Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Anice Brakočevič iz Novega mesta, na seji dne 6. 10. 1994

Člen 18 zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/93) ni v neskladju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1-6/91-I).

Pobudnica je v imenu svojih dveh mladoletnih otrok in moža vložila pobudo za oceno ustavnosti 18. člena v izreku navedenega zakona, ki določa upravičence do lastninskih certifikatov. Pobudnica navaja, da so njen mož in otroka v zakonitem roku zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi.40. člena zakona o državljanstvu RS, toda državljanstvo so pridobili šele po 5. 12. 1992 in zato jim niso izdali lastninskih certifikatov, kajti spodbijam zakon v 18. členu določa, da so do njih upravičene le tiste osebe, ki so bile državljani Republike Slovenije dne 5. 12. 1992. Pobudnica meni, da spodbijana določba tega zakona ni v skladu s 13. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki določa, da so državljani drugih republik do pridobitve državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije.
Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve je v svojem odgovoru na pobudo navedel, da izpodbijana zakonska določba ni v neskladju s 13. členom navedenega ustavnega zakona. Sama določitev datuma 5. 12. 1992 naj bi bila potrebna zaradi jasne opredelitve trenutka, po katerem se bo presojala starost upravičencev do lastniškega certifikata. Nasprotni udeleženec tudi meni, da državljan druge republike, ki je v skladu s 13. členom ustavnega zakona oziroma 40. členom zakona o državljanstvu zaprosil za sprejem v državljanstvo, postane slovenski državljan šele tedaj, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva, kot določa 15. člen zakona o državljanstvu. Če pa so se posamezne osebe znašle v položaju, ki ni skladen s 13. členom ustavnega zakona, bi morali njihove probleme reševati posebej s sredstvi, ki so v danih razmerah še na voljo.

Ustavno sodišče je s sklepom dne 17. 3. 1994 pobudo sprejelo in začelo postopek za oceno ustavnosti spodbijane zakonske določbe.
Spodbijani zakon je v 18. členu, tako kot, že prej zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij v 31. členu, določil kot enotni kriterij za brezplačno razdelitev certifikatov državljanstvo Republike Slovenije, s tem da je obstoj državljanskega statusa vezal na dan 5. 12. 1992. Upoštevajoč naravo zakona, ki je bil nujno potreben za urejanje lastninskih razmerij v prehodnem obdobju, tako določeni kriterij ne more zbujati dvomov v ustavnost takšne ureditve. V njem tudi ni najti nobenih nedopustnih posegov v ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj se je zakonodajalec prav z določitvijo enotnega kriterija izognil kakršnemukoli zapostavljanju ali arbitrarnemu razlikovanju pri tej obliki lastninjenja. Res je sicer, da ob splošni določitvi kriterija za razdelitev certifikatov izrecno nikjer ne upošteva dejstva, da živi v Republiki Sloveniji še vedno določena skupina ljudi, ki (še) niso državljani Republike Slovenije, a so z njimi v celoti izenačeni v pravicah in dolžnostih. Toda njihov status je za vse primere, kjer je uveljavljanje pravic in nalaganje dolžnosti v veljavnem pravnem sistemu vezano na obstoj državljanstva, nedvoumno rešil hierarhično višji in še vedno veljavni predpis: ustavni zakon za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS v svojem 13. členu. Ta izrecno določa, da so državljani drugih republik izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da so na dan plebiscita 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in če tukaj dejansko živijo ter če so po 40. členu zakona o državljanstvu RS zaprosili za slovensko državljanstvo. Člen 13 ob izpolnjenih pogojih ne določa nobenega roka, do katerega bi jim pripadale pravice in dolžnosti, ki gredo državljanom, oziroma pravi "do pridobitve državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu". Člen 40 tega zakona pa je poleg pogojev iz 13. člena ustavnega zakona še določil, da je treba vlogo za pridobitev državljanstva po tem členu vložiti v roku šest mesecev od uveljavitve tega zakona. Oseba torej, ki izpolnjuje pogoje, določene v 13. členu ustavnega zakona, in ki je pravočasno vložila svojo vlogo za pridobitev državljanstva, je ž državljani RS izenačena v vseh pravicah in dolžnostih vse dotlej, dokler njena vloga ni rešena, ne glede na to, kako dolgo jo pristojni organ rešuje. Taka oseba bo lahko torej v vseh primerih, kjer je pridobitev pravice vezana na obstoj državljanstva, lahko uveljavila svojo pravico, če izkaže, da so vsi prej navedeni pogoji izpolnjeni. Njen položaj se v primeru s položajem državljana razlikuje zgolj v tem, da državljan izkaže svoj državljanski status z državljansko izkaznico, ona pa z dokazilom o izpolnjevanju navedenih pogojev. Samo dejstvo, da 15. člen zakona o državljanstvu določa, da postane tisti, ki pridobi državljanstvo po 40. členu tega zakona, državljan z dnem, ko mu je bila vročena odločba o pridobitvi državljanstva, ne more v ničemer vplivati na razlago in uporabo določb 13. člena ustavnega zakona. Do vročitve odločbe oseba res še ni bila državljan, toda z njim je bila v vseh pravicah in dolžnostih v celoti izenačena.
Tako tudi pravica pridobiti certifikat ni in ne more biti zgolj pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom ustavnega zakona. Vsaka drugačna razlaga določb 18. člena spodbijanega zakona bi bila v nasprotju z elementarnimi pravili o razlagi pravnih aktov in njihovem hierarhičnem razmerju.
Tudi uredba o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Uradni list RS, št. 40/93) ne rešuje praktičnega uveljavljanja pravice do certifikata za tiste osebe, ki so izenačene v pravicah z državljani, saj v 18. členu določa, da se certifikat izda upravičencu na podlagi razvida državljanov, ki ga vodi Ministrstvo za notranje zadeve, toda v 15. členu določa, da upravičenec, ki mu certifikat sploh ni bil izdan in mu ni bil odprt evidenčni račun pri SDK, lahko od pristojnega občinskega upravnega organa zahteva, da ta sporoči SDK natančne podatke o državljanstvu in starost upravičenca. Tudi to določbo je v zvezi s 13. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS razumeli tako, da lahko oseba, ki izpolnjuje pogoje iz tega člena, zahteva od pristojnega organa, naj sporoči SDK, da izpolnjuje vse pogoje, na podlagi katerih je v pravici do pridobitve certifikata izenačena z državljani. Če taka oseba pri pristojnem organu s svojo zahtevo ne bi uspela oziroma če SDK njenega z državljanom izenačenega statusa ne bi upoštevala, sta ji na voljo pravica do pritožbe v upravnem postopku, upravni spor pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter končno, ob izpolnjenih pogojih, tudi ustavna pritožba.
Samo dejstvo, da zakonodajalec v spodbijanem zakonu ni izrecno upošteval tudi tistih upravičencev do certifikatov, ki so po določbi 13. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani, ob že omenjenem hierarhičnem razmerju med obema predpisoma ter ob uveljavljenih pravilih razlage pravnih aktov ne daje opore za ugotovitev njune neskladnosti oziroma neustavnosti spodbijanega predpisa, zato je ustavno sodišče odločilo tako, kot je navedeno v izreku te odločbe.

To odločbo je ustavno sodišče sprejelo na podlagi 21. člena zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v naslednji sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodnik mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude, dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.