Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudi podjetja Plutal p.o., Ljubljana, ki ga zastopa Miro Senica, odvetnik v Ljubljani, in Vincenca Logarja iz Trbovelj, ki ga zastopa Marjan Štrtak, odvetnik v Trbovljah, na seji dne 6. 10. 1994

Določbi prvega in drugega odstavka 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) nista v neskladju z ustavo.

1. Podjetje Plutal (v nadaljevanju: prvi pobudnik) je vložilo pobudo za oceno 399. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), Vincenc Logar (v nadaljevanju: drugi pobudnik), pa pobudo za oceno ustavnosti določbe prvega odstavka navedenega člena ZOR.
Prvi pobudnik zatrjuje, da izpodbijana določba krši. 14. člen ustave, ker s tem, ko določa različno dopustno mero pogodbenih obresti glede na to, ali gre za dogovor med posamezniki ali pa med drugimi osebami, na različen način obravnava fizične in pravne osebe. To pa naj bi bilo tudi v nasprotju z načeli delovanja pravne in socialne države, v nasprotju z načelom pravičnosti in v nasprotju z načelom, da se enakopravnost oseb v pravno urejeni državi predpostavlja. Trdi, da v premoženjskem pogledu ni mogoče delati razlik med fizičnimi in pravnimi osebami in jih je zakonodajalec dolžan enakopravno obravnavati. Predlaga, naj ustavno sodišče zatrjevano neenakost odpravi tako, da v prvem odstavku izpodbijane določbe razveljavi besede "med posamezniki" ter razveljavi določbo drugega odstavka 399. člena ZOR.
Drugi pobudnik pa navaja, da je določba prvega odstavka 399. člena ZOR, ki določa najvišjo dopustno mero pogodbenih obresti med posamezniki, v neskladju z ustavo, ker nasprotuje splošnim pravnim načelom tržnega gospodarstva, svobodne gospodarske pobude in avtonomiji pogodbenih strank v obligacijskih razmerjih in je v nasprotju z določbo 74. člena ustave. Predlaga, naj sodišče izpodbijano določbo razveljavi.
Prvi pobudnik utemeljuje svoj pravni interes z navedbo, da je v veliki finančni stiski sklepal pogodbe, s katerimi se je zadolževal po izredno visokih obrestnih merah (tudi 2% dnevno). Ko so ga upniki tožili, so redna sodišča priznavala veljavnost takšnih dogovorov, češ da ZOR ne omejuje obrestne mere pogodbenih obresti med pravnimi osebami. Navaja, da so ga tako dogovorjene obresti spravile v stečajni položaj.
Drugi pobudnik navaja, da je posojal nemške marke in se dogovarjal za 30-odstotne obresti. Ko je zahteval vrnitev posojila, mu je sodišče priznalo le devizne obresti za devizne vloge na vpogled pri banki v kraju izpolnitve, pri tem pa se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 399. člena ZOR.
Na podlagi takšnih navedb je ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijane določbe neposredno posegajo v pravni položaj obeh pobudnikov in da sta pobudnika izkazala pravni interes, ki ga za vložitev pobude zahteva določba 24. člena zakona o ustavnem sodišču.
2. Nasprotni udeleženec, Državni zbor, je odgovoril na obe pobudi. Glede pobude prvega pobudnika zatrjuje, da se določba 14. člena ustave praviloma ne more nanašati na pravne osebe, ker zahteva le enako vrednotenje ljudi kot posameznikov. Tudi če obvelja stališče, da v premoženjskem pogledu ni mogoče delati razlik med fizičnimi in pravnimi osebami, pa je določanje dopustne mere pogodbenih obresti takšno vprašanje, ki narekuje diferencirano urejanje glede fizičnih in pravnih oseb. Nadalje navaja, da je ZOR zvezni zakon, ki se v Republiki Sloveniji uporablja na podlagi in v okvirih, ki jih določa 4. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, torej le smiselno in kolikor ne nasprotuje njenemu pravnemu redu. Sprejem zakona, ki bi določal najvišjo obrestno mero pogodbenih obresti za pravne osebe, pa bi pomenil poseg v delovanje zakonitosti tržišča, k čemur je usmerjena naša gospodarska zakonodaja. Glede na navedeno je nasprotni udeleženec mnenja, da izpodbijana določba zakona ni v nasprotju z določbo 14. člena ustave.
Glede pobude drugega pobudnika nasprotni udeleženec navaja, da je nesprejemljivo stališče pobudnika, po katerem je maksimiranje obrestne mere, ki jo dogovorijo posamezniki, v nasprotju s 74. členom ustave, češ da nasprotuje načelom tržnega gospodarstva, svobodne gospodarske pobude in avtonomije pogodbenih strank. Določba prvega odstavka 399. člena ZOR po vsebini določa obresti med posamezniki, ki ne delujejo na področju podjetništva. Določitev višine obrestne mere pogojuje njena funkcija, ki je v konkretnem primeru uporaba tujega denarja. Posameznik z denarjem ne razpolaga v okviru opravljanja gospodarske dejavnosti, pri čemer bi bil podvržen finančno-monetarnim ukrepom trga. Zato je utemeljena določitev obrestne mere, da se na ta način prepreči pridobivanje neutemeljene premoženjske koristi. To pa v načelu ne pomeni zanikanja svobode urejanja obligacijskih razmerij, saj ta ne more biti neomejena, temveč jo uokvirjajo pravnosistemski predpisi in moralna načela. Po mnenju nasprotnega udeleženca se določba 74. člena ustave izrecno nanaša na podjetništvo in na gospodarsko dejavnost v tem okviru, in torej ne zadeva pogodbenih razmerij med posamezniki, kolikor ti ne delujejo na področju podjetništva. Glede na navedeno je nasprotni udeleženec mnenja, da določba prvega odstavka 399. člena ZOR, ki ureja pogodbeno obrestno mero med posamezniki, ni v nasprotju s 74. členom ustave.

1. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo in ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 26. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju: ZUstS) za takojšnje odločanje o stvari sami.
2. Interesa pobudnikov si nasprotujeta: prvi zahteva, naj bo pogodbena volja glede višine pogodbenih obresti zakonsko omejena in naj omejitev velja enako za vse subjekte, drugi pa izpodbija ustavnost kakršnekoli omejitve pogodbene volje na tem področju. Ne glede na to, da si predloga obeh pobudnikov nasprotujeta, pa oba - čeprav z različnih izhodišč - napadata isto določbo. Prvi in drugi odstavek 399. člena ZOR sta med seboj tako povezana, da bi se sodišče ne moglo izogniti oceni vprašanja, ki ga postavlja drugi pobudnik, četudi bi obravnavalo samo pobudo prvega pobudnika. Glede na to je ustavno sodišče združilo obe pobudi in ju obravnavalo skupaj.
3. Glede na navedbe v pobudah je moralo ustavno sodišče odgovoriti na naslednja vprašanja:
a) Ali zakonsko določanje najvišje dopustne mere pogodbenih obresti krši 74. člen ustave?
b) Ali zakon krši 14. člen ustave, če predpiše najvišjo dopustno mero pogodbenih obresti različno, glede na to, kdo so pogodbene stranke?
c) Ali je morda kršeno kakšno drugo ustavno načelo (načelo socialne in pravne države, splošno načelo pravičnosti), ker zakon, ki bi na podlagi določbe drugega odstavka 399. člena ZOR določal najvišjo dopustno mero pogodbenih obresti med drugimi osebami, ni bil nikoli sprejet?
4. Eno temeljnih načel obligacijskega prava je svoboda urejanja obligacijskih razmerij. Takšna splošna avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju pogodb obligacijskega prava je utemeljena tudi v splošni svobodi ravnanja, izhajajoči iz nedotakljivosti osebnostnih pravic, ki je zagotovljena s 35. členom ustave, in v svobodni gospodarski pobudi, določeni v 74. členu ustave. Zato so posamezne zakonske omejitve svobodne pogodbene volje lahko v skladu z ustavo le, če izpolnjujejo ustavne pogoje za dopustnost omejevanja ustavnih pravic, v spornem primeru zlasti pogoje iz tretjega odstavka 15. člena ustave in, kolikor gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, tudi pogoje iz drugega odstavka 74. člena ustave.
Po določbi tretjega odstavka 15. člena ustave so človekove pravice omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Po drugem odstavku 74. člena ustave pa se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.
Višina obresti bistveno vpliva na celo vrsto vprašanj, ki spadajo v področje javne koristi. Višina obresti je tako eden poglavitnih instrumentov gospodarske in monetarne politike. Ena od gospodarskih funkcij denarja je tudi njegova kreditna funkcija. Kadar gre za kreditiranje kot izvajanje gospodarske dejavnosti torej zakonodajalec na podlagi drugega odstavka 74. člena ustave utemeljeno posega v dopustno višino pogodbenih obresti, ker s tem določa dopustne okvire kreditne funkcije denarja, pri čemer lahko upošteva potrebe gospodarske politike države in s tem uresničevanje javne koristi. Zadolževanje je eden najbolj rizičnih pravnih poslov, kjer je praviloma kreditodajalec v času sklepanja pogodbe v ugodnejšem ekonomskem položaju kot kreditojemalec. S posegom v popolno pogodbeno avtonomijo na tem področju se varujejo pravice drugih (zlasti pravica do socialne varnosti), poleg tega pa se s tem uresničujejo tudi naloge pravne in socialne države. Temelj za takšne posege v načelno svobodo volje pri oblikovanju pogodbenih razmerij torej predstavlja varstvo pravic drugih po 15. členu ustave, poleg tega pa tudi pooblastilo za določitev načina uživanja lastnine, tako da je zagotovljena njena gospodarska in socialna funkcija (67. člen ustave), ter določba 2. člena ustave, da je Slovenija pravna in socialna država.
5. Dopustnost omejevanja pogodbene avtonomije na področju obresti je torej utemeljena z javno koristjo, s potrebo po zagotavljanju socialne varnosti, zaradi zagotavljanja socialne in ekonomske funkcije lastnine in zaradi zagotavljanja načela, da je Slovenija pravna in socialna država. Glede na te podlage za dopustnost omejevanja svobodne pogodbene volje je zakonodajalec lahko predpisal različne omejitve te svobode glede na različne statusnopravne značilnosti posameznih udeležencev v pravnem prometu. Posebnosti v statusnopravnih značilnostih fizičnih in pravnih oseb predstavljajo tako različna dejanska stanja, ki opravičujejo tudi različno zakonsko ureditev meja pogodbene avtonomije navedenih vrst oseb.
Utemeljena je različna zakonska ureditev, če gre za pravne posle, ki jih sklepajo profesionalni udeleženci v blagovnem prometu, ali pa posle, ki jih sklepajo občani, ki se ne ukvarjajo profesionalno s sklepanjem obligacijskih pogodb, ampak samo občasno zaradi zadovoljevanja vsakdanjih življenjskih potreb. Prav ta različnost v položaju enih in drugih udeležencev v pravnem prometu je bila podlaga za to, da so se iz obligacijskega prava razvila posebna obligacijskopravna pravila, veljavna za področje gospodarskega prava. Tako kot večina sodobnih kodifikacij pogodbenega prava tudi ZOR velja za gospodarske in druge pogodbe, vendar pa vsebuje številne določbe, ki urejajo določena vprašanja posebej za gospodarske pogodbe. Pojem gospodarske pogodbe določa ZOR v 25. členu po t. i. kombiniranem, subjektivnem in objektivnem kriteriju: gospodarske so pogodbe, ki jih določene vrste subjektov sklepajo med seboj, s pogojem, da se takšne pogodbe sklepajo v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. To sta dva kriterija (torej lastnost osebe in vrsta dejavnosti), ki lahko predstavljata tako različni dejanski stanji, ki opravičujeta številne različne normativne ureditve pravic v obligacijskih razmerjih tudi glede na to, kdo so udeleženci v posameznem razmerju. Skupno tem razlikam je, da se od udeležencev v gospodarskih pogodbah pričakuje profesionalnost, s tem pa večja izkušenost in zahtevana skrbnost, zato se jim nalagajo večji riziki (krajši roki za uveljavljanje nekaterih pravic, presumiranje pogodbene volje, solidarna odgovornost pri obveznostih z več dolžniki, samostojnost zavez, ki so sicer le akcesorne itd), omogočajo se jim višji dobički (manj poudarjeno načelo enake vrednosti spolnitev), veže jih manj kogentnih določb itd.
Izpodbijani določbi sicer delno odstopata od tega koncepta, ker različno ureditev vežeta samo na statusne lastnosti pogodbenikov, torej na subjektivni kriterij, ne glede na to, ali gre za posle, ki se sklepajo v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Vendar so pri določanju obresti vprašanja javne koristi, gospodarske in socialne funkcije lastnine in pravite drugih tako močno poudarjena in te dobrine različno prizadete tudi le glede na statusne lastnosti pogodbenikov, da takšna statusna različnost opravičuje tudi različno ureditev tega vprašanja.
Čeprav torej določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ne veljajo samo za fizične osebe, pa enakost pred zakonom ne zahteva, da bi bile vse fizične in vse pravne osebe popolnoma izenačene v vseh pravicah. Tako je na primer jasno, da je gospodarska funkcija premoženja, ki je last pravne osebe, že zaradi načina organiziranja in pojma pravne osebe drugačna kot gospodarska funkcija osebne lastnine fizičnih oseb. Različna vsebina gospodarske funkcije lastnine posameznih subjektov pa opravičuje tudi različno zakonsko ureditev vprašanj, ki so vezana na način pridobivanja in uživanja lastnine.
Ravno tako so s sklepanjem rizičnih poslov pravice drugih, na primer pravica do socialne varnosti, različno močno ogrožene, če gre za premoženje, ki je organizirano v pravni osebi kot "gospodarska lastnina", ali pa za premoženje, ki predstavlja osebno lastnino fizične osebe. Različna stopnja ogrožanja ustavno varovane dobrine (socialne varnosti) opravičuje tudi različno globok poseg v pogodbeno avtonomijo, ki lahko to dobrino ogrozi.
6. Postavilo se je še vprašanje, ali ni neustavno stanje, ko noben predpis ne omejuje višine dopustnih pogodbenih obresti med drugimi osebami. Prvi pobudnik smiselno navaja, da je takšna ureditev v nasprotju z načeli delovanja pravne in socialne države. Zakon, ki ga napoveduje drugi odstavek 399. člena ZOR, ni bil nikoli izdan, čeprav bi glede na povedano zakonodajalec lahko omejil tudi najvišjo dopustno mero pogodbenih obresti med osebami, ki niso posamezniki, pa je ustavno sodišče ocenilo, da v tem primeru ne gre za pravno praznino oziroma za neustavno stanje, povzročeno s tem, da zakon določenega vprašanja ne ureja. Zakon o obligacijskih razmerjih namreč vsebuje številne določbe, ki ob pravilni uporabi lahko tudi v razmerjih, ki jih ne sklepajo posamezniki, zagotovijo varovanje in uresničevanje ustavnih načel, ki so lahko ogrožena ob dogovarjanju nedopustno visokih pogodbenih obresti.
Takšna je določba 10. člena ZOR, po kateri je pogodbena avtonomija strank (pod sankcijo ničnosti) omejena z ustavnimi načeli družbene ureditve in z družbeno moralo. Takšne so tudi določbe 12. člena ZOR (načelo vestnosti in poštenja), 13. člena ZOR (prepoved zlorabe pravic), 15. člena ZOR (načelo enake vrednosti dajatev), določbe o oderuštvu (141. člen ZOR), določba 400. člena ZOR (prepoved anatocizma) in še nekatere druge določbe ZOR in drugih predpisov.
Ustavno sodišče ocenjuje, da dogovori o obrestih, na podlagi katerih v razmerah razmeroma stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže in preseže znesek posojene glavnice, ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva, očitno kršijo kar nekaj od navedenih splošnih načel. Sodišča bi morala pri odločanju o posameznih primerih vedno presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestnih terjatev tudi z upoštevanjem navedenih temeljnih načel ZOR.
Iz navedb in gradiva, ki sta ga predložila pobudnika, je ustavno sodišče ugotovilo, da na področju kreditiranja v praksi obstaja stanje, ki ni v skladu z načelom, da je Slovenija pravna in socialna država. S kreditiranjem in posredovanjem kreditov se ukvarjajo fizične in pravne osebe ne glede na registracijo. Pri tem brez vsakih omejitev in nadzora dogovarjajo obresti in druge pogoje kreditiranja. Ustavno dopusten bi bil zakonodajalčev poseg v to področje, tako da bi natančneje predpisal, katere osebe se lahko ukvarjajo s kreditiranjem in kakšne pogoje morajo za to izpolnjevati. Nadalje samo zakonodajalec lahko presodi, ali stanje na tem področju zahteva, da se tudi pogodbena volja drugih oseb omeji še z drugimi instrumenti, ne le s splošnimi določbami civilnega prava. Samo zakonodajalec lahko tudi presodi, ali je utemeljeno, da v pogojih razmeroma stabilne domače denarne enote naše civilno pravo ne pozna več omejitve, po kateri bi pogodbene obresti prenehale teči, ko njihova vsota doseže glavnico. Gre za pojave, ki niso neposredno zvezani z vsebino izpodbijane določbe ZOR, delno pa bi se lahko odpravili tudi z izdajo predpisa, ki ga napoveduje drugi odstavek 399. člena ZOR. Ustavno sodišče glede na svoje pristojnosti v okvirih abstraktne presoje izpodbijane določbe ni moglo rešiti teh vprašanj, če je zaradi preohlapne zakonske ureditve ali zaradi napačne uporabe temeljnih načel zakona o obligacijskih razmerjih v posameznih primerih prišlo do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na tem področju, bo ustavno sodišče lahko posredovalo v postopku morebitne ustavne pritožbe.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 26. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.