Ustavno sodišče je v postopkih za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetih na predlog Državnega sveta, na seji dne 19. 10. 1994.

Odlok o stopnjah prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Uradni list RS, št. 16/94) in odlok o stopnjah prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Uradni list RS, št. 7/93) nista v skladu z ustavo.
Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladnost z ustavo odpraviti na ta način, da bo naslednjo spremembo prispevkov določil z zakonom.

Postopek za oceno odlokov o stopnjah prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, objavljenih v Uradnih listih RS, št. 7/93, 12/93 in 65/93, se ustavi.

Državni svet je predlagal, naj ustavno sodišče oceni ustavnost in zakonitost odlokov Državnega zbora o stopnjah prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS, št. 7/93, 12/93, 65/93 in 16/94, ter v izreku tega sklepa navedenega odloka o stopnjah prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V neskladju z ustavo naj bi bili zato, ker ustava določa, da pravice in obveznosti državljanov ter drugih oseb lahko Državni zbor določa samo z zakonom. Določanje novih oziroma spremenjenih prispevnih stopenj naj bi predstavljalo obveznost v smislu 87. člena ustave. Državni svet meni, da predstavlja določitev stopenj prispevkov po svoji vsebini tako pomembno vprašanje, da ne bi smelo biti prepuščeno urejanju v izvedbenih aktih, temveč bi moral zakon določati poleg dolžnosti plačila prispevka tudi njegovo stopnjo. Državni svet je tudi navedel, da je vložil suspenzivni veto na zakon o spremembah zakona o prispevkih za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zaposlovanje (Uradni list RS, št. 10/93), s katerim so bili črtani členi, ki so do tedaj določali stopnje obravnavanih prispevkov, z objavo odlokov pa je Državni zbor obšel in izničil smisel suspenzivnega veta.
Nasprotni udeleženec odgovarja, da določitev stopenj prispevka z odlokom ne pomeni kršitve 87. člena ustave, saj dolžnost plačila prispevka določa že zakon. Zato naj bi šlo pri izpodbijanih odlokih le za običajen izvedbeni akt, sprejet po istem organu, ki je sprejel zakon. Nasprotni udeleženec pojasnjuje tudi nekatere dejanske okoliščine, ki so narekovale hitrejšo obliko določitve višine prispevnih stopenj.

Ustava v prvem stavku147. člena določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve. Dajatve v smislu navedenega člena ustave so obvezna plačila, pa naj se stekajo v proračun ali posebne sklade. Gre za pokrivanje javnega stroška, ki v danem primeru omogoča izvajanje ustavne pravice do socialne varnosti (50. člen ustave), iz katere izhaja obveznost države, da ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje in da skrbi za njihovo delovanje.
Predlagateljevo sklicevanje na 87. člen ustave je v obravnavanih primerih utemeljeno. Ne zadošča, da je višino obravnavanih prispevkov določil isti organi kot je sprejel zakon, določena bi morala biti z zakonom. Ker odloka torej urejata nekaj, kar po ustavi ne bi smelo biti predmet njunega urejanja, sta po vsebini neskladna z ustavo. Ker pa sama odločitev Državnega zbora o višini prispevkov ne bi bila ustavnopravno sporna, če bi bila sprejeta z zakonom, in ker bi z morebitno razveljavitvijo ali odpravo izpodbijanih odlokov nastalo stanje, ki bi bilo še v mnogo večji meri protiustavno (izpad prispevkov oziroma sredstev za ta področja za določen čas), je ustavno sodišče na podlagi 48. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) sprejelo ugotovitveno odločbo o neskladnosti izpodbijane ureditve z ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti ob prvi naslednji spremembi prispevkov, ki mora biti določena z zakonom.
Glede odlokov, ki ne veljajo več, ker so bili nadomeščeni z novejšimi, pa je ustavno sodišče ob oceni, da niso podani pogoji za njihovo odpravo, sklenilo postopek ustaviti.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 21. člena in 48. člena zakona o ustavnem sodišču v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.