisije ne morejo presegati mejnih vrednosti iz 5. člena te uredbe.
15. člen
Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, lahko sežigalnicam, ki so sestavljene iz ene ali več sežigalnih enot s skupno čistilno napravo za odpadne pline, dovoli, da so lahko za določen čas, ob neizogibnih ustavitvah čistilne naprave ali motnjah pri njenem obratovanju, mejne koncentracije ogljikovega monoksida, prahu in anorganskih snovi iz 5. člena te uredbe presežene, pri čemer pa povprečna polurna vrednost za prah ne sme presegati 150 mg/m3. Pod pogoji iz prejšnjega odstavka lahko sežigalnica obratuje neprekinjeno največ 8 ur in največ 96 ur v enem koledarskem letu.
16. člen
Z denarno kaznijo najmanj 200.000 tolarjev se kaznuje za prekršek gospodarska družba ali druga pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:
– če ne zagotovi ukrepov in obratovalnih pogojev iz 8. do 12. člena te uredbe.
Z denarno kaznijo najmanj 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka tudi odgovorna oseba gospodarske družbe ali druge pravne osebe.
17. člen
Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpektorat, pristojen za varstvo okolja.
18. člen
Povzročitelj obremenitve mora pri obstoječih napravah izpolniti zahteve iz 9. člena te uredbe najpozneje po prvem remontu oziroma obnovi ali rekonstrukciji kurišča ali toplotnih izmenjevalnikov, najkasneje pa do 1. julija 2000.
19. člen
Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 353-05/94-2/4-8
Ljubljana, dne 17. novembra 1994.
Vlada Republike Slovenije
dr. Janez Drnovšek l. r.
Predsednik
PRILOGA 1
IZRAČUN TOKSIČNIH EKVIVALENTOV
ZA POLIKLORIRANE DIBENZODIOKSINE
IN DIBENZOFURANE (PCDD/F)
Koncentracijo PCDD/F izračunamo tako, da vsako posamezno izmerjeno
koncentracijo izomere polikloriranihdibenzodiokšinov in furanov pomnožimo z
ustreznim faktorjem za izračunavanje toksičnega ekvivalenta in dobljene
rezultate seštejemo. Koncentracije izražamo v ng TE/m3.
Faktorji iz prejšnjega odstavka so naslednji:
+-------------+------------------------------------+---------+
| |EKVIVALENTNI FAKTOR | |
+-------------+------------------------------------+---------+
|2.37.8 |- tetraklordibenzodioksin (TCOD) |1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.7.8 |– pentaklordibenzodioksin (PeCDD) |0.5 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.4.7.8 |- heksaklordibenzodioksin (HxCDD) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.7.8.9. |- heksaklofdibenzodioksin (HxCDD) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.6.7.8. |- heksaklofdibenzodioksin (HxCDD) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.4.6.7.8|- heptaktofdibenzodioksin (HpCDD) |0.01 |
+-------------+------------------------------------+---------+
| |oktaklordibenzodioksin (OCDD) |0.001 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|2.3.7.6 |- tetraklordibenzofuran (TCDF) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|2.3.4.7.6 |- penlaklordibenzofuran (PeCDF) |0.5 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.7.6 |- pentaklordibenzoluran (PeCDF) |0.05 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.4.7.8 |- heksaklordibenzofuran (HxCDF) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.7.8,9 |- heksaklordibenzofuran (HxCOF) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.6.7.8. |- heksaklordibenzofuran (HxCOF) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|2.3.4.6.7.8. |- heksaklordibenzofuran (HxCOF) |0.1 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.4.6.7.8|- heptaklordibenzofuran (HpCDF) |0.01 |
+-------------+------------------------------------+---------+
|1.2.3.4.7.8.9|- heptaklordibenzofuran (HpCDF) |0.01 |
+-------------+------------------------------------+---------+
| |oktaklordibenzofuran (OCDF) |0.001 |
+-------------+------------------------------------+---------+
PRILOGA 2
METODOLOGIJA IZRAČUNAVANJA MEJNIH
VREDNOSTI ZA SOSEŽIG
Mejne vrednosti za posamezne izpuščene snovi pri sosežigu gorljivih odpadkov
ali toplotni imobilizaciji odpadkov se izračunajo na podlagi mejnih vrednosti
iz 5. člena te uredbe in emisijske vrednosti, ki jih naprava dosega ob
normalnem obratovanju brez sosežiga odpadkov oziroma toplotne imobilizacije
odpadkov (ničelno stanje).
Mejne vrednosti za sosežig se izračunajo po enačbi:
MEVS = MEV. V + EVT(l-V)
pri čemer je:
MEVS – mejna vrednost za sosežig oziroma toplotno imobilizacijo
MEV – mejna vrednost za snovi v odpadnih plinih sežigalnic, določena v 5.
členu te uredbe,
V – delež odpadnih plinov, ki ga prispeva sežig odpadka oziroma zgorevanje
organskih snovi v odpadkih pri toplotni imobilizaciji odpadkov, pri največjem
dovoljenem doziranju odpadkov,
EV – izmerjena vrednost koncentracij na napravi ob uporabi običajnega goriva
za energetsko uporabo brez sosežiga oziroma brez vnosa odpadkov za toplotno
imobilizacijo (ničelno stanje). Ne glede na izmerjene vrednosti iz prejšnega
stavka, EV ne more biti manjša od mejne vrednosti za snovi v odpadnih plinih
sežigalnic, določene v 5. členu te uredbe.
Izmerjene vrednosti posameznih snovi za sosežig se preračunajo glede na
računsko vsebnost kisika v odpadnih plinih tako, da se sorazmerno upoštevata
računska vsebnost kisika, ki ga naprava dosega ob uporabi običajnega goriva za
energetsko uporabo ob normalnih obratovalnih razmerah, in računska vsebnost
kisika, na katero bi morali preračunati izmerjene vrednosti, če bi odpadek
sežigali v sežigalnici.
Delež odpadnih plinov, ki ga prispeva sosežig odpadka ali zgorevanje organskih
snovi pri termični imobilizaciji (V), izračunamo iz sestave odpadka in
teoretične porabe zraka za stehiometrijski sežig.
Dejanske emisijske vrednosti (EV) so srednje vrednosti, izmerjene pred
začetkom sosežiga oziroma toplotne imobilizacije skladno s predpisi, ki
urejajo emisijo snovi v zrak iz kurilnih naprav oziroma iz drugih
visokotemperaturnih tehnoloških procesov in urejajo obratovalni monitoring.
Za izpuščene snovi, ki niso neposredno posledica sežiga odpadka ali zgorevanja
goriva v tehnološkem procesu, ne veljajo mejne vrednosti, izračunane po enačbi
iz drugega odstavka te priloge.
Mejna vrednost, izračunana po enačbi iz drugega odstavka te priloge, tudi ne
velja za ogljikov monoksid:
– ko so koncentracije ogljikovega monoksida večje od mejnih vrednosti iz 5.
člena te uredbe zaradi tehnološkega procesa,
– ko mejne vrednosti emisij za organske spojine (TOC) ter PCDD/F ustrezajo
zahtevam iz 5. člena te uredbe.
